Uporabnik:Stebunik/peskovnik1
 | Ta uporabniška stran je za krajši čas rezervirana, saj stran namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da strani v tem času ne spreminjate, saj bi lahko prišlo do navzkrižja urejanj. Če je iz zgodovine strani razvidno, da je zadnjih nekaj dni ni spreminjal nihče, lahko to predlogo odstranite. |
Stran je v pripravi, zato prosim ne popravljaj ničesar uredi
sl https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Stebunik/peskovnik1&action=edit
sh https://sl.wikipedia.org/wiki/Uporabnik:Stebunik/peskovnik11_-_sl-sh
03 Najnovejši razpored poglavij skrajšano in preurejeno
Bog vse obrača na dobro uredi
Zlatomašnikovi spomini uredi
Moje novomašno in tudi zlatomašno geslo uredi
»Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28)
Uvod 1 uredi
Dragi bralec! Pred seboj imaš spomine zlatomašnika na prehojeno pot, pa tudi spodbudo mladim, da bi se odločili za potovanje z Jezusom, ki je najbolj zanimiva pustolovščina, ki se lahko zgodi človeku in je zato vedno razburljiva in privlačna.
Danes primanjkuje dobrih duhovnih poklicev; to je posledica pomanjkanja dobrih družinskih očetov in mater, propadanje družinskega življenja, predvsem pa pomanjkanja čuta za nadnaravno. Če se človek namreč zaveda, da ima nad seboj nekoga, kateremu je odgovoren in kateremu bo na koncu svojega življenja dajal odgovor, bo seveda drugače živel kot tisti, ki ni prepričan, da je Bog človekov Stvarnik in Dobrotnik – nekoč pa bo tudi človekov Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
Prepričanje, da nad nami čuje Božja Previdnost, odganja bivanjski strah: glede nas samih, glede naših potomcev, glede naše sedanjosti in prihodnosti.
Kljub temu, da živimo pravzaprav v času tretje svetovne vojne – saj ves svet čuti njene posledice – tako tisti, ki so vanjo vpleteni neposredno, kakor tudi tisti, ki jih tepe zaradi tega nastala draginja ali pomanjkanje – kristjana tolaži zavest, da ne pišejo zgodovine zemeljski veljaki, pa naj bo njihovo ime še tako zveneče in njihova moč še tako velika – ampak vsemogočni Bog, ki po krivih črtah človeške zmot piše ravno - ter ureja Božjo zgodovino.
Iz domače družine – kljub mnogim preskušnjam in težavam med drugo svetovno vojno in še bolj po njej – sem ponesel v svet prepričanje, da Bog vodi našo usodo in da »kar Bog stori, vse prav stori, četudi nam se prav ne zdi.« V naši stari Klemšetovi hiši sta bili v spalnici uokvirjeni sliki angelčkov z napisoma:
»Ti o Bog si moj Gospod, jaz tvoj služabnik« (Ps 103,1); ter: »Upaj v Gospoda in delaj dobro« (Ps 37,3)!
Če človek živi v tem zaupanju v Božjo vsevednost, vsemogočnost in vseprevidnost, potem bo rad sprejemal tudi potomstvo iz Božjih rok, kot so to delali mnogi krščanski, pa tudi moji starši. Kljub novim in »modernim« tokovom in metodam, kljub okolju, ki je bilo življenju sovražno, so v veri sprejemali otroke iz Božjih rok. Zavedali so se, da je največji dar, ki ga lahko dajo Cerkvi, narodu in človeštvu, novo otroško življenje.
Človek namreč ne živi samo na tem svetu, ampak ima pred seboj vso večnost, za katero se odloča tu na tem svetu, s svojim življenjem; otrok je torej veliko večja vrednost, kot je avto ali hiša ali denar, saj bo večno živel, ker mu Bog pri spočetju ustvari neumrljivo dušo.
Pred vsakim človekom je torej izbira: ali bo živel tako, »pride nekoč v nebesa«, ali pa »da pride v pekel.« Tako smo se že v prvem razredu učili pri pripravi na birmo 1952, ko smo dobili okrog sto vprašanj, in se je prvo vprašanje glasilo takole:
»Čemu smo na svetu? – Na svetu smo zato, da bi živeli po Božji volji in se zveličali.«
To je tako preprosto, pa tudi tako zanesljivo, da pred tem onemi učenost tega sveta. Potemtakem ima vsako človeško življenje neprecenljivo vrednost in ga je treba ohranjati, nerojenemu otroku omogočiti, da pride na ta svet in da prejme primerno vzgojo, kot je dejal don Bosko: »Da postane dober kristjan in pošten državljan.«
Vsako človeško življenje – tudi še nerojeno – je torej največja dragocenost vesolja, ali kakor bi dejal pokojni zdravnik in branitelj nerojenega življenja Anton Lisec: »Pri spočetju nastaja največja vrednota v najmanjši možni veličini in v najmanjšem prostoru.«
V tej večnostni povezavi ima končno smisel druga rečenica istega profesorja: „Življenje je polno izgubljenih priložnosti.“ Te male priložnosti dobivajo svoj smisel le, če obstaja tudi velika Priložnost – a to je srečno življenje z Bogom v nebesih – drugače pa sploh nobena priložnost ne bi odgovarjala na zadnji „zakaj?“ in „čemu?“ Življenje brez Boga bi bilo torej življenje brez smisla.
Koliko nevšečnosti je morala naša mati prestajati od le v ta svet zagledanih ljudi ob pričakovanju nas otrok, ki smo prihajali na svet ravno v tistem času, ki številnim družinam ni bil naklonjen, izraža tale mamina pesem:
|
Četudi svet s sovraštvom te sprejema |
Iako svet sa mržnjom vreba tebe |
Če se človek zaveda odgovornosti pred Bogom, in da mora dobro in pravilno uporabljati zmožnosti, ki mu jih je Bog dal, se bo varoval greha in bo delal dobro ter izkoristil priložnosti, ki mu jih ponuja življenje. Iz take čvrste vere bodo rastli vrli in pošteni poklici, pa tudi novi in dobri duhovni poklici; če pa je družina ogrožena – in danes hudi duh uporablja za njeno uničenje vsa sredstva – je seveda že v kali zatrta rast dobrega, koristnega in poštenega poklica.
Ta zapis ne želi biti podoben morda Liutprandovi (920-972) »Antapodosis« (Obračun, Maščevanje), kjer je znameniti zgodovinar očrnil svoje resnične in domnevne nasprotnike, tako iz posvetnega kot iz cerkvenega življenja – tukaj sem se tej morebitni podobnosti želel izogniti.
Niti ne bo podoba Avguštinovih »Izpovedi« ali Finžgarjevega »Leta mojega popotovanja«, kjer je veliko osebnih podatkov in notranjih dogodkov.
Bo pa v njem od vsega po nekaj z namenom, da bi vsakdo našel zase kako spodbudo.
Ob tej priliki poudarjam, da so to spomini; spomin je pa kot rešeto, skozi katero marsikaj gre v pozabo, drugi dogodki se pa prikažejo v osebno pobarvani luči. Zato morebiti kaka trditev ali sklep v knjigi ne odgovarja stvarnemu stanju, ampak je zapisano, kakor sem stvar slišal ali kakor sem jo dojemal.
Na ta način bodo moji tukajšnji verniki, številni prijatelji in znanci dobili vpogled v mojo življenjsko pot – in spodbudo za lepo življenje v slogi in miru ter za potrpežljivo prenašanje vseh težav po Jezusovem zgledu, saj »Bog vse obrača na dobro« - seveda tistim, ki ga iskreno iščejo in ga v globini srca ljubijo, kar poraja ljubezen do sočloveka.
Predstavljal sem si, naj bi to bil pravzaprav poučno-zanimiv življenjepis v poglavjih, ki pokrivajo posamezne teme oziroma področja, ki bi torej bralcu povedal nekaj novega, in mu morda prek opisanega dogajanja odgovoril na kako njegovo vprašanje ali pa mu pokazal izhod iz dileme. Na ta način sem se omejil le na nekatere zadeve in področja iz mojega dosedanjega življenja in delovanja, kolikor mi jih je uspelo odstreti izpod tenčice pozabe. Proza je manj urejena, a pesmi so skbno sestavljene.
Kolikor se spomnim, sem prvo pesem kot osemnajstletnik napisal v noviciatu 1962 na Reki na ulici Narodnog ustanka 62, sedaj Tržaški ulici. Tedaj smo bili še mladi in smo z odprtimi očmi sanjarili, zato nas ni bilo težko spodbuditi k pisanju pesmi.
Tistikrat smo šli novinci z magistrom Serafinom Peliconom na izlet na Učko – in na razpis smo se priglasili trije: Eno pesem je napisal Tone Krnc, drugo jaz, za tretjo se pa ne spomnim, kdo da jo je napisal. Med besedilom bo torej vmes tudi kaka pesem, ki naj popestri moje pisanje. Moja mati Marija r. Brenčič je namreč bila pesnica in pisateljica, moj oče Anton Jelen je bil sicer umen drevesničar in sadjar, vendar tudi pisatelj in poročevalec, pa ima to nagnjenje tudi več mojih bratov in sester, med drugimi sestra Marica, ki rada poroča o krajevnih dogodkih, brat Blaž pa piše pesmi-črkospeve.
Za konec tega uvoda pa naj bo pesem mužljanskega pesnika Lászla Kovácsa, in se v izvirniku glasi: „János atya”. V ustreznem prevodu bi to pomenilo isto kot »oče Janez«. Naj ta pesem pokaže, kako me moji Mužljanci imajo radi, skoraj tako, kot jaz njih – da bi jih vsaj nekaj pridobil za Kristusovo ljubezen. Kdor bo to pesem v prozi prebral, se ne bo čudil, zakaj sem tako rad med temi dobrimi in prisrčnimi ljudmi, med katere me je Božja Previdnost poslala že davnega leta 1984 ter sem z njimi in zanje vztrajal v miru in vojni, v zdravju in bolezni, v veselju in žalosti. Se razume, da si ne domišljam, da sem tak v resnici: ampak to mi je vendarle spodbuda, da bi tak postajal vedno bolj:
Nagyon kedvelem ezt az embert |
Zelo imam rad tega človeka; |
Vrlo cenim ovog čoveka; |
Moja mati 4 uredi
Moja mati je bila Marija Brenčičeva, po domače Gojerjeva; zvesta žena možu Antonu Jelenu, po domače Klemšetovemu, nam otrokom dobra in skrbna mati. V svojem času pa je bila najbolj slavljena mlada slovenska pesnica, v starejši dobi pa navdušena pisateljica in dopisnica (tj. publicistka).
Rodila se je 28. januarja 1919 v Podlipi pri Vrhniki na Notranjskem, umrla pa je na prvi pomladanski dan, 21. marca 2000 v Arnačah, župnija Št. Ilj pri Velenju.
Rodila se je v revni družini očetu Francu Brenčiču in materi Mariji rojeni Cankar iz Kajndola, po domače pri »Gojerju«. Imela je brata Franceta in Jožeta ter sestro Cilko; v tej družini niso poznali jetike, ki je razsajala po tolikerih slovenskih družinah in pobirala žrtve zlasti med mladimi naraščaji.
Po končani ljudski šoli v domačem kraju je bila v letih 1938-1939 gojenka banovinske Kmetijsko-gospodinjske šole na Mali Loki pri Trebnjem, ki so jo vodile šolske sestre.
Predstojnica je bila takrat izredno bistroumna, daljnovidna in uravnotežena Hedvika Puntar, tudi sama pisateljica.
1959 je izšla pri Mohorjevi založbi njena knjiga »Na ženi dom stoji«, ki si je prislužila na spletu takšnole omembo: »Nekoč verjetno praktičen priročnik za žene, matere in gospodinje, danes pa zabavno čtivo, ki spomni na čas, ko je bilo marsikaj drugače. Le dom je še danes v ženskih rokah.« Vsekakor, bila je izredno iznajdljiva, bi rekli, sodobna ženska, ki je tudi pod socializmom bila lahko ravnateljica nacionaliziranega, tako rekoč »svojega«, sestrskega posestva v Repnjah.
Tam je bil dolga leta hišni duhovnik slavni psiholog Anton Trstenjak. Da je lahko on kar »bruhal« knjige v času, ko še ni bilo računalnikov, je bila velika zasluga šolskih sester, ki so mu pri obsežnem delu nesebično pomagale. Pri šolskih sestrah torej je bila moja mati gojenka in je uredila šolsko spominsko glasilo Sončni žar s prispevki v prozi in pesmi, ki jih je napisala tako ona sama kakor tudi druge gojenke (1938-39).
5. novembra 1939 je bila poroka v malološki Plečnikovi kapeli. Poročil ju je stolni župnik, dekan in skladatelj Franc Kimovec. To je bila prva poroka v tej grajski kapeli, kjer je bila Marija gojenka 10. letnika Banovinske kmetijsko-gospodinjske šole. Obstaja slika njune poroke, kakor tudi njena večjezična stran na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Bren%C4%8Di%C4%8D_Jelen
Ob Marijinem slovesu z Vrhnike se je od nje poslovila vrhniška fantovska družba s posebno skupinsko razglednico, kjer je Marija prikazana kot pesniška muza.
Po poroki na Mali Loki z drevesničarjem Antonom Jelenom je odšla na njegovo domačijo, h »Klemšetu« v Šentilj pri Velenju. Marsikdo zamenja naš Šentilj s tistim obmejnim pri Mariboru, ki pa je večji in bolj znan. Morda še ne veste, da poleg teh dveh obstaja še Šentilj pri Mislinjah, pa tudi Št.Ilj na Koroškem, v Rožu, blizu Celovca. Št.Ilj se imenuje tudi mestna fara v samem Celovcu.
Naš Šentilj je fara v dekaniji Šaleška dolina, ki se sestoji iz več »uradnih« zaselkov: Arnače, Silova, Podkraj, Laze (Zgornje in Spodnje) in Ložnica. Poleg teh obstajajo še »neuradni« manjši zaselki kot Podkoželj in Kote; sem spada tudi mali del zaselka Kavče.
Selitev 5 uredi
Moje starše, zlasti mamo, je hudo prizadejala in za celo življenje zaznamovala druga svetovna vojna s svojimi grozotami, kakor tudi železni čas po njej, ko so verni ljudje, ki se niso hoteli pokoriti ukazom brezbožne vladavine, morali preživljati ne le pomanjkanje, ampak tudi vsakovrstno zapostavljanje in poniževanje; zlasti tisti, ki so svojo vernost kazali tudi na zunaj, so bili vsekakor državljani drugega reda.
Med samo vojno pa je našo družino najbolj zaznamovala selitev. Takrat so nacisti začeli izseljevanje zavednih Slovencev iz zasedenih pokrajin Južne Štajerske in Gorenjske v Srbijo ali na Hrvaško. Med drugimi je bil izseljen duhovnik in pisatelj Franc Ksaver Meško, pa tudi naš domači župnik Jurij Lebič. Nihče ni vedel, kdaj bo na vrsti naslednji. S tem svojim nečloveškim postopanjem je Hitler pravzaprav nehote pripravil praznino, ki jo je zasedlo partizanstvo. Med Nemčijo so se morali otroci in odrasli učiti nemščine. Mama je hranila lepopisne zvezke, v katerih je pisala v gotici nemščino – in sem se je iz njenih zvezkov tudi jaz priučil.
Moja sestra Hedvika je takrat bila stara komaj šest mesecev. Ko je transport z mnogimi izseljenci – ki se niso vsi vrnili nazaj, saj so nekateri v izseljenstvu umrli – prispel do Pragerskega, so prišle dobre ženske, ki so prinesle hrano odraslim in mleko otrokom. V Mariboru jih je nadaljnjega potovanja v Slavonsko Požego rešil vojak z Dunaja: prav tisti, ki je s kolegom ponoči ob pol dveh zjutraj prišel po njih z avtom; izposloval jim je celo na svojo odgovornost dovoljenje, da so se lahko še istega dne vrnili nazaj v domačo vas.
Takole je mama povedala časnikarki Kmečkega glasa:
»Vsak dan je bilo nekaj; vojska na Poljskem se je začela že, ko sem bila v Mali Loki; potem si pa vsak dan nekaj pričakoval, se bal. otroci so prihajali. Štiridesetega leta je bila Hedvika majhna, enainštiridesetega leta – neke nedelje v juliju – pa so Jelenove sredi noči že odpeljali v mestno vojašnico v Mariboru. Rešil jih je vojak – katoličan in Dunajčan Josef Hummel. »Spoznali smo se takrat, ob pol dveh zjutraj leta 1942; na njegov pogreb po vojni pa nisva smela iti;« ker nista bila v partiji in ker sta hodila redno v cerkev skupaj z vso družino. Zgodilo pa se je takole:
„Bum, bum, bum!“ je zaropotalo po leseni steni naše kočice. Jelen - Anton, Marie, Hedwig!« in spet: »Aufmachen! auf!« »Po radio so prišli,« je v polspanju tolažil mož; vedela sem: »Po nas so prišli!« In ko je končno mož, še ves zmeden, odprl vežna vrata, se vrnil v spalnico in povedal: »Mamica, iti moramo!« sem planila tujcem naproti in zavpila:
»Če moramo iti, bomo pa šli! Pa bomo tudi nazaj prišli! Takrat boste pa vi šli!« In nisem čutila nobene žalosti, nisem kričala, ne zmerjala, čutila sem le globoko črtenje in odpor. Ko bi mogla uničiti te nasilnike, ki nas preganjajo od doma!
In ta sovražnik, ki je prišel po nas, da nas aretira in odpelje v Meljsko kasarno v Maribor in potlej naprej v slavonsko Požego, je bil prijazen Dunajčan, Josef Hummel. Ta je v pisarni v Mariboru tako dolgo govoril za nas, da smo se vrnili domov; nismo gledali na uro, kdaj je to bilo, a noč za nočjo, leta in leta sem se prebujala nekaj minut pred poldrugo uro zjutraj; nobene móre ne hudih sanj, le sunkovito prebujanje. Bdela sem do dveh in potlej spet zaspala, in nisem vedela, zakaj… (M. Brenčič-Jelen: »Zgodba mojega življenja, Tisoče so jih selili.« objavljeno je bilo v reviji Zdravje)
Čemu bi lahko pripisali to skoraj čudežno vrnitev? Najprej seveda pobožnosti, ki jo je cela naša družina gojila do Presvetega srca Jezusovega; njegova slika je kraljevala v dnevni sobi, ki smo ji pravili »hiša«. Pri nas se je vsak večer molilo pod vodstvom stare mame.
Ko sem premišljeval te nenavadne dogodke, sem zaključil, da je na potek dogodkov vplival tudi prijazen sprejem neznanega vojaka Dunajčana, ki je doma pustil mlado ženo z dvema otrokoma – fantkom in deklico. Vojaki seveda niso bili krivi, da so jih ponoči poslali na tako žalostno akcijo. Zato je stara mama postregla Jozefu, ki je čakal vrnitev kolega, da seli še drugo družino iz Šentandraža, s toplim čajem. Ne le to: takrat so vrtnice, saj se je oče ukvarjal tudi z gojenjem vrtnic, najlepše cvetele in so jih šli pokazat temu vojaku; on pa se je tudi izkazal hvaležnega.
Zapečatil je »kočo« - tako smo rekli spodnji hiši, kjer smo živeli mi »ta mladi«, dal stari mami ključ z besedami: »Koča je zapečatena. če bo kdo prišel iskat ključa, mu ga nikar ne dajte.« In je prišel – eden od naših sosedov; starša nikoli nista hotela izdati imena tistega, ki bi se bil rad polakomil lepo urejenega posestva z nasadom drevesnice in vrtnic. Mislim, da sta v čuvanju take skrivnosti bila moja starša prava junaka; v bojazni, da se ne bi kdo hotel maščevati, sta to skrivnost odnesla v grob.
Mama pesnica 6 uredi
Mama je pesmi začela pisati že v ljudski šoli in jih pozneje objavila v nedeljskih prilogah dnevnika Slovenca Mladem Slovencu in Družini; objavljala je še v več drugih listih (Gruda, Vigred, Bogoljub, Katoliški misijoni, Mala Cvetka, Naš dom, Močilnik) ter v Slovenčevem in Mohorjevem koledarju. Zanimivo: uredniki so njeno delo tako upoštevali, da je »Koledar družbe sv. Mohorja« za leto 1939 objavil štiri pesmi: »Sreča vsa mi počiva v dnu srca«, (stran 45) »Vzklik« (80), »List je odpadel« (81), ki je tako značilna za njeno pesniško čutenje in razpoloženje:
| List je odpadel |
|---|
Skoz drevesne krone vetrič zapihljal je; |
Vse pesmi razen ene – »Maturantka« (92 – Griški) – so v tistem koledarju od moje mame – tako je bila takrat upoštevana!
Izdala pa je v samozaložbi štiri zbirke. Pesmi so se ji kar same porajale med delom na njivi ali travniku. Ko je prišla domov, jih je zapisala – tak neverjeten spomin je imela. Pisala je tudi sonetni venec in druge vrste – pravi čudežni otrok.
Pesmi za prvo zbirko je sama zbrala in jih izdala v samozaložbi ter jih sama tudi največ prodala, vozeč se s kolesom po notranjskem in dolenjskem. Po poroki je občasno objavljala v verskem listu lavantinske škofije.
Med vojno ni pisala, saj »Inter arma tacent musae«. Tudi pozneje se je le redko oglašala, največ s pesmimi verske vsebine v družini. Konec šestdesetih let je pripravila še tri zbirke pesmi, ki s prvo tvorijo cikel s skupnim imenom Spev tihe doline:
- Spev tihe doline (1937),
- Vzdih cvetne dobrave (1968),
- Vrisk jasne planine (1969) ter
- Mir sinje višave (1970). To zadnjo pesniško zbirko je posvetila meni – novomašniku z besedami: »Za spomin na Tvoj veliki dan!« To izraža zlasti pesem »Stopil bom k oltarju« (str. 3):
| Stopil bom k oltarju (del) |
|---|
Kaj naj ti povrnem, Gospod, za vse milosti tvoje? |
Napisala je nekaj dramskih iger za otroke: radio Ljubljana je predvajal njeno radijsko igro v verzih: Mamica, spet si naša (1939). otroško opereto Mamice naše z dejanji slavimo, ki jo je uglasbil Matija Tomc, so predstavili v opernem gledališču v Ljubljani (1939). Prispevala je besedila za glasbene vložke po narodnih motivih za igro, ki jo je napisal mož: Elektriko hočemo! (1947).
Leta 1986 je začela pisati spominsko prozo. črtice in povesti, v katerih obuja spomine na mladost v svoji rodni dolini, je objavljala v Kmečkem glasu in drugi periodiki ter v dveh knjižnih zbirkah. Odmevna je bila njena povest Pravičnik in krivičnik, ki je razburila duhove. Zase je dejala, da »ni in noče postati pisateljica, temveč je le pesnica, ki piše svoje spomine«.
Izdala je dve knjigi izvirnih črtic:
- Naših njiv nihče več ne orje (Kmečki glas 1991) ter
- Sedem ključavnic (Ognjišče 1995), ki je zaradi lepe slovenščine bila obvezno branje v osnovni šoli.
Precej pesmi in črtic je ostalo v rokopisu; med drugimi tudi izredno zanimivo pisanje »naš Miško« - o našem lipicancu z imenom Miško, ki nas je z vozom peljal sto kilometrov: od Šentilja skozi takratno Ljubljano prek Vrhnike vse do mamine rojstne vasice Podlipe, kjer smo pri njeni mami preživeli prijetne počitniške dni. Ta naš Miško se je zelo bal avtomobilov, čeprav jih takrat še ni bilo veliko. Tokrat se jih pa v Ljubljani, ko smo se vozili po Tržaški cesti, ni prav nič bal – tako je bil utrujen. Toda preizkušnjo je izredno dobro prestal; nazaj smo se takrat vračali prek Repenj in Kamnika.
Na stara leta mama kot vdova (1992) ni mogla prežaliti svojega dobrega soproga. Pripovedovala nam je, da so sestre redovnice rekle dekletom, naj ljubezenska pisma kar sežgejo, saj fantje lažejo. Pa je dejala, da oče ni bil tak. Kot fant ji je namreč napisal tudi tole:
»Jaz sem preprost kmečki fant, ki Te iskreno ljubi in spoštuje. Kaj sem Ti pomenil in koga si izgubila, boš spoznala šele takrat, ko me ne bo več na svetu.« »In res je bilo tako, prav tak je bil, kot je napisal v ljubezenskem pismu« – je večkrat dejala.
Mama se je zamotila z zbiranjem svojih rokopisov, ki jih je pretipkavala na starem pisalnem stroju Underwood iz 1922. leta. nekaj let po atekovi smrti smo cela družina šli še na njej tako ljubo »Urško«, kakor smo imenovali »Uršljo goro« nad Slovenjgradcem. Pozneje pa si je zlomila kolk in se je zdravila v Celju in v Laškem. Bila je prijetno presenečena, ko sem jo nekajkrat obiskal iz »tako zelo oddaljene Vojvodine«. Takrat smo dolgo časa morali potovati skozi Madžarsko, ker prek Hrvaške zaradi vojnih nevarnosti ni bilo mogoče potovati.
Celo življenje v skrbeh za številno družino in pod pritiskom nenaklonjenega okolja – zlasti pod veri nasprotno vladavino – zadnje mesece pa v hudih bolečinah zaradi neozdravljive bolezni – se je pri koncu življenja popolnoma umirila ter je vedro pripovedovala nam neznane posameznosti iz njenega bogatega življenja, in skoraj veselo pričakovala okrepljena s svetimi zakramenti Božjo deklo smrt, ki jo je odpeljala na srečanje pri Bogu z ljubljenim možem in drugimi sorodniki, zlasti pa z bratom Francetom, ki je bil ob slovesnostih pritrkovalec na Rakovniku, doma pa pred vojno gibalo prosvetnega delovanja v Podlipi.
Po vojni se je nič hudega sluteč na poziv javil novim oblastem, pa so ga skupaj z drugimi nič krivimi umorili tam daleč od doma v Kočevskem Rogu; o tem priča spomenik komunističnim žrtvam na podlipskem pokopališču, ko je bil brez sodbe pomorjen cvet podlipske mladosti.
Od Marije Jelen Brenčičeve smo se poslovili v pogrebu, ki je bil podoben zmagoslavju in upanju na vstajenje, na šentiljskem pokopališču v soboto, dne 25. marca 2000.
Moj oče sadjar 8 uredi
Tudi moj oče Anton Jelen ima svojo spletno stran: https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Jelen
On je bil v prvi vrsti skrben oče in dober ter zvest mož svoje žene Marije, s katero se je poročil, ko je imel že spoštljivih 32 let. Po mojem osebnem mnenju je težko dobil nevesto v hišo, v kateri je razsajala jetika, ki je odnašala eno mlado življenje za drugim, saj takrat še ni bilo zdravila zanjo. Po domače se pri hiši pravi pri Klemšetovih – je že moral kdo od davnih prednikov imeti ime Klemen.
Med drugim pa se je ukvarjal že v tistih časih amatersko s fotografiranjem. Verjetno je to nagnjenje zapisano že v naših genih – česar pa prejšnji banatski škof László Huzsvár (1931-2016) ni mogel razumeti – in me je menda zato poslal 2007 na neprostovoljne počitnice, na kar je moj veliki prijatelj, izreden dušni pastir in dobrotnik vseh potrebnih – polzelski župnik Jože Kovačec – nejeverno zmajal z glavo: »Zaradi slikanja?« Ni pa poslal le mene…
Oče je objavljal članke v raznih strokovnih revijah; na mamino pobudo in z njeno pomočjo je izdal tudi knjigo črtic iz svoje mladosti. Podobno sem tudi jaz na željo sobratov – po prihodu v Beograd – pošiljal poročila v razne liste, ki so bili v več jezikih: slovenska Družina, Med brati, Salezijanski vestnik (Ljubljana), hrvaški Glas koncila (Zagreb), Zvonik (Subotica), madžarski Hitélet (Novi Sad), Hírvivő (Totovo selo), včasih pa tudi v naše salezijansko glasilo Bollettino Salesiano (Turin). Poročilo brez slike pa ne pove veliko: zato sem članke opremljal z lastnimi fotkami. S tem je bilo pred nastopom digitalne fotografije izredno veliko dela: moral si kupiti film, poslikat, ga dati razvit, in šele nato si lahko poslal slike – vedno seveda z zamudo… Moj oče je še znal na pamet staroavstrijsko himno in je tudi sicer rad pel, kot sploh vsi Klemšetovi.
Poročil se je 1939 na Mali Loki z Marijo rojeno Brenčič. Skupaj z njo je napisal neke vrste opereto »Elektriko hočemo«. Po njegovi lastni pripovedi je sam šel z vozom po žico tja nekam v Dravograd. Posmrtno pa je izšla zbirka njegovih črtic »Moj križev pot« (Kmečki glas, Ljubljana 2001).
Priden kot mravlja je že ob pol petih zjutraj nahranil živino v hlevu. Mi otroci smo pasli krave in skoraj vedno smo imeli tri ali štiri. Liča je imela roge čisto v oči in je bila prívodna (=pohlevna), Čebela mlajša in živahna, Bavča pa je imele roge navzgor in je pa bila precej muhasta. Kravam smo ukazovali na desno »čo«, na levo pa »hejc«, medtem ko smo konju Mišku na desno ukazali »tibo«, a na levo »bistahar«, nazaj pa »zurik« (nemško »nazaj«). Od kod so ti drugi izrazi, nimam pojma.
