Wikipedija

Vstali Kristus (Michelangelo)

Vstali Kristus, v italijanščini Cristo della Minerva, znan tudi kot Kristus Odrešenik ali Kristus, ki nosi križ, je marmorna skulptura italijanskega visokorenesančnega mojstra Michelangela, dokončana leta 1521. Je v cerkvi Santa Maria sopra Minerva v Rimu, levo od glavnega oltarja.

Vstali Kristus
Italian: Cristo della Minerva
UmetnikMichelangelo
Leto1519–1521
Vrstamarmor
Mere205 cm
KrajSanta Maria sopra Minerva, Rim

Delo je junija 1514 naročil rimski patricij Metello Vari, ki je določil le, da bo gola stoječa figura imela križ v naročju, vendar je kompozicijo v celoti prepustil Michelangelu. [1] Michelangelo je delal na prvi različici tega kipa v svojem ateljeju v Macello dei Corvi okoli leta 1515, vendar ga je opustil, ko je v belem marmorju odkril črno žilo, na kar je Varija opozoril v pismu, kasneje pa Ulisse Aldrovandi. [2] Nova različica je bila v letih 1519-1520 na hitro zamenjana, da bi izpolnila pogoje pogodbe. Michelangelo je na tem delal v Firencah, selitev v Rim in zadnji dotiki so bili zaupani vajencu Pietru Urbanu; slednji pa je poškodoval delo in ga je moral na predlog Sebastiana del Piomba hitro zamenjati Federico Frizzi.

Prvo različico je dokončal kasnejši umetnik.

Prvo različico, tako grobo, je zahteval Metello Vari in jo januarja 1522 dal za majhno vrtno dvorišče svojega palazzetta pri Santa Maria sopra Minerva, come suo grandissimo onore, come fosse d'oro prevedeno kot »Kot njegova največja čast, kot da bi bila iz zlata«, znak spoštovanja, ki ga je imel do Michelangela. Tam je ostal, kar je Aldrovandi opisal leta 1556, in v nekaterih sodobnih pismih zapisal, da je očitno naprodaj leta 1607, potem pa je bil popolnoma izgubljen. Leta 2000 je Irene Baldriga v zakristiji cerkve San Vincenzo Martire pri Bassano Romano blizu Viterba prepoznala izgubljeno prvo različico, ki je bila dokončana v začetku 17. stoletja; črna žila je jasno razločljiva na Kristusovem levem licu.[2] Zdaj se pogosto imenuje Giustinianijev Kristus. Kasneje dokončani deli so desna roka, deli obraza in hrbet.

Kljub vsem tem težavam je druga različica navdušila sodobnike. Sebastiano del Piombo je izjavil, da so samo kolena vredna več kot ves Rim, ki ga je William Wallace imenoval »ena najbolj nenavadnih pohval, ki so jih kdaj peli o umetniškem delu«. [3] Michelangelo prikazuje Kristusa brez obleke. Kristusovi spolni organi so izpostavljeni, da bi pokazali, da je njegova spolnost nepokvarjena zaradi poželenja in popolnoma nadzorovana z njegovo voljo, tako da v svojem vstalem telesu pokaže zmagoslavje nad grehom in smrtjo.[4] V času baroka je bila dodana bronasta plavajoča sramnica.

Noga je pokrčena in glava obrnjena nazaj po principu kontraposta. V primerjavi s prvo različico aktivnejša poza omogoča raznolikejše vtise, ko kip gledamo iz različnih zornih kotov, »ne samo aktivira prostor okoli sebe, ampak tudi nakazuje razpleteno zgodbo«. Prva različica je bila razstavljena v Narodni galeriji v Londonu leta 2017 v isti sobi kot druga različica, risbe zanjo in pismo v zvezi z njo.

