Wikipedija

Venus Italica

Venus Italica je marmorna skulptura, ki jo je naročil Napoléon Bonaparte in oblikoval italijanski kipar Antonio Canova. Canova je prvotno delo dokončal leta 1802 in modeliral dve nadaljnji različici, ki ju je dokončal leta 1819.[1] Delo naj bi služilo kot zamenjava za skulpturo Medičejske Venere, kopijo antičnega dela Kleomena iz Aten, ki je bila zasežena, odpeljana v Francijo in postavljena v Louvre leta 1802 po naročilu Bonaparteja.[2] Po Napoleonovi abdikaciji je bila Medičejska Venera vrnjena v Italijo 27. decembra 1815 in je od takrat na ogled v Venerini sobi v Galleria Palatina v Palazzo Pitti v Firencah.[3][4]

Venus Italica
UmetnikAntonio Canova
Leto1804-1812
Tehnikamarmor
Mere172 cm
KrajGalleria Palatina, Firenze
Detajl Venus Italica, 1804–1812, Galleria Palatina, Firence

Zgodovina uredi

Zgodaj v 19. stoletju je predsednik Accademia di Belle Arti di Firenze (Firenške akademije lepih umetnosti), grof Giovanni degli Alessandri, spodbudil iznajdljivega neoklasicističnega kiparja Antonia Canovo, da je ustvaril kopijo Medičejske Venere.[5] Canova se je strinjal in se lotil dela na Venus Italica, ki velja za eno njegovih mojstrovin tako v umetniški zasnovi kot v izdelavi.

Po mnenju umetnostnega kritika Edwarda Lucie-Smitha je umetniški izraz spolne ranljivosti prenesen bolje kot na originalni Medičejski Veneri. Večina gledalcev je opazila Canovino vrhunsko izdelavo na marmornatih površinah in teksturah. Njegovo edinstveno tehniko in sposobnost doseganja iluzije človeškega mesa so poimenovali neposredni dotik. Canova bi sčasoma začel prikazovati svoja studijska dela v soju sveč. Navdušen nad učinki svetlobe in sence sveč na prosojno marmorno površino, je Canova kmalu začel dodatno blažiti prehode med različnimi deli kipa in jih drgniti s posebnimi orodji in plovcem, včasih več tednov ali mesecev.[6] Na koncu je na meso skulpture nanesel neznano spojino patine, da bi posvetlil ton kože. Ta postopek se imenuje zadnji dotik.[7][8][9][10]

Sklici uredi

  1. ↑ Carolyn Miner (1. november 2008). »Hearst's Canova: an exhibition in Los Angeles reveals William Randolph Hearst to have been a discriminating as well as an insatiable collector. As Carolyn Miner explains, this is perfectly demonstrated by his pursuit of a great sculpture by Canova, the Venus Italica«. GALE. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  2. ↑ »The Sala di Venere«. Polomuseale Firenze. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. marca 2009. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  3. ↑ »Venus Italica«. Web Gallery of Art. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  4. ↑ »The Palatine Gallery - Rooms«. Art and Monuments of Florence. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  5. ↑ David Irwin. »Antonio Canova, marchese d'Ischia«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  6. ↑ »Encyclopaedia Britannica, 11th Edition, Volume 5, CANOVA, ANTONIO (1757-1822)«. Project Gutenberg. Pridobljeno 25. januarja 2020.
  7. ↑ Andrew Graciano (5. julij 2017). "Exhibiting Outside the Academy, Salon and Biennial, 1775-1999 ": Alternative Venues for Display pp. 111. Taylor & Francis. ISBN 978-1-351-56752-7.
  8. ↑ Edward Lucie-Smith (1972). Eroticism in Western art. Praeger Publishers. ISBN 978-0-19-519946-8.
  9. ↑ Instytut Sztuki (Polska Akademia Nauk) (2004). Power and persuasion: sculpture in its rhetorical context. Institute of Art of the Polish Academy of Sciences (IS PAN). ISBN 978-83-89101-30-3.
  10. ↑ Consortium on Revolutionary Europe, 1750-1850 (1980). Proceedings. University of Florida Press.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Venus_Italica&oldid=6050302«