Toliko krav je bilo potrebno, da je bilo za otroke in tudi drugo veliko družino vedno zadosti mleka pri hiši. Ko sem bil še majhen, smo vse pridelovali doma, tudi vse vrste žita: pšenico, koruzo, pa tudi oves, lan, proso in ajdo. Spominjam se še, kako smo na pokošenem travniku sušili lanena stebelca, iz katerih so potem dobivali temnosivo prejo. Dela na statvah – ki smo jih tudi imeli – se ne spomnim – spomnim pa se, da smo predli ovčjo volno, čeprav ovc pri hiši nikoli nismo redili. Stara hiša »pri ta zgornjih«, v kateri so se rodili moji strici in tete, je bila postavljena in je imela letnico na lesenih vratih 1881. Na tem mestu so zgradili novo hišo, le da so jo obrnili drugače, v pričakovanju moje nove maše že leta 1964 – kajti v tistih zlatih časih so bile take slovesnosti skoraj obvezno doma.
Oče Anton se je torej rodil 4. januarja 1907 v vasici Arnače; Šentilj je bil tedaj središče in občine in župnije. Že v zgodnji mladosti ga je zanimalo drevesničarstvo, sadjarstvo, vrtnarstvo in vinogradništvo; pritegnil ga je zgled sorodnikov bratov Dolinšek (p.d. Vrbajak), ki so se vsi ukvarjali s to panogo: Blaž na domu v Podkožlju, Vinko v Selnici ob Dravi, najbolj znan pa je postal Ivan, ki si je ustvaril dom v Kamnici pri Mariboru. Šentiljska zemlja je bila težka in ilovnata in dokaj nehvaležna za obdelovanje. Če si pa presadil drevesca iz težke šentiljske zemlje na primer v lažjo savinjsko, so izredno dobro uspevala.
V mladosti je izgubil oče več bratov in sester zaradi neozdravljive jetike. Tudi sam je zbolel pri sedmem letu, vendar se je pri njem ko po čudežu zazdravila, da je dočakal skoraj 86 let. Kako rad je imel nas otroke, izpričuje tudi božično voščilo za Božič, ki mi ga je poslal v Beograd 16. decembra 1983, kjer takole pravi:
- Dragi Ivo! Premišljujem, kakšne lepe besede naj napišem sinku v daljni, mrzli tujini. Kar vem, da ne bom našel tiste odrešilne besede. »Vesele božične praznike in srečno novo leto!« so uporabljali že naši pradedje in dedje, četudi ne pove vsega, kar hoče povedati to ubogo srce. Vedno smo v duhu s Teboj. - Vsi Tvoji, posebno atek.
5. novembra 1939 se je torej poročil z gojenko gospodinjske šole, ki so jo vodile šolske sestre v malološki Plečnikovi kapeli. Poročal je stolni dekan in skladatelj Franc Kimovec. Mama mi je pravila, da ju je poročal novomeški frančiškan pater Ciprijan Napast. Možno je, da je Kimovec kot priznan glasbenik pri tej maši orglal, Napast pa poročal. To je bila prva poroka v tej grajski kapeli v času 10. letnika Banovinske kmetijsko-gospodinjske šole na Mali Loki.
Marija Brenčič je po končani šoli odšla na njegovo domačijo, h »Klemšetovim« v Šentilju, kjer so poleg matere-vdove Marije živeli še njegovi neporočeni bratje in sestre: Ivan, Martin (organist), Jožefa. Zaradi dela v drevesnici je bila pri hiši vedno tudi še delovna sila, navadno kak bližnji sorodnik ali birmanec. oni so pomagali nam pri delu, v zameno pa so dobivali hrano, ki jo je takrat v povojnem času večkrat primanjkovalo.
Tako je zame skrbela v moji mladosti in me v času bolezni mame in stare mame tako rekoč vzgajala sorodnica Borčenova Pepa (Jožefa Cvikl) – ki se je pozneje poročila z Goršekovim Francem, ki se je pa pisal Jelen, kot mi.
V moji mladosti je bilo v naši vasi 12 družin s priimkom Jelen: jeleni in košute so se pa sčasoma v vasi neverjetno namnožili. Kot odlična cerkvena pevka je znala veliko starih pesmi, in me je nekaterih tudi naučila.
Moj oče Anton se je začel ukvarjati z drevesničarstvom že pri svojih šestnajstih letih, ko je za lepo sadje dobil prvo priznanje. Kot omenjeno, je bil tudi amaterski fotograf, ki je slikal še na steklene plošče in potem odlične slike sam izdeloval; med drugim je slikal tudi Rajhovo družino s 13-imi otroki pred njihovo hišico, ki je danes last politika Janeza Janša in njegove žene zdravnice Urške Bačovnikove.
V razne časopise je pošiljal moj oče strokovne članke s svojega področja, pa tudi imel predavanja o sadjarstvu in drevesničarstvu po raznih krajih Slovenije, kamor sem ga včasih tudi jaz spremljal. Bil je v pravem pomenu napreden in umen gospodar, ki je spremljal razvoj kmetijstva, vrtnarstva in sadjarstva. Imel je navado reči: »Kdor ne hodi s časom vštric, postane času stric!«
Trudil se je priskrbeti vsakdanji kruh do osemnajstčlanski družini. Motil bi se pa tisti, ki bi menil, da je bil sebičen.
V njem sem nasprotno videl zgled pravega kristjana, ki ni narejeno pobožen le v cerkvi, ampak je večkrat tudi gmotno podpiral ljudi, ki so bili v potrebi – čeprav v naši družini ni bilo bogastva in smo zaradi visokih davkov sami težko shajali. Davki so trkali na vrata štirikrat na leto - drevesca je pa mogoče prodajati le jeseni – pa si je večkrat sposojal denar pri sosedih, ki so delali v velenjskem rudniku in so imeli redno in dobro plačo. Zasebnega kmeta so tedaj tako v Sloveniji, Vojvodini in drugod po Jugoslaviji hoteli uničiti.
Oče nam je večkrat dejal: »Nas 'kulakov', kakor nas zmerjajo, v komunizmu pravzaprav ne bi smelo več biti.« Kljub temu je vsak berač pri nas našel gostoljubno prenočišče: dobil je večerjo, očetu je izročil cigarete in vžigalice, ter lahko odšel spat na slamo na marofu.
Moj oče glede vere ni poznal šale. Vse je žrtvoval, da bi svoje otroke vzgojil v poštene državljane in dobre kristjane.
Zvedel je nekoč, da je neki učitelj govoril proti veri. Bilo pa je takole: očetov vnuk je prinesel domov nezaslišano novico, da en učitelj govori proti veri. Ta učitelj, ki je stanoval v Šentilju, je imel hčerko, ki je v šoli pred vsem razredom rekla, in je verjetno bila tako naučena:
»V začetku so ljudje ustvarili Boga.« In on je nadaljeval v tem slogu… Pri očetu pa je nedavno tega kupil mlada drevesca in ga prosil, naj mu obreže starejše drevje. Ko mu je sicer dobri učitelj držal lojtro in tako ni imel kam pobegniti, ga je oče vprašal: »Ali vi res našim otrokom v šoli govorite da ni Boga?« Učitelj je v zadregi odgovoril: »Jaz imam pač tako prepričanje – pač ne verujem v Boga.« »Vi lahko imate tako prepričanje, ampak s tem še nimate pravice, da ga vsiljujete našim otrokom. Mi ne želimo, da bi se kaj takega delalo v šoli. Če mislite s tem nadaljevati, pojdite učit drugam, kjer vas bodo radi poslušali.« In učitelj je res začel učiti v Velenju. Kmalu pa se je temeljito razočaral nad »socialistično svetlo prihodnostjo«, nad katero je bil poprej tako navdušen: velenjska občina je namreč hotela zazidati središče naše vasi, in po načrtih bi podrli tudi njegovo lepo in novo hišo s sadovnjakom vred. To ga je hudo potrlo in verjetno si je to tako gnal k srcu, da je kmalu umrl.
Nekoč mi je dejal, ko sva se vračala iz Velenja, tam nekje pri Krančeku, kjer je v slepem oknu bil postavljen lep Marijin kipec: »Veš Ivo, človek mora imeti vero. Če ti vzamejo vero, potem te oropajo tistega najdragocenejšega in tak človek ne ve niti zakaj živi in kako naj živi. Ljudje brez prave vere so res nesrečni.«
On pa je bil v svoji dobroti in nesebičnosti vedno vesel in srečen. Cela družina – s posli vred – je vsako nedeljo – razen če je bil kdo bolan – prisostvovala sveti maši. Redno smo molili pred jedjo in po jedi, pa tudi večerne molitve smo skupaj opravljali – in nam ni bilo težko. V tistih sicer težkih časih smo tudi zelo veliko skupaj prepevali. To se je dogajalo zlasti, kadar smo delali v vinogradu, na travniku, pri žetvi – posebno pa pri kožuhanju (=ličkanju) koruze.
Kljub temu, da ga je v mladosti napadla jetika, je dočakal častitljivo starost in se je še vozil z mopedom: s tistim mopedom, s katerim je mene obiskal ponoči – z vožnjo 150 km čez hribe in doline v Križevcih, ko sem hotel nazaj domov ob spoznanju, da je tam »šola za pripravljanje duhovnikov« in ne »šola kar tako«. Pozneje pa sem se sam odločil za ta poklic in sem – z Božjo pomočjo – v njem vztrajal.
Ko se je oče še na stara leta tako vozil, ga je dež dobro premočil in takrat se je prehladil; od tega si ni več opomogel in je moral v posteljo; vsak prvi petek ga je obiskoval župnik Jože Škrinjar in ga krepčal s svetimi zakramenti.
Jaz sem očeta nekoč vprašal, ali se kaj spoveduje; vedeli smo namreč, da je hodil k celjskim kapucinom vsako leto enkrat in sicer za Porcijunkulo – in da se je tam spovedal in obhajal. Ko mu je nekoč ljudski misijonar Janez Jenko dobronamerno predlagal, naj hodi kot tak poštenjak bolj pogosto ali celo vsak dan k obhajilu, se je celo razhudil:
»Kaj me bo le silil k temu, ko smo pa tako navajeni od mladosti.« Poznal je namreč ljudi, ki so pobožni samo v cerkvi, zunaj pa živijo drugače. On je bil pa dosleden: iskrena pobožnost, iskrena praksa, kar je tako redko v današnjem zmaterializiranem svetu – čeprav je po stari navadi k zakramentom redko pristopal.
Je pa v zvezi s spovedjo dejal: »Ko sem bil pri spovedi pred poroko leta 1939, mi je spovednik dejal: 'Morem vam zagotoviti, da v življenju še niste napravili nobenega smrtnega greha; nadaljujte sodelovanje z Božjo milostjo.'« In kolikor sem ga poznal, pa tudi vsi drugi znanci in prijatelji bi mogli potrditi, da je živel čednostno tudi naprej ne le zase, ampak zgledno tudi za družino in družbo.
Ob njegovem pogrebu je sovaščan – Toničev Tone – zapisal:
- »Od poznane Jelenove domačije je krenil dolg žalni sprevod proti Šentilju nizdol. Dvajset duhovnikov, prav toliko redovnic in številna množica je spremljala tudi žalujočo Jelenovo družino. V cerkvenem delu pogreba je bilo poudarjeno, da prisostvujemo obredu namenjenemu dobrotniku šentiljske fare. Ob odprtem grobu se je sin salezijanec očetu ganljivo zahvalil, enako je čutila hči Ivanka, redovnica Vesna. Poslovili smo se »od človeka, ki je pri svojem trudapolnem in Bogu dopadljivem delu v Sloveniji največkrat pokleknil na spoštovano slovensko zemljo.« [1]
Teden dni pozneje pa je v njegov spomin naš profesor angleščine in njegov prijatelj, publicist, pisatelj in pesnik Vinko Šmajs pod naslovom – »Radi smo ga imeli« - v isti časopis zapisal:
- »Pred dnevi je nenadoma preminul v Arnačah pri Velenju gospod Anton Jelen. Menda skoraj ni vrtičkarja, sadjarjev in vrtnarjev, ki bi se ne srečali z možem, ki je bil zelo prijazen. vsakomur je bil pripravljen dati koristen nasvet. Tisoče sadnih dreves je odhajalo vsako leto iz njegovega vrta in tisoče dreves je dajalo žlahten sad. drevo in vrtnica sta bila darovana z ljubeznijo. Zato domače in širše okolje čuti vpliv dobrotnika in strokovnjaka, ki je znal in je rad pomagal vsem, ki ljubijo bitja v naravi. Kamorkoli stopiš v tej dolini, povsod čutiš prisotnost strokovnjaka in moža, ki je bil tudi sam ves zaljubljen v svet vrtnic in dreves.
Tudi drugače je bil pokojnik dober družinski oče in vzgojitelj številne družine. Bil je pobožen in predan mož vsemu, kar ga je v življenju teplo in božalo. njegov delovni čas je bil neomejen. delo ga je ohranilo čilega vse do tistega trenutka ... Mnogo stvari sta snovala z ženo, tisto, ki ji je duhovni svet vedno odprt in ga še vedno odpira s pesmijo in prozo. Tudi mož je zapisal marsikaj strokovnega in tistega, kar je sodilo v njegovo poglobljeno misel. Kljub takemu bogatemu delu se je v delovni vnemi vedno rad pošali. Takega, darežljivega in delovnega, smo ga občudovali vsi! radi bi bili tudi mi taki: skromni, pošteni, modri in delavni! Zazrem se v pusto jesensko naravo. Iz megle štrlijo kvišku veje, mnogo vej, teh, s katerih so še pred nedavnim bingljali bogati sadovi. vanje se je vpletel spomin, ki bo ostal. ostal ob možu, ki je s svojo trdno vero, znanjem in delom, gradil mostove med ljudmi. domača dolina mu bo zato hvaležna! [2]
Ob tretji obletnici pa sem mu posvetil sonet-črkospev z naslovom: »Klemšetovmu ateku«. Mi otroci smo namreč starše vedno vikali; očetu smo rekli atek, materi pa mama – in pred nami sta se tudi onadva vedno med seboj vikala.
|
Ko se jesen nagiba k tožni zimski dobi, |
Moj otac imao je svoje tajne - |
Bratje in sestre 13 uredi
Moja verna starša sta sprejela iz Božjih rok devet otrok.
- Hedvika (1940) je prvorojenka. V njej smo mi mlajši gledali ne le skrbno sestro, ampak pravzaprav mamico. Mama je bila namreč dolga leta bolna in zato je sestra Hedvika po osnovni šoli ostala doma. Ona se je žrtvovala za nas vse – do današnjega dne. Poročila se je z Otonom in sta dobila tri otroke. Lahko si mislimo, kako težko jih je bilo vzgajati in tudi materialno skrbeti zanje, ko je mož družino nenadoma zapustil brez kakršnekoli podpore.
- Anton (1942-2022), je bil od mene dve leti starejši. On je bil najbrž še vedno pod pritiskom vojne, med katero je bil spočet in se rodil za ta neusmiljeni svet; zato se je že od mladosti rad igral vojno, kar pa je zame bilo nesmiselno početje. Tudi pozneje je imel neko čudno nagnjenost k zbiranju orožja in je imel zaradi tega težave on in še oče. Nekoč je osem let mlajšega brata nosil štuporamo – vsaj dve uri hoda – celo na Goro Oljko, priljubljeno Božjo pot, ki se vidi tudi od Klemšetove hiše. In namesto, da bi bil pohvaljen za to dobro delo, sta jih oba dobila – mi mlajši pa včasih od njega. Ko sem bil že v srednji šoli, sem zvedel, da je moj brat 1960 odšel v Avstralijo. Takrat ni mogel nihče v socialistični Jugoslaviji dobiti potnega lista, razen če je bil v partiji, kot naši sosedje, ki so lahko vsako leto šli v tujino, vendar le v socialistične dežele Vzhodnega bloka. Niti oče in mati nista dobila potnega lista, ko je umrl na Dunaju naš dobrotnik in rešitelj Jozef Humml, ki je izposloval od zasedbenih oblasti v Mariboru, da so se lahko oče, mati in Hedvika vrnili nazaj domov. Naš dobrotnik je bil sicer vojak v nemški vojski, vendar je bil zoper vojno in nasilje, ubijanje in rasizem. Ko je bil na službi v Šoštanju, je večkrat obiskal Klemšetove: »Tisto o nacijah in rasah je lari-fari. Jaz poznam le dve vrsti ljudi: dobre in slabe.« In on je bil dober avstrijski katoličan, ter je umrl za rakom. Moj brat Anton pa je brez potrebnih dokumentov šel nekje pri Dravogradu peš čez mejo in ga nihče ni niti ustavil niti nič vprašal. Prišel je srečno čez mejo in nato zaprosil za azil, ki ga je tudi dobil ter odšel v Avstralijo. Ohranil pa je v najlepšem spominu frančiškanskega patra Bernarda, ki je nesebično pomagal v vsakem pogledu slovenskim izseljencem; tako je tudi moj brat zaslužil sorazmerno lepo pokojnino za tisto ne ravno veliko število let, ki jih je tam preživel. Bolezen – ki je bila najbrž posledica strahov, ki so se vanj zažrli že med Drugo svetovno vojno – ga je končno pripeljala v Dom na Impoljci, kjer je bilo zanj v vsakem pogledu odlično poskrbljeno. Mučil pa ga je cel kup zdravstvenih problemov, saj ga je pred tem zadela srčna kap in se je zdravil v bolnici v Brežicah. Tam mi je zdravnik prijazno mi je dovolil obisk in s sestro Marico sva se brez težave prišla do njegove sobe. Tam je prijazna sestra-negovalka velikodušno dovolila, da smo se lahko pogovarjali; prejel je tudi svete zakramente. Po začasnem okrevanju je zbolel za korono in nas zapustil, ko mu je duhovnik podelil še zadnjo tolažbo. Na poslednji poti smo ga spremili ožji sorodniki na domači Božji njivi zraven cerkve v Št.Ilju dne 8. marca letos na krasen, prav spomladanski dan, ki nam je klical v spomin zarjo večnega življenja.
- Janez (1944), to sem jaz, salezijanski duhovnik, ki letos obhajam zlatomašni jubilej. Lahko omenim, da pišem članke v razne časopise v slovenščini, srbohrvaščini, madžarščini – včasih tudi italijanščini. Občasno pišem tudi pesmi, zlasti večjezične akrostihe (črkospeve). Nekaj sem napisal tudi proze, med drugim ciklus pridig z zgledi iz življenja s skupnim naslovom »Izvoljeno ljudstvo«. Posamezni naslovi pa so: »Jaz sem s teboj« (leto A, 1992), »Pogumno naprej!« (leto B, 1991) ter »Nikar se ne boj!« (za leto C, 1990). Knjige je založil salezijanski sobrat Vinko Furlan na Rakovniku, tiskane pa so bile pri Tipografu (Benito Superina) na Reki. Na Bučki sem napisal 1979 še neizdano povest iz naše preteklosti „Kaj sem ti storil?“
- Dve leti mlajša od mene je sestra z maminim imenom Marija (1946), ki je inženir agronomije in piše članke ter črtice.
- Na posestvu je ostal Florjan (1948), ki se kot oče ukvarja s sadjarstvom ter ima drevesnico. Z ženo Marjano sta sprejela od stvarnika 6 otrok, od katerih je eden izgubil življenje v prometni nesreči. Pri Klemšetovih se počutim še vedno kot doma, s tako dobroto in ustrežljivostjo me vedno sprejemajo, kadar prihajam na počitnice ali po opravkih.
- Naslednji je brat Franc (1950), poročen z Malčko, ki je rodila tri otroke. Najstarejši je na domu, hči ima tudi tri otroke, najmlajši, ki me je izbral za birmanskega botra, pa pa pet. Tudi tukaj se še vedno počutim kot doma.
- Jož (1952) je prišel na svet dve leti nato in se je poročil z vdovo Slavico, ki je prinesla v zakon dva otroka in tudi njima se je rodil eden.
- Blaž (1955) je razveselil starša tri leta nato. Blaž piše pesmi (največ akrostihe kot praznična voščila) in je ilustriral prozni knjižni zbirki matere Marije, kakor tudi moj pridigarski ciklus. Z ženo Zdenko sta se razveselila dveh otrok.
- Najmlajša pa je Ivanka (1958). Naša družina je bila tudi v najtežjih vojnih in povojnih časih vedno tesno povezana s šolskimi sestrami, zlasti prek sestre Hedvike, ki smo jo vsi klicali »teta Hedvika« in je po njej dobila ime tudi moja najstarejša sestra. Ivanka je postala šolska sestra z redovniškim imenom Vesna; pri prvih zaobljubah v Repnjah je prisostvovala cela naša družina. Vesna je študirala naprej in postala profesorica angleščine in nemščine ter prevajalka in sodelavka pri tedniku Družina.
Moja babica 14 uredi
Svojih starih očetov nisem poznal: mamin oče je bil Franc, očetov pa Florjan – in sta oba umrla sorazmerno mlada.
Obe moji stari materi sta se imenovali Marija, prav kakor tudi moja mati. V spominu mi je ostala zlasti podoba Marije, očetove matere, saj je to bila oseba, ki je pozlatila mojo mladost. Jaz sem se je spominjal le kot hudo bolne osebe in si nikoli nisem mogel zamišljati, da jo bom presegel v njeni starosti komaj 72 let, ki so bile nekdaj zame „tako visoka starost“.
Ko je Marija rojena Skaza, Lovričeva Micka, umrla, sem bil star dobrih devet let. Ona je pravzaprav prva oseba iz moje mladosti, ki sem jo ohranil v svojem spominu ponekod do podrobnosti. Pri nas doma smo imeli v „hiši“ veliko krušno peč, na kateri smo sedeli otroci – pa tudi odrasli, ne le pozimi. Kadar so starši delali na polju ali pri živini, nas malih niso mogli vzeti s seboj. Babica je bila pa bolna in se ni mogla premakniti iz postelje. Ko sem jaz ali kdo drugi lezel po peči proti robu in je bila nevarnost, da padem dol kak meter in pol, je začela ona vpiti: „Pob lejze!“ to je „deček leze.“ Ko je pob prilezel do roba, se je včasih prekucnil dol na klop. Kljub stalni nevarnosti za naš naraščaj nihče ni padel s peči; če pa je, si ničesar nikoli ni zlomil. Za primero so imeli tudi pri sosedovih Vrbanetovih podobno krušno peč; ko je njihov otrok padel s peči, si je zlomil roko. Zato so mama imeli navado govoriti:
„Pri nas imamo izurjene angele varuhe.“ Kot po nekem čudežu se ni nič zgodilo bratu Franceku, ko je kot malček zlezel na zapravljivček, ki je zdrvel navzdol po strmem bregu, zavil levo in se ustavil.
Posebno so mi ostali v spominu trenutki babičinega odhajanja v večnost.
Zvečer tega dne je bila pri stari mami še Klemšetova Lojzka, ki je bila nekdaj sestra v Zagrebu in se je precej spoznala na zdravstvene zadeve. Merila je z roko mamin srčni utrip na roki, in je dejala, da je zelo slabo zaznaven. Istega večera je stara mati res zaspala. Zbrala se je okoli nje v hiši cela navzoča družina, med njimi tudi oče, mati in Pepa. Vsi so jokali, jaz pa nisem vedel, zakaj naj bi jokal, saj je stara mama samo zaspala. Naslednjega dne sem šel k botru Lavšekovemu Antonu. Po poti sem mislil na staro mamo in mi je bilo tako nekam tesno in žalostno pri srcu, saj sem slutil, da je ne bom več videl na tem svetu. Ni se mi pa bilo potrebno žalostiti, saj sem bil prepričan, da je – zaradi svojega zglednega življenja in pobožnosti – že med izvoljenimi v nebesih.
Sedaj je bila postelja v hiši prazna in so jo določili meni. V njej nihče ni hotel spati, saj je tam umrla moja stara mama. Jaz sem pa prav zato toliko rajši spal v njej in se nikoli nisem nič bal.
Oče je imel svojo mater – mojo staro mamo – zelo rad. Ko so pisali – ne vem kdaj – oporoko, je bilo v njej vse napisano, kaj njej pripada za preužitek: pravzaprav je pa lahko uživala vse, kar je bilo našega, saj bi ji oče dal še več, če bi rabila – pa je bila zelo skromna – po njej je to podedoval tudi oče.
Ne spomnim se sploh, da bi bil kdaj videl mojo babico zdravo – vedno je ležala ali sedela v veliki postelji v tako imenovani hiši – največji sobi „pri ta zgornjih“ – in molila rožni venec, da ne vem, če je katera Šentljanka še toliko premolila.
Posebna pobožnost so bile večerne molitve. Najprej je molila Angelovo češčenje. Na koncu pa je molitve končala z vzklikom: „Bog nam daj en srečen večer v milosti Božji preživet po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.“
Pri večernih molitvah je nanizala celo vrsto namenov in pri vsakem je bil očenaš z zdravamarijo. Ne vem, če teh namenov ni bilo vsaj 50. Mi smo pri večernih molitvah klečali – pa se nam niso nikoli zdele dolge. Je bil nek poseben čar v povezanosti in vdanosti, s katero je molil oče, mati pa tudi drugi družinski člani. Škoda, da takrat še ni bilo možnosti posnemanja besed ali pesmi, saj še slikali nismo dosti, ker je bilo pač predrago.
Posebna naklonjenost je bila, če sem smel postrgati jajček, ki ga je dobila – mehko kuhanega – kot poseben priboljšek. Verjetno bi ji kava vsaj malo dvignila pritisk in povečala puls, saj pace-makerja oziroma pospeševalnika takrat še niso poznali. Kave pa je dobila včasih le kako zrno, ko so poslali sorodniki iz Amerike paket. Ko je kak mesec pozneje prišlo pismo, smo vedeli, da so tovariši tiste boljše stvari – med drugim kavo in čokolado – prisvojili zase in svoje družine.
Ko je stara mama umrla, smo prvič šli na počitnice k drugi – mamini stari mami v Podlipo – ki je bila prav tako Marija, rojena Cankar iz Kajndola – od koder izhajajo tudi predniki pisatelja Ivana Cankarja. Ona nas je velikodušno sprejela – in smo spali na senu v zgornji hiši, ki je 2022 postala žrtev širitve ceste. Od spodnje hiše so ostali le kameniti temelji tik ob potoku.
Nekega večera sem šel s košaro lovit postrvi v potoku Podlipščici. Čeprav v tem nisem bil ravno izurjen, so mi fantje dali nekaj rib, ki so jih stara mati naslednjega dne pripravili za okusno kosilo. Ko smo šli spat na senik, mi je še v polsnu prijetno donela na uho notranjska govorica mimoidočih sprehajalcev…
Najbolj imenitno je bilo potovanje v Podlipo na zapravljivčku, ko nas je vozil lipicanec Miško. To je bila pravzaprav poizkusna vožnja, ki jo je pa odlično prestal. Med potjo so se ate na Trojanskem klancu ustavili in pogovarjali z nekimi svojimi prijatelji, ki so prav takrat imeli orožne vaje. Oče je imel povsod znancev in prijateljev, kar je naši družini vsaj malo olajšalo težke povojne razmere.
Teta Hedvika 16 uredi
Ko je mama končala gospodinjsko šolo na Mali Loki, je še vedno ostala povezana s sestrami in drugim tamkajšnjim osebjem. Prav tako smo tudi mi otroci imeli radi te požrtvovalne redovnice in sestro Hedviko smo klicali kar “teta Hedvika”. Po njej je moja najstarejša sestra Hedvika (1940) tudi dobila ime. Ko sem odšel v semenišče k salezijancem, me teta Hedvika ni pozabila. občasno mi je poslala kak dinar z naročilom: „To pa je samo za tebe.” Seveda sem bil jaz vesten in sem ves denar izročal predstojnikom – pa saj nisem ničesar potreboval – za vse je bilo poskrbljeno. Hrane smo imeli zadosti, od doma pa so ate redno pošiljali jabolka, ki smo jih za ozimnico dobivali tudi od drugod, zlasti iz Slavonije.
Ker sem bil v šoli, nisem bil vedno na tekočem glede dogajanja doma, saj sem prihajal domov le ob počitnicah. Zato mi je še toliko dragocenejši mamin zapis, v katerem omenja teto Hedviko, pa tudi mene in druge iz naše družine. Iz pisma veje skrb in ljubezen, ki jo je čutila in kazala do vseh nas, zlasti pa do mene, ki sem bival najdalje. Zato prinašam njen zapis skoraj v celoti, saj odkriva takratne razmere:
- Leta 1937. sem izdala majceno knjižico pesmi z naslovom Spev tihe doline. Odmev je bil precejšen, saj je n. pr. urednik Mladega junaka pisal, da »še nimamo primera v slovenskem slovstvu, da bi tako mlado kmetsko dekle pesmi samo izdalo in samo prodajalo.« v Slovencu in slovenskem domu je bilo nekaj pisanja in priporočanja, kakor tudi pri drugih listih, kjer sem sodelovala. veliko šuma, malo volne! Učiteljica albina Zakrajšček me je priporočala urednikom in se pobrigala za ustrezen honorar, to pa je bilo tudi vse. da bi na vsak način morala v šole, je bilo splošno mnenje, celo nasprotna politika se je zgražala in je pri tem ostalo.
V marcu 1938. leta je sestra Hedvika poslala absolventko malološke šole, Kristino Gubanc k nam v Podlipo, naj me vpraša, če bi bila voljna obiskovati to šolo. Takoj sva se dogovorili in do oktobra, ko se je šola začela, sem dobila vse ustrezne dokumente, pa nastopila šolanje. 8. majnika sva šli z gospo Albino pogledat na Malo Loko in takrat sem prvič videla sestro Hedviko in se dogovorila za sprejem v šolo, pa za sodelovanje v listu Kmečka žena, ki ga je sourejevala. v njem sem imela blizu petdeset pesmi – žal pa je izhajal le blizu štiri leta.– Ko je ob nekem shodu na Vrhniki notranji minister dr. Anton Korošec dal takratnemu županu Hrenu zame večjo vsoto in obljubil šolanje, če hočem tudi v inozemstvu, sem pomislila, da je nekoliko pozno za moj študij in je tudi ženin želel, da se po končanem šolanju na Mali Loki poročiva. sestra Hedvika je bila za to, tudi dr. Kimovec, ki je hodil za prve petke na Malo Loko poleg gospoda Koželja, je dejal, da inozemske šole niso nič več vredne kot naše. gospod Šašelj je bil vesel, da bo poroka na Mali Loki in po zaključeni šoli je bila poroka sedmega novembra 1939. Moževa mama, brat Tinček, organist v Gornjem gradu, pa moj brat Jože sta bila za pričo, Zefka za družico, še moja mama in nekaj deklet, ki so še ostale na šoli, pa sestre – in je bila vsa svatovska družba skupaj. naj še pripomnim, da je sestra Hedvika naročila pohištvo v Št. Lovrencu pri mizarju ostanku, nakupila posteljnino, posodo in obleko zame – še dr. Koroščev dar in podporo dr. Stanka Majcna je porabila za to.