Opis uredi

Michelangelu je bila dana umetniška svoboda oblikovanja. Izrazito je mišičasto telo moškega srednjih let v popolni anatomski obliki, v skladu s starodavnim idealom lepote. Na levi strani, v žilavi, močni roki, drži v rokah velik križ, ki se dviga nad njim. Pred njim, v desni roki nekaj Jezusovih orodij svojega mučeništva. Kompozicijska shema v drži je določena s spiralno rotacijo telesa, ki jo je Michelangelo razvil naprej[5] in naj bi postal model za prihodnje generacije. Glavo, obrnjeno stran od križa s skromnim in ranljivim izrezom, je umetnik oblikoval po tradicionalnem Kristusovem obrazu, z valovitimi lasmi in kozjo bradico, pogled usmerjen v daljavo. Gibanje roke, ki obkroža, spominja na kip Apoksiomena pri Lizipu, prav tako pa vrtenje kolka, ki se nadaljuje v levi koračni nogi in tako reproducira položaj nog klasičnega kontraposta. Prsti leve noge štrlijo čez skalnat hrib. Ambivalenca in dinamika nasprotnih gibov pogleda in telesa spominjata tudi na Rafaelovo Galatejo s freske v vili Farnesina, ki jo je Michelangelo obiskal med bivanjem v Rimu leta 1517.[6] Lik trdno stoji na skali, za njim je zdrsnil štor, mrliški prt. Sebastiano del Piombo je v svojem pismu z dne 6. septembra 1521 zapisal: [Samo] kolena te [Kristusove] figure so vredna več kot ves Rim. Giorgio Vasari je leta 1568 kip opisal kot izjemno občudovanja vredno figuro.[7]

Ikonografija in akti uredi

Do začetka 20. stoletja so kip v literaturi imenovali Kristus ali Kristus iz Minerve (Ferdinand Gregorovius, Jacob Burckhardt, Max Sauerlandt in drugi). Henry Thode je v njem videl Človeka žalosti (1908), Charles de Tolnay se je nanj skliceval leta 1948, pri čemer se je skliceval na potrdilo Metella Varisa Michelangelu leta 1532, v katerem je potrdil, da je prejel »samostoječo, golo postavo, kar pomeni vstajenje našega Gospoda«, kot »vstali Kristus z orodji trpljenja, torej človek žalosti«, čeprav manjkajo vse rane ali geste trpljenja.[8] Nadaljnje ikonografske naloge označujejo upodobitev Adama, ki skuša upravičiti goloto figure. Gerda Panofsky v njem vidi »novega Adama«, ki je premagal greh in smrt starega Adama po apokrifnem Nikodemovem evangeliju, v katerem Kristus na svojem potovanju v pekel oznani dobro novico dušam, ki so hlepele v podzemlju in jim pusti v tolažbo svoj križ. Frommel razlaga pomen kipa, da vernikom obljubi vstajenje duše in telesa, kot opisuje Avguštin iz Hipona v svojem delu De jourtete Dei.

Edinstvena Michelangelova figura je gola upodobitev odraslega Kristusa, ki je bila izjema in pomembna kršitev tabuja tudi v času [[visoka renesansa|visoke renesanse]g. Starodavno božansko upodobitev lahko združi s krščansko ikonografijo, tako da se sklicuje na Sveto pismo in utemelji, da je bil Jezus postavljen v izrezljan grob s plaščem in da je Peter našel samo krpe v praznem grobu, torej v trenutku vstajenja gol (Lk 24,12; Jn 20,6). To pa so morali podpirati najvišji predstavniki reda in vere, sicer tega ukaza ne bi izvedli. Michelangelo je prvič na Križanju v Santo Spirito v Firencah umetniško uresničil fizično lepoto človeka, ki je bila ponovno odkrita v renesansi, in izklesal Kristusa na križu brez sramnic. Tudi v drugih delih se je skliceval na starodavni ideal lepote in izrazil svojo idejo o raju, zlasti v svoji freski Padec človeka in izgon iz raja.

