Zdravljica

pesem Franceta Prešerna

Zdravljíca je pesem, ki jo je romantični slovenski pesnik France Prešeren (1800–1849) v prvi različici napisal novembra leta 1844. Prešeren jo je napisal po navdihu načel francoske revolucije Liberté, égalité, fraternité, s katerimi je bil seznanjen že kot dvanajstletni dijak v Ljubljani. Pesem je bila z nekaj spremembami objavljena leta 1848, ko je cenzura v habsburškem imperiju nekoliko popustila. Štiri leta potem, ko je bila pesem napisana, so si jo Slovenci, ki so živeli v Habsburški Monarhiji, razlagali v duhu marčevske revolucije leta 1848, kot idejo o zedinjeni Sloveniji. Pesnik je svojo zdravljico večkrat zapisal in malenkostno spreminjal, celo izpustil kakšno kitico. V pesmi pesnik predstavi svoja prepričanja o želeni politični svobodi Slovencev in Slovanov.

Izvirnik Zdravice v bohoričici iz leta 1844.

Po 6. členu ustave in posebnem zakonu je Zdravljica (njena sedma kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989.[1]

Po obliki gre za likovno pesem (carmen figuratum), saj izpisane kitice spominjajo na obliko vinske kupice.

EU je Zdravljico marca 2020 razglasila za pomembno kulturno dediščino z dodelitvijo znaka evropske dediščine.[2][3] Skrbnik znaka in dediščine je Narodna in univerzitetna knjižnica, ki hrani večino ohranjenih rokopisnih različic pesmi in največ natisnjenih izdaj Zdravljice v slovenščini in različnih prevodih.

Besedilo ZdravljiceUredi

1.
Spet trte so rodile
prijatli, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
2.
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinóv sloveče matere!
3.
V sovražnike 'z oblakov
rodú naj naš'ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
4.
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
5.
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vàs
kakor nàs,
jo sŕčno bránit' kliče čas!
7.
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!


Iz predhodnih različic je poznana še ena kitica, umeščena med zdajšnjo peto in šesto kitico:

Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklépajte zakone,
de nikdar več naprej od tod
hčer sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!


Za druge variante pesmi glej Zdravljico na Wikiviru.

HimnaUredi

Ustava Republike Slovenije v šestem členu veleva: "Himna Slovenije je Zdravljica."

Zakon o grbu, zastavi in himni dalje predpisuje: "Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna "Zdravljica."

Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak! [4]

Različice besedilaUredi

 
Cenzurirana Zdravljica, pripravljena za objavo v Poezijah 1846. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič označil kitico Edinost, sreča, sprava kot spotakljivo. Izšla je potem cela in malo spremenjena šele leta 1848.

Pesem se je ohranila vsaj v šestih zapisih, v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev (1. knjiga Zbranega dela Franceta Prešerna, Ljubljana: DZS, 1965) je bila izmed njih v skladu s pravili kritičnih izdaj izbrana pravopisno posodobljena zadnja avtorizirana objava, to je tista v Novicah in v Krajnski čbelici 1848, ki se med seboj razlikujeta v glavnem le po akcentih; po tej objavi se ravna tudi tukajšnji tekst, čeprav posodobitev v Zbranem delu mestoma presega pravopisno raven: ki koder sonce hodi > ko, koder sonce hodi; ki rojak > ko rojak; ki dobro v srcu mislimo > ker dobro v srcu mislimo.

  1. Prešernova zapuščina v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani vsebuje dva pesnikova rokopisa pesmi v bohoričici. Rokopis s signaturo Ms. 471, št. 4 je najzgodnejša varianta pesmi iz leta 1844. Za 5. kitico Bog žívi vas Slovenke se nahaja kitica, ki je v poznejših variantah ni več, torej pesem obsega devet kitic. Naslov je Zdravica ob novini leta 1844. Novina je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika [3] med drugim čas, ko se spravljajo novi pridelki. Glede na to, da gre za napitnico, pride v poštev samo martinovo, se pravi 11. 11. 1844.
  2. Drugi rokopis v tej zapuščini s signaturo (Ms. 471, št. 3) 1844 je večkrat prečrtani in popravljeni prepis predhodne variante. Skrajšan je naslov pesmi: Sdravíza, šesta kitica Ljubezni sladke spone pa je prestavljena na konec pesmi in tam prečrtana. Številčenje rokopisov v zapuščini je nasprotno njunemu kronološkemu zaporedju in zato zavajajoče. Opombe Janka Kosa v Prešernovem Zbranem delu se s kronološkim zaporedjem rokopisov ne ubadajo in so tudi sicer dokaj površne.
  3. Tretji rokopis v bohoričici (Prešernovo Zbrano delo ga ne omenja) ni več dostopen (zadnji ga je imel v rokah literarni zgodovinar Ivan Macun), bil pa je leta 1895 objavljen njegov prepis (gl. dLib). Kronološko je to druga varianta pesmi, še vedno z devetimi kiticami, ki se od prve razlikuje samo na dveh mestih: besedo varvatˊ je zamenjal z besedo branitˊ in izpustil Amen na koncu pesmi.
  4. Četrti rokopis (NUK, rokopisni oddelek, Ms. 471, št. 12) vsebuje samo zadnje tri kitice besedila. Zapis se v glavnem sklada z zadnjo redakcijo pesmi, objavljeno v petem zvezku Krajnske čbelice in v Novicah (1848), z izjemo dveh verzov.
  5. Rokopis R I je bil namenjen cenzorju in je v celoti prečrtan s črnilom ter brez rdeče črte ob tretji kitici, ki jo je cenzor napravil v R II.
  6. Rokopis R II je bil drugi cenzorju namenjeni rokopis. Tudi tu je pesem v celoti prečrtana, sicer pa razlik z zapisom v R I ni, razen manjših pravopisnih podrobnosti.
  7. Doslej znani zadnji rokopis je shranjen v muzeju Památnik národního písemnictví v Pragi (Sign. 83 P 72). Obsega samo prvih šest kitic, od zapisov v cenzurnih rokopisih pa se razlikuje predvsem v pravopisnih podrobnostih.

PosnetekUredi

Zdravljica
Posnetek Zdravljice
Težave pri poslušanju te datoteke? Glej pomoč za predstavnostne vsebine.


PriredbeUredi

Poleg zborovskih uglasbitev je znana tudi rokovska izvedba Zorana Predina in skupine Lačni Franz z albuma Sirene tulijo iz leta 1987, ki je v javnosti naletela na mešane odzive, najprej zaradi spodbujanja osamosvojitvenih teženj Slovenije, nato pa zato, ker je Zdravljica postala slovenska himna.[5]

SkliciUredi

  1. ↑ [1] Uradni list RS
  2. ↑ "Prešernova Zdravljica dobila znak evropske dediščine". Creative Europe Desk Slovenia. 2020-04-02. Pridobljeno dne 2020-04-06.
  3. ↑ "Prešernova Zdravljica prejela znak evropske dediščine | GOV.SI". Portal GOV.SI. Pridobljeno dne 2020-04-06.
  4. ↑ To je uradno besedilo slovenske himne in je prepisano s spletne strani Vlade Republike Slovenije [2].
  5. ↑ "Kaj smo poslušali pred 20 leti?". Planet siol.net, Deja Crnović. 25.6.2011. Pridobljeno dne 19.12.2013.

Zunanje povezaveUredi

Wikivir vsebuje izvorna besedila o temi: Zdravljica
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Zdravljica

Zvočni posnetki in besedila v različnih jezikihUredi


Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zdravljica&oldid=5410756«