Jutro po poroki smo stali po maši pred malološko kapelo. vse je bilo mokro po dolgem dežju, oblačno po celem nebu. Takrat pa je posijalo sonce samo na malološki grad, kapelo in na nas, ki smo tam začudeni obstali, tudi dr. Kimovec je bil zraven. Lahko bi rekla: Bog obvaruj žar, ki vžgal ga je na Mali Loki! kakor sem zapisala v listu sončni žar, ki je izšel vsako leto. Izvoljena urednica sem bila jaz, v resnici ga je pa uredila sestra Hedvika, jaz sem le nekaj prispevala zraven, kakor druga dekleta.
Večkrat smo se pismeno pogovarjali, a med vojsko je skoraj vse prenehalo. 15. junija 1941 sva šla z možem na obisk na Malo Loko. na Mirni so naju vrgli Nemci z vlaka in sva jo mahnila peš »skozi pustinje in puščavo« na Malo Loko. Po telefonskem posredovanju sestre Hedvike sva smela na veliki Loki stopiti na vlak, z nama pa še Jakobova Zofka, ki je bila v šoli, pa je še mogla domov, dokler ni bilo trdne meje med nemčijo in Italijo. Po vojski so delali spet drugačne meje ...
Takrat sem šla na Vrhniko z vlakom. naša Cilka mi je posodila kolo in sem se peljala z njim iz Podlipe v Repnje. Ko sem prišla na dovoz pri sestrskem posestvu, ki je bilo že v posesti menda podjetja Emona /toliko je bilo tedaj lastnikov, da človek ni mogel vsemu slediti/ sem ugledala pred seboj tri sestre v redovnih oblekah. sestra Hedvika, Davida in Matjana. dohitela sem jih s kolesom, se ustavila in nisem mogla do besede. Ulile so se mi solze, ko sem pomislila, kako vse drugače je zdaj, kot je bilo na Mali Loki. Kako suženjska je bila ta naša tako težko pričakovana svoboda! Malo smo pokramljali, pa sem se peljala v Ljubljano prenočit. Ceste niso bile razsvetljene, celo na Celovški sem le od daleč videla en sam avtomobil z lučmi. vendar sem se peljala s kolesom brez luči po pločnikih. Polno ljudi, sprehajalcev je bilo po njih, a se ni nihče obregnil obme, lepo so se mi umikali, molče so hodili. nobenega veselja, nobenega smeha ali vedre besede nisem slišala. Prenočila sem v gostilni Pri Nacetu na Šmartinski cesti. domača hči je kupila pri nas jabolka in jih pripeljala v Ljubljano. Hiša je bila zaplenjena, le zgoraj so stanovali lastniki. Komaj sem jih našla, pa mi je ošabno dekle v gostilni dejalo, da oni nimajo zdaj nič več tukaj, starejši možak mi je pa le pokazal, da zgoraj stanujejo. Ko sem se drug dan vrnila domov, so povedali, da so naša jabolka že v Št. Andražu zaplenili, ker bi jih morali dati v zadrugo. čudili so se, ko sem rekla, da sem jih jaz sama videla v gostilni pri Nacetu v Ljubljani! Takrat je bilo v modi, vse zapleniti. naj še pripomnim, da so gospej, ki je kupila naša jabolka, Nemci med vojsko ustrelili moža, hkrati z možem Valenčakove Micke. oba sta bila inženirja na šahtu v Velenju. sestre so bile takrat v leseni baraki, ki je pozneje pogorela.
Lepe spomine imam na tisto barako. Z možem sva se peljala do Ljubljane z vlakom in kolesi dala na vlak. naprej sva se peljala s kolesi skozi Repnje. Mož je peljal malo Hedviko, jaz pa sem se peljala zraven na Brezje. Pred vojsko, 16. septembra 1940. je bila rojena naša prvorojenka Hedvika. Takrat sta prišli sestri Hedvika in Davida k nam na obisk in ji prinesli prelepo krstno pregrinjalo. Po vojski smo se ustavili v Repnjah tudi s konjem, ko smo z otroki šli v Podlipo. veliko hudega je bilo med vojsko in še več po njej. dekleta našega letnika smo se vendar večkrat sešle, tudi v Ljubljani, s sestrami in učiteljico Anico Šušteršič. Pozneje, ko je bila sestra Hedvika na Brezjah, sem jo večkrat obiskala, tudi z možem in z otroki, tako, da je zmeraj sledila dogajanjem z našimi otroki in sploh jo je zanimala cela Klemšetova družina; ona sama je pa le enkrat prišla z dr. Kimovcem na obisk.
Večinoma sva se pogovarjali o naših otrocih, pa mi je tudi povedala, kako je odvetnica brez uspeha branila štiri obsojence na božičnem procesu. Povedala je krivičnim sodnikom, da so obsojenci popolnoma nedolžni, ker pa ni nič dosegla, se je odpeljala z avtom na Brezje in tam pred Marijo preklela te krivične sodnike. Potem je spomnila, da je sveti večer in je začela moliti ... Ta odvetnica je bila pozneje z Boltekovo Zefko (našo sosedo iz Št. Ilja – opomba JJ) v bolnišnici v Slovenjem Gradcu.
Sestra Hedvika je povedala, kako so naščuvani Trboveljčani zmerjali in pretepali g. kaplana Adolfa Volasko in ga pregnali, ker je učil veronauk v gimnaziji. Odpeljali so ga proti Trebnjem, da bi ga tam umorili; snelo se jim je kolo s kamiona in je g. Volasko v temi pobegnil, nekako prišel do neke hiše, kjer je lajal pes, tam pričakal jutra, sprosil na postaji uradnika, da mu je dal karto do Sevnice, kjer ga je g. Šoba nekako oskrbel in je pozneje prišel v Repnje.
Ob zlati poroki (1989) sva šla z možem na Brezje in k sestri Hedviki in se zahvalila Bogu in njej za vse dobro v teh letih. Zelo je bila vesela, ko je Ivo imel novo mašo (1972) in ko je šla Ivanka kot sestra Vesna v samostan; gotovo je tudi ona imela svoj delež molitve pri tem. In prav čudno je bilo, da je Ivo prišel domov ravno ob času smrti sestre Hedvike, tako, da je somaševal pri pogrebni maši (na Brezjah). On je namreč v Vojvodini in mora preko Madžarske priti v Slovenijo, zato pride zelo poredkoma. Gotovo je bila vesela Ivota, Ivanke, pa tudi nas. Jožek je bil na pogrebu, pa Francek z Malčko in Klemenom, pa Marija (iz Borovnice) in jaz; v cerkvi sem se ji v imenu maloloških gojenk zelo na kratko zahvalila. Upam, da nas bo veselo sprejela, kadar jo v večnosti obiščemo, kakor nas je rada sprejemala na Mali Loki, v Repnjah in na Brezjah, kjer zdaj počiva.
Sestra Davida počiva v Repnjah, najmlajša sestra Jasna pa na Koroškem pri sv. Jakobu v Rožu. Mnogo več dobrega so storile za slovenski narod, kakor tisti, katerih imena strašijo vsak dan po listih in begajo ter vznemirjajo ljudi.
Št. Ilj pri Velenju, 16. kimovca 1996.
Dodajmo še, kaj je moji mami teta Hedvika zapisala v spominsko knjigo:
- Sreča Tvoja bo takrat največja, ko boš videla srečne tiste, ki s Teboj žive. Zato naj:
Tvoje roke nesebično delajo za srečo Tvojih dragih; Tvoje oko naj bo samó dobrohotno; Tvoja usta naj govore le besede, ki dvigajo, bodrijo, odpuščajo, osrečujejo; Tvoje srce pa naj vdano moli za vse, ki Ti bodo od Boga dani, da jih osrečuješ in si z njimi srečna - - -! Ostani pridna! s. Hedvika Mala Loka, dne 14. oktobra 1939
Vsekakor je mami v srcu celo življenje ostalo to vodilo. Osrečevala je ne le svojega ljubljenega Tončeka, ampak ves drobiž, ki ji ga je Bog podaril, tudi mene.
Ko je kot revna kmečka mati šla v Šoštanj na občino po Drugi svetovni vojni prosit za davčno olajšavo, jo je tam sedeča mlada našminkana tovarišica ljubeznivo vprašala: »Kateri razlog pa bi navedli?« »Imam veliko malih otrok.« In jo je takoj neljubeznivo zavrnila: »Zakaj ste jih pa toliko rodili!«
Pred nekaj leti mi je tudi tukaj v Mužlji predsednik RK predlagal sodelovanje. Jaz sem vedno za sodelovanje v dobro naših bližnjih, posebno pa naših ubogih faranov.
»V čem pa bi lahko sodelovali?« »Mi vsako leto za praznike odnesemo paket najrevnejšim starejšim občanom. Slišimo, da jih vi redno obiskujete. Zato bi nam dostavili seznam tistih najpotrebnejših.« »Kaj pa tiste družine, ki največkrat v župnišče hodijo prosit za kako pomoč, ker imajo veliko otrok?« »Zakaj so jih pa toliko rodile!?« mi je prijazno odvrnil; in iz sodelovanja ni bilo nič! S takim odgovorom me je tako užalil, da mi je vzel vsakršno voljo za sodelovanje – saj sem se spomnil, koliko je morala moja mati od takih sovražnikov številnih družin pretrpeti in mirno požreti žaljivk in zmerljivk.
Spomnil sem se namreč, koliko so našo mamo poniževali, pa ne le na davčnem uradu, ampak so morali prenašati zafrkavanje tudi od drugih, ko so jo na enak način zmerjali zaradi številnih otrok. In koliko morajo požrtvovalni starši in njihovi številni otroci tudi danes poslušati takih in podobnih očitkov, češ da se množijo ko zajci itd. – pa vendar bodo samo oni jutrišnji delavci, ki bodo pridobivali sredstva ne le zase, ampak tudi pokojnine za upokojence!
Nekoč v rani mladosti sem slišal sosedi, kako se pogovarjata (verjetno misleč na Klemšejlo, ali pa tudi na mene, ki sem bil „že tretji“): »Mi napredne ženske si pa že znamo pomagati!« - seveda z raznimi grešnimi sredstvi, pa naj se imenujejo splav, pa spirala, pa tabletke, pa hudič si ga vedi kaka mogoča in nemogoča nova sredstva! Saj mislijo te mame-ne-mame, da lahko delajo »s svojim trebuhom« karkoli hočejo. Pa so zato srečne? Dvomim; kajti vest se ne da preslepiti: ena od teh sogovornic se je zapila, sin druge pa je storil samomor! In takrat je žalovala: »Ko bi jih bila vsaj več imela!« Takrat je šele spoznala, da drži star pregovor, češ da „otrok in črepinj ni nikoli preveč“ – pa je bilo že prepozno.
Podobno se je zgodilo nekje drugje, ko sta me dve napredni mamici napadli, češ ali bomo mi duhovniki še naprej tako nazadnjaški, da bomo govorili zoper ženske pravice nad njihovim trebuhom, tako zoper splav kot tudi zoper kontracepcijo. Ko je pa eni od sogovornic kmalu potem nenadoma umrl odrasel sin, se nikakor ni mogla potolažiti in je vsak dan hodila jokat na pokopališče z mislijo: ko bi bila vsaj še enega rodila. Seveda nekaterim staršem Bog ne da otrok – pa hočejo z umetno oploditvijo priti do potomstva. Pri teh poskusih pa navadno umorijo ali zamrznejo več komaj spočetih otrok. Doktor Anton Lisec je prepričan, da se še ni nikoli posrečila odmrznitev takega otroka. Končno ni cilj matere ali očeta, da imata toliko in toliko otrok, ampak da izpolnjujeta Božjo voljo ter da tiste otroke, ki jima jih Bog nakloni, sprejmeta in pošteno vzgojita – ter da ne izsilita otroka, ki ga ni načrtoval Bog.
Nerojeni otrok torej ni ženski trebuh, ampak je novo bitje, ki ima telo in dušo; zanj bo mati, pa mož, pa zdravniki, sorodniki in sosedje, pa družbena občila, pa politiki, pa cela družba dajala Bogu nekoč odgovor! Morda bi koga od njih le ganila mamina pesem »Klic nerojenega«:
| Klic nerojenega (del) (Mir sinje višave, s. 16) |
|---|
Tako sem ti blizu, o mati, da morem |
Stric Ivan 20 uredi
Ivan (1910-1946) ima grob sredi starega britofa v Št.Ilju. 8. marca 2022 so vanj položili truplo mojega starejšega brata Antona. Na spomeniku je poleg rojstnih podatkov tudi nagrobni napis – pesmica, ki jo je napisala moja mama Marija Jelen Brenčič, ki je bila v Stari Jugoslaviji priznana pesnica, med vojno pa ni pisala, saj »ko govori orožje, muze molčijo«.
Ta epitaf je eden najlepših, kar sem jih kdaj bral. V njem je mimogrede povedano, da je bil tudi izvrsten čebelar:
| Na mojem grobu (epitaf) |
|---|
»Na mojem grobu rože so vzcvetele, |
Ivan se je med vojno skrival v nekakšnem iz zemlje narejenem »bunkerju« pod našim nekdanjim vinogradom, na dnu brega proti Doli, v smeri proti Fundiževim. Njegovi ostanki so se še dolgo potem videli. Nakopal si je jetiko in za njo tudi umrl sredi mrzlega februarja 1946. Nabirala se mu je voda, pa takrat niso tako hodili k zdravniku kot zdaj, pa mu tako ne bi mogli pomagat. Streptomicin – prvi učinkoviti protivnet ali antibiotik zoper jetiko ali sušico, so tako iznašli šele leto dni po njegovi smrti, prepozno za cele rodove mojih sorodnikov, za Malo Cvetko, za Branka Radičevića in mnogo drugih. Šele to zdravilo je končno zaustavilo zmagoviti pohod smrtonosne tuberkuloze s kratico TBC.
Bil pa je Ivan umen čebelar, in ni bil poročen. Večkrat sem si mislil, zakaj sem imel toliko neporočenih stricev in tet. Glavni vzrok je bil po mojem mnenju, da so se iz hiše, kjer je razsajala sušica, težko poročali, saj so se te hiše mladi ženini in neveste raje izogibali.
Po njegovi smrti pa je čebele prevzela moja mama in tako smo kot otroci uživali pri točenju meda, zlasti ko smo sesali med iz satja. Panje pa je poslikal Zefkin Ivan. Bile so lepe klasične slike, in sicer sta bila na panjih dva napisa. Prvi se je glasil:
| Čebelni varuh |
|---|
»Čebelni varuh svet' Ambrož – |
Zgoraj je pa bil pregovor: „Brez potu – ni medu!“ ter:
»Muha, daj mi kruha!«
Panji so bili pobarvani vsak z drugo barvo, saj med ljudstvom še danes velja prepričanje, da tako čebele hitreje najdejo domov. Pozneje je ta zanimiva slikarija propadla, a čebelnjak so podrli.
Ko je bil Ivan 1944 že hudo bolan, sem se rodil jaz, 25. julija 1944. Rekli so: »Prinesel je ime s seboj, ime mu bo Jakob.« Pa je dejal stric Ivan: »Dajte mu raje ime Ivan, naj ne bo Jakec, da bo vsaj kdo, ki bo imel ime po meni;« in tako sem dobil ime Ivan jaz. Okrog 1970 smo lahko izbirali, katero ime bomo ohranili: ali si zadržimo tisto ime, ki je zapisano v krstni oziroma rojstni knjigi, ali pa kako drugo. Jaz sem si izbral takrat ime Janez, čeprav so me klicali ali Ivo ali Ivek, v šoli pa Ivan.
Stric Tinček 21 uredi
Očetov brat Martin, ki so ga vsi klicali Tinček, je v celem sorodstvu dočakal najvišjo starost in sicer 93 let. V otroštvu pa je tudi on imel jetiko, ko je bil star okoli 6 let, in sicer v hrbtenici, da je postal nepokreten. Stalno je iz hrbtenice tekel gnoj. Mama Marija (Lovričeva, rojena Skaza) pa ga je kopala v bani, v katero je vlivala »čaj« iz hrastove skorje. Fantek ni mogel hoditi. Ko je bila birma, je rekla mama, da bi otroka rada poslala k birmi, čeprav fantek ne more hoditi. Pa je rekel škof: »Kar pripeljite ga z vozom, ga bom birmal.« In so ga res pripeljali. Po birmi se mu je stanje vidno izboljšalo in kmalu je shodil. Svojo tako rekoč čudežno ozdravitev je pripisoval učinkovanju svete birme. To je zakrament, ki nam podeli darove Svetega Duha.
V Stari Jugoslaviji je bil organist v Gornjem gradu in se je rad spominjal ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča (1850-1937). Omenil je tudi izredno dragocena marmornata dvorano, ki so jo po vojni uničili, kakor tudi celoten benediktinski samostan. Pokojni Janez Zorko, ki je bil tam dolga leta župnik, je pravil, da so ljudem obljubili, da bodo dobili obsežne cerkvene gozdove, če bodo cerkvene stavbe požgali in podrli. To se je res zgodilo in veličastno poslopje je nekaj dni gorelo; iz ostankov pa so zgradili nekaj stanovanjskih blokov.
Med vojno je bil Tinček – ki se je preselil v Šentilj – v nevarnosti, da ga bodo vpoklicali v nemško vojsko. On – kot cela naša rodovina – smo želeli le, da bi se mir čimprej vrnil v domovino. Ko je bil na naboru na pregledu, se je delal, ko da hujša in ne more nič jesti. Zdravnik je hitro uvidel ukano, vendar je fanta hotel rešiti pred nevarnim vpoklicem. Poslal ga je v celjsko bolnico in tam tudi niso mogli ugotoviti, kaj mu pravzaprav je: kar je pojedel, vse je izbruhal. Ponoči pa je na skrivaj nekaj pojedel, da ni umrl od lakote. Po nekajdnevnem bivanju so ga odpustili kot nesposobnega za vojaško službo. Zdravnik-Slovenec je vedel za vzrok.
On je bil potem organist v Št.Ilju pri Velenju. Prišla pa je zapoved, da v cerkvah ne smejo peti slovensko, ampak le nemško. Duhovni svetnik, pisatelj in župnik Franc Schreiner (1872-1943), ki je sicer bil Slovenec, vendar je imel nemški priimek in ga verjetno zato Nemci niso izselili, je poskušal ugoditi nemški zahtevi: maša je pa tako bila v latinščini. Zato je prevedel nekaj slovenskih cerkvenih pesmi v nemščino. Ker pevci niso znali brati nemško, je bilo napisano po izgovoru in so še dolgo ležala ta besedila na koru. Ko je pokojni salezijanec Štefan Ferenčak pisal doktorsko nalogo, in je obdelal najstarejšo slovensko pesem – »Lepa si, lepa si Roža Marija« - je uporabil tudi ta vir. Z roko sta bili na listu napisani dve pesmi: »Lepa si lepa« (»Šen bist du šen bist du roze Marija«…) ter »S cvetlicami te venčamo« (»Marija vir du rozen kranc…«). Nekega večera pa je dobil stric Tinček pismo: »Če boste še naprej peli po nemško, boste gor plačali!« s podpisom »Pozdrav bratci s Pohorja«. Posledica tega je bila, da so prenehali peti nemško. Zato potem skozi celo vojno v cerkvi niso nič peli, niti nemško niti slovensko.
Zasebne pobožnosti, kot šmarnice in križev pot, pa so bile v slovenščini. Udeleževale so se jih tudi nemške učiteljice, ki slovensko niso razumele, pa so odgovarjale skupaj z drugimi pri litanijah namesto: »Sveta Marija – prosi za nas!« je ena učiteljica odgovarjala: »Prosi za mast!« Besedo »mast« je že razumela, saj je bilo med vojno veliko pomanjkanje ne le masti, ampak tudi drugih živil.
Moja birma 22 uredi
Za časa Pija XII. smo imeli v Št.Ilju verouk, ko je moja sestra Hedvika (r. 1940) hodila v osnovno šolo. Ko sem začel hoditi v šolo septembra 1951 jaz, smo imeli šolski verouk le še prvo polletje. Učiteljica Venturinova Slava je tisto zadnjo uro šla iz učilnice, noter je pa prišel župnik in dekan Jurij Lebič. Ta učiteljica – čeprav je bila na liniji, nam nikoli ni govorila (kakor tudi drugi učitelji ne) kaj zoper vero. Neko pepelnično sredo smo jo vprašali, če je dovoljeno jesti krape (krofe), ki so pečeni na masti in da pri nas ne jemo krapov na Pepelnico, če so pečeni na masti in ne na olju. Pa je dejala, da se smejo jesti tudi tisti pečeni na masti. Takrat sem mislil, da se moti - pozneje sem ugotovil, da je po takratni postni postavi ona res imela prav.
Ko je našega očeta takoj po vojni Pečak predložil za člana partije, ne da bi ga vprašal, je na naslednji seji sekretar – tako nam je pripovedoval oče – dejal: »Doslej ste hodili na sestanke skupaj z delovnim ljudstvom in pred njimi nismo smeli vsega praviti. Sedaj smo pa sami partijci, pa vam povem odkrito: naš namen je podreti cerkve in pobiti duhovnike.« Ko je oče to slišal, ga ni bilo več na partijski sestanek – kar pa so mu zamerili. Oddolžili so se z visokimi davki, ki so skoraj prisilili očeta v zadrugo – vendar se skoraj po čudežu – ni uklonil.
Ni si pa več delal utvar o novem družbenem redu – jasno mu je postalo, da je to bojevito brezboštvo, katerega nasledniki počenjajo tudi danes mutatis mutando – isto: očrniti duhovnike in razgnati vernike. Njegov občudovani prijatelj – krščanski socialist Edvard Kocbek – pa tega ni mogel dojeti do konca življenja, čeprav je prvi javno spregovoril o zločinskih povojnih pobojih. Strle pa je z grenkobo dejal: »Ko so brezbožneži pobijali naše verne fante po breznih, je Kocbek planinaril in nabiral cvetlice.« Glede verouka pa ni bilo po vseh šolah enako – ponekod se je verouk obdržal še nekaj časa, ponekod so ga ukinili že prej. Potem smo imeli verouk v cerkvi, bolj ali manj redno.
Bilo je res vse na prostovoljni osnovi, saj smo bili pri birmi že na koncu tega šolskega leta. Ta birma je bila čisto nekaj posebnega – v znamenju divjaškega preganjanja katoliške Cerkve. Za našo družino pa je pomenila veliko slovesnost: saj smo bili pri birmi kar trije iz naše družine: Hedvika, Anton in jaz – birma je bila namreč vsakih šest let in je zajela nekako vse šolske otroke, ki še niso bili pri birmi: jaz sem takrat ravno končal prvi razred.
Ko smo prišli k birmi, mislim da od prvega do osmega razreda, je bilo v cerkvi le tiho igranje. Mama so pozneje rekli:
»Vprašala sem se: 'Kako to, da stric Tinček ne pritisne vseh registrov, kot se za birmo spodobi?'« Pozneje so osumili ljudje matičarja, ki pa je verjetno dobil namig ali celo ukaz od višjih, da je to napravil. Ko so pevci prišli na kor, se jim je kislina oprijemala za obleko in razžirala in snov in kožo. Tako se je godilo tudi naši Pepi in teti Zefki. Obenem so bile uničene tudi orgle, pa zato Tinček ni mogel nanje igrati. Pozneje je ta matičar – ki sicer ni bil slab človek in si ni bil z nikomer v jezi – napravil samomor: s kolesom se je zapeljal v takrat nastajajoče Velenjsko jezero in utonil ter svojo skrivnost odnesel s seboj…
Na tisto birmo smo se pripravljali z na pamet učenjem na ciklostil razmnoženih vprašanj in odgovorov – mislim, da jih je bilo nekaj čez sto. Kljub vsem nevšečnostim pa je birma sama v miru potekla. Birmal nas je škof Maksimilijan Držečnik, doma z Ribnice na Pohorju. O njem so pripovedovali anekdoto, da so ga prišli iz neke fare prosit za duhovnika. »Nimam vam koga poslat, vsi so zasedeni.« »Pa nam dajte kakega bolnega, bomo zanj lepo skrbeli.« - »Tudi takega bolnega nimam.« Pa so vseeno vztrajali: »Gospod škof, vsekakor nam dajte duhovnika, da ne bo fara brez maše. Dajte nam enega, pa četudi je Pohorc.« Škof pa jim je odvrnil: »Kaj smo res mi Pohorci tako zanič?«
Pravijo, da je tudi on bil mnenja, da je »bolje dva koraka naprej, kot enega nazaj.« Ko je šlo za izbiro njegovega naslednika, je bil baje v Rimu in si je rekel, da naj bo njegov naslednik tisti, ki bo prvi prišel v cerkev. In je bil ta prvi – Vekoslav Grmič. Le-ta je bil sicer dober in družaben človek, vendar je verjetno šel predaleč v koncilski želji, da Cerkev približa današnjemu svetu, ter je noter vdrla posvetna miselnost.
Ko sem bil za kaplana na Bučki, mi je Selakova Tinca – kamor sem hodil poleg k Železnikovi Micki na kosilo – med drugim pravila, kako so njihovo družino takorekoč na silo spravili v zadrugo.
Brezbožniki so pa istega 1952. leta, tudi tam za birmo napravili cirkus: sovražnik je pobral vse prte z oltarjev in jih je hotel politi z gnojnico. Toda zvonar Dolenškov Polde, ki je cerkev pustil odprto, je takrat že končal zvonjenje jutranjice in tako je nepridiprav pobegnil ter pozabil v naglici vedro z gnojnico. Škof Anton Vovk (1900-1963) je takrat birmal na Raki. Ko so mu povedali o izgredu, je dejal: »Prinesite navadne namizne prte in z njimi pokrijte oltarje. Birma bo.« In je res bila, zelo slovesna. Ljudje se niso dali ustrahovati. Pozneje je bila cela razprava v Krškem. Obtožen pa ni bil nepridiprav, ki je prte vlekel celo do neke hiše pod cerkvijo in je hotel z gnojnico politi oltarje – ampak tisti, ki so zadevo prijavili. Krivec pa – ki je delal seveda po naročilu – ni dobil nobene kazni.
Tistega leta se je zaostrilo preganjanje katoliške Cerkve ne le v Sloveniji, ampak po celi takratni Jugoslaviji, saj je šele 1953. leta bila objavljena ustava, ki je jamčila nekatere pravice tudi vernim – veljala pa je zlasti za svetovno javnost. Doma pa se je preganjanje nadaljevalo. Enega leta je bilo takrat zaprtih samo v Sloveniji 300 duhovnikov.
Ko je papež Pij XII. umrl, se spominjam, da je visela z zvonika v Šentilju dolga, črna zastava. Bil je res velik papež, pri ljudeh zelo spoštovan. Spraševali so se, kaj bo zdaj s Cerkvijo, ko je tako sposoben papež umrl. Katoliška Cerkev pa ima jamstvo svojega ustanovitelja, da je »peklenska vrata na bodo premagala« (Mt 16,18) in torej ni odvisna le od ljudi in njihove krhkosti, celo niti od papeža niti od koga drugega: vodi jo namreč Sveti Duh, ki zna tudi po krivih črtah človeške zmotnosti in nepopolnosti ravno in pravilno pisati.
Osnovna šola 23 uredi
Ravno v tistem času je bila nekaj časa imenovana kot osnovna, nekaj časa pa kot osemletna šola ali osemletka. V zvezi s šolanjem bi rad omenil nekaj sošolcev in učiteljev. Omejil bi se torej le na najožje možno število.
Iz prvega razreda osnovne šole bi omenil Jakoba Grošla, po domače Minkšovega, ki je ostal moj prijatelj in dobrotnik vse do danes. Čeprav se ne spomnim, da bi se bil on takrat ukvarjal s športom, kar je bilo meni vedno kot španska vas. Pozneje se je odlikoval zlasti v teku in si je nabral kar precej odlikovanj. Danes pa je srečno poročen in se ukvarja tudi s čebelarstvom in fotografiranjem. V prvem in drugem razredu nas je učila Venturinova Slava, v tretjem razredu pa Rudi Eberlinc, ki je z ženo in otrokom - punčko - stanoval v šoli. Zapomnil sem si njegov rek, ki ga je večkrat ponavljal:
»Če bi ljudje ne mrli, bi svet podrli.« Do nas je bil dober učitelj in je znal zelo zanimivo pripovedovati. Takrat smo imeli v istem razredu "tretji" in "šesti" razred, ki jima je dajal istočasno različne naloge. Kaj lahko in uspešno tako učenje najbrž ni bilo.
V njegovi družini pa je baje večkrat prišlo do napetosti, in tedaj, so baje leteli po sobi »leteči krožniki«. V tistem času se je o letečih krožnikih, ki da krožijo po vesolju in da včasih tudi pristanejo kje na zemlji skupaj s čudnimi bitji - vesoljci -, veliko govorilo.
V četrtem razredu pa nas je učil Mirko Grešovnik, ki je znal tudi dobro igrati na harmonij. Slišal sem, da je imel pozneje lepe uspehe tudi pri družbenem delu.
