Zdravljica

Zdravljíca je pesem, ki jo je romantični slovenski pesnik France Prešeren (1800–1849) v prvi različici napisal novembra leta 1844. Prešeren jo je napisal po navdihu načel Liberté, égalité, fraternité, s katerimi je bil seznanjen že kot dvanajstletni dijak v Ljubljani. Pesem je bila z nekaj spremembami objavljena leta 1848, ko je cenzura v habsburškem imperiju nekoliko popustila. Štiri leta potem, ko je bila pesem napisana, so si jo Slovenci, ki so živeli v Habsburški Monarhiji, razlagali v duhu marčevske revolucije leta 1848, kot idejo o zedinjeni Sloveniji. Pesnik je svojo zdravljico večkrat zapisal in malenkostno spreminjal. V pesmi pesnik predstavi svoja prepričanja o želeni politični svobodi Slovencev in Slovanov.

Po 6. členu ustave je Zdravljica besedilo himne Republike Slovenije. Melodija je povzeta iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla (1880–1965). Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989..

Po obliki gre za likovno pesem (carmen figuratum).

Besedilo Zdravljice

1.

Spet trte so rodile

prijatli, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmò zapét'!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike 'z oblakov

rodú naj naš'ga treši gróm;

prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jih še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice;

ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker zdaj vàs

kakor nàs,

jo sŕčno bránit' kliče čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat' dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat'li,

ker dobro v srcu mislimo;

dókaj dni

naj živí

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

Iz predhodnih variant variant je poznana še ena kitica

Ljubezni sladke spone

naj vežejo vas na naš rod,

v njim sklépajte zakone,

de nikdar več naprej od tod

hčer sinov

zarod nov

ne bo pajdaš sovražnikov!

Za druge variante pesmi glej Zdravljico na Wikiviru.

Himna

Izvaja se sedma kitica Zdravljice

Žive naj vsi narodi

ki hrepene dočakat' dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Različice besedila

Cenzurirana Zdravljica, pripravljena za objavo v Poezijah 1846. Iz zbirke jo je izločil pesnik sam, potem ko je cenzor Franc Miklošič označil kitico Edinost, sreča, sprava kot spotakljivo. Izšla je potem cela in malo spremenjena šele leta 1848.

Izvirnik Zdravice v bohoričici iz leta 1844.

Pesem se je ohranila vsaj v šestih zapisih, v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev (1. knjiga Zbranega dela Franceta Prešerna, Ljubljana: DZS, 1965) je bila izmed njih v skladu s pravili kritičnih izdaj izbrana pravopisno posodobljena zadnja avtorizirana objava, to je tista v Novicah in v Krajnski čbelici 1848, ki se med seboj razlikujeta v glavnem le po akcentih; po tej objavi se ravna tudi tukajšnji tekst, čeprav posodobitev v Zbranem delu mestoma presega pravopisno raven: ki koder sonce hodi > ko, koder sonce hodi; ki rojak > ko rojak; ki dobro v srcu mislimo > ker dobro v srcu mislimo.

1. Prešernova zapuščina v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani vsebuje dva pesnikova rokopisa pesmi v bohoričici. Rokopis s signaturo Ms. 471, št. 4 je najzgodnejša varianta pesmi iz leta 1844. Za 5. kitico Bog žívi vas Slovenke se nahaja kitica, ki je v poznejših variantah ni več, torej pesem obsega devet kitic. Naslov je Zdravica ob novini leta 1844. Novina je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika [3] med drugim čas, ko se spravljajo novi pridelki. Glede na to, da gre za napitnico, pride v poštev samo martinovo, se pravi 11. 11. 1844.
2. Drugi rokopis v tej zapuščini s signaturo (Ms. 471, št. 3) 1844 je večkrat prečrtani in popravljeni prepis predhodne variante. Skrajšan je naslov pesmi: Sdravíza, šesta kitica Ljubezni sladke spone pa je prestavljena na konec pesmi in tam prečrtana. Številčenje rokopisov v zapuščini je nasprotno njunemu kronološkemu zaporedju in zato zavajajoče. Opombe Janka Kosa v Prešernovem Zbranem delu se s kronološkim zaporedjem rokopisov ne ubadajo in so tudi sicer dokaj površne.
3. Tretji rokopis v bohoričici (Prešernovo Zbrano delo ga ne omenja) ni več dostopen (zadnji ga je imel v rokah literarni zgodovinar Ivan Macun), bil pa je leta 1895 objavljen njegov prepis (gl. dLib). Kronološko je to druga varianta pesmi, še vedno z devetimi kiticami, ki se od prve razlikuje samo na dveh mestih: besedo varvatˊ je zamenjal z besedo branitˊ in izpustil Amen na koncu pesmi.
4. Četrti rokopis (NUK, rokopisni oddelek, Ms. 471, št. 12) vsebuje samo zadnje tri kitice besedila. Zapis se v glavnem sklada z zadnjo redakcijo pesmi, objavljeno v petem zvezku Krajnske čbelice in v Novicah (1848), z izjemo dveh verzov.
5. Rokopis R I je bil namenjen cenzorju in je v celoti prečrtan s črnilom ter brez rdeče črte ob tretji kitici, ki jo je cenzor napravil v R II.
6. Rokopis R II je bil drugi cenzorju namenjeni rokopis. Tudi tu je pesem v celoti prečrtana, sicer pa razlik z zapisom v R I ni, razen manjših pravopisnih podrobnosti.
7. Doslej znani zadnji rokopis je shranjen v muzeju Památnik národního písemnictví v Pragi (Sign. 83 P 72). Obsega samo prvih šest kitic, od zapisov v cenzurnih rokopisih pa se razlikuje predvsem v pravopisnih podrobnostih.

Priredbe

Poleg zborovskih uglasbitev je znana tudi rokovska izvedba Zorana Predina in skupine Lačni Franz z albuma Sirene tulijo iz leta 1987, ki je v javnosti naletela na mešane odzive, najprej zaradi spodbujanja osamosvojitvenih teženj Slovenije, nato pa zato, ker je Zdravljica postala slovenska himna.

Viri in opombe

• Alfonz Gspan: O Prešernovi Zdravljici. SR 3/1–2 (1950). 47–64. dLib
• Državni zbor Republike Slovenije [4]

Zunanje povezave

• R. Krmavnar, Nekaj Prešernove ostaline, Ljubljanski zvon 1895, št. 11, 642–43, dLib.
• Miran Hladnik, O pobudi za zamenjavo besedila slovenske himne.
• Dragan Božič[5], Katero kitico č'mo kot himno zapet': O Zdravljici, slovenski himni, Delo: Sobotna priloga 30. okt. 2010, 18–20.[6]
• Nataša Cigoj Krstulović, Zdravljica je tudi glasba: Slovenska himna, Delo 5. febr. 2011, 22–23.

Zvočni posnetki in besedila v različnih jezikih

• Audio-Stream der Nationalhymne Sloweniens (Real Player)
• Zdravljica na Preseren.net
• Urad Vlade RS za informiranje, himna v tujih jezikih ter v notnem zapisu
• http://www.hervardi.com/zdravica.php