Wikipedija

Vaišvilkas

Vaišvilkas ali Vaišelga[1] je bil od leta 1264 do 1267 veliki knez Litve, * 1223, † 1267.[2]

Vaišvilkas
Vaišvilkas na grafiki iz 16.-17. stoletja
Veliki knez Litve
Vladanje1264–1267
PredhodnikTreniota
NaslednikŠvarnas
Knez Naugardukasa
Vladanje1253–1254
1258–1259
NaslednikRoman Danilovič
Rojstvo1223
Smrt1267
RodbinaMindaugasi
OčeMindaugas

Bil je sin Mindaugasa, prvega in edinega krščanskega kralja Litve.[2]

O Vaišvilkasovi mladosti ni nič znanega, saj je v zgodovinske vire zašel šele leta 1254, ko je v imenu svojega očeta, kralja Mindaugasa, sklenil sporazum z Danijelom Gališko-Volinskim. Galicija-Volinija je s sporazumom Litvi odstopila Črno Rutenijo s središčem v Navagrudaku. Sporazum so utrdili s poroko Danijelovega sina Švarna z Vaišvilkasovo sestro.[3] Vaišvilkas je bil imenovan za kneza nekaterih od teh dežel. Po krstu po grškem pravoslavnem obredu, je Vaišvilkasa versko življenje tako močno pritegnilo, da je svoj naslov in zemljišča prenesel na Romana Daniloviča, sina Danijela Gališkega.[3] Na bregu reke Nemen je ustanovil samostan, tradicionalno identificiran kot samostan Lavrašev, in vanj vstopil kot menih.[4] Odpravil se je na romanje na goro Atos v Grčiji, vendar zaradi vojn na Balkanu ni dosegel cilja in se je vrnil v Navagrudak.[3]

Leta 1264 je ušel atentatu, ki sta ga izvedla Treniota in Daumantas Pskovski na njegovega očeta in dva njegova brata. Trenioto so še istega leta umorili nekdanji Mindaugasovi služabniki. Vaišvilkas se je povezal s svojim svakom Švarnom iz Galicije-Volinije. Uspelo jima je prevzeti oblast v Črni Ruteniji in Veliki litovski kneževini[5] in začeti vojno proti Nalšiji in Deltuvi, dvema glavnima središčema odpora poti Mindaugasu in Vaišvilkasu.[6] Daumantas, knez Nalšije, je bil prisiljen pobegniti v Pskov. Suksė, drugi vplivni knez iz Nalšije, je pobegnil v Livonijo. Vaišvilkas je postal veliki knez Litve. Kot kristjan se je trudil ohraniti prijateljske odnose s Tevtonskim viteškim redom in Livonskim redom. Z Livonijo je podpisal mirovni sporazum glede trgovine na reki Zahodni Dvini.[3] Litovska podpora velikemu pruskemu uporu je prenehala in oba vojaška redova sta se obrnila proti Semigalom in Kuronom. Vaišvilkas skupaj s Švarnom leta 1265 napadel Poljsko, da bi se maščeval za poraz Jatvingov leto prej.[5]

Napoleon Orda: Samostan, ki ga je domnevno ustanovil Vaišvilkas

Ko se je Vaišvilkas leta 1267 odločil, da se vrne v meništvo, je naslov velikega kneza prenesel na Švarna. Leto kasneje ga je Švarnov brat Leon I. Gališki ubil, ker polovico oblasti ni prenesel nanj.[5] Pokopan je bil v bližini cerkve Marijinega vnebovzetja v Volodimirju.

Ime uredi

Izvirno litovsko ime tega velikega vojvode je zmedlo številne jezikoslovce in zgodovinarje. Njihove rekonstrukcije so privedle do dveh verodostojnih različic imena: Vaišvilkas, ki temelji na Vojšvilku, in Vaišelge, ki temelji na Vojšalku. Ime Vaišvilkas je prvi rekonstruiral Kazimieras Būga.[7] Prvi del dvodelnega imena vaiš- ni sporen in je izpričan v številnih podobnih imenih. Drugi del, -vilkas, ki pomeni volk, je v litovskih imenih zelo redek ali sploh ne obstaja.[7] To je vodilo do hipoteze, da bi morala biti začetna oblika imena Vaišvilas.[8] Različica Vaišelga/Vaišalga se je v zgodovinskih spisih bolj uveljavila, čeprav izvor elementa -alg in -elg ni povsem jasen.[8] Sčasoma so nekateri raziskovalci celo domnevali, da je imel dve imeni, in da je eno od njiju bilo Vaišvilas.[9]

Sklici uredi

  1. ↑ Baranauskas, Tomas. Древние литовские имена (v ruščini). Medieval Lithuania. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2012. Pridobljeno 23. januarja 2008.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Vaišelga«. Universal Lithuanian Encyclopedia (v litovščini). Pridobljeno 7. julija 2021.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Simas Sužiedėlis, ur. (1970–1978). "Vaišvilkas". Encyclopedia Lituanica. Vol. VI. Boston, Massachusetts: Juozas Kapočius. str. 29–30. LCCN 74-114275.
  4. ↑ Rowell, S. C. (1994). Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge Studies in Medieval Life and Thought: Fourth Series. Cambridge University Press. str. 149. ISBN 978-0-521-45011-9.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Kiaupa, Zigmantas; Jūratė Kiaupienė; Albinas Kuncevičius (2000) [1995]. The History of Lithuania Before 1795 (English ed.). Vilnius: Lithuanian Institute of History. str. 68–69. ISBN 9986-810-13-2.
  6. ↑ Ivinskis, Zenonas (1978). Lietuvos istorija iki Vytauto Didžiojo mirties (v litovščini). Rome: Lietuvių katalikų mokslo akademija. str. 197–199.
  7. ↑ 7,0 7,1 Valentas, Skirmantas (2002). »ISTORINIS VEIKĖJAS EILĖRAŠTYJE: Воишелкъ, Воишевoлкъ«. Literatūra (v litovščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 11. maja 2023.
  8. ↑ 8,0 8,1 Zinkevičius, Zigmas (2007). Senosios Lietuvos valstybės vardynas (v litovščini). Vilnius: Mokslo ir enciklopedijų leidybos institutas. str. 48. ISBN 978-5-420-01606-0.
  9. ↑ Kuzavinis, Kazimieras; Bronys Savukynas (1987). Lietuvių vardų kilmės žodynas (v litovščini). Vilnius: Mokslas.

Viri uredi

  • Šapoka, Adolfas (1936). Lietuvos istorija. Kaunas: Švietimo ministerijos knygų leidimo komisija. ISBN 5-420-00631-6.
  • Bumblauskas, Alfredas (2005). Senosios Lietuvos istorija 1009–1795. Vilnius: R. Paknio leidykla. ISBN 9986-830-89-3. str. 262–263.
  • Kamuntavičius, Rūstis (2021). Gudijos istorija. Baltarusijos istorija. Vilnius: Mokslo ir enciklopedijų leidybos centras. ISBN 9785420018392.
Vaišvilkas
Rojen: 1223 Umrl: 1267
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Treniota 		Veliki knez Litve
1264–1267 		Naslednik: 
Švarnas
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vaišvilkas&oldid=6011174«