V Šentilju je bila sicer osnovna šola, vendar se niso učili tujega jezika. Kdor je hotel torej naprej v šolo, je moral v Velenje. Med njimi sem bil tudi jaz.
Do Starega Velenja, kjer sta bili takrat dve stavbi osemletke oziroma osnovne šole od 5. do 8. razreda, je bilo kake tri kilometre, ki smo jih vedno prehodili peš. Vozil se je s kolesom samo Štoberjov Oto. V petem razredu je bila razredničarka Iva Srebotnik, ki se je poročila Brčkalja. Bili smo v tako imenovanih grajskih konjušnicah, pritlični rumeni stavbi ob Golovi žagi, blizu Vile Bijanke. Petje nas je učila Rozika Kmecl, žena Edvarda Kmecla, ki je zbolela na grlu. Še zadnjič smo z njo zapeli v 5. razredu še zadnjo uro njeno priljubljeno pesem »Prišel je ciganček« - ona pa zaradi bolezni z nami ni mogla več peti.
V šesti razred smo hodili v »nemško šolo« - rumeno stavbo poleg »konjušnic«. Ko se je začela šola, jih je prvo uro nekaj zamudilo, in nam je Rozika imela nam je nauk, kako je čas dragocen in koliko časa bomo zgubili, če ne bomo točni. Potem pa ni več predavala, ker ji je bolezen to preprečila in je kmalu nato tudi umrla. Njen pogreb je bil v njeni domači vasi nekje ob Savi. Razrednik pa nam je bil tisto leto njen mož Edvard, ki nas je poučeval zemljepis. Spomnim se, da sem bil nekoč vprašan, kaj je to »sleme«. Ne samo jaz, nihče od sošolcev tega ni vedel – pa nam je lepo razložil. Z njim smo bili skupaj na izletu v Celju in se kopali v Savinji.
Naslednje leto sem zopet šel na izlet z njegovim razredom – šli so na Kum in je bilo zelo zanimivo, ko smo zvedeli za zgodbo, kako je nastalo ime Kum: sveta Neža je baje dejala svetemu Joštu: „Komm!“ – to je „Pridi!“ In zato sta na vrhu hriba dve cerkvi.
Tretje leto smo hodili v novo šolo v Novem Velenju, kjer so bile poleg Doma za onemogle zgradili čisto nove ločene učilnice, in jih je povezoval le hodnik. To je bilo zelo praktično in se razredi med seboj niso mešali ali se motili, četudi so morda imeli petje ali glasbo. Zaradi take razporeditve smo jih imenovali »kurniki«. Če kurniki, so bili vendarle imenitni in gosposki. Notri je bil parket – in smo smeli vstopati le v copatih. Tja sem hodil le eno leto, v osmi razred pa spet v Starem Velenju, kjer smo imeli manjše učilnice v stari, takoimenovani »nemški« šoli. Učitelj Arnold nas je učil risanja, za katero pa jaz nikoli nisem imel smisla. Med drugim nam je svetoval, naj fotografiramo stara znamenja in kapelice, ki so jih tedaj podirali in uničevali: med drugimi tudi staro kužno znamenje na poti med Tišlerjem in šmarško cerkvijo.
V sedmem razredu nam je bil razrednik Milan, ki je hodil poučevat iz Šoštanja in nas je učil slovenščino. Na Božič nas je vprašal takoj na začetku, če vemo, kaj je to »hora legalis«. Seveda od nas nihče ni vedel, da je to osma ura zvečer, ko dijaki brez spremstva staršev ne smejo biti zunaj. Nato je nadaljeval:
»Nekateri od vas pa so bili ponoči na polnočnici v cerkvi, torej po osmi uri zvečer; naj tisti vstanejo.« Vstali smo trije ali štirje učenci. Med njimi sva bila dva po ocenah najboljša – tako med dečki jaz in med deklicami Jelica. Učitelj torej ni mogel reči, da hodijo k maši najslabši učenci – ampak je dejal, da v prihodnje tako ne bomo več šli ponoči ven, česar pa se mi s kmetov seveda nismo držali. Ni omenil, da smo bili pri maši vsi po vrsti v spremstvu staršev, saj so tudi oni bili verniki in so redno hodili k maši. Posledic ni bilo nobenih; mislim pa, da je bilo pri maši več dijakov.
Eden od predmetnih učiteljev je že enkrat prej delal nekakšno »anketo«. Vprašal je namreč, kdo hodi k verouku. K verouku smo hodili v šolo v Št. Ilju le pol leta – do zimskih počitnic 1951. Takrat pa je Tito pretrgal diplomatske stike z Vatikanom, ker je hotel komunizem uničiti vero, zlasti katoliško. Takrat so oblasti zaprle tudi zagrebškega nadškofa in predsednika jugoslovanske škofovske konference Alojzija Stepinca, ker ni hotel pretrgati vezi s papežem in ustanoviti hrvaške pravoslavne Cerkve.
Jaz sem bil pri birmi že v prvem razredu, zato sem pozneje hodil bolj neredno k cerkvenemu verouku v naši župnijski cerkvi, ki ga je imel dekan in župnik Jurij Lebič, čeprav smo Klemšetovi fantje hodili redno k nedeljski maši in po možnosti tudi ministrirat skozi celo osnovno šolo. Takrat se torej – bilo je že v Velenju – nisem javil, da hodim k verouku. Ko sem to doma povedal, je oče bil žalosten:
»Jezus pravi: Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim nebeškim Očetom« (Mt 10,33). Nisem si bil v svesti, da bi bil zatajil Jezusa, vendar sem si ta dogodek tako vzel k srcu, da sem pri spraševanju glede polnočnice tudi jaz vstal.
Resnici na ljubo pa moram povedati, da – čeprav je Velenje veljalo za »rdeče« - kot vsa rudarska mesta – nas v šoli nihče ni odvračal od vere. Tega vprašanja se v pogovorih nismo niti lotevali. Nekako smo vedeli v razredu, kateri smo verni in »hodimo v cerkev«, glede drugih pa si nismo belili glave. Samo enkrat je Rozika, ki je bila doma nekje z Dolenjskega, pripovedovala, kako hudo je bilo v taborišču, kamor so jo internirali med Drugo svetovno vojno. To ni bilo med šolsko uro, ampak mislim, da je bilo med odmorom, ko smo se o nečem sproščeno pogovarjali. Dejala je nekako takole:
»Veliko smo molili, da bi se rešili, pa nam molitev ni nič pomagala. Takrat sem izgubila vero.« Ne na glas, ampak v srcu se z njo že takrat nisem strinjal. Pomislil sem, koliko njenih sojetnic je končalo internacijo s smrtjo ali hudimi zdravstvenimi posledicami. Ona pa se je le rešila, čeprav ne takoj in na način, za katerega je molila. Nisem videl nobenega razloga, da bi zato izgubila vero, ampak bi morala biti Bogu hvaležna, da jo je pripeljal iz tega pekla trpljenja, medtem ko so mnogi od sojetnikov in sojetnic tam pustili svoje kosti in mlada življenja.
Pripovedovala je tudi, kako so bili Italijani – ki so že precej razumeli – nekoč kot straža pri maši. Ravno takrat je bil evangelij o tem, kako je Janez Krstnik jedel kobilice in divji med. »Slaba košta!« - je zamomljal vojak.
Drugič pa je prišel k njim domov neki laški vojak, ki jih je prosil, naj mu pripravijo polže, in so mu ustregli. Rozikin brat pa je bil radoveden, kakšnega okusa so ti polži, ki so za Lahe bili taka poslastica. Ko je prosil za svoj delež, je njemu pripadla ravno polževa – glava! Vsi domači so od studa zbežali iz kuhinje.
Od vere nas nihče ni odvračal, enkrat pa od duhovnikov, ko so nas na dvorišče »konjušnice« zbobnali menda vse razrede. Govoril je učitelj glasbe. Pravil je, da je veliko mladih duhovnikov sklenilo protidržavno zaroto in jo podpisalo, kar da so dali v steklenico in zapečatili. »Od tedaj naprej teh duhovnikov ne imenujem drugače kot flašarje«, je končal svoje predavanje. Ali pa je bilo kaj na tem – nisem nikoli zvedel. Kmalu pa so premestili gorečega šmarškega kaplana in glasbenika – Jožeta Tovšaka (1929-2008) iz Velenja na Pohorje, češ da je tudi on sodeloval ali je bil celo glavni pri tej »zaroti«. http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=909
Za tega učitelja so fantje-sošolci govorili, da zapeljuje dekleta, ki hodijo k njemu v glasbeno šolo, ki je bila nekako tam, kjer je danes Nama v Novem Velenju. Za take prestopke so v tistih časih bili sicer grobi – vendar nedolžni fantje izredno občutljivi.
V spominu mi je ostal tudi izletu na Bled, ko nas je spremljal isti učitelj. Zvečer pred spanjem nam je pripovedoval neslane vice. Ko smo se vračali z Bleda, smo okrog desetih zvečer prišli z vlakom v Celje in čakali »savinjčana«. Malo smo šli na sprehod; midva s »Sivijem« - tako so klicali mojega sošolca Ivana Sevčnikarja – sva potem zašla – kajti na vogalu neke celjske ulice je bila enaka reklama na obeh straneh – in midva sva zavila v napačno smer ter le še videla, kako jo je savinjčan odsopihal. Kaj storiti sedaj? Potem sva šla ponoči peš, da bi prišla pravi čas v šolo – kar kakih 24 kilometrov do Šentilja, kjer sva pri nas doma prespala.
Sicer pa smo se v šoli na splošno lepo imeli. Bili smo polni mladostnih sil in načrtov, od katerih so se le redki uresničili. Jaz v tistem času še nisem mislil na duhovniški poklic, ampak sem se le želel šolati.
Velenje so takrat na veliko gradili; moj oče je imel tam še nekaj časa drevesnico: enkrat pod šmarško cerkvijo – tam blizu je stanoval učitelj Kmecl – drugič pa pri Ramšakovih – poleg železniške postaje, kjer so pri sosedovih imeli lepo izdelan posnetek pogreznjenega škalskega središča.
V prostem času smo pomagali staršem pri delu. Oče je delal v drevesnici, ali z okopalnikom (kuntivatorjem) okopaval drevesca ali pa cepil, mi otroci pa smo brisali divjake, ki so jih potem cepili in ovijali z rafijo.
Glede počitnic lahko omenim, da mi kmečki otroci nismo nikamor hodili na počitnice – razen včasih v Podlipo k mamini stari mami. V poletni vročini pa sem se hodil kopat na nastajajoče Velenjsko jezero – in se tudi sam naučil plavat. Nisem nikdar plaval daleč proč, saj se nisem niti čutil zadosti močnega – najprej sem plaval kot pesek, potem pa tudi kravl in prsno, kar mi je najbolj ustrezalo.
Delovnih počitnic sem se torej navadil že od doma. Kot duhovnik v Mužlji pa sem počitnice preživljal navadno na raznih katehetskih tečajih; pozneje pa v Ankaranu, pod gostoljubno streho župnika Iva Miklavca (1938-2022) – ki je pod trdo pohorsko skorjo skrival zlato srce. Kakršnakoli da je bila gneča, on je za sobrata vedno našel kak kotiček: naslednjega dne pa že sobico. Tako sem imel možnost, da sem se kopal v morju po cele dneve – navadno za Valdoltro – pa tudi pred njo, kjer so imeli svoje letovišče med hotelom Adria in področjem ortopedske bolnice Kranjčani. Večkrat sem preplaval tisti zaliv – nekoč tik pred nevihto, ki je povzročila precejšnje valovje – hvala Bogu, brez hujših posledic. Jaz sem sploh imel rajši morje kot hribe, kjer se jih – največ zaradi neprevidnosti – prav vsako leto veliko mladih ponesreči.
Po prometni nesreči 2000 pa mi veliko bolj ustreza ravnina – kajti noga se v hoji v hribe kaj lahko spotakne še zdravemu človeku. Zato hodim včasih – razen koronskega obdobja – na peskaro plavat. Tukaj je družba mirna in večinoma starejša, obenem pa je tukaj tudi manjše gostišče, ki skrbi za urejenost in dostop do malega jezerca – kopališča. Dostop je po travi, ki je sedaj vsa posušena, vendar se po njej še vedno lažje hodi kot po razžarjenem pesku,
Srednja šola 26 uredi
V srednjo šolo sem se najprej vpisal na Ravne na Koroškem; oče je menil, da bo tam zame najbolje poskrbljeno, ker je bil ravnatelj Ivan Sušnik, koroški borec, ki je redno hodil k maši in je bil tudi praktičen vernik. Bil je ugledna osebnost in ga v njegovi vernosti niso motili.
V tistih poletnih počitnicah sem se torej odšel vpisovat v sredno šolo. Do Otiškega vrha sem se peljal z vlakom in nanj naložil brzovozno tudi kolo; od tam naprej pa sem se peljal do Raven s kolesom. Srečno sem se vpisal in sem bil kar vesel, da bom začel novo življenje.
Toda tokrat se je dobesedno uresničil pregovor: „Človek obrača – Bog obrne.“ Pri nas doma smo sicer imeli drevesnico – in torej denar in zaslužek le jeseni, ko so od vseh strani prihajali kupci po mlada drevesca. Zato je za družino pomenilo plačilo internata – ki v tistih socialističnih časih najbrž ni bilo veliko – vendarle dodatno breme.
Prav takrat pa je bil kaplan v Šmartnem pri Velenju, nekaj časa pa tudi župnik v Velenju - mladi Janez Zorko. Od sošolcev sem slišal, da so pri njem imeli zelo zanimiv verouk, in da so večkrat gledali tudi filmčke. Jaz sem hodil k verouku v Št.Ilj k dekanu Juriju Lebiču, kjer pa takih „novotarij“ nismo imeli. Danes menim, da je le bolje, da je birma na koncu osnovne šole; saj na ta način mladi hodijo k verouku tudi v času dozorevanja, ko jim je pravzaprav verska in nravna vzgoja najbolj potrebna.
V tistem času smo zbirali vse mogoče in nemogoče; kot je pri mladih pogosto, sem tudi jaz zbiral takorekoč vse, kar se je zbirati dalo: znamke, žveplenkove škatle, filmske reklame, razglednice. Največ sreče sem imel z znamkami; Vrajekov stric iz Ložnice mi jih je podaril cel zvezek in sicer kar cele serije čudovitih znamk: madžarske, staroavstrijske, od SHS. Med njimi so bile najlepše japonske pokrajinske znamke, ki jih je odlikovala izredno lepa izdelava in za tisti čas neverjetno jasne barve na belem papirju – se je takoj opazilo, da so na čelu napredka.
Ne vem točno, kaj me je prineslo tja v farovž – mogoče tudi zbiranje znamk. Sicer smo včasih šli v Šmartno tudi k maši, saj je v nekdanji stari šoli ob cerkvi stanovala moja teta Ančka in njen mož Ciril Venišnik, ki je bil iz Škal in je bil po razpadu škalske prafarne cerkve organist v Šmartnem. Spomnim se še prejšnjega župnika Hohnjeca, ki je dočakal lepo starost in je bil nekoč pri orlih ter je ostal telovadec do konca življenja. Slišali so ga včasih, kako je v sobi telovadil in govoril: „Hohnjec gor, Hohnjec dol!“
Mislim vsekakor, da je kaplan Janez Zorko imel znamke; imel pa je tudi krasne razglednice, zlasti iz Turina in okolice, s katerimi nikakor ni skoparil. Zorko je bil pred vojno salezijanec, med vojno je študiral na Madžarskem, in je po vojni prešel k škofijskim duhovnikom; rad se je šalil, zlasti na tuj račun.
Tako so pripovedovali, da se je nekoč v Zagrebu na Knežiji preoblekel v miličarja. Takrat niso bili redki obiski – toda ne preoblečenih, ampak pravih. Kmalu po vojni so salezijance tudi nasilno izgnali iz mladinskega doma. Naš salezijanski sobrat pomočnik Vinko Furlan pa je imel prekrasno zbirko znamk. Zorko je kot strogi miličnik vstopil in Vinko mu je ves prestrašen razkazoval sobo in albume. Ko je pa „miličnik“ z roko segel po znamkah in jih začel mešati, se Vinko ni mogel zadržati in je Janezu zbil kapo – tako je odkril vsiljivca. Preoblečen v miličarja je torej hudo prestrašil Furlana. Ukazal mu je, da odpre predale, kjer je imel albume z dragocenimi znamkami.
Janez pa je kljub temu ostal celo življenje naklonjen don Bosku: vse poklice je pošiljal k salezijancem. Med drugimi poklici je poslal s Pohorja Ivota Miklava, ki je bil dolga leta odličen župnik v Ankaranu; pa njegov poklic je Srečko Golob iz Nove Štifte pri Gornjem gradu, kjer je bil Janči župnik, pa tudi jaz sem odšel k salezijancem po njegovi zaslugi, ko je bil kaplan v Šaleški dekaniji. Pozneje je večkrat obiskal svojega brata Štefana v Mužlji, od koder je svojim prijateljem nosil race in goske, ki so jih z domačo pičo redili vaščani.
Zorko je torej predložil mojemu očetu, naj mene pošlje v Križevce, kjer bodo pač plačali, kolikor bodo mogli; lahko tudi v pridelkih. Jaz sem takrat zadevo razumel tako, kakor da je v Križevcih šola, iz katere bom lahko šel naprej kot iz kakršnekoli gimnazije.
Naš dekan Jurij Lebič je slutil, da kakega posebnega nagnjenja do duhovnega poklica nisem kazal, čeprav sem redno – kot vsi moji bratje – ministriral pri maši. Zato je prišel nekega dne k nam domov in me vprašal glede te moje nenavadne odločitve, saj je le tako lahko napisal svoje priporočilno pismo.
Ni bilo nikakršne težave, da se izpišem iz ravenske gimnazije; menda se je Sušniku to še dobro zdelo. V srednjo šolo sem se vpisal torej najprej k salezijancem v Križevce, nadaljeval pa na Reki: po drugem razredu gimnazije smo prišli v noviciat, nato pa tako v tako imenovani klerikat (tretji in četrti razred gimnazije).
Na Mali Šmaren sem torej prišel na Rakovnik, kjer smo se zbirali kandidati za Križevce. Vseh skupaj nas je bilo Slovencev prvo leto osem. Lojze Rajk iz Bele Krajine je bil v Križevcih že več dni in se je počutil čisto domače. Na Rakovniku je bil moj znanec brat pomočnik Drago ali Karel Felicijan, ki sem ga že nekoč prej obiskal in me je spremljal tudi v mesto – malo pogledat Ljubljano. Spomnim se, da mi je gredoč kupil tudi neke malenkosti – ali neke bonbone ali fige: torej mi Rakovnik ni bil neznan. Slovo od doma pa me je vendarle napolnilo z domotožjem – to pa šele, ko sem se znašel v Križevcih med samimi tujimi ljudmi. Z Zorkom smo se ustavili na zagrebškem kolodvoru ter obiskali še zagrebško stolnico.
Tisto prvo leto je bilo odločilno za moj poklic ne le zaradi okoliščin – bivanja v semenišču – ampak tudi zaradi odličnih vzgojiteljev in sošolcev. Kakor nas je bilo v prvem razredu osnovne šole 32, seveda vsi iz Št.Ilja, nas je bilo tudi v prvem razredu srednje šole, ki se je imenovala »Škola za spremanje svećenika« - prav tako 32, vendar iz vseh republik Nove Jugoslavije, razen iz Makedonije in Črne gore.
V začetku sem imel hudo domotožje; ne le jaz, ampak tudi drugi fantje, ki več dni niso nič govorili, ampak so med odmorom molče sloneli ob velikanskem stogu slame sredi prigorskega dvorišča ter tiho vzdihovali. Kdor ni tega sam izkusil, tega ne bo verjel.
Stavba je bil nekdanji benediktinski samostan, ki ga je Marija Terezija podarila grkokatoličanom, ko so jim nekje pri Čazmi zažgali njihovo tamkajšnjo cerkev-stolnico. Tu v Križevcih so bili pravzaprav miroljubnejši prebivalci, ki so se nanje hitro privadili. V našem času je bilo tam okoli grkokatoličanov le neznatno število.
Ker je bila tukaj stolnica, je bilo stalno poleg škofa tudi več duhovnikov. Tu je bil oče Makaj, star prijazen gospod. Ko je ob neki slovesnosti v naši jedilnici – v pritličju – govoril, mu je izpod talarja ušla miš, kar je povzročilo veliko veselje med nami. Včasih je bil tam tudi kanonik Kiš, ki je bil profesor v Džakovem. On nas je pripravljal na kake cerkvene slovesnosti. Bil je zelo natančen, vendar tudi duhovit – sicer majhne postave in nas je takole poučeval:
„Prvo pravilo pri bogoslužju je, da ne smeta biti dva obenem na istem mestu“. Vsako nedeljo smo sodelovali pri grškotoliškem bogoslužju v stolnici, ki se je na levi strani držala palače. Peli smo liturgijo sv. Janeza Zlatoustega – žumberški napev – melodije, ki so zelo podobne slovenskim narodnim pesmim – in so se nam kar priljubile – v staroslovanščini, seveda napisano v latinici. Mi smo tudi ministrirali. Škof Bukatko je imel čudovit glas, kot nalašč za vzhodno bogoslužje. Ko je prepeval prefacijo in dvignil roke k nebesom, je zgledal kot kak angel.
V prvem razredu je bil ravnatelj šole in učitelj matematike Anton Bajuk, doma iz Bele krajine. Imel je še posledice ran, ko so partizani napadli procesijo, ki se je v Marijinem dvoru odvijala za praznik Marije Pomočnice 1945.
Šolski svetnik je bil Mirko Bajić, doma blizu Omiša na Hrvaškem. On je bil profesor latinščine, a od drugega razreda tudi grščine. Na fakulteti so imeli navado, da so diplomirancem nazdravili z vinom. On je bil pa tak odličnjak, da so mu nazdravili s šampanjcem. Seveda takrat še nismo imeli asimil metode, ampak smo ta klasična jezika le prevajali.
Katehet je bil blagi Marin Mandić (1926-2011), ki je bil doma iz zaselka Mandići – tudi blizu Omiša. https://hr.wikipedia.org/wiki/Marin_Mandi%C4%87_(sve%C4%87enik) Bil je zaradi posta tako suh ko trlica. Nekoč je dejal: »Če telo hujša zaradi posta, se duša debeli; če pa se telo debeli zaradi preobilne jedače in pijače, takrat duša hujša.« Postil se je sam, nam dijakom pa ni dovolil posta.
Spovednik je bil Karel Podkubovšek, pri katerem smo odgovarjali verouk tako, da smo gledali v veroučno knjigo in iz nje brali. Dobričina je to najbrž videl, a si je mislil: »Bodo vsaj enkrat prebrali gradivo, če ga niso prej.«
Med sošolci nas je bilo v prvem razredu v Križevcih osem Slovencev. Drugi so bili največ s Hrvaškega – iz Zagorja in Slavonije, nekaj jih je bilo iz Bosne in Hercegovine. Lahko rečem, da smo se dobro razumeli; nekateri od njih so že umrli. Prvi je bil Zvonko Kristić iz Duvna (danes Tomislavgrad), ki je zaradi prometne nesreče dobil tumor v glavi. Med njimi pa je dosegel najvišji položaj Ambrozij Matušić iz Janjeva, ki je bil v dveh mandatih inšpektor hrvaške inšpektorije.
Predvojaška (pre)vzgoja 29 uredi
Predvojaška vzgoja – tako so na Slovenskem imenovali takrat tisto obdobje, na srbohrvaškem področju pa »predvojnička obuka« - ko so fantje imeli pripravo na vojaščino. Mislim, da je trajala kak mesec dni in je bila obvezna. Jaz sem ravno končal drugi razred »Klasične gimnazije – škole za spremanje svećenika« v Križevcih na Hrvaškem. Tako je ta »vojaščina« prišla na vrsto ravno v počitnicah, in sem je bil deležen nekje v bližini tega sicer lepega prigorskega mesteca z bogato zgodovino.
Z disciplino tam sicer nisem imel težav, saj je bila naša v zavodu bolj zahtevna – pa tudi bolj prijetna. Tam ni bilo JNA-oficirjev kot pri vojakih, ampak so bili domačini. Predvojaško smo imeli nekje blizu Križevcev, nekje pod Kalnikom.
V zavodu smo imeli svetniške vzgojitelje: ravnatelj je bil Anton Bajuk, Slovenec in Bele krajine, ki je po vojni od komunistov veliko trpel. Šolski svetnik je bil lumen Mirko Bajić, ki je bil iz istega kraja kot katehet Marin Mandić: iz kraja Mandići pri Omišu.
Asistent je bil prav danes (7.VII.2022) v 87. letu starosti umrli Peter Bogataj. Zaradi tega, ker je dobil covid-19, ga niso sprejeli na onkologijo. Ko so ga končno včeraj sprejeli, je že ponoči izdihnil v bolnici, kjer bi se moral zdraviti za rakom. Drugo leto je bil naš asistent Janez Poprijan.
Vsekakor pa smo se v Križevcih dobro počutili – v prvem letniku 1959 nas je bilo 32.
Enega, ki je bil doma tam nekje blizu – so odpustili. Mislim da je bila taka malenkost, da ni bila vredna omembe – menda je na dvorišču pobral eno hruško »ukradel«. Drugega, iz Hercegovine, so pa odpustili menda zato, ker je med prvimi duhovnimi vajami prebiral neke partizanske zgodbe. Ni sicer bilo nič političnega, ampak nekaj za mladino, ilustrirano.
Hujše je bilo, ko je neki fant iz Prigorja, zažgal iz maščevalnosti tisti ogromni marof na dvorišču, ukradel kobilo in hotel z njo na Madžarsko: takrat, ko je bila meja tako zastražena, da še miš ne bi mogla neopaženo čez. Pravili so, da so ga odpustili zaradi kajenja, ki je pri salezijancih po pravilih strogo prepovedano.
Na splošno pa smo se pridno učili, razvedrilo imeli v sprehodih, igri in salezijanskih filminah, ki jih je oskrboval Vinko Furlan iz Italije. Jaz sem se rad učil in na koncu drugega razreda sva bila po uspehu najboljša dijaka Blaž Topolovac iz Modriče v Bosni in jaz; glede na to, da je bilo vse v hrvaščini, je bil zame to velik napredek. Meni se je to vsekakor dobro zdelo, saj mi je pri prvi hrvaški šolski nalogi Mirko Bajić veliko popravil z rdečilom.
Meni je pač tisto življenje ugajalo: bilo je urejeno, zame nič pretežko, skušnjave pa ko da so zadremale. Izmenjavalo se je učenje, molitev, delo, razvedrilo. Pri predvojaški vzgoji pa je nadomestila molitev – kletev. Koliko so ti hrvaški pobi kleli! Še nikoli nisem slišal tako grdih in za katoliško vero žaljivih kletvin! Pri nas doma ni bilo kletvine, še »hudiča« ne. Pa so bili vsi ti mladeniči katoliške vere! Neverjetno! Res da se je preklinjalo tudi, ko sem bil pri vojakih v Pirotu in Prištini – pa tudi, kadar smo se vozili kam z vlakom – vendar toliko, kot so ti Zagorci oziroma Prigorci preklinjali Boga, Marijo, Srce Jezusovo – naše največje svetinje – menda nikjer. Mislim, da so celo Srbe – ki so imeli sicer zelo nesramne kletve in so nekateri preklinjali »sve po spisku« - posekali. Za nas, ki smo bili gojenci urejenega katoliškega zavoda, je to bilo res kot skok iz čiste vode v umazano mlakužo. Vendar nisem opazil, da bi nas kdo od fantov ali častnikov kaj pregovarjal ali odgovarjal od poklica – celo nekam naklonjeni so nam bili vsi po vrsti. Bil sem pa vseeno zelo srečen, ko je to neprostovoljno obdobje vendarle minilo.
Sicer so se ti mladi fantje spodobno obnašali. Tako tudi pozneje večina sovojakov v Pirotu. Desetar kozavega obraza – da se ga je oče, ki me je tam obiskal, kar ustrašil – pa nas je med zanimanjem »zabaval« s svojimi osvajanji deklet do podrobnosti. Pa mu to ni bilo dovolj: ko smo imeli čiščenje orožja v sobi po kosilu, se je objemal z drugim oblečenim desetarjem pred vsemi.
Ko sem se po tej »predvojaški vzgoji« vrnil nazaj v zavod v Križevce, sem se vendarle počutil spočetka nekam tuje, ko da je v mojo dušo vdrl nekakšen tuj, meni in mojim načelom sovražen svet – in ko da sem se vrnil na Zemljo s kakega tujega planeta.
Ta občutek praznote in zbeganosti me je spremljal še dalj časa, dokler se nisem spet vklopil v ustaljeni življenjski ritem. Tista sladkost duhovnega življenja, odsotnost skušnjav in lahkota v izpolnjevanju vsakdanjih dolžnosti – pa se je za vselej poslovila. Bilo mi je zelo težko s tem novim stanjem suhote se soočiti; jaz spremembe nisem razumel, drugi mi je pa ni znal razložitil. Bil sem pozneje pri vojakih v Pirotu in Prištini, pa se nikjer ni toliko preklinjalo, kot takrat na prigorski predvojaški »vzgoji«. Bila je vse, samo ne vzgoja. Pozneje sem bral, da mladi – pa tudi odrasli ljudje največkrat preklinjajo zato, ker zanemarijo molitev. Kdor se hoče odvaditi preklinjanja, naj začne redno moliti: ne le, da se bo rešil grde razvade – na sebe in na svojo okolico bo priklical Božji blagoslov.