Po Tridentskem koncilu, ki je prepovedal upodabljanje brezsramne lepote,[9] je bila kiparska provokacija. Med letoma 1546 in 1638 je menih, ki ga je pekla vest, pohabil moškega člana, zato je bilo treba okoli figure, ki je bila do tedaj gola, zavozlati zanko iz blaga[10] Bronasto sramnico kip nosi še danes.

Kopije uredi

Do 18. stoletja so kip poznavalci umetnosti šteli za krono vseh Michelangelovih del in je bil simbol najglobljega občudovanja neštetih vernikov. Mnogi evropski knezi in duhovniki so si za svoje zbirke prizadevali pridobiti kompozicijo ali kopijo občudovanega kipa. Za mnoge slikarje in kiparje je bil predmet navdiha in posnemanja. Viljem V., bavarski vojvoda, je svoje diplomatske odnose z Rimom izkoristil tudi za pridobitev kopije. Po nekaterih težavah so mavčni kalupi za izdelavo ulitka leta 1579 dejansko prispeli na Bavarsko. Friedrich Sustris se je pritoževal, da so pogosto uporabljeni in slabi, vendar je vojvodi obljubil, da bo iz njih izdelal vosek. Ali je sledilo mavčno odlitje, ni ugotovljeno. Ob upoštevanju modela je renesančni kipar Hubert Gerhard, ki je delal na bavarskem dvoru, uspel narediti manjšo kopijo iz terakote za vojvodovo bogato kapelo. Oljna pozlata je bila takrat verjetno že del opreme.[11]

Proti koncu 18. stoletja se je zanimanje za Vstalega Kristusa izgubilo in je bil skoraj pozabljen. Šele z odkritjem prve različice se je vrnil bolj v središče diskurza v umetniških krogih.

  •  
    Kopija Vstali Kristus, Lindenau-Museum, Altenburg
  •  
    Vstali Kristus, Hubert Gerhard, Münchner Residenz, Reiche Kapelle

Sklici in reference uredi

  1. ↑ Baldriga 2000, str. 740: "in quell' attitudine che parrà al detto Michelagnolo",
  2. ↑ 2,0 2,1 Baldriga 2000, str. 740-745.
  3. ↑ Wallace 1997, str. 1251: "Perché val più e' zenocchii de quella figura che non val tutta Roma" quoting Sebastiano
  4. ↑ Steinberg 2014, str. 146.
  5. ↑ vgl. z. B. Der Sieg (1523–1524)
  6. ↑ Christoph L. Frommel, S. 24
  7. ↑ … un Cristo ignudo che tiene la croce, il quale è una figura mirabilissima, che fu posto nella Minerva allato alla cappella maggiore …
  8. ↑ Gerda Panofsky: S. 166 ff.
  9. ↑ CONCILIUM TRIDENTINUM; Sessio XXV (3. – 4. Dezember 1563): Decretum de invocatione, veneratione et reliquis sanctorum et de sacris imaginibus
  10. ↑ zitiert in MEMORIA fatta dal Signor Gaspare Celio (1638), S. 66: un frate per scrupolo li ruppe il membro, ancora vi stasse del continuo un panno − ein Mönch schlug ihm aus Gewissengründen das Glied ab, damit dort in der Folge ein Tuch sei.
  11. ↑ Dorothea Diemer: Hubert Gerhard und Carlo di Cesare, S. 115
  • Baldriga, Irene (december 2000). »The first version of Michelangelo's Christ for S. Maria sopra Minerva«. Burlington Magazine. 142 (1173): 740–745. ISSN 0007-6287. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 3. novembra 2017.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Steinberg, Leo (2014). The Sexuality of Christ in Renaissance Art and in Modern Oblivion. University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-22631-6.
  • Wallace, William E. (1997). »Michelangelo's Risen Christ«. Sixteenth Century Journal. 28 (4): 1251. doi:10.2307/2543577. ISSN 0361-0160.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Vstali Kristus (Michelangelo).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vstali_Kristus_(Michelangelo)&oldid=5793540«