Začasna nemško-slovenska kemijska terminologija

terminološki slovar

Začasna nemško-slovenska kemijska terminologija je nastala v Ljubljani leta 1921, kot predlog znanstvenega osebja kemijskega inštituta univerze Ljubljana. Uredil jo je Srečko Ferjančič.

Začasna nemško-slovenska kemijska terminologija
Urednik Srečko Ferjančič
Kraj in leto izida Ljubljana, 1921
Založba Založba kemijskega inštituta v Ljubljani
Tisk Narodna tiskarna
Soustvarjalci M. Rebek, M. Samec

Knjiga je nastala, ker je razvijajoča se jugoslovanska kemijska veda in kemijska industrija čutila vsak dan nujnejšo potrebo po enotni kemijski terminologiji. V ta namen se je sestala komisija za začasno nemško-slovensko kemijsko terminologijo in pooblastila podpisane, naj izdajo svoje predloge. Predloge je komisija pregledala, dopolnila in spravila vse skupaj v obliko, ki je bila v uporabi nekaj let. Podpisani izdajatelji menijo, da se terminologije ne more predpisati, temveč da se mora ta razvijati hkrati z vedo in industrijo; zato se bo njena prava oblika ustalila šele skozi praktično rabo. S svojim delom so podpisani izdajatelji želeli omogočiti tvorjenje novih besed, podati smer, v kateri naj se razvija izrazoslovje. Sami so o svoji terminologiji povedali, da ni popolna, da so v njej nekateri izrazi samo v nemškem jeziku, ker slovenskega izraza ne poznajo, nekatere izraze pa so pozabili vnesti. V njihovi terminologiji so predvsem izrazi, ki jih je uporabljal takratni kemijski inštitut univerze Ljubljana.

Sestava

uredi

Začasna nemško-slovenska kemijska terminologija je sestavljena iz treh delov.

1. del je predvsem o prevzemu izposojenk in tujk. V terminologijo so prevzeli mnogo izposojenk, ki jih je narod že uporabljal, še več pa so prevzeli tujk, s katerimi so si zagotovili, da kemijska veda in tehnika preraste na mednarodno vedo in tehniko.

1. del vsebuje:

  • Pravopis izposojenk in tujk,
  • pravopis latinskih in grških besed,
  • pravopis nemških besed,
  • pravopis francoskih besed,
  • pravopis italijanskih besed,
  • pravopis angleških besed,
  • pravopis besed iz drugih kulturnih jezikov.

2. del vsebuje racionalno nomenklaturo, ki se deli na anorgansko in organsko.

Anorganska nomenklatura se deli še na I. in II. nomenklaturo. I. nomenklatura se je uporabljala v srednjih šolah, nomenklatura II. pa v znanstvenih in strokovnih razpravah ter pri visokošolskem pouku.

Organska nomenklatura je zgrajena po istih principih kakor anorganska nomenklatura II. Načelo je, da mora imeti vsaka substanca svoje ime, ki tvori eno samo besedo in potem iz nje tvorimo sestavljenke. Posamezne člene med seboj ločimo s pomišljaji.

Anorganska racionalna nomenklatura
Nomenklatura I Nomenklatura II
  borova kislina borkislina
  arzenov trisulfid, arzenova sulfura arzentrisulfid, arzensulfura
  ogljikov oxyd ogljikooxyd
  svinčev (olovov) oxyd svincodichlorid, olovodichlorid
Organska racionalna nomenklatura
Citrazinsäure citrazin-kislina
Fruchtzucker sadošečer
Rizinusöl ricinus-olje
Rizinusölschwefelsäureester ricinooljevo-žveplokisline-ester

3. del opisuje obča obrazila. Besede, ki jih tvorimo s pomočjo občih obrazil, prehaja racionalna nomenklatura v terminologijo. V knjigi so zapisana pravila za obča obrazila za barve, za glagole in za števnike.

Vselej je treba razstaviti nemške sestavljenke, katerih določilna beseda pomeni snov, iz katere je sestavljena stvar. Primeri:

  • Glasröhre - steklena cev.
  • Eisenstab - železen prot.
  • Porzellantiegel - porcelanast piskerc.

Če sestoji ime substance iz več besed, je treba ves pojem opisati; večkrat se pa v takem primeru da sestavljeno ime strniti v eno besedo. Primer:

  • Spiegelglasscheibe - šipa iz zrcalnega stekla - zrcalnosteklena šipa
  • Ferjančič, S., 1921, Začasna nemško-slovenska kemijska terminologija, Kemijski inštitut univerza Ljubljana, Ljubljana