Noviciat na Reki 30 uredi
Iz Križevcev smo se jeseni, sredi avgusta 1961, po dveletnem »aspirantatu«, ki je vseboval dva nižja razreda klasične gimnazije za pripravljanje duhovnikov, odpeljali z vlakom na Reko. To potovanje mi je bilo zanimivo, saj je Gorski Kotar zelo podoben slovenski hriboviti pokrajini. Tam v Prigorju so bili sicer tudi gozdovi, vendar manjši. Po večino so okolico krasile njive in travniki, razprostranjene po položnih bregovih, na katerih je bilo poveznjeno starodavno mesto Križevci, a na enem bregu je stala tudi stolnica, v katero smo hodili k maši. na drugem bregu, ki se je imenoval »Kosovec«, so bila tudi škofijska polja, ki smo jih pomagali obdelovati. Reka pa je bila z okolico nekaj čisto drugega: ne rodovitna polja, ampak pusto kraško skalovje ter bedno grmičevje jo je oklepalo vse naokoli – takrat še ni bilo naselij, ki se danes od obale raztezajo visoko navkreber – tudi od Podmurvic navzgor. Nad reško cerkvijo Marije Pomočnice, ki so jo gradili italijanski salezijanci, se je pel breg, imenovan »Smušen breg«, kjer smo v neki vrtači igrali nogomet. Najboljši nogometaši so bili seveda Hercegovci: Ivan Slišković, Ivan Kraljević, Zlatan Sušić, Zvonko Kristić. Ta zadnji je kmalu po posvetitvi imel hudo prometno nesrečo: hud veter je nekje pri Senju prevrgel njihov avtobus, da se je prevračal po strmini; bil je hudo ranjen in kot posledica je nastala bula v glavi in je kmalu nato tudi umrl. Na pogrebu na Mirogoju sem se poslovil kot sošolec od njega, ki »je prestal v Križevcih ognjeni krst – zdaj pa se je skozi ogenj vic preselil v večno blaženost.«
V noviciatu pravzaprav ni bilo kakih iger, razen tako imenovane zastave, kjer sem rad sodeloval; medtem sem bil za nogomet, odbojko ali košarko preneroden.
Ivo Ljubić, ki je bil profesor in glasbenik, je bil tudi skladatelj ter je sestavil več lahko pevnih pesmi; med drugimi tudi poslovilno pesem, ko so morali oditi na pritisk komunističnih oblasti italijanski salezijanci – ki z Reke niso odnesli niti zobotrebca:
| Slovo italijanskih salezijancev z Reke (del) |
|---|
Oj zbogom more, i Rijeko predivna |
Onje opeval na znano melodijo tudi naš breg, na katerem smo igrali nogomet:
| Smušen breg (del) |
|---|
»Nema Reka lepšeg kraja negoli je smušen breg, |
Naši predhodniki so v noviciatu celo nogomet igrali v talarjih, ki so bili iz slabega blaga in so se hitro umazali: mi smo pa lahko igrali brez talarjev, in smo tako imeli manj dela s čiščenjem.
Med noviciatom smo imeli dva izleta: enega na Učko, drugega pa na Sveto goro pri Gorici. To je bilo razumljivo, saj je bil naš magister – Slovenec Serafin Pelicon – doma iz Sovodenj pri Gorici. Tam se stekata Vipava in Soča in je tam živel en njegov brat, drugi pa v Ljubljani. Tako je bil njegov kraj na italijanski strani, po nerazumljivi odločitvi zaveznikov, ki so Staro Gorico odrezali čisto nenaravno od druge Slovenije, ko da bi bili Italijani žrtev fašizma – pa so ga vendarle množiččno in navdušeno pozdravljali.
Ko smo 28. majnika 1962 romali oziroma se vzpenjali na Učko – seveda vso pot peš, prek Lovrana pa Veprica – smo se malo spočili pred cerkvijo, kjer je župnikoval neki jezuit; oni so imeli in še imajo v upravi tudi Opatijo, kjer imajo letne duhovne vaje za duhovnike. Po več urah hoje smo prispeli na vrh. Kdor je prehiteval, je moral nositi nahrbtnik s hrano – kar pa je bilo za nas mlade in polne življenjske moči prava igrača. Učka (1396m) je v primeri s slovenskimi hribi prava revščina – namesto bujnih gozdov in gostega rastja le gmota kraškega kamenja in nizkega grmičevja: vendar najvišja gora Istre. Magister pa je razpisal natečaj za najboljšo pesem. Javili smo se trije: eden je bil Slovenec Tone Krnc, drugi sem bil jaz, tretjega pa se ne spomnim. Z žrebom – da se ne bi komu zamerili – so izžrebali kot najboljšo mojo pesem. Za nagrado sem dobil neki stari italijanski misal, ki je bil praktično neuporaben; pomembno je bilo sodelovati. Danes se čudim, kako da ni mogel izbrati kaj bolj koristnega – je pač bila takrat po vojni huda revščina.
Zanimivo, da smo seveda pesem morali napisati že preden smo se odpravili na pot. Zato se mi še danes čudno zdi, kako da sem mogel zadeti razpoloženje in okoliščine, ki so nas na poti tudi res spremljale, čeprav od prej gore in okolja razumljivo nisem nič poznal – z Reke smo jo sicer redno videli na zahodnem obzorju.
Naš magister je imel zanimivo navado: vedno je hodil okrog v talarju, četudi so ga kdaj zaradi tega zafrkavali. Morda tudi zato ni dobil od Tita potnega lista, da bi lahko obiskal svoje domače v Sovodnjah: osemkrat je delal prošnjo in osemkrat so ga odbili. To je enkrat tudi nam ves ogorčen dejal – kar je bila pri tem asketskem možu res izjema: »Vseh osem prošenj bom nalepil na zid, zraven pa Titovo sliko.« Kmalu po tem pa je Aleksander Ranković prišel pri Titu v nemilost – in odslej so tudi navadni ljudje mogli brez težav dobiti potni list ter iti čez mejo.
Moja tozadevna pesnitev ni kaka velika umetnina – zapeta je v ljudskem slogu – saj so mi bile domače in ljube slovenske ljudske pesmi – pa tudi moja mama Marija Brenčič so peli v takem preprostem slogu. Ta moja pesem – za katero mislim, da je bila prva v mojem življenju – pa se glasi takole:
| Naš izlet na goro Učko |
|---|
Jadransko morje lepo je – |
Bogoslovje 32 uredi
Veliko napako delajo starši ali predstojniki, ki nekoga silijo v šolo ali poklic, ki ga ne mara. Bog je namreč dal v srce vsakemu otroku določene sposobnosti a ne starši ali vzgojitelji, ki večkrat s svojim nasiljem pokvarijo Božji načrt. Podobno je seveda tudi z izbiro poklica ali zakonskega tovariša: otrokom – pa tudi staršem – je pri tej izbiri treba pustiti svobodo. Večkrat pa otroci svojemu ovdovelemu očetu ali materi pri tem postavljajo neverjetne ovire – kar je seveda tudi proti Božji volji. Mene pa so predstojniki po srednji šoli proti moji želji poslali na študij latinščine in grščine, ki ni peljal do srečnega konca.
Odslej sem imel veliko razumevanje do neuspešnih dijakov. Zgodilo pa se mi je namreč podobno, kot najboljšemu dijaku v izredno zanimivem ter poučnem romanu »Golobček«, ki jo je napisal Jindřich Šimon Baar pod naslovom Holoubek (Kněžská idyla – Duhovniška idila), in je med vojno izšel pri Slovenčevi knjižici. Glavni junak in odličnjak je pred maturo dejal: »Če ne naredim teh izpitov, se vpišem v bogoslovje!« In se je zmotil pri matematiki zaradi enega minusa, pa je pri maturi padel. Res se je vpisal v bogoslovje, postal goreč duhovnik in marsikaj doživel.
Po vpisu v bogoslovje sem opravil vse izpite pravočasno. Celo iz hebrejščine pri Jakobu Aleksiču sem dobil desetko. Za tiste, ki so imeli desetko, so pravili, da so »mente captus«, torej malce prismojeni. Pa nič hudega, če je človek samo malo prismojen in le pri učenju; boljše malo prismuknjen kot hudoben. Tudi hebrejščina je bila mrtev jezik, vendar mi je bila zanimiva. Naučil sem se na pamet celo (najkrajši) psalm, in ga znam še danes, in bi se v latinici glasil nekako takole:
|
Halelu et Jahve kol gojim, |
Hvalite Gospoda vsi narodi, |
Kakor hitro sem se vpisal v bogoslovje, so me že imeli na piki na vojaškem odseku in me vpoklicali k vojakom. Bogoslovne študije so dijakom v Titovi Jugoslaviji radi prekinjali, da bi jih ovirali na poti k duhovniškemu poklicu. Pri vojakih so pa tako ali tako vsakega še posebej obdelovali in ga skušali odvrniti od poklica ali celo pridobiti za partijo. Tako sem 24. septembra 1967 zapustil Slovenijo in se napotil v Pirot, ki je bil za moje pojme mestece Bogu za hrbtom.
Študiral sem nekaj tudi med vojaščino – zlasti filozofijo; ker nisem vedel, da študentje dobijo vprašanja in da se po njih lažje pripravijo na izpite, sem po vrnitvi iz filozofije pri Janezu Janžekoviču (1901-1988) dobil komaj prehodno oceno.
Ni pa tako bilo pri drugih predmetih. Imeli smo takrat v bogoslovju odlične profesorje. nekateri so name napravili prav poseben vtis, zlasti asketski in učeni profesor dogmatike – Božji služabnik Anton Strle (1915-2003).
Enkrat je bogoslovec Igor poslal naslednje vprašanje:
»Kako da papež in škofje lahko oporekajo tako velikemu teologu, kot je Hans Küng”. Mož se je tako razburil, da bi ga skoraj kap. Ker je znal sveto pismo nove zaveza na pamet – naučil se ga je v večletnem komunističnem zaporu – nam je citiral cel odlomek iz pisma svetega Petra, kjer prvi papež opozarja: »Bratje, trezni bodite!« (1 Pt 5,8) In je nadaljeval, češ, mar škofje in papež res nimajo nobene veljave in avtoritete, kadar gre za pravi nauk? In ker je Hans velik teolog, mu ne bi smeli oporekati. In ker je Goethe velik pesnik – pa je dvomil o Jezusovem božanstvu – pa mu nihče ne bi smel oporekati, ker je pač velik pesnik. da ga drugič morda res ne bi zadela kap, so se bogoslovci dogovorili, da ne bodo napisanih vprašanj dajali profesorjem kar tako v roke, ampak, da jih bodo prej pregledali, ali niso morda samo izzivanje. Igor je pozneje dejal, da je hotel skrajšati uro, ki jo je menda goreči profesor že podaljšal – pa je bila zaradi tega dodatka še daljša.
Psihologijo nam je predaval svetovno znani Anton Trstenjak (1906-1996), ki je zaslovel s svojimi poljudno-znanstvenimi knjigami prek Mohorjeve družbe po vsej Sloveniji. Tisto leto je bil tudi dekan Teološke fakultete in je zaradi zgleda redno prihajal na predavanja – kar mu sicer zaradi mnogih drugih obveznosti ni bilo vedno mogoče. Klicali pa so ga za izredna predavanja tudi v Ameriko in drugam. Imel je neverjetno dober spomin in predaval tako zanimivo, da je bila njegova predavalnica zmeraj nabito polna, tako samo še pri Strletu. Bil je osebni prijatelj mojih staršev. Ko sem že bil v Križevcih, nas je nekoč obiskal na domu skupaj s stolnim kanonikom Francem Kimovcem (1878-1964). Postavil mi je vprašanje, ali ne bi rajši šel k škofijskim. Nisem odgovoril pritrdilno, saj se mi je za malo zdelo, da me nagovarja sedaj, ko sem se že trdno odločil.
Takšnega odgovarjanja oziroma odvračanja pa ni malo; navadno pa se tisti poklic izjalovi. Poklic namreč daje Bog in ne ljudje, niti starši niti učitelji niti politiki – ampak oni morajo odkrivati, kaj se skriva v mladem človeku in ga tja usmerjati. Prvo leto je bil v Križevcih iz Hrvaškega Zagorja neki dober fant – Silvester Vorih, ki je imel vesel značaj, prav primeren za salezijanca. Pravili so, da ga je njegov župnik peljal po različnih krajih, da bi ga odvrnil od salezijancev in naslednje leto se fant res ni vrnil v Križevce.
Na začetku bogoslovnega študija – ki sem ga moral prekiniti zaradi vojaške obveznosti, sem napisal eno svojih prvih pesmi, ki se nanaša na Škale pri Velenju. Tam se je pogreznila zaradi izkopa lignita in nezavarovanja hriba, na katerem je stala na skali, prafarna cerkev sv. Jurija s čudovitimi freskami, pa še župnišče, prosvetni dom, gostilna in še nekaj drugih pomembnih stavb, med njimi tudi gostilna, kamor se je poročila teta Ančka.
| Škalsko mirje |
|---|
ŠKALSKO MIRJE (Žalostinka Škalam 1967) |
Med študijem bogoslovja sem napisal še drugo pesem; tej sem dodal okrog 2015 še srbski, hrvaški in madžarski prevod:
1.Prelepa noč, izlivaj mir |
1.Csodálatos éj, békét önts, |
1.Predivna noć, izlijevaj mir |
1.Predivna noć, izlivaj mir |
Po končanem študiju bogoslovja – filozofije in teologije – sem nadaljeval z vpisom v letnik priprave na magisterij in s primerno oceno opravil izpite: celo pri strogemu Francu Rozmanu, pa pri Francu Perku – poznejšemu beograjskem nadškofu in pri Antonu Srletu. Manjkala je samo še ustrezna naloga… Vmes pa sem bil na lastno željo prestavljen – ne v misijone, ampak v diasporo.
Zdravnik Anton Lisec 38 uredi
V časopisu „Vrelo života“ je potekala razprava med Štefanom Šteinerjem in Jordanom Kuničićem glede načinov, kako uravnavati rojstva v krščanskem duhu. Zagrebški profesor moralne teologije Kuničić je zagovarjal v celoti nauk Humanae vitae, ki preporeduje kakršno uporabo protispočetnih sredstev. Ljubljanski profesor moralke Šteiner pa je zagovarjal uporabo umetnih sredstev pri uravnavanju rojstev, češ da to ni greh, ampak le manjše zlo – po starodavnem načelu o manjšem zlu. Tako naj bi bila dovoljena uporaba kondoma, včasih pa tudi tabletk in spirale; takrat še ni bilo jasno, da to ni le kontracepcija, ampak način, ki večkrat umori komaj spočeto življenje.
V zvezi s tem je popolnoma soglašal z učenjem okrožnice papeža Pavla VI. tudi zdravnik-kirurg Anton Lisec iz Vetova v Slavoniji, ki se je popolnoma posvetil pripravi mladih na zakonsko življenje, k čemur ga je povabil župnik Marko Majstorović v Slavonskem Brodu. Tam so sprožili gibanje za življenje po imenu Pro vita, ki je pritegnilo tudi mnoge zakonce, da so apostolsko delovali zoper splav in kontracepcijo, kakor tudi zoper umetno oplodnjo. Na ta način so rešili mnogo nerojenih življenj, in ti otroci so vsako leto v spremstvu svojih staršev imeli svoj praznik – in bila jih je polna cerkev. Gibanje je zajelo ne le katoličane, ampak tudi pravoslavne in druge – je torej postalo pravo ekumensko gibanje za življenje.
V zvezi s tem je izdal veliko brošur, od katerih je najbolj znan letak „Otrok – Božji dar“, ki je preveden v veliko jezikov – tudi slovenščino. Na spletu je najti njegova besedila pod skupnim naslovom „Moja besedila“ („Moji tekstovi“). Temu je podobno v Sloveniji „Gibanje za življenje“.
Da se vrnemo k osnovnem načelu, na temelju katerega so zagovorniki dopuščali uporabo kontracepcije. Načelo o manjšem zlu bi preprosto razložili takole: »Če se človek mora odločiti med dvema zahtevama, ki sta obe neko zlo, naj izbere tisto, za katero misli v tem trenutku, da je manjše zlo.«
Tukaj, v primeru uravnavanja rojstev, pa je bilo postavljeno vprašanje takole: »Eden od zakoncev ne želi katoliškega načina uravnavanja rojstev, in zato pride v nevarnost sama trdnost zakona. Da bi rešila zakon, se lahko odločita zakonca za manjše zlo – za uporabo kontracepcije, ne le kondoma, ampak tudi tabletk.«
To je bil zapleten in pravzaprav čisto nov moralni primer, ki mu v zgodovini še ni bilo enakega. Zato rešitev ni tako preprosta. In našel sem pri moralistu – jezuitu Arthurju Veermeschu (1858-1936), da opisuje ta problem, oziroma staro in sprejeto načelo o manjšem zlu:
Če se človek najde pred nujno odločitvijo, pa ima na razpolago samo dve možnosti, sme izbrati eno od njih. Ne greši, katerokoli izbere, dokler nima možnosti da se posvetuje o cerkvenem in Božjem nauku glede zadeve.
Tako so bili naši fantje med drugo svetovno vojno pred izbiro, ali bodo šli med domobrance ali med partizane. Nobena od teh odločitev ni bila lahka, nobena brez možnosti za greh, vsaka je bila moralno tveganje, a večkrat niso mogli niti prostovoljno odločati, ker so bili nasilno odpeljani.
Mnenje: »Zaradi nevarnosti, da zakon propade, lahko zakonca uporabljata kontracepcijo« torej ne drži in je dilema umetna:
- 1.Tu se ni treba posvetovati, kaj je prav, ker jasen cerkveni nauk pravi, da umetna kontracepcija ni dovoljena in da je grešna, pa najsi bo abortivna ali neabortivna, saj take razlike cerkveno učiteljstvo ne pozna. Poleg tega je uporaba tabletk abortivna – a v času okrožnice Humanae vitae tega še niso vedeli. To so odkrili šele mnogo pozneje.
- 2.Ne sme se enačiti moralno zlo in fizično zlo. Moralno zlo je greh in se ga je treba izogibati in se mu tudi lahko izognemo, če hočemo, čeprav je treba za to včasih prispevati velike žrtve. Fizično zlo pa ni greh, in ga torej moramo trpeti, če bi se mu brez greha ne mogli izogniti. Če pa uporaba kontracepcije ne bi bila greh, potem sploh ne bi bilo problema; izgleda torej, da njeni zagovorniki menijo, da ni greh.
- 3.Glede vesti koncil pravi: »Na dnu vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti (CS 16). To pomeni, da je glas vesti treba poslušati, ne pa vesti (pre)oblikovati po svojih grešnih željah, kot so to delali zagovorniki »spolne revolucije«, ki je takrat od 1968 bila vsepovsod na pohodu, tudi v glasbi Beatles-ov.
- 4. Sveto pismo poleg tega pravi, da za dobro, ki ga nameravamo, ne smemo uporabljati slabega. Na primer, nekdo krade, da bi pomagal revnim: v tem primeru je sicer namen dober, vendar manjka pravilnost volje, ker so dejanja slaba. Skratka, dober namen ne daje pooblastila za nobeno slabo dejanje. “Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri? Obsodba takih je pravična” ( Rim 3,8)« Cilj torej ne posvečuje sredstva.
- 5.Janez Pavel II. je omenil prav ta problem v svoji okrožnici o družini. Tam trdi, da uporaba kontracepcije ne more rešiti zakona, ampak prav nasprotno: spoštovanje Božjega in naravnega zakona bo učvrstilo tudi zakonsko ljubezen. Tam nedvoumno spodbuja starše k velikodušnem sprejemanju otrok in pravi, da je manjše zlo, če starša sprejmeta še kakega otroka, ko pa da se sebično ogibata otrok zaradi svojega ugodja in uporabljata protispočetna sredstva. On je poudaril, da večkrat prav zaradi grešnega uravnavanja rojstev propade in razpade marsikak zakon. Vermeersh (1858-1936) ima tudi splet: https://www.encyclopedia.com/religion/ encyclopedias-almanacs-transcripts-and-maps/vermeerscharthur
Tako sem sam prišel do prepričanja, da je nauk Cerkve jasen: prepoveduje kakršnokoli namerno preprečevanje spočetja v krščanskem zakonu in da v tej točki moj sicer učeni profesor Steiner ne uči cerkvenega nauka. Zato sem ga nekoč pri predavanju vprašal prek listka: »Jaz ne vidim, kako bi vaš nauk uskladil s papeževim učenjem v Humanae vitae.« Pa se je diplomatsko izognil odgovoru rekoč, da je papeževo učenje je vredno upoštevanja.
V resnici pa je nekoč dejal, da mi kot spovedniki ne bi smeli spraševati ljudi glede njihovega načina uravnavanja rojstev. To bi seveda bilo upravičeno, če ne bi šlo za smrtni greh, ki se ga človek mora spovedati zaradi očiščenja duše in umiritve vesti. Koncil je sicer dejal, da si zakonci glede uravnavanja rojstev ustvarjajo svojo sodbo v svoji vesti: vendar ta vest mora biti pravilno oblikovana po nauku svetega pisma in cerkvenega učiteljstva.
Končno odločitev glede tega vprašanja – o katerem se pravzaprav koncilski očetje niso mogli zediniti – pa so prepustili papeževi odločitvi. Čakala ga je torej nehvaležna naloga, da razglasi odločitev glede tega vprašanja, ki ne bo nikogar zadovoljila. Preveč stroga se bo zdela tistim, ki so zagovarjali neomejeno uporabo tabletk pri uravnavanju rojstev ne vedoč, da ta uporaba povzroča ne le preprečitev spočetja, ampak tudi uničenje že spočetega življenja, in da je torej tudi abortivna. Po drugi strani pa so obstajali tudi nekateri, ki so zagovarjali še ožjo opredelitev. Poudarjali so, da je sklicevanje na vest pravzaprav protestantovsko načelo, ker oni nimajo najvišjega cerkvenega učiteljstva, ki bi usmerjalo človeško vest. Vest je pa seveda raztegljiva ko harmonika, posebno dandanes.
Tako dvomljivo učenje je v dvom in stisko vesti spravilo veliko zakonskih parov – kar sem pozneje lahko spremljal v praksi, saj tisto sklicevanje na vest ni bilo ravno najbolj prepričljivo. Tako mi je neka žena dejala, da o takem ravnanju meni včasih, da je pravilno, včasih pa, da ni. Najbolj se je pa bala ustavljati se nasilnemu možu, ki se je požvižgal na take »malenkosti«. Jasen cerkveni nauk pa daje zakoncem oporo in možnost sklicevanja na vest, ki bi jo moral spoštovati, če ima ženo res rad. Še veliko bolj to velja za pravico žene, da rodi otroka. V svetu namreč ni redko nasilje nad ženami – ki ga občila redko omenjajo – da bi naredile splav. Koliko morajo nekatere ženske v tem smislu pretrpeti nasilja od neprijaznega okolja, ne bi človek verjel, če ne bi bral na primer takega pisma, ki ga je neka mamina prijateljica iz Podlipe pisala vsa obupana. V njem pravi, da jo je mož prisilil, da je proti svoji volji in vesti naredila splav v zavesti, da s tem umori svojega lastnega otroka.
Ženske, ki trdijo, da je otrok njihov trebuh, s katerim lahko razpolagajo, prvič ne govorijo resnice, saj je danes znanstveno dokazano, da tu gre za novo bitje, ki ima lastne organa in lasten krvotok, kjer je celo krvna skupina večkrat različna od materine. Vsi verniki pa verujemo, da temu bitju v trenutku spočetja Bog vdihne neumrljivo dušo, za zveličanje katere bodo starši dajali Bogu nekoč odgovor.
Popolnoma se je strinjal s tem koncilskim papežem in z učenjem okrožnice Humanae vitae borec za nerojene otroke Anton Lisec. Spoznala sva se ob pripravljanju mladih na zakon. Takrat je bilo še veliko mladine, ki so se pripravljali skupno na zakonsko življenje. Povezali smo se s skupino iz Bačke, iz Novega Sada, ki je imela predavanje tudi v Mužlji: zakonski par, duhovnik, zdravnik. Nihče od njih pa se ni dotaknil najbolj občutljive teme – a to je krščansko uravnavanje rojstev. Navadno so le razlagali sredstva za to metodo.
V Slavoniji pa so že takoj po 2. vatikanskem koncilu uvedli obvezno pripravo mladih na zakon. Vodil jo je župnik Marko Majstorović iz Slavonskega broda, ki je kot zdravnika zaposlil mladega in navdušenega branitelja življenja kirurga Antona Lisca. Le-ta je bil pripravljen celo zastonj priti tudi v Mužljo. Tako smo sedaj tudi mi imeli celotno ekipo: duhovnik je bil naš župnik Stanko Tratnjek, zakonski par je bil tudi iz Mužlje, zdravnik pa je bil gost, ki je bil prepričan, da je težko dobiti primerno usposobljenega zdravnika na to temo, saj navadno razlagajo zadevo tako, kot so se je naučili na medicini: a to je medicina brez morale, ki vsa ta protispočetna sredstva poučuje, dovoljuje in celo priporoča.
Skozi več let je ta zdravnik prihajal k nam, kjer je vodil tečaje priprave na zakon. Včasih je uspel priti tudi v osnovno šolo v Mužlji, pa tudi na srednjo medicinsko šolo v Zrenjaninu. Tam je imel splošno predavanje o zdravem načinu življenja, pa tudi o krščanskem gledanju na pripravo na zakon. Osrednja tema pa je bila čistost pred zakonom, zvestoba v zakonu ter sprejemanje otrok, kajti otrok je največji Božji dar.
Obiskal je tudi državno bolnico Đorđe Joanović. Želel se je sicer sestati z glavnim aborterjem na ginekologiji – to stavbo so pred nekaj leti podrli – Tiborjem Jeszenszkim – vendar on ni sprejel povabila, češ da je ateist.
Zdravnik Lisec poudarja, da morajo starši sprejemati življenje otroka, če jim ga Bog podari – in nadaljuje: – Katoliška Cerkev je učiteljica vere in morale. Ona trajno uči neločljivo povezanosti zakonskega združenja s spočetjem, pri čemur Bog daje dušo novemu človeku. Razlage so na razpolago v Katekizmu Katoliške Cerkve, v okrožnicah “Casti conubii” in “Humanae Vitae” ter dokumentu Kongregacije za verski nauk ”Donum Vitae”. Tako so smrtni grehi ne samo ubijanje nerojenega otroka, ampak tudi kontracepcija, sterilizacija in umetna oplodnja kot npr. v epruveti in inseminacija. – Slišimo, da se rodi manj kot 5 % otrok, spočetih v epruveti, a preostale pobijejo ali jih držijo žive, zmrznjene v hladilnikih. Otrok je torej Božji dar in edino Bog je gospodar življenja tako rojenega kot nerojenega.
Knjižničar v vojaški suknji 40 uredi
Pod Titom so bogoslovce vpoklicali k vojakom skoraj redno sredi šolskega leta ali sredi študija, da bi jih ja čim bolj zmedli. Niti bogoslovje niti srednje šole niso bile priznane od države, ampak so jih računali za edine dovoljene zasebne šole, ki so kot take obstajale. Čeprav je na Madžarskem in Poljskem sovjetski komunizem huje pritiskal, je dal Cerkvi glede šolstva večjo svobodo. Glede na svoj poklic sem pri vojakih v primeri z drugimi bogoslovci jaz še kar dobro skoz prišel.
Na Rakovniku sem bil skozi več let knjižničar skupaj s Francom Vidicem. Ko sem šel 1967 kupovat neko knjigo za knjižnico v »Mladinsko knjigo« v Ljubljani na tedanji Titovi cesti pred Nebotičnikom, sem se moral oglasiti v neki zadevi tudi pri ravnatelju in pisatelju Ivanu Potrču (1913-1993). Še danes mi zvenijo v ušesih njegove besede, ki so bile kot besede očeta sinu:
»Tistih vojaških ukazov ni treba dobesedno jemati in jih izvrševati, ampak mora človek misliti s svojo glavo.« Začudil sem se, da mi človek, ki sem ga imel za »rdečega«, daje take »pregrešne« nasvete zoper našo »idealno socialistično družbo«. Čeprav na to nisem nič odgovoril, menim, da mi je s tem veliko pomagal – me je pripravljal na razmere, ki so bile čisto drugačne od tistih samostanskih, čisto drugačne od normalnih.
Moram reči, da sem se pri salezijancih dobro počutil. Tudi poklic se mi je dopadel.
Takratni naš ravnatelj Avguštin Jakob je dejal pred odhodom k vojakom: »Ko boš pri vojakih, se ti bo razbrzdanost pokazala v tako grdi luči, da te gotovo ne bo premotila.« Mislim, da je tako tudi bilo.
Gospod Stanko Rebek nam je redno vsak mesec pošiljal – mislim da po 500 ali 1000 dinarjev. Mi smo bili takrat tako varčno vzgojeni, da sem ta denar dajal v hranilnico, in sem kar nekaj prišparal za našo družbo. Če bi danes bil v istih razmerah, bi si seveda s tem kaj malega privoščil sebi, ali pa bi dal tistim, ki jim je manjkalo, saj jaz nisem pri vojakih ničesar potreboval. Največji reveži pa so bili strastni kadilci: ko niso imeli denarja, so pobirali čike in jih kadili do zadnjega – kjer je največja koncentracija nikotina in drugih strupov.
24. septembra 1967 smo morali biti na postaji v Velenju. Takrat vojaški naborniki še niso smeli potovati sami k vojakom kot pozneje, ampak le organizirano, po pozivu. V Zidanem mostu pa se je kompozicija iz Velenja in Celja ustavila. Ali je bilo to slučajno ali načrtovano, ne vem. Celo noč smo morali tam čakati. Ni bilo hladno, ampak strašno dolgočasno in že kar obupno. Nekateri vojaki so bili pijani, pa so nekaj prepevali kot neko »Marijano«, drugi vzdihovali, tretji preklinjali usodo, četrti molče buljili pred sebe – pač smo se počutili na milost in nemilost prepuščeni svojim predpostavljenim.
