Velelnik
Velélnik ali imperatív je glagolska oblika za izražanje velelnega naklona,[1] torej glagolskega naklona, ki izraža zaželenost glagolskega dejanja[2] oziroma spodbuja k vršitvi dogodka (nesiva, pojdimo, delajmo, molči, pridita, prenehajte, bodi povedano).[3] Rabi se za 1. osebo dvojine in množine ter 2. osebo vseh števil.[4]
Izražanje zaželenosti uredi
Zaželenost glagolskega dejanja, ki ga izraža velelnik, je večja ali manjša, lahko je komaj nakazana ali pa celo nasilna. Pomeni lahko prošnjo, nasvet, željo, poziv, zahtevo, dovoljenje, zapoved.[2]
Tvorba uredi
Velelnik tvorimo iz sedanjiške osnove:[3]
- z glagolsko pripono -i- (nesem → nesiva, nesimo, nesi, nesita, nesite; nosim → nosiva, nosimo, nosi, nosita, nosite);
- z glagolsko pripono -j- (delam → delajva, delajmo, delaj, delajta, delajte; jem → jejva, jejmo, jej, jejta, jejte);
- s krnitvijo -e-ja pri glagolskih priponah na -je- (kupujem → kupujva, kupujmo, kupuj, kupujta, kupujte; pijem → pijva, pijmo, pij, pijta, pijte);
- posebnosti so velelniške oblike imeti → imej; gledati → glej; bati se → boj se; stati → stoj; vedeti → vedi; iti → pojdi; biti → bodi.[4]
Trpna oblika velelnika je opisna (hvaliti → bodi hvaljen; povedati → bodi povedano).[3]
Končnice v velelniku so iste kot v sedanjiku, le da je v ednini ničta končnica (-ø):[4]
Ednina | Dvojina | Množina | |
---|---|---|---|
1. os | / | -va | -mo |
2. os | -ø | -ta | -te |
Obstajajo tudi glagoli, ki velelniških oblik ne poznajo (npr. glagol 'moči').[5]
Sklici uredi
- ↑ http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznegajezika, vpogled: 22. 2. 2017.
- ↑ 2,0 2,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
- ↑ Mirtič, T., 2018. Velelnik glagola »videti« je »glej« ali »vidi«?. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 18. 1. 2018.