Imel sem podoben občutek kot na Reki, ko smo bili na naboru ali nekaj podobnega. Tri ure so nas gole imeli v neki veliki dvorani – in to vse skupaj vse vsem na ogled. Ne vem, zakaj je bilo potrebno, da smo bili čisto brez obleke tako dolgo. Morda so nam hoteli vladajoči dati do znanja, da imajo nad nami vso oblast in da čisto nič ne veljamo in da ne moremo pred nobene svoje skrivnosti. Tiste formalnosti – ko smo z nekimi papirji tam stali v vrsti in hodili od enega oficirja do drugega, bi se dalo opraviti tudi v obleki, kot se za človeška bitja spodobi.
Glede služenja vojaškega roka moram sicer priznati, da kot taka zame ni bila nekaj pretežkega – vendar se s takim načinom mišljenja in delovanja nikoli nisem mogel sprijazniti.
Prva preizkušnja me je čakala že takoj po prihodu v vojašnico Stevan Sinđelić v Pirotu, ki je zgrajena ali 1884 ali 1920. Prvo noč še nismo spali v stavbah vojašnice, ampak mi „fazani“ nekje drugje desno tam nekje, kjer smo se prijavili na območju kasarne. Pred spanjem se je k meni obrnil neki nabornik, ki je imel tam poleg ležišče, in me povabil, da bi spala skupaj. Bil sem presenečen nad tako predrznostjo in sem posumil, da so mi morda toplega tovariša podtaknili. Odgovoril pa sem mu čisto mirno in resno: „Midva nisva otroka ampak odrasla fanta in oba veva, da skupaj spita samo mož in žena.“ Takoj se je obrnil in sam zaspal. Ko sem ga nekaj dni pozneje srečal v krogu vojašnice, je samo zardel in povesil oči ter se izgubil v množici. Tovrstni fantje baje menjajo partnerje in gredoč staknejo okužbo, ki jo nevede prenašajo naprej. Zahvalil sem se angelu varuhu, da me je navdihnil s pravilnim in sprejemljivim odgovorom.
Glede hotništva pravi KKC (Katekizam katoličke Crkve) iz 1993 v točki 2357: Sveto pismo dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode (1 Mz 19,1--29; Rim 1,24-27; 1 Kor 6,10; 1 Tim 1, 10.) Cerkveno učiteljstvo obsoja taka dejanja kot grešna – ne pa nagnjenje ali usmerjenost (Persona humana 8). To pomeni, da kristjan, ki želi zveličanje svoje duše, sprejema ta nauk in se po njem ravna tudi v življenju ne glede na okoliščine, v katerih živi. Sicer pa se v Pirotu sploh nisem srečeval s tem vprašanjem, pa niti ne v Prištini – razen ene izjeme. Večina teh preprostih fantov je imela svoje punce, in nekateri so zatrjevali, da bodo do poroke spoštljivo čakali; nekateri pa so doma pustili tudi svoje zakonske žene in otroke. Kako težka je bila taka ločitev takoj po poroki, mi je iskreno zaupal neki mlad mož-poštenjak od nog do glave, ko sva bila požarna v tisti stari kasarni v Pirotu.
Tak način življenja je meni kot večini vojakov nenavaden in tuj, kar nesprejemljiv. Nekateri »fazani«, tj. novi vojaki, so poskušali napraviti zaradi težkih okoliščin celo samomor – ki se vsaj v mojem času ni nobenemu posrečil; in so jih nato poslali domov kot nesposobne. Kar se tiče dobre vzgoje mladih fantov, mislim, da sovraštvo in ubijanje „sovražnikov“ ni ravno vzgojno.
Meni pa je bila vojaščina težavna in zoprna iz več razlogov:
- a. Neprijetno in zoprno mi je bilo odgovarjanje od poklica – kar je opravljal podporočnik Novica
- b. Še bolj zoprno mi je bilo vznemirjanje, ki ga je včasih skušal počenjati neki Simo v Pirotu, a da nihče ni ukrepal – čeprav so bili desetarji vedno z nami; nič čuda – saj so v nesramnem govorjenju ali obnašanju nekateri od njih celo prednjačili – vsaj moj pirotski.
- c. Poleg tega je bilo pri vojakih – tudi med oficirji – veliko preklinjanja in grdega govorjenja, pri srbohrvaškem govoru zlasti z začetnico jeb…, medtem ko so Kosovarji začenjali s čiv...
- d. K (pre)vzgoji pa so pripadala tudi krščanstvu čisto tuja in nasprotna načela, ki so nam jih dan na dan vtepali v glavo, na primer: »Mrziti na neprijatelja!« (»Sovražiti sovražnika!«) Zakaj bi neki posameznik ali narod sovražil drugega, če mi pa ni nič hudega storil. Krščanstvo pa zahteva od človeka, ne da sovraži, ampak da ljubi vse, tudi sovražnike. Ker se navadno preprosti ljudje med seboj ne sovražijo, za podžiganje sovraštva poskrbi vojaški propagandni stroj, kar smo lahko spremljali tudi med zadnjo nesrečno balkansko vojno ob razpadu Jugoslavije.
- e. Naslednje tako nemoralno načelo je bilo: »Naređenje – izvršenje!« Malokdo ve, da to načelo izhaja iz pruske protestantovske vojske izza konca 19. stoletja, ki je hotela iz vojakov napraviti poslušen stroj, ki avtomatsko uboga zapovedi, pa četudi so nemoralne in grešne. To lahko privede in je skozi zgodovino privedlo do hudih zločinov; ko ubogljivi stroj – zdresirani vojak - izvršuje brez pomisleka in lastne presoje tudi najbolj grešne, nore in škodljive ukaze, kar vodi do neverjetnih in gnusnih zločinov, množičnega ubijanja in uničevanja.
Odvračanje od poklica 42 uredi
Ko smo se peljali od Beograda proti Nišu, sem zaman z očmi iskal kako cerkev. Srbi so pravzaprav v tistem času malo hodili v cerkev, pa cerkva niso niti rabili niti jih zidali. Katere pa so bile po vaseh ali mestih, so bile na tako skritih krajih, da jih ni bilo z vlaka opaziti – mislim da je takrat bilo možno najbolj opaziti Saborno cerkev v Beogradu, pa tudi župnijsko pravoslavno cerkev v Paračinu. Oziral sem se po gričih in hribih, pa na nobenem cerkve – kot so bile po Sloveniji posejane po vseh pomembnejših hribih. Obenem so bili vsi hribi goli – brez drevja, ko da je gozdove pometel tajfun. Pozneje je pravil takratni niški dekan Herman Habič, da mu je niški vladika dejal: „Naši ljudi su verujući, ali nisu crkveni.“
V Pirotu smo bili v starih vojašnicah, ki so bile še izza časa stare Srbije – po nekaterih navedbah so jih gradili od 1884-1887; verjetneje pa je vojašnica Stevan Sinđelić zgrajena po letu 1920. Kasarna je bila kar velika – po dvorišču je bilo pa posajeno drevje – mislim da je bila neka vrsta javorja, da smo v jeseni imeli veliko dela, ko smo morali vsako jutro pometati listje. Nekega popoldneva, ko smo »čistili krug« - tj. dvorišče, je prišel naš podporočnik – doma sicer iz Pirota – Novica Đorđević. Poklical me je od dela in povabil, naj sedem na klop za pogovor. Nisem imel pojma, kaj namerava. V glavnih obrisih mi je pogovor še vedno v spominu. Pozneje sem premišljeval, da je pravzaprav bil glavni namen pogovora odvrnitev od duhovniškega poklica, kar mi je tudi direktno omenil. To se mi je zdelo poniževalno postopanje in pod častjo: sedaj torej, ko sem v vojaški službi in nisem samostojen, bo on hotel name vplivati kot moj predstojnik, ki mu po vojaških zakonih moram vedno odgovarjati: »Razumem, druže potpouručniče!« Zato sem se – ker sem o podobnih poskusih slišal že od drugih bogoslovcev – podzavestno postavil v obrambno držo.
Takrat je bila ravno končana Šestdnevna vojna. Podporočnik je začel s tem dogajanjem in vprašanjem: „Misliš, da je prav, da so Arabci molili, namesto da bi se borili proti Izraelcem?”
Jaz sem mu odgovoril: „‘Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.’ Ne moremo pričakovati pomoči od Boga, če sami ne storimo ničesar za dosego našega cilja.” S tem odgovorom se je strinjal tudi moj sogovornik.
Pa je nadaljeval: „Vera tako ali tako človeku nič ne pomaga. Tudi moja stara mati je umrla, čeprav je verovala, molila in hodila v cerkev.« Na tak prav neumen protiverski ugovor pravzaprav nisem našel odgovora. Menda sem odgovoril, češ da pač moramo enkrat vsi umreti, tako verni kot neverni. Mislil sem si pa: »Koliko let pa bi morala živeti njegova stara mati, da bi on veroval?« Podoben ugovor mi je kako desetletje pozneje postavil neki brezverni Vene na Bučki, ki mu je pa umrla mati okrog 90 let stara!
Podporočnik je sedaj speljal pogovor v drugo smer: »Stopi v partijo, pa ti bomo omogočili, da končaš šolanje.« Temu sem se zelo začudil. Pomislil sem, da pač sicer on ima o meni vse podatke, vendar še zdaleč ne ve o meni in okoliščinah vsega. Bolj zoprne zadeve mi ni mogel predložiti; dejal sem torej:
»Ko je človek dopolnil svojih dvajset let, pač že ima svoje prepričanje in ga ne menja kar tako.« Bil sem med vojaki če že ne najstarejši, pa vsaj eden izmed starejših, kar je le bila neka prednost. večina vojakov jih je bilo namreč osemnajstletnikov, jaz pa sem bil s svojimi 23 leti menda v četi ali pa vsaj v vodu najstarejši, kar mi je večkrat prišlo prav – sem bil vsaj že malo od pubertetniških skušnjav, ki so se jim nekateri desetarji in vojaki brezvoljno predajali.
Tako se je torej najin pogovor – vsaj zanj – končal neuspešno. Podporočnik mi je dejal, da se bova še srečala in pogovarjala, pa je to bilo – hvala Bogu – prvič in zadnjič. Bil pa sem na sebe kar ponosen, da sem se dobro držal. v svoji notranjosti sem bil takrat neverjetno bojevito nastrojen in sem komaj čakal, da bi imel priložnost dokazati, da sem zvest svojim načelom. slišal sem namreč, da so marsikakšnega semeniščnika oziroma bogoslovca taki »prijateljski« nastopi njihovih oficirjev hudo zbegali in jih precej tudi odvrnili od njihovega svetega poklica.
Ko sem bil pozneje kaplan na Karaburmi, sem večkrat rad obiskoval vojake. s tem sem jim dal možnost spovedi in obhajila, pa v kasarno zaprtemu človeku tudi priložnost, da je za nekaj časa dobil »izlaz«, tj. izhod iz vojašnice in vsaj malo svobodno zadihal. To so bili vsi po vrsti idealni fantje, od katerih je večina težko prenašala vojaško disciplino, pa tudi nesramnost, izživljanje in surovost, ki so jih večkrat morali prenašati.
V Prištini 43 uredi
Med služenjem v Prištini, kamor smo bili premeščeni iz Pirota konec februarja 1968, me je hudo prizadela huda nesreča: pri iztovarjanju premoga je po nesreči umrl dober in vedno vesel vojak iz Bosne – Munib Hasanbašić, fant iz naše, to je druge čete, ki je imela stavbo desno tik glavnega vhoda v novo kasarno Maršala Tita.
Desetar je tega dne vprašal, kdo se prostovoljno javi za iztovarjanje premoga. Med drugimi se je javil tudi Munib, ki je bil vesel in družaben fant. Nekoč mi je sicer kot dežurni prepovedal sušiti ob peči gležnjake – ampak taka je bila zapoved od zgoraj. Ko je tokrat iztovarjal premog, je nenadoma začel tovornjak drseti proti vagonu, ker je šofer popustil zavoro. Nisem raziskoval, in menda niti niso mogli ugotoviti, kaj je temu bilo vzrok. Tovornjak je začel drseti, ker je bil teren malo nagnjen na prištinski tovorni postaji – ter je nesrečnega fanta pritisnilo ob vagon, da mu je zdrobilo prsa, ter je kmalu nato umrl. Huda žalost je zavladala v celi vojašnici; najbolj žalosten pa je bil šofer, ki tega ni storil nalašč. Kako žalostni so bile šele starši in žlahta!
Veliko tolažbo mi je prinesel v Pirotu obisk Franca Jamnika, ki je bil v Nišu kaplan pri Hermanu Habiču. V Prištini pa sem skoraj redno lahko prihajal k spovedi in obhajilu, ker je tam služboval naš župnik Franc Skuhala.
Naša stavba – 2. četa – je stala desno od vrat, blizu ograje. Tam smo posadili bore, ki smo jih v poletni vročini redno zalivali. Ostali so le pri nas – drugod po veliki vojašnici so se posušili, ker jih niso zalivali. V našem vodu je bil v Prištini moj desetar Bicak Jusuf iz okolice Peči na Kosovem, Tomislav Stojanovski iz Jabuke pri Pančevem, in Šuvalić Ređža iz vasi Šatorovići pri Modriči v Bosni, ki pa je bil hodža.
Kar se tiče moje oznake »pop« (»duhovnik«), čeprav to še nisem bil, meni ni pravzaprav nič škodovala. Le v začetku me je naš podporočnik v Pirotu odgovarjal od poklica, sicer so me pa celo vojaščino pustili pri miru.
Neki moj prijatelj pa se je hvalil, da ga le niso »pogruntali«. Kako je bilo to mogoče? Tudi na njegovem vojaškem oddelku so napisali kot njegovo karakteristiko, da je »pop«. Desetar pa je to prebral po cirilično: »ror«. »A kakvo zanimanje je to – ror?« »Jednostavno – mi pravimo rorove.« In niso si prišli gori do konca vojaščine, da je tudi on duhovniški pripravnik.
Vojak v Prištini sem bil od februarja 1968 do februarja 1969 – torej eno celo leto; čeprav se čudno sliši, je bilo za vojaka v Prištini – vsaj kar se mene tiče - več ugodnosti kot v Pirotu.
- Obstajala je katoliška cerkev, ki jo je gradil Jože Bakan. Ko sem jaz bil tam pri vojakih, pa je župnikoval svetniški duhovnik Franc skuhala, ki je pred tem bil spiritual v semenišču v Zadru. Imel sem torej priložnost, kadar sem smel v mesto – mislim, da je bila možnost mesečno – da prisostvujem sveti maši. če pa maše ni bilo, pa sem lahko opravil spoved. Potem so mi sestre postregle z malico. Kakega posebnega duhovnega vodstva nisem imel, ker je župnik vedno hitel maševat na neko podružnico in ni našel tako časa za vojake.
- Ni bilo niti spolnega niti drugačnega nadlegovanja, razen enkrat na straži, ko me je neki kosovski Albanec izzival, češ »Ti pope, očeš da j. devojke«, pa sva se skoraj stepla. Komandant kasarne Milorad Manić je bil uvideven, pa me ni več pošiljal na stražo, ki ni bila daleč – vrata vojašnice Maršala Tita.
- V Pirotu smo bili nastanjeni v starih vojašnicah, še izza stare kraljevine Srbije (stare okrog 100 let). Nato ni zbombardiral 1999 le tistih v Prištini, ampak tudi v Pirotu. A v Prištini so bile stavbe skoraj čisto nove, nekako po vzoru na tiste lepe velenjske stavbe, ki smo jim pravili četvorčki – ker so v eni stavbi lahko živele štiri družine. In tukaj in tam pa je bila pomanjkljivost, da je bilo pozimi dokaj hladno, ker so šparali z gorivom – premogom. v Pirotu se je to bolj občutilo. Zlasti pa smo prezebali, ko smo imeli zimske vojne vežbe, in smo kopali jarke, ravno za katoliški Božič 1968. Takrat smo spali v plehnatih halah, ki jih tisti mali ogenjček v sredini ni kaj dosti ogrel – in smo se na hladnem betonu nalezli revme.
- Hrana je bila slej ko prej dokaj skromna. Medtem ko v Pirotu niti ni bila dobro pripravljena, je bila v Prištini dobro pripravljena. Za meso so govorili, da so najboljše kose pokradli oficirji in le redki je bil kuhar, ki se jim je upal zoperstaviti. Zato mesa skoraj nismo poznali med hrano. Je pa bilo hrane zadosti, zlasti za nas bolj suhe, drugi pa so večinoma lahko dobili repete.
- Ni bilo nadlegovanja, ampak sem imel nekaj prijate-ljev; med njimi je bil Tone Ferlic, potem omenjeni Mijo Korade iz Zagreba, ki je bil jezuit, ki sem ga ob tistem srečanju na Jordanovcu, - kamor me je poklical Joška Rašaj, in smo tam obravnavali pastoralo za Cigane in druge selivce, - tudi obiskal na Palmotičevi 31, kjer je narodno svetišče Srca Jezusovega. Pri vojakih smo se družili tudi s tistim pravoslavnim bogoslovcem, ki je s svojo resnostjo in vernostjo napravil dober vtis.
- V cerkev takrat ni bilo prepovedano hoditi, ampak na kopanje v neko umetno jezero jugovzhodno od Prištine, kjer je utonilo že nekaj vojakov. Kolikor sem hodil v cerkev, se ne spomnim, da bi bil razen Toneta opazil tam še kakega vojaka.
- Že omenjeni Milorad Manić je bil poštenjak, ki ni dovolil, da bi se kdo izživljal nad vojaki. Bil je major in neki njegov kolega je maltretiral vojake: atomska z leva, atomska z desna, poleti pod polno opremo trčečim korakom itd. Njemu je bilo zadosti, pa mu je prisolil zaušnico. Za kazen so ga degradirali na kapetana prve klase, namesto da bi nagradili njegov čut za pravičnost.
Zadeva s knjigami 45 uredi
Posebna razburljiva pa je bila zame zgodba s knjigami. Prinesel sem k vojakom namreč štiri verske knjige: »Hojo za Kristusom«, »Filozofijo – Janžekoviča – skripte«, »Življenje in vera« od Mihelčiča, ter še eno, – menda je bila od salezijanskega pisatelja Janeza Jenka.
Dogodila pa se mi je ravno v Prištini v zvezi s temi knjigami neka nevšečnost. Tukaj so imeli precej dobro založeno knjižnico. Prvič v življenju sem se lahko srečal z Dostojevskim; ker smo imeli časa na prodaj, sem prebral vsaj dve njegovi najbolj znani knjigi v srbohrvaščini: Bratje Karamazovi ter Zločin in kazen. Vsekakor je knjižničar, ki je nabavljal primerne knjige, imel dober smisel za to, kaj je res nekaj vredno.
Sam sem imel še nekaj svojih knjig in glede teh so nastopile določene težave. Verjetno je moj desetar opazil, da imam v omarici poleg postelje nekaj knjig; njihove naslove oziroma vsebino je najbrž z nekom pregledal, ker mu je bila verjetno sumljiva.
Ko smo nekoč čistili orožje, je prišel neki nadzorni organ, nekakšen politkomisar ali nekaj podobnega, pregledat omarice. Pri meni so našli štiri nabožne knjige in so mi jih vzeli. V mladostni zagnanosti za pravičnost in v prepričanju, da bi jih po »Pravilu službe« smel imeti, sem se pritožil na vrhovnega komandanta – Tita. Pismo sem dal na pošto v Prištini, ko smo imeli »izlaz« ob nedeljah.
Nestrpno in vznemirjeno sem pričakoval odgovor. Nekateri dobronamerni vojaki so me svarili, češ da sem storil predrznost, da sem s svojo potezo šel predaleč, ki mi bo lahko samo škodovala. Jaz pa sem bil – kot sem že prej omenil, da bi se za svojo pravico bil pripravljen bojevati in bi šel glede tega tudi do Tita, če bi bilo možno ali potrebno. Lahko bi rekel s Prešernom, da sem upal in se bal. Pa sem premagal strah – prvič v življenju zares – kot takrat, ko sem bil dežurni prav tu v Prištini, in sem hotel do kosila „preko reda“, da bi se vrnil pravočasno nazaj. Od zadaj pa me je tik pred ciljem zgrabil dežurni oficir, me poslal na začetek vrste s pripombo, da se javim na raport. Kaj takega se mi je zgodilo prvič in zato sem bil ves v strahu, kako se bo končalo. Vrnil sem se nazaj na dežurstvo – mislim da je bilo neko skladišče. Ko bi se pa moral javit, nisem odšel z dežurstva in sem nato pričakoval ves v strahu, kaj bo naslednega dne: pa se je vse srečno končalo, ni bilo nikakršnih posledic. Moj nadrejeni je na zadevo ali pozabil ali pa je ni hotel pogrevati, ker sem sicer bil „dober vojak“.
Podoben strah me je spopadel tudi sedaj – pa tudi tokrat se je srečno končalo. Čez kak mesec ali dva pa me je poklical komandir voda in me vprašal, če sem res pisal Titu; rekel sem, da sem, ker so mi vzeli knjige, ki bi jih smel imeti; verjetno so iz vrhovnega štaba dobili Titov odgovor in navodila, kako naj v konkretnem primeru ravnajo.
Tedaj mi je izročil knjige z besedami: »Smeš imeti v predalu samo eno knjigo, tudi če je verska; druge pošlji domov.« Toda ni bilo čisto tako: storil sem po svoji presoji. Eno knjigo sem zadržal, druge sem pa razdelil med Slovence, ki jih je bilo kar nekaj v velikanski prištinski vojašnici Maršala Tita, tisti proti Kosovem polju, ki je bila popolnomo razdejana v NATO-vem bombardiranju 1999. leta. Pod njo stoječa dvonadstropna šola še zmeraj stoji, poleg nje pa je . Tako nisem imel verske literature le jaz, ampak še nekaj mojih prijateljev.
Na Rudniku 46 uredi
Rudnik se imenuje vzhodni del Ljubljane proti Dolenjski in je v času mojega delovanja pripadal občini Vič-Rudnik. Sama župnija pa obsega več naselij in na zahodu meji na salezijansko župnijo Rakovnik. V to župnijo sem hodil za časa bogoslovja skozi tri leta (1969-1972) poučevat verouk; župnik Štuhec mi je določil prvih pet razredov, medtem ko si je pridržal večje; prej je bil urednik salezijanskih »Knjižic« na Opčinah pri Trstu, ki jih je preselil s svojim prihodom v Slovenijo, na Rakovnik.
Župnija je bila šele v nastanku in so bila cela področja, od koder otroci niso hodili niti k verouku niti k maši – pa tudi ne odrasli. Imeli pa so odličen odrasli pevski zbor, ki je pel redno pri nedeljski maši. Mislim, da je bil najbolj veren del na hribovitih Orlah, od koder so vsi otroci redno hodili k maši in verouku.
Z njimi je bilo lepo delo: zelo radi so gledali filmčke. Enkrat smo šli s fanti na izlet na Ig, kjer nas je župnik Egidij Dolinar počastil s koka-kolo. Z večjimi fanti smo igrali tudi nogomet, včasih proti Rakovničanom – skratka, bilo je živo in veselo.
Novo naselje – med starim Rudnikom v dolini in Rakovnikom – pa skorajda ni imelo zveze s cerkvijo – niti z Rudnikom niti z Rakovnikom. Tja sem večkrat hodil na obisk v upanju, da bom našel tudi tam kakega veroukarja, vendarle je bil uspeh neznaten. Tam mi je nekoč neka mati dveh otrok, katerih oče je bil miličnik, dejala: „Veste gospod, za vsakega človeka je ena opeka v bolnici in v ječi.“ Nisem si mislil, da se bo to deloma tudi na meni uresničilo; gotovo pa je malo ljudi, ki jim v življenju ni treba nikoli iti v bolnico.
Štuhec je imel to zanimivo navado, da je velike ministrante (iz višjih razredov) postavil med mašo kot nekake statiste: bili so poleg oltarja, čeprav niso ministrirali – in so tako vendarle vsako nedeljo bili pri maši. Vedno jim je tudi kaj podaril, kako sladkarijo itd, da jih je malo navezal na cerkev. Imeli smo tudi namizni nogomet, ki so ga zlasti fantje radi igrali. Jaz sem hodil na Rudnik navadno z avtobusom, včasih pa tudi peš. S seboj sem nosil magnetofon oziroma filmčke, ki smo jih potem gledali – to so bili dia-filmine od eledici iz Turina, ki jih je sobrat Vinko Furlan prinašal iz Trsta. On jih je tudi razmnoževal – in jim dal po potrebi slovenske podnapise.
Imel sem nižje razrede vključno s petim. Verouk smo imeli ob sobotah in so sorazmerno redno prihajali. Razumljivo, da je višje razrede imel izkušeni župnik, ki je organiziral tudi veliko romanj.
Neko prvo postno nedeljo je vprašal gospod Štuhec otroke: »Zakaj je danes vijoličasta barva v cerkvi?« Pa je eden pogumno odgovoril: »Ker je dan žena«. (Bil je namreč osmi marec – slučajno tisto leto na prvo postno nedeljo. Seveda so se vsi zasmejali.
Za časa njegovega župnikovanja je imel novo mašo tudi Tine Erklavc (Martin, r. 11.xi.1941 – Ljubljana-Rudnik, duhovniško posvečenje 29.vi.1970). Takrat je bila maša na prostem, pred župniščem, in vse skupaj velika slovesnost, a 1974 je bil kaplan v Dolenjskih Toplicah. Pri novomašnem slavju je pripovedoval, kako so ju oba z bratom hoteli strpati v zavod, kjer bi ju odtegnili krščanski vzgoji. Pred predatorji sta bežala tudi kar prek streh in sta uspešno pobegnila. Žal je Tine umrl še zelo mlad, ko je bil župnik nekje na Gorenjskem.
Že njegov brat Franc (*1932, posvečen 1961) je bil duhovnik. Pozneje je bil župnik v Veliki dolini blizu hrvaške meje. Tam smo ga obiskali rudniški romarji. Pokazal je, kako je izoliral cerkev. Kakega pol metra so nad zemljo izolirali. spodaj so kamen samo fugirali in ne ometali. Tako bo ostalo stalno, da lahko vlaga gre ven. Kjer ponovno ometejo, vlaga pod ometom zopet gre gor in tako uničuje zid. Takrat smo bili gosti v gradu Mokrice. Kosilo je bilo zelo slovesno, vendar smo dolgo čakali in ljudje so se šalili, da so kuharji šli šele lovit kokoši. No, kosilo je trajalo dolgo, vendar je bilo odlično pripravljeno.
Pozneje sem se z njim srečal kot kaplan v Škocjanu pri Novem mestu, kjer je bil župnik v Šentjerneju ter smo bili v isti – leskovški dekaniji. Bil je izredno goreč dušni pastir. Veliko je sam popravljal cerkve, zlasti podružnice. Pri tem ga je zadela kap in je nazadnje bil kanonik v novomeškem kapitlju. Kako je bil goreč, pove podatek, da je šel vsak prvi petek obiskat 87 bolnikov! Ko je bila priprava na birmo, so bili pri birmi tudi tisti otroci, ki so hodili v šolo v Šentjernej iz Dobruške vasi – in so ob nedeljah hodili vsi brez izjeme k maši v Šentjernej, da so dokazali obisk maše.
Franc Štuhec je imel mnogo znancev in prijateljev v Trstu. eden izmed njih je bil tudi Linari, ki je izdeloval peči za ogrevanje velikih prostorov – zlasti cerkva; ogrevanje je bilo na mazut, ali pa tudi na premog, nafto, drva. Peč je bila zunaj prostora, notri pa dve odprtini z rešetkami: skozi spodnjo je odhajal mrzel zrak, a skozi gornjo prihajal topel zrak, da se je velik prostor lahko hitro ogrel, tudi še tako velika cerkev. Štuhec se je dal na širjenje teh peči po Jugoslaviji. Ko se je pa začela po Titovem pismu 1972. leta menjati oblast – je prišlo do proticerkvene usmeritve, ki je začela nagajati.
Na take nagle spremembe duhovniki niso bili pripravljeni. Tako je celo urednika krščanskega tednika Družina Ivan Merlak zaradi tozadevnih nenadnih sprememb in omejitev svobodnega tiska pretresel hud stres. Glasilo občin Vič-Rudnik pa je objavilo članek z bombastičnim naslovom: »Pri stoti peči se je vžgalo.« Cikali so na takratnega rudniškega župnika Štuheca, ki se je ukvarjal s pečmi.
Tudi mene je bil nagovarjal, naj mu pri tem pomagam – pa sem odklonil, češ da to ni duhovniško delo. In pokazalo se je, da sem imel prav. Zaradi takih in podobnih javnih napadov se je moral umakniti na Opčine, kjer je tudi umrl.
Nova maša 47 uredi
Leto nove maše je bilo šolsko leto petega letnika bogoslovja (1971-72) in je bilo zelo dejavno. Takrat sem napisal tudi eno od svojih redkih pesmi. Iz svojih mladih let se spomnim pravzaprav le dveh svojih izvirnih pesmi: eno sem napisal v noviciatu 1962 ob izletu z reke na goro Učko, drugo pa naslednje leto v hrvaščini ob majniškem oltarju na stopnicah v zavodu poleg cerkve Marije Pomočnice, kjer smo majnika opravljali večerne molitve. Zvon Marije Pomočnice /leto IV, 24. maja 1972, št. 2/ je objavil to pesnitev z naslovom »Potomci jo častijo« na naslovni strani glasila – ki ga je takrat urejal Stanis Kahne:
| Potomci jo častijo |
|---|
Častili Živo predniki so v zmoti, |
Če je bilo zame mašniško posvečenje dne 29. junija 1972 v celjski opatijski cerkvi – ko nas je 8 okoliških diakonov posvetil mariborski pomožni škof Vekoslav Grmič – izredno lep in doživet dogodek, je bila nova maša bolj povezana z različnimi skrbmi in so se veselili pravzaprav bolj drugi kot jaz.
- Prva skrb so bila povabila, ki jih je oblikoval sošolec Peter Požauko, čigar oče je bil arhitekt; tako da smo imeli vsi enaka, nekam modernistična rjavo-rdeče-barvna vabila. V takratnem pokoncilskem gledanju smo zaradi skromnosti želeli imeti novomašno slovesnost čim bolj skromno, s čim manj povabljenci, čeprav so bile v primeri z drugimi slovesnostmi – na primer s porokami – nove maše že prej sorazmerno skromne. Poleg tega pa slovesnosti navadno ni pripravljal novomašnik – saj niti ni imel nikakršnih sredstev v ta namen – ampak njegovi starši. Zato se je zataknilo že pri vabilih: ate so hoteli povabiti tudi nekaj naših sorodnikov, ki jih jaz nisem niti poznal. Jaz pa sem želel povabiti vse naše sosede, čeprav je eden od njih bil zaveden partijec. To pa seveda ni nič vplivalo na to, da ne bi živeli v dobrem sosedstvu tudi s Pušnerji. Končno pa sem le popustil očetu, da je lahko povabil še nekaj daljnih sorodnikov, ki jih jaz nisem niti poznal ne. Ker se vsi povabljeni niso odzvali, je ostalo še zadosti prostora. Na vabilu je bilo natisnjeno moje novomašno geslo, ki je najprej bilo: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). To so Jezusove besede, ki naj bi kazale na to, da je v pokoncilskem vrenju in zmedi vendarle Jezus prava pot mimo vseh zmot, ki so se takrat širile. Tako geslo pa se mi je zazdelo vendarle preveč dogmatično, zato sem na podobico dal drugo geslo, ki nagovarja širši krog ljudi in vliva upanje: »Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu!« (Rim 8,28). To je bilo napisano tudi na podobicah ob srebrni maši: v Mužlji smo imeli podobico natisnjeno v slovenščini, madžarščini in srbohrvaščini. V Sloveniji pa so v Št.Ilju in na Bučki (Škocjanu) natisnili posebne slovenske podobice. Za zlato mašo sem ohranil isto, saj boljšega in bolj tolažljivega gesla, kot je Rim 8,28, res ne bi mogel izbrati niti zase niti za vernike. To je spodbuda in upanje v današnjih zmedenih časih, ko manjka zaupanja.
- Druga zadeva je bila uta. Mi smo živeli sicer v tako imenovani »koči«, ki jo je priredil oče, ko sta se z mamo 1939 poročila a na njej je bila letnica 1940. »Pri ta zgornjih«, v »hiši« iz 1881, kot smo pravili, je namreč živela stara mama, dekla in hlapec, pa tudi strici in tete. ate so namreč imeli drevesnico, ki je niso mogli sami obdelovati. Pri hiši smo po vojni še vse pridelali sami: lan, pšenico, koruzo, proso, krompir, peso, repo – samo hmelja pri nas nikoli nismo imeli. Imeli pa smo zato nekaj drugega, a to je bila drevesnica, ki je občasno zaposlila veliko pomočnikov. Pri manjših delih smo tam pomagali tudi otroci. »Koča« je bila seveda premajhna, da bi se v njej lahko zbralo več gostov. »Ta zgornja« hiša – ki so jo zgradili na mestu starejše stavbe iz 1881, pa tudi ni bila zadosti velika. Zato so tam kuhali in pekli – pod to novo stavbo pa so napravili uto. danes najamejo za tako slovesnost gostilno ali posebno dvorano – takrat je bilo pa treba vse pripraviti doma – in potem vso posodo in druge sposojene stvari točno vrniti. Jaz seveda nisem imel niti pojma, kake stroške in sitnosti so imeli s tem starši.
- Tretja zadeva je bil tako imenovani ceremonijer oziroma slovensko obredar. On je imel nalogo, da vodi vsa dela v zvezi s pripravo na novo mašo, pa seveda tudi samo novomašno slovesnost. Morda bi med bogoslovci našel koga, pa sem imel – sam ne vem, zakaj – več zaupanja v dva bogoslovca iz Šoštanja: Rudija Koželjnika in Jožeta Mencingerja. Šoštanjska fara je – zlasti pod župnikovanjem Jožeta Vesenjaka, ki je včasih maševal tudi v Št.Ilju – kar cvetela od duhovnih poklicev. Tisto leto sta imela novo mašo sedanji župnik in dekan Jože Pribožič ter mladinski duhovnik Vinko Potočnik. Ta dva sta na isti dan 2022, 26. Junija, imela skupaj v Šoštanju tudi zlato mašo. Ta fanta – bogoslovca iz fare Šoštanja – pa sta se res izkazala pri pripravah doma – saj mene ni bilo, kajti pred posvetitvijo smo imeli duhovne vaje na Mirnu, ki jih je vodil ravno Vesenjak.
- Skoraj sem pozabil na Jakeca, kot smo ga klicali – Jakoba Bostnerja, ki je bil takrat bogoslovec. Sposoben kot je bil, se je ponudil, da bo prodajal mojo nedavno izšlo knjižico »Enkrat živimo«. Takrat je bil urednik Franc Štuhec; v upanju, da je bomo nekaj prodali pri novi maši, je tiskal več izvodov: pa mu je župnik prepovedal prodajo. Kaj je bilo vzrok – morda takratne oblasti niso dovolile – lepa prilika je bila zamujena in ostalo je precej izvodov neprodanih.
- Pa še nekoga moram omeniti – tistega, ki bi moral imeti zlato mašo tudi letošnje leto, če bi jo dočakal, pa je 1985 leta umrl v prometni nesreči. Janez Ulaga je bil poznejši poklic. razumel se je na vse – in je bil dalj časa tudi vzgojitelj v Celovcu, nato pa v Želimljem. Bil je izredno družaben in ustrežljiv, pa tudi pijače se ni branil. Kaj pa je pravzaprav botrovalo tisti strahoti, je še danes skrivnost. Ni gotovo, vendar so nekateri pravili, da se tudi poprej pri vožnji ni držal strogo desno. Ni gotovo, ali je bila vzrok tisti hudi nesreči neprespanost, neprevidnost, nepravilna vožnja, gosta megla ali pa tretji vzrok – en novinec je v njej umrl, drugi pa je bil hudo poškodovan. Umrl je tudi sam voznik Janez Ulaga. Kar se pa tiče moje nove maše, mi nihče ne bi šel toliko na roke kot on. on je imel čudovit mašni plašč in so mu naredili po Plečnikovem načrtu tudi kelih. oboje je posodil tudi meni, in celo pridigar nama je bil isti: rojak iz Ponikve pri Žalcu – rektor Slovenika – dr. Maksimilijan Jézernik. Zato sem počakal z novo mašo: on je imel slovesnost 9. julija 1972, jaz pa naslednjo nedeljo – 16. julija.
- Sama novomašna slovesnost. Župnik Anton Šaruga je prijavil procesijo, da smo mogli iti od doma v cerkev v procesiji. Z očetom pa sva šla k županu Nestlu Žganku, ki je bil nekdaj mizar, nato se je povzpel do županskega mesta. Imel je hišo čisto na samem, nad današnjo rdečo dvorano, da je imel pogled na Novo Velenje, ki so ga gradili za njegovega časa in nam je poleg mnogih dobrin prineslo tudi onesnaževanja okolja zaradi pretiranega izkopavanja Velenjskega rudnika, ki je oskrboval Šoštanjsko elektrarno – kakor tudi velik priliv delavcev z Juga.
Pri tistem obisku smo se sicer lepo pogovarjali z Žgankom in njegovo ženo in ju je oče povabil na novo mašo. Tudi po njegovi zaslugi je dobilo Velenje pridevek Titovo, Tito pa naziv »trikratnega heroja«. Z županovim obiskom na novi maši pa seveda ni bilo nič. Tisto nedeljo dopoldne (slučajno ali namerno) je bilo veliko srečanje v Velenju in sosednjih vaseh – mislim, da je bilo nekakšno gasilsko srečanje in veselica. Kljub temu pa je bila mala šentiljska cerkev nabito polna.
Slovo od doma 49 uredi
Slovo od doma je bilo čudovito lepo pripravljeno in tudi zelo ganljivo. Mama so imeli kratek, pa čudovito kleno sestavljen govor, ki sem ga ravno na dan 28. iii. 2022, ko sem tole sestavljal, slučajno našel v nekem koledarju Papirografike za 1965, kamor so mama vpisovali razne gospodarske dogodke, kot plačilo davkov, prodaja sadja in drevja, pa tudi osnutek za kako pesem.
Cerkveni pevci so zapeli v slovo pesem “Oj hišica očetova”.
Brat Blaž mi je izročil križ, ki ga je napravil isti umetnik iz Prekmurja, kot pa ga je napravil Mirku Zrimu, ki je bil doma nekje iz grada v SZ Prekmurju. Križ ni pobarvan ter je izrezljan iz rjavega lesa in ga imam še danes. niti ni bil ne vem kako drag. čudna zadeva je bila v tem, da je tisti umetnik med izdelovanjem križa po Mirkovih besedah baje hudo preklinjal. Moral bom moliti zanj, da mu Bog odpusti to nesmotrnost, saj je izdelek zelo lep.
Nato je govoril oče, ki je dejal nekako takole:
»Danes je tvoj dan slovesnosti in slavja. Podobno, ko je Jezus šel v Jeruzalem in je ljudstvo sekalo veje ter obleke razprostiralo pred njim, ko je jezdil na oslu. vzklikali so: 'Živel Jezus!' Tako ti tudi danes vsi kličejo: 'Živel Janez!' Pa bo prišel dan, ki bo podoben velikemu petku. Takrat je nahujskano ljudstvo vpilo: 'na križ z njim!' in tudi tebi bodo vpili: 'na križ z Janezom!' Zaupaj v Božjo pomoč in varstvo Marije Pomočnice tako tedaj, kadar te bodo slavili, kakor tudi tedaj, kadar te bodo obsojali. vedno išči le Božjo čast, pa boš nekoč prišel v nebeško slavo skupaj z dušami, ki si jih privedel k Jezusu, našemu odrešeniku.«
Mama pa je svoj govor natipkala na svojem starem pisalnem stroju Underwood iz leta 1922 in je ostal natipkan na papirju vse do danes, ter sem ga – kot omenjeno – pred kratkim našel med njenimi beležkami. Po govoru sta me mati in oče pokrižala in blagoslovila, brat Blaž pa mi je izročil križ. Mama je govorila naslednje:
Ljubi sin! Molitve neštetih rodov, do poslednje zdravamarije Tvojih starišev bodo uslišane danes, ko boš kot novomašnik stopil k božjemu oltarju! Molitve neštetih rodov, pravim in to ni prazna beseda! Tvoj prastric Aleksander je dejal nekoč svoji materi: »Ko bom jaz mašnik, bom pridigal tako, da se bo cerkev tresla!« Morebiti so bili takrat potrebni takšni pridigarji-gromovniki, ne vem. Ko je bil Aleksander v osmi gimnaziji, je zbolel. Bolan je ležal v podstrešni sobici. Strla ga je jetika, spremljevalka kmečkih študentov. Prihitel je po stopnicah in v veži omahnil materi v naročje: »Mama – umiram!« so bile njegove zadnje besede, ko je bruhnil kri - - - Ali ni bil ta poslednji vzdih molitev za novomašnika, za tistega, ki bo dočakal dan in uro, ki je njemu ni bilo dano dočakati! - - - Tvoja teta Ivanka je umrla za jetiko, ko je bila v četrti meščanski šoli. Želela je postati redovnica – šolska sestra. Ni ji bilo dano! Ali se niso vse njene molitve in žrtve zlivale v eno samo prošnjo: za nekoga, ki bo nastopil poslanstvo, ki ga sama ni mogla nastopiti! Ne pozabi, da so vsi Tvoji predniki kmetje, ljudje, ki so s trdim delom trgali skopi zemlji sadove iz neder – da so pridelovali kruh in vino, ki ga boš Ti spreminjal v Telo in Kri Gospodovo! Ne pozabi, da so Tvoji predniki poznali samo trdo delo, kristalno poštenje in so imeli v srcu zavest odgovornosti za svoja dejanja! Naj Te ne zmedejo krivi preroki, ki govorijo vélike besede – naj Te ne zanese mehkužni tok današnjega časa! Ne pústi se oblikovati čásu! – Ti moraš postati oblikovalec svojega časa! Ne boj se, da Ti bo to pretežko! Glej, v Tebi je izpolnjena in nad Tabo bdi molitev neštetih rodov, ki se ji danes pridružuje tudi molitev Tvojih bratov in sester, Tvojega očeta in matere! Vsi Te blagrujmo in veseli pričakujemo Tvoj novomašni blagoslov, želimo Ti vse dobro, posebno pa Ti vse dobro želi Tvoja mati.
Da mamin govor malo razložim. Aleksander, ki so mu doma pravili Lekš, je študiral v gimnaziji na Ptuju, kjer je bil njegov stric ravnatelj. Zbolel je za jetiko, in je umrl materi v naročju. Pa ne le on: jetika je kosila in skoraj iztrebila Klemšetov rod. Za jetiko je umrl moj stric Tilek kot mlad fant. Za jetiko sta umrli teti Micka in Ivanka, ki je hotela postati šolska sestra. Za jetiko je umrl tudi moj stric Ivan leta 1946 in po njem sem dobil ime. Jetiko je imel kot otrok tudi moj stric in organist Tinček. Pozdravil se je, ko ga je škof šestletnega birmal in je dočakal najvišjo starost v rodovini – 93 let!
Za jetiko so bolehali tudi naš ate Anton kot otrok. Pa se je nekako zazdravila, in so zaradi svojega zdravega načina življenja – niso pili skoraj nič alkohola, niso kadili, pridno delali in skromno jedli – tudi lepo starost dočakali: častitljivih 86 let. Govorilo se je, da bodo Klemšetovi izumrli – pa se je očetu Antonu – ki se je poročil z 32 leti, in materi Mariji Gojerjevi, rojeni Brenčič, ki se je poročila dvajsetletna – rodilo kar devet otrok, samih jelenov in košut! Zato je omemba Lekša, ki je umirajoč za jetiko bruhnil kri, delovala še bolj presunljivo.
Takrat so rodovi in rodovi iskali uspešno zdravilo zoper jetiko, ki je pokončavala večinoma mlade ljudi, a ga ni bilo vse do odkritja streptomicina in drugih antibiotikov (protivnetov). Danes pa množice protestirajo zoper cepljenje proti koroni, namesto da bi bile hvaležne za celo več vrst cepiva, ki bi jih edino moglo obvarovati smrti ali težke oblike bolezni.
To je tista mehkužnost in zaničevanje življenja, ki se kaže tudi v lahkotnem sprejemanju življenju sovražne miselnosti s sprejemanjem splava, spirale in drugih protispočetnih sredstev: na to so cikale mamine besede o mehkužnosti, saj je začela »tabletka« proti spočetju svojo zmagovito-smrtonosno pot nedavno tega, torej leta 1960 – in so jo na široko sprejemali ne le neverniki, ampak tudi verniki.
Župnik Anton Šaruga je bil sposoben organizator. Tako mu je uspelo obnoviti staro baročno cerkev, ki so v njej odkrili tudi gotske prvine. dejal je, da bi se bila tisto zimo streha gotovo podrla, tako je bilo vse strohnelo. Poleg tega je dal nabaviti srednji in veliki zvon, ki ju je vzela že prva svetovna vojna in smo potem imeli samo najmanjši zvon. Zvonova imata tako čudovit zven – je dejal, da so noter pomešali pri Feralitu v Žalcu tudi nekaj srebra; otroke je čudovito pripravil, da so pred vhodom v cerkev izrekli pozdrav novomašniku.
Cerknica 51 uredi
Najprej, ko sem prišel v Cerknico, sem dobil po pošti vabilo, naj pristopim v Ciril-Metodovsko društvo katoliških duhovnikov. To je bilo društvo, ki naj bi bilo kot nasprotje škofom v imenu državi (bolj) zvestih duhovnikov. Pomota je bila v tem, da so vanj vstopali odlični duhovniki samo zato, da so lahko v miru opravljali svojo službo. Tako so bili v njem skoraj vsi profesorji na Teološki fakulteti, potem Jože Vesenjak – ki je bil takrat župnik v Šoštanju, pozneje spiritual, pa salezijanski pridigar misijonov Franc Mihelčič, in še nekaj drugih – eden bolj goreč od drugega.
To pomeni, da komunistična zamisel ni naletela na plodno tlo, saj so ti kot društvo lahko izdajali tudi odlične veroučne knjige, v miru pridigali in opravljali druge dušnopastirske dolžnosti ter zbirali mladino, obenem pa bili zvesti škofom in papežu včasih še bolj od drugih duhovnikov. Jaz o tem društvu nisem imel dobrega mnenja že iz bogoslovja in sem napisal na kuverto: »Nazaj, ne sprejme!«
Ko je nastopil službo 1978 novi papež Janez Pavel II., je takoj obsodil taka društva, češ da razdirajo Cerkev in eden od prvih, ki je javno iz njega izstopil, je bil Jože Vesenjak.
Druga zadeva, ki so jo začeli počenjati po Titovem pismu, je bilo motenje pogrebov. Pri enem od pogrebov – šli smo mimo kapelice blizu Loškega proti župnijski cerkvi. Kot navadno sta ob meni šla ministranta, naprej pa je šel večji ministrant s križem. Pa sta se kar med pogrebom vrinila dva komunista z zastavo, stopila pred križ in fanta križonosca nagnala nazaj k meni. Fant je prišel k meni, in rekel, da sta ga onadva nagnala. Poslal sem ga nazaj na čelo sprevoda, saj je od zmeraj bila navada, da križ gre naprej. Pa sta ga onadva spet nagnala nazaj. Tedaj sem rekel fantu: »Ti hodi kar tukaj pred menoj. Pred venci pa naj hodita onadva. Čeprav bi po stari navadi moral ti hoditi spredaj, se ne bomo igrali pri pogrebu politike kot oni, zlasti iz spoštovanja do pokojnega in do sorodnikov.« Tako je tudi bilo, in odslej vedno, da je naprej hodil eden ali dva možakarja s slovensko zastavo. Meni se je to zdelo za malo, ampak sem si mislil, da nima smisla zganjati cirkusa, kot ga komunisti, zlasti ne na pogrebih. In okoliščine so pokazale, da sem imel prav.
Takratna oblast je poskušala vriniti nošenje državne zastave z rdečo zvezdo tudi pri pogrebih na Hrvaškem, in sicer so začeli v Medmurju. Pa so župniki vprašali takratnega zagrebškega nadškofa in kardinala Franja Kuharića, kako naj ravnajo, in on je nedvoumno razsodil: „Pri pogrebih, ki jih vodi katoliški duhovnik, gre križ naprej kot doslej in tam zastava nima kaj iskati. Če hočejo imeti zastavo, pa duhovnik ne bo prišel na pogreb. Prepovedujem, da bi duhovnik spremljal pogreb, če ni križ na čelu in če je na pogrebu zastava.“ In je bil takoj mir ter ni bilo več poskusov motenja katoliških pogrebov.
V Cerknici so mi v najlepšem spominu ostali otroci. Tudi tukaj je imel starejše razrede župnik – pozneje je postal tudi dekan – Jože Pungerčar; nižje razrede do vključno šestega sem pa poučeval večinoma jaz, nekaj pa tudi sestra organistinja gospa Justina. Razredi so bili številni in otroci so skoraj vsi redno prihajali k verouku. Še danes se čudim, kako je bilo mogoče, da so bili tudi v šestem razredu prav vsi otroci izredno mirni in pridni ter pazljivo sledili verouku.
Poznalo se je, da so dolga leta spadali pod samostan Bistra. Med ljudmi je bil znan rek: „Pod opatovo palico se kmetom dobro godi;“ in še danes se pozna neko posebno spoštovanje do Cerkve in duhovnikov.
Okrog bolnikov 52 uredi
Moj predhodnik kaplan je menda ponočeval, pa je tudi meni župnik strogo prepovedal večerne izhode, kar sem mu pa zameril in nisem šel niti tedaj, ko so me enkrat klicali k bolniku; to seveda ni bilo v redu.
Ko sem bil nekoč v Martinjaku za prvi petek na obisku bolnikov, so mi rekli, da je razen tiste, ki smo jo redno obiskovali, bolna tudi ena druga gospa. Ko sem jo obiskal in ji predložil prejem zakramentom, je rekla, da jih ne potrebuje ker da še ne misli umret. To je tisto vraževerje, češ da bo človek umrl, če ga obišče duhovnik. Pritožila se je celo župniku. Kmalu potem jo je kap in ne vem, ali jo je duhovnik, ki so ga poklicali domači, še našel živo.
V Cerknici sicer so otroci radi gledali filmčke. Imel sem dobro ekipo mladih, ki so brali besedila, vmes pa je igrala glasba s plošč – kar je zelo lahko uskladiti z besedilom, ko iglo premakneš na želeno mesto. Poleg tega smo pripravili tudi Miklavža, po Gržinčičevi opereti »Miklavž prihaja« - in je bilo veliko zanimanje.
Že v noviciatu sem skupaj z nekaterimi drugimi novinci prosil za misijone; to prošnjo sem ponovil sedaj. Namesto v misijone pa so me predstojniki poslali v Beograd – kjer pa je delo čisto drugačno.
Po novi maši sem v domači vasi obiskal vse težje bolnike in starejše. To sem delal brez poziva, saj dobri pastir po Jezusovih besedah sam išče izgubljeno ovco, dokler je ne najde, jo zadene na rame in odnese nazaj k čredi.
Poleg tega na Rudniku – sicer blagi župnik Štuhec – ni odobril cerkvenega pogreba tistim, ki so umrli neprevideni ali pa so zavrnili svete zakramente. Tedaj sem sklenil, da bom jaz bolj obiskoval bolnike od njega, in jih vsekakor vse nagovoril, da prejmejo zakramente in se spravijo z Bogom. Sedaj pa včasih iz različnih razlogov nisem šel niti tedaj ne, ko so me klicali.
Tisto leto sem še obiskoval teološko fakulteto v Ljubljani – šesti letnik. nato sem vpisal tudi magisterij in vse izpite v redu opravil. Mislim sem iti naprej študirat dogmatiko. vozil sem se z avtobusom, saj za avto še nisem imel izpita. Ko sem se vračal – včasih tudi po avtocesti – sem obiskal teto Cilko v domu onemoglih na Vrhniki.
Hudo pa me je pretresla smrt mladega fanta – bivšega ministranta. Končal je osnovno šolo. Tudi to nedeljo so delali – menda so podirali staro in zidali novo hišo. To ni bil osamljen primer: gospod Pungerčar je pravil, da se je podobno godilo tudi na Peščenku. Mož in žena sta vsako nedeljo delala in nista utegnila k maši – obenem pa sta se hudo prepirala. Ko je bila končno hiša zgrajena, sta se – ločila. Že star pregovor pravi, da nedeljsko delo ni blagoslovljeno.
Ta fant je torej pri podiranju hiše naletel na nek železen predmet in tolkel po njem: pa je bila to bomba iz druge svetovne vojne in je eksplodirala ter ga hudo poškodovala. Ravno smo končali deseto mašo, ko je rešilec peljal poleg župnišča mimo cerkve do ambulante. Jaz sem poslal nekega ministranta, naj gre pogledat, kaj je na stvari in naj mi pride povedat. Seveda je fant šel pogledat, ni mi pa prišel javit in sem mislil, da zadeva ni tako huda.
Pa je zadeva le bila huda, da hujša ni mogla biti. Takoj iz ambulante so po pregledu fanta odpeljali proti Ljubljani, a je izdihnil že v Podskrajniku. Naneslo je, da sem ga ravno jaz moral pokopavati. Bilo mi je hudo – in čeprav je bil razmesarjen, je bilo njegovo čelo nepoškodovano. Mislil sem si, da bi ga bil vendarle lahko mazilil – na tisto zdravo čelo. Menim pa, da je to bil z moje strani le neke vrste zakrament – maziljenje želje – saj sem ga želel maziliti. Podobno lahko bolnik ali domači obudijo popolno kesanje in željo po svetih zakramentih, kadar nimajo možnosti, da bi jih stvarno prejeli. To se je dogajalo zlasti v izrednih okoliščinah, ko je na primer razsajala potuhnjena korona.
Ko smo že pri nedeljskem delu, bi omenil še usodo mladega fanta iz Boke - . Eden od staršev – mislim da oče – je bil potomec hrvaških plemičev iz Turopolja. 1801 se je namreč v Boko naselilo več številnih hrvaških družin; da bi zadržali plemstvo, ki bi jim ga pripadanje Vojni krajini odvzelo, so se preselili v Banat.
Ta fant-edinec je k meni menda nekaj hodil k verouku, k maši pa nič. To nedeljo je zopet vozil traktor – kot po navadi brez izpita, saj ga zaradi mladosti ni mogel narediti. Naložil je drva ali neke hlode tam blizu obmejnega Šurjana. Da bi ga milica ne ustavila, ni peljal okrog po asfaltirani cesti, ampak po bližnjici. Čeprav je tam pravzaprav ravnina, so tudi ponekod grape in strminice. Na nekaj takega je zavozil, traktor se je prevrnil, tovor pa zvrnil na nesrečnega fanta – edinca! Starši so si sedaj celo življenje očitali, da so njegove smrti tudi oni krivi, ker so mu mladoletnemu dovolili nevarno delo in sicer brez izpita, zlasti pa, ker so tudi sami delali v nedeljo, ki je Gospodov dan in velja zanj zapoved: „Bodi ob nedeljah in praznikih pobožno pri sveti maši!“ Še danes bi mi bilo težko, da bi se srečal z njegovimi obupanimi starši, ki jih je pa verjetno žalost že zdavnaj spravila v grob.
Lahko, da je bil še kak primer, ko kak vernik ni prejel zakramentov. V mladostni preprostosti sem si predstavljal to delo mnogo lažje – pa je vendarle bilo redno združeno z mnogimi nepredvidljivimi težavami in ovirami, ki jih včasih ne zna premagati bolnik ali umirajoči, včasih postavljajo najhujše ovire njegovi bližnji sorodniki, včasih pa je ovira na duhovnikovi strani. Izgleda pa, da hudič napne vse sile, da bi ne izpustil duše, ki se mu je pustila ujeti, iz svojih peklenskih krempljev, pa noče poslušati angela varuha, ki človeka nagiba k takemu koraku. „Kdor pa si je s hudičem dober, mu poplača s peklom.“
Zato sem sklenil, da vsekakor grem drugam, kjer bom lahko neovirano obiskoval bolne in potrebne po mili volji. V tem smislu mi je bila želja na Jugu res izpolnjena, čeprav so se zgrnile name zaradi drugačnih razmer druge ovire in težave in nikoli ne bi bil prosil predstojnikov za premestitev, če bi bil vnaprej vedel, da bom v nekaterih pogledih prišel z dežja pod kap.
Ko pa gledam nazaj in se oziram na prehojeno pot, mi tega koraka ni žal, saj sem pomagal nekaterim dušam, med njimi tudi nekaterim duhovno zapuščenim Slovencem, da so našli pot nazaj do Boga; med njimi so bili tudi nekateri Cerkničani.
Naslednji primer pa je druge vrste: ni iz Cerknice, ampak iz njene bližine.
Ko sem nekoč šel nadomeščat župnika Vinkota Čampa (*12.v.1931 Zapotok, Sodražica m. 29.vi.1959) na Rakek, so mi ljudje pred mašo povedali, da se je zgodila prometna nesreča. Dva avta sta se zaletela ali med seboj a menda tudi v tisti nevarni drevored, ki stoji na desni strani od Unca do Rakeka. To je bilo čisto blizu cerkve, pa sem takoj odšel tja. Enega so že odpeljali v Ljubljano v bolnico, drugega so pa ravno nesli v rešilca. Jaz sem se sklonil k njemu in ga na čelu mazilil, saj je bil sicer nezavesten. Tam navzoči miličnik mi je dejal, naj se umaknem, kar sem tudi storil. Po maši sem se šel zanimat na njegov dom v Rakeku, kako je z njim. Žena je dejala, da je prispel v bolnico. Omenil sem ji, da je tam bivši cerkniški župnik Jakob Turšič, ki ga lahko obišče. Ona se mi je zahvalila. Ko sem se vrnil v Cerknico, je dejal župnik Jože, da je tam bila milica in da me mislijo prijavit. Jaz sem mislil, da se šali. Ko sem pa tega leta bil prestavljen v Beograd na Karaburmo, sem se začel privajati na tamkajšnje delo, ki je bilo pravzaprav čisto drugačno kot v Sloveniji. Na rakeško zadevo sem že čisto pozabil – vendar sem po nekaj mesecih res dobil poziv od sodnika za prekrške.
Na svoje presenečenje sem takoj ugotovil, da v Beogradu ni ozkosti ali partijske zagrizenosti. Sodnik za prekrške je bil starejši, dobrodušen možakar, ki je prebral, kar je pisalo v prijavi iz Cerknice:
-Blizu Rakeka se je zgodila prometna nesreča. Pri reševanju ponesrečenca se je vmešal duhovnik, ki je oviral policaja pri njegovem delu in se ni hotel na njegov ukaz umakniti. Pozneje je šel še nadlegovat ženo ponesrečenca in ji je rekel, da naj se dotični v bolnici spove, na kar se je zelo prestrašila. Ko je sodnik to prebral, mi je prijazno dejal: »To smo dobili iz Slovenije. Vi pa kar povejte, kako je bilo, bomo vse zapisali.« Tajnica je res vse zapisala natančno kakor sem povedal.
»Tistega večera sem šel maševat na Rakek. Zvedel sem, da se je ponesrečil neki naš dober vernik (to sem si zmislil) in da želi, da ga obišče duhovnik. Takoj sem odšel tja, ker je bilo blizu cerkve in mu podelil sveto maziljenje, saj govoriti ni mogel, ker je bil v nezavesti. Miličnik mi je dejal, naj se umaknem in jaz ga nisem nič oviral, ampak sem se umaknil in odšel maševat. Po maši sem šel obiskat ženo od tistega ponesrečenca – stanovali so malo višje od cerkve. Dejal sem ji, da moža lahko obišče bolniški duhovnik, ki je bil tudi župnik v Cerknici. Ona se ni nič prestrašila, ampak se mi je še lepo zahvalila.«
Ko sem to končal, sem odšel domov na Karaburmo. Čez nekaj časa je prispel odgovor iz Cerknice, da se postopek ustavi zaradi pomanjkanja dokazov.
„Črni prstan“ 54 uredi
„Črni prstan“ – to ni nikakršna črna magija, ampak dobesedni prevod beograjske mestne četrti, ki še danes nosi ime Karaburma – kar je turška beseda in pomeni v prevodu Črni prstan.
Drugo kaplansko mesto sem dobil torej v Beogradu, na najbolj vzhodnem delu – na Karaburmi.
Župnik v Beogradu in dekan je bil takrat Herman Habič. Prej je bil župnik v osrednji škofijski župniji Kristusa Kralja na nekdanji ulici Krunski, v socializmu imenovani Proletarskih brigad št. 23. Škof Bukatko je tedaj ustanovil novo župnijo s 1. januarjen 1972 na Karaburmi, to je na zahodnem delu Beograda vse do reke Donave. Glede na področje je res bila velika, tudi glede na prebivavstvo: v resnici pa je bilo v njej katoličanov manj kot na kaki slovenski podružnici. Tako so se salezijanci – ki so več let lepo delovali v osrednji beograjski fari – preselili na periferijo.
Nova župnija je bila sestavljena iz več delov: en del je dobila od fare svetega Antona Padovanskega na Bregalnički 14, na „Rdečem križu“ (bosanski frančiškani – Zvezdara in Mirijevo), en del pa od fare svetega Petra (hrvaško-slovenski jezuiti) – osrednji del Nove Karaburme ter staro Karaburmo, ki sega na vzgodu do Pančevskega mosta, nad katerim kraljuje rdeča stavba pravoslavnega bogoslovja in stadion OFK - Beograd.
Ljudje pa so še vedno – kolikor jih je seveda hodilo k maši – a to je bila velika manjšina katoličanov – hodili redno v svoji prejšnji fari. Sveti Peter je bil na Makedonski 23, v strogem starem centru – in so vozili avtobusi čisto do tja in zato je bila ta cerkev vsem Beograjčanom zelo pri roki.
Ko sem dobil premestitev, mi je moj novi župnik sporočil, da je tako nujno, da naj takoj pridem, in naj torej grem kar z letalom. Stvari s kovčkom sem poslal brzovozno z vlakom. Ker je bil na nedeljo, 7. septembra 1975 pogreb moje tete Cilke na Vrhniki, sem opravil še ta pogreb na pokopališču pri cerkvi svetega Pavla. Nato so me naši domači peljali na Brnik in sem se prvič v življenju peljal z letalom, ki je vozilo nad takratno Jugoslavijo kake dobre pol ure in smo zvečer okrog devetih prispeli v Beograd. Čakal sem na obljubljenega prevoznika, ki ga pa ni bilo in tako sem se vkrcal na zadnji avtobus, ki je peljal do cerkve svetega Marka. Tam sem pa naročil taksi – in prav sem napravil, kajti le taksist je takoj našel tisto malo uličico Pribojska 23 na stari Karaburmi, kjer je samevala v bregu nekdanja vila, napravljena 1960 za filmskega igralca Milivoja Živanovića (1900-1976) – v katero pa se on ni nikoli vselil; stavba je zaradi plazovitega področja in brez temeljev začela kmalu pokati. Nato je bila v njej indonezijska ambasada, pa še neko podjetje, in od tega so kupili hišo salezijanci.
Zato sem začel takoj obiskovati bolnike. Nad kapelo je bil „dom pokretnih” na Plješevički 2, kak kilometer na vzhodu pa je bil na Diljski 2 „dom nepokretnih”. Spomnim se, da sem že prvo nedeljo in sicer takoj po maši šel v dom nepokretnih. Tam sem našel neko bolnico Marijo z Reke, ki je bila nepokretna; kljub temu je bila o vsem poučena, vse je živo spremljala in tako je vse vedela, kdo je v domu od katoličanov, kdo je umrl ali na novo prišel. Tako sem si takoj lahko ustvaril predstavo in načrt dela in mi je bila v prav veliko pomoč. Pri obiskovanju sem spoznal, da so bolniki na splošno zelo potrpežljivi in da jim je obisk duhovnika v veliko veselje in tolažbo. Izjema je bil le en brezverec, ki se nikakor ni mogel sprijazniti s svojo nezavidljivo usodo in je bil siten, zahteven ter ni maral duhovnika.
Kolikor se spominjam, niso v vodstvu delali težav glede obiskov, čeprav gede duhovne oskrbe ni bilo še nič urejeno. Sploh sem dobil vtis, da je Beograd dokaj strpno in za vse vplive odprto mesto – takorekoč oaza demokracije, strpnosti in svobode – v primeri z drugimi deli Srbije in Vojvodine, kjer sem deloval pozneje.
V zvezi z bolniki bi omenil tele prigode:
Ko sem hodil v dom onemoglih – v dom pokretnih – je bila tam neka Ruža Raspudić iz Hercegovine. To je bila zelo pobožna in verna ženska, ki je prejemala zakramente vsak prvi petek in je tudi ona poznala vse katoličane in me obveščala, ter jih tudi pripravljala na prejem zakramentov.
V njeni sobi je bila tudi neka ženska iz Šumadije. Bila je pravoslavka in ni prejemala zakramentov, vendar je bila pobožna; kadarkoli sem prišel na obisk, je jokala. Povedala pa je tudi vzrok: Imela je tri sinove in vsi so odšli na delo v Nemčijo – nanjo pa popolnoma pozabili. »Vse sem jim dala, oni pa zame zdaj na mojo starost nimajo časa!« je tarnala. Ni se zavedala, da je bila napaka ravno v tem, da jim je vse dala – seveda materialno, dokler je mogla.
Za vzgojo je mnogo važnejše, da se vcepi v mlado srce nesebičnost: da mlademu človeku ne le dajemo, ampak ga učimo, da zna tudi on dajati drugim; tako se mladina nauči ne le sprejemati, ampak tudi dajati, po svetopisemsko: »Bolje je dajati kot prejemati« (Apd 20,35). Če bi mati naučila svoje otroke, da radi delijo z drugimi, reveži in dajejo za cerkvene potrebe, bi na starost znali deliti tudi s svojimi starši, ki jim sedaj (materialno) ne morejo več pomagati. Tisto reklo torej: »Moram dati svojim otrokom vse, česar jaz kot otrok nisem imel« - je torej popolnoma zgrešeno in prinaša polom vzgoje. Otrokom je marveč treba v srce vcepiti ljubezen do Boga in bližnjega, pa jih ne bo okužil najhujši virus – evro-virus – da evro postane in sredstvo in cilj!
Zato je že blaženi Anton Martin Slomšek vedel: »Najlepša dota, ki jo lahko podarijo starši svojim otrokom, je sveta vera.«
Začel sem torej obiskovati bolnike. Takrat v Beogradu še niso zaklepali vrat – vsepovsod so bila odklenjena. Danes zaklepajo vrata stavb povsod – ne le po Beogradu, tudi v Zrenjaninu, tudi v Velenju. Tako je bilo mogoče tudi v blokih in stolpnicah ugotoviti, kdo tu stanuje. In ni bilo nobene tajne: Napisana so bila imena vseh družinskih članov z letnicami njihovega rojstva, kakor seveda tudi številka stanovanja. Po priimkih in imenih sem hitro lahko sklepal na ljudi katoliškega izvora. Na ta način sem našel precej katoličanov; večina je obisk rada sprejela; nekateri od teh na novo odkritih vernikov so hodili k maši v sosednjo župnijo, največ k sv. Petru.
Nekoč sem poleti proti večeru obiskal družino, ki je stanovala pod našo cerkvijo, na levi strani Vojvode Micka, nad tovarno Minel v skromnem zasebnem stanovanju. Ko se tako pogovarjamo, naenkrat pride milica in me odpelje na njihovo postajo – nekje v centru Beograda. Kmalu mi je postalo jasno, da so jih poklicali oziroma jih je poklical kdo od družinskih članov. To so mi miličarji takoj tudi povedali. Jaz pa sem dejal:
»Jaz sem tukajšnji novi duhovnik, ki obiskuje bolnike. Naši verniki so mi povedali, da je v tej hiši en zelo pobožen katoličan, ki si želi obisk duhovnika, pa sem ga šel obiskat. Verjetno niso vsi tako pobožni, pa je morda koga motilo.« Na milici so imeli razumevanje za tako razlago in so me takoj izpustili.
Blagoslov hiš ali obisk bolnikov je bil zelo olajšan zaradi podobne dejavnosti pri pravoslavnih, kjer je samo po sebi razumljivo, da pravoslavna družina »sveti vodico« in da zato pride duhovnik na dom: ne le enkrat, ampak kar trikrat na leto: o Božiču, o Veliki noči in za „slavo“. Tako je bilo takrat – medtem ko danes večinoma prinesejo kolač v cerkev, kjer ga blagoslovi duhovnik – oziroma blagoslovi »vodico«, s katero vmesijo »kolač«.
To je bilo dovoljeno tudi po takratni razlagi ustave in zato glede tega niso delali preglavic, razen če je bil kak družinski član »zagrizen« in je zato duhovnik s svojim obiskom težko ustregel vsem članom. Seveda je bilo s takimi obiski veliko lažje v sorazmerno svobodomiselnem velemestu kot pa kje na podeželju, kjer so krajevni „močniki“ bili kot kak „kralj na Betajnovi“.
Jezuit si »prisluži« klofuto 56 uredi
Nekoč je tako prišel Mirko Polgar, jezuitski (najprej kaplan, potem župnik) na obisk k neki beograjski družini. On je hodil okrog vedno v talarju. Jaz v talarju po družinah nikoli nisem hodil, večinoma pa sem imel kolar, pač glede na razmere. Ko Mirko pozvoni pri vratih, pride odpret mlad fant in pravi: »Kateri hudič je pa tebe prinesel?« Mirko mu ni ostal dolžan in je rekel: »Kateri me je prinesel, me bo tudi odnesel«. In se je obrnil in odšel.
To je pripovedovala Angela Zorko, doma nekje od Rogaške Slatine, ki je vedela iz svoje prakse tudi drugo zgodbo. Takrat k bolnikom niso puščali duhovnikov, kot uradno niti poznenje ne. Ona pa je bila glavna sestra in je sporočila patru Polgarju, da na njenem oddelku leži hudo bolan katoličan, ki bi rad prejel svete zakramente. Prišel pa je v prav nerodnem času in mu je zato dejala, naj malo počaka na hodniku. Tedaj pa je prišla ravno vizita. Ona pa – energična kot je bila in da bi se zdelo, ko da nasprotuje obisku, se je obrnila k patru Mirku in mu prisolila zaušnico: »Ali ti nisem rekla, da se ne sme k bolniku.« In vizita je odšla naprej, ne da bi zdravniki kaj pripomnili. Po njihovem odhodu pa je patra Polgarja spustila k bolniku, da mu je lahko podelil svete zakramente.
Pater Polgar pa je bil iskan spovednik. Ko je ležal naš svetniški salezijanski sobrat Franc Selak, ki je bil šofer na nunciaturi ter je umrl star komaj 49 let 27. marca 1977 v Želimljem – neozdravljivo bolan v zemunski bolnici, kjer so požrtvovalno delovale sestre križarice, so ga preprosto vprašale, katerega duhovnika si želi in on si je izvolil Mirka Polgarja. To je bilo zelo diplomatsko: niso ga vprašale, ali želi duhovnika, ampak naj si izbere kakšnega. On sicer ni bil tak – ampak se zgodi včasih, da kaka duhovna oseba zelo težko uredi svoje račune z Bogom in se zato ne smemo čuditi, če se to še pogosteje dogaja z ljudmi, ki živijo sredi posvetnega prahu. Sestre so pripovedovale pozneje, da je bil poprej nemiren in žalosten zaradi bolezni; po prejemu svetih zakramentov in duhovnikovi tolažbi pa se je popolnoma umiril in bil zopet vesel kot vedno. Takega so ga pozneje hvalili tudi naši želimeljski gojenci, ki so mu stregli in je tam preživel zadnje tedne kot zgled dobrega kristjana in redovnika.
V mojem času (1975-78, 1982-84) na beograjskem področju še ni bilo torej poskrbljeno za duhovno oskrbo bolnikov. Zato sem vsako nedeljo šel na obisk k bolnikom v drugo bolnico, kar je bilo v Beogradu mogoče, ker so na različnih krajih in jih je bilo že takrat veliko.
Anica Banova je povedala, da so imeli velike borbe z upravo neke bolnice tu v Beogradu, ker enemu od njenih sorodnikov niso dovolili obiska duhovnika. Čeprav je bila po ustavi veroizpoved svobodna, vendar te pravice pravoslavni v taki obliki niso izkoriščali, pa smo bili katoličani kot bele vrane. Po tistem incidentu, ko je bolnik umrl brez zakramentov – čeprav jih je želel prejeti – so Banovi napravili pritožbo na Tita, in potem je vsaj za nekaj časa bil pristop duhovnikov v bolnice olajšan. »Ta naš sorodnik je izboril možnost, da se lahko pokliče duhovnika k bolniku«. Ni pa bilo vedno lahko in to sem jaz sam najbolje izkusil. Da mi ne bi delali težav, sem obiskoval bolnike v različnih bolnicah ob različnem času in tako me niso mogli uloviti. Nekoč mi je na kaldrmi pred našo cerkvico neki udbaš- ki ga sicer nisem poznal, vendar mi je pokazal svojo izkaznico z opozorilom, da naj pazim, koga obiskujem. Kakih hujših posledic pa le ni bilo. Tudi po bolnicah so bili namreč seznami z bolniki in če sem slutil, da je katoličan, sem ga obiskal in vprašal, če želi zakramente.
Duhovnik na VMA 57 uredi
Na ta način sem obiskal vse bolnišnice po starem Beogradu, pa tudi v Zemunu, na Bežanijski kosi – kjer je bil čisto nov in velikanski dom onemoglih, v stari in novi VMA. Prej je bila vojaška bolnica v stari VMA na Pasteurovi ulici.
Ko je Vida Tomšičeva pregnala usmiljenke in druge sestre redovnice iz slovenskih bolnic, so šle reve iskat delo na Jug. In so jih kmalu lepo sprejeli: največ v tuberkuloznih dispanzerjih (Soko banja, Knez selo pri Nišu, Nikšić itd), kjer se jih je veliko okužilo in tudi umrlo. Sprejel jih je tudi načelnik VMA dr. Izidor Papo (1913-1996). On obstaja tudi anekdota: Sestre so dobile v bolnici tudi svojo kapelo, kjer so vsako jutro zgodaj opravljale svoje molitve. Med drugim so molile tudi »za svetog oca Papu«, kar so zdravniki razumeli kot da molijo za zdravnika Papa. On je prednici nekoč to omenil: »Jaz nimam nič proti temu, da molite zame – toda ne tako glasno, da vsi čujejo!«
Pozneje so začeli graditi novo VMA na Banjici v Beogradu. Zanimivo, da na začetku ni bilo težav z obiski. Tako je bilo možno priti na obisk v času obiskov h kateremukoli bolniku. To sem jaz obilno izkoriščal, da sem obiskoval tamkajšnje bolnike in jih krepčal s svetimi zakramenti. Ta nova bolnica pa je bila najsodobnejša in so se odvijali postopki res kar po vojaško: so pravili, da kot po tekočem traku. Okrog 1982 sem v nedeljo šel skupaj z Benitom Stipčevićem – ki je bil doma iz Zadra in je z družino stanoval v Mirijevem; on je bil takrat predsednik župnijskega sveta na Karaburmi.
Takrat je bila Jugoslavija še enotna in je prišel na pregled in zdravljenje neki njegov prijatelj – profesor iz Zadra. Bil je pobožen mož in je želel pred zahtevno in težko operacijo prejeti svete zakramente. Ni bilo nobene težave: prišla sva v času obiskov. Možakar je lahko prišel ven in tako smo se lahko pogovarjali.
Pozneje so morali bolniki poslat posebno povabilo kakemu sorodniku, in sicer samo enemu – in je za duhovnika postal obisk skoraj nemogoč. To sem doživel, ko sem bil okrog leta 2010 na žegnanju v kraju Titel, kjer je zavetnica Marija Vnebovzeta. Po končanem kosilu, ki ga je pripravil župnik Franjo Lulić, sem se odpeljal k sestrični Pavli na Voždovac, Kumodraška 111, kjer je takrat stanovala s svojima sinovoma (mož je umrl že 1989 od infarkta). Ona je redno hodila k maši, od ustanovitve naprej pa je bila v okviru slovenskega društva Sava članica pevske skupine „Pojoča družba“. Tam sem dobil potrebna obvestila in sem se po telefonu dogovoril z dežurnim zdravnikom, da obiščem nekega bolnika iz Mužlje.
To je bil mlad fant, moj nekdanji veroučenec, ki se je z motorjem zaletel v hišo in se hudo poškodoval, da so mu morali odstraniti vranico. Ko sem se pogovarjal s tistim zdravnikom, je dejal, da ni nobene težave za obisk; ko sem čez kake pol ure pa res prišel – takrat se je ravno vlila huda ploha in sem bil ves premočen pri hoji čez plato pred bolnico – pa je vprašal dežurni zdravnik (najbrže je bil že drugi), s kom sem govoril. Ker njegovega imena nisem zvedel, saj se dotični ni predstavil, ta novi ni dovolil obiska. Tako sem se z dolgim nosom vrnil nazaj v Mužljo in sem zastonj opravil tako dolgo pot od Titela in nazaj, vendar me je tolažila zavest, da sem vsaj poskušal; njegovo stanje pa se je kmalu izboljšalo – vendar se ne konča vsaka nesreča tako srečno.
Tudi ta primer kaže na to, da lahko duhovnik obišče bolnika glede na dobro voljo odgovornih v posameznih bolnišnicah, saj niti sedaj ni omogočena in urejena v Srbiji redna duhovna oskrba bolnikov; glede na dobre odnose med Cerkvijo in državo bi to moralo biti nekaj samo po sebi umevnega; tega pa verjetno ne more doseči navaden duhovnik, ampak bi bil potrebno izvajanje dogovorjenih sporazumom med Vatikanom in Beogradom. Do takega dogovora na nižji ravni pa sploh še ni prišlo in zato bolniki od korone in drugih bolezni umirajo popolnoma zapuščeni od svojih znancev, prijateljev in sorodnikov; osamljeni pa tudi zaradi strahu pred okužbo, vrh vsega pa še duhovno zanemarjeni. Obiski v bolnicah po Srbiji so namreč prepovedani še zmeraj vsem ljudem, četudi bolnik ne leži na koronarnem oddelku. Odgovorni oziroma neodgovorni pa se niti ne trudijo, da bi omogočili vsaj obisk duhovnika, ki bi verniku prinesel duhovno okrepčilo in tolažbo, čeprav zakon to dovoljuje.
Seveda je takrat vladal še komunizem, zlasti glede dušne oskrbe bolnikov. V Sloveniji so takrat že bili duhovniki v bolnišnicah, vsaj nekaterih. Po nekaterih pa jih ni bilo, in sem včasih šel sam na obisk h kakemu znancu. Tako na primer v Topolšico, v Slovenj Gradec, pa tudi v Celje ali Ljubljano. Največja ovira niso bili zdravniki ali sestre, ampak kak »bogaboječ« vernik, še bolj pa sorodniki ki so se praznoverno bali, da bo zaradi duhovnikovega obiska bolnik umrl. V resnici pa jih več in prej umrje zato, ker zavračajo Jezusa, ki ne prinaša smrti, ampak po svojih svetih zakramentih zdravje, milost in življenje, kar je pa najvažnejše – večno življenje.
Predstojniki so me nato prestavili v Mužljo; baje so med verniki celo zbirali podpise za mojo vrnitev nazaj v Beograd, mi je pozneje pisala Markunova Rezka z Voždovca, ki je bila sicer doma z moje poznejše postojanke Bučke.
Niš 58 uredi
Iz Beograda sem bil prestavljen v Niš. Odpotoval sem torej v veliko in obsežno župnijo v središču Srbije – v Niš. Če bi si bil lahko predstavljal, kam bom prišel, koliko bom imel težav in nevšečnosti, ne bi bil nikoli prosil za premestitev iz Beograda.
V Nišu je bilo na splošno preganjanje vere veliko hujše kot v Beogradu, kjer so ljudje veliko bolj svobodno dihali in ravnali, kot drugod po Srbiji. Pravili so, da so miličniki celo brez razloga pretepali ljudi, ki so na primer sedeli v gostilni. Tako jih je baje – po pripovedovanju veroukarjev – skupil pošteno tudi moj predhodnik. Izredna pomoč pri pastorali pa so bile šolske sestre, ki so jih vsi spoštovali. Vendar so imele one dolgoletni spor glede hiše na Nazorjevi, iz katere niso mogle spraviti vsiljivca.
Tam sem hodil obiskovat bolnike po območju velikem kot Slovenija: na jugu do Preševa, kjer je bila neka slovenska družina Grahli, na severu pa vse do takratnega Svetozareva (danes ima staro ime Jagodina) - in Kruševca, kjer je bilo takrat le malo družin. Pri teh obiskih me je vodila res le skrb, da bi obiskal naše vernike in jih okrepčal z zakramenti, pa tudi z verskim poukom. Moj predhodnik Anton Horvat je med počitnicami celo uspel, da je pripeljal veroukarje iz oddaljenih krajev, ter je zanje v niškem župnišču imel verouk, na koncu pa prvo obhajilo ali birmo. Obstajala je lepa veroučna mladinska skupina, ki je redno ob nedeljah prihajala k maši in verouku. Z njo sem jaz in pa sestra Ozana Gucić imela različne igre in prireditve.
Za polnočnico smo pripravili recital s pesmimi in sporočili v hrvaščini, slovenščini in albanščini – kajti te tri jezike so govorili naši takratni niški verniki.
Kmalu potem me je inšpektor Rudi Borštnik premestil v Slovenijo, in to je bilo previdnostno – tako sem se rešil raznih neprilik.
Udba je namreč zasledovala in preganjala vse vernike – tudi pravoslavce v Gornjem Matejevcu, ki so ob slavi imeli veliko procesijo ali litijo. Skozi vinograde so šli tudi s traktorji, da bi duhovnik blagoslovil polja, vinograde in gozdove. Iz strahu pred množično udeležbo so oblastniki to procesijo prepovedali. Ljudje so pa kljub temu šli. Nato so jih zasliševali v Nišu. Kdor je tajil, so mu pokazali fotografijo, češ, da je tudi on tam bil – in so jih kaznovali. Skratka, pravo preganjanje vere.
Kar se pa tiče človeško-ekumenskih stikov, so pa takrat v tistih železnih časih bili boljši, kot so danes, ko je vera svobodna, pa se grejo kot v politiki: »Ko je jači, taj kvači.« (Kdor je močnejši, ta grabi). Med drugim so brezbožniki preganjali tudi pravoslavne menihe in njihove pripravnike, ki so stanovali v samostanu nad Matejevcem. Jaz sem si pa bil dober z vsemi in mi je bilo žal, da sem moral to mesto zapustiti, čeprav je bilo polno skritih in očitih nevarnosti.
Tam blizu je bila fakulteta, in smo se večkrat pogovarjali. Študentje medicine so dejali, da »pomagajo« svojim »devojkam«, če slučajno zanosijo. Oni sami opravijo splav – koliko je pa tega še drugje! Eden od njih mi je postavil uganko: »Kaka je razlika med padalom in kondomom?« in je odgovoril: »Če se predre padalo, je enega manj, če pa kondom, je enega več.« Jaz sem izkoristil priložnost, da sem jih poučil, da pred zakonom ne smejo imeti odnosov, pa potem ne bo strahu zaradi odnosov pred zakonom, ampak veselje v blagoslovljenem cerkevem zakonu, ko bodo sprejemali otroke in jih lepo vzgajali.
Takrat smo se navadno vozili z vlakom, in sicer smo se vedno vozili v 2. razredu, ki pa je bil večkrat nabito poln. Ko smo se tako nekoč ponoči vozili iz Beograda proti Nišu, nas je bilo poln kupe. Neka ženska se mi je dobrikala, češ da sem ji simpatičen; nad nepričakovano ponudbo sem bil najprej tako presenečen, da nisem prišel do besede. Nato sem ji dejal: »Poznam veliko lepših punc od tebe.«
Takoj se je užaljeno obrnila in začela osvajati mojega soseda. Ko pa se je vlak ustavil, sta izstopila in se v nekem kotu objemala. Pomislil sem, da ni bil prvi, ki ga je ta lahkomiselna Makedonka ujela in verjetno tudi okužila.
Ko sem se pa vračal iz Niša proti Beogradu, je bilo v kupeju žalostno ozračje. Neki vojak se vračal nazaj v Slovenijo. Bil je na pogrebu svojega brata, ki se je smrtno ponesrečil ravno tedaj, ko se je poročal. Bilo je nekaj takega, da se je z avtom zaletel v neosvetljen konjski voz, ki je stal tam na cesti ponoči – ali obratno. Bil je hudo ranjen in so ga takoj odpeljali v bolnico. Tam je mladenič vpil: »Sestre, rešite me, jaz nočem umreti!« - pa so bile poškodbe prehude in mladi ženin je izdihnil na operacijski mizi. Ali pa je bila njegova duša pripravljena na to nepričakovano srečanje z Bogom? – Pomislil sem, da je večina tovrstnih srečanj nepričakovanih in da moramo torej na to srečanje biti vedno pripravljeni.
Vsi smo pomilovali tega mladeniča, ki se nikakor ni mogel potolažiti ob tako hudi izgubi: šel bi na poroko – pa je prišel na pogreb!
Kakor je divjalo protiversko preganjanje v Nišu v osemdesetih letih – tako se je Niš pokazal v čisto drugačni luči leta 2013, ko smo po celem svetu obhajali obletnico znamenitega Milanskega odloka, ki ga je izdal v Nišu rojeni cesar Konstantin Veliki.
Ko smo končali srečanje na stadionu, na katerem je bila tudi državna delegacija s predsednikom Nikolićem na čelu in močna delegacija srbske pravoslavne cerkve, so si verniki našega avtobusa, kakor tudi tisti iz Sarajeva, želeli ogledati katoliško cerkev na Jugbogdanovi 1. In kaj se je zgodilo? Pot nam je kazal policijski avto s prižganimi signalnimi lučmi in so nas popeljali v samo ulico, čeprav je enosmerna in se vanjo ne bi smelo s te strani. Tempora mutantur - Časi se menjajo, hvala Bogu!
Bučka je pušeljc Dolenjske 59 uredi
| Prvo obhajilo na Bučki
(7. VI. 1981; črkostih spesnil 26. V. 1981) |
|---|
Davi zgodaj sem se zbudil – |
»Bučka je pušeljc Dolenjske«, je dejal pokojni škof Stanislav Lenič. Res ima čudovito lego, prijetne vinograde, pa še bolj čudovite ljudi.
Na Bučko sem prišel iz Niša, kjer sem bil le leto dni.
Da omenim le bogoslužje. Takrat je v Nišu bilo še precej Slovencev – po moji oceni vsaj okrog četrtino vseh vernikov, ki so ostali tam še iz časov Stare Jugoslavije ali pa so jih Nemci preselili sem med drugo svetovno vojno. Organistkinja je bila sestra Ivona, Slovenka, ki je bila v Nišu pojem tudi zato, ker je bila izvedena v francoščini, tako, da je imela inštrukcije iz tega sicer dokaj težkega jezika. Slovenščine v bogoslužju ni bilo nič, imeli pa so vsaj pesmi. Na nekem posvetu župnijskega sveta pa so prinesli sklep, da je med mašo mogoče zapeti samo eno slovensko pesem – prej so pa po dve, in taka je bila navada tudi v večini beograjskih župnij. No – bili so še nekateri drugi nesporazumi in bil sem prestavljen na Bučko.
Bučko so upravljali salezijanci iz župnije Škocjan na Dolenjskem z župnikom Jakobom Bostnerjem (ki so mu pravili kar Jakec) in kaplanom Andrejem Riglerjem, ki je bil odličen pevec. V Nišu je bil hud pritisk na katoliško Cerkev in njeno delovanje – pa tudi zoper pravoslavce – a zlasti na ločine, od katerih so bili najbolj dejavni adventisti. Glede tega je bilo ozračje v Sloveniji mnogo ugodnejše. Pritiska na Cerkev v tistem času ni bilo dosti čutiti, pravoslavcev v teh dveh farah pravzaprav ni bilo, ločinarjev ali sektašev pa tudi ne. Zanimivo je bilo tudi, kako so opravljali pogrebe. Ker so tudi iz Stare Bučke pokapali svoje rajne na pokopališču na Bučki, je tam šel križ naprej brez zastave. Medtem pa je pri pogrebih na Bučki bila obvezna tudi slovenska zastava – seveda z rdečo zvezdo v sredini – in križ je lahko šel šele za njo. To ni bila starodavna navada – vedno je bil na čelu križ brez kakršnekoli zastave. Po Titovem pismu 1972 su v Sloveniji v večini občin uvedli pogreb z nošenjem zastave, kar sem prvič doživel prav jaz v Cerknici.
Pokopališče je bilo tik cerkve in je bilo takrat odvzeto cerkvi. Pogrebi pa so bili enaki in za ene in druge, saj ni bilo nobenega pogreba brez navzočnosti duhovnika in seveda pridnih ministrantov.
Prvo obhajilo pa je pomenilo na Bučki res veliko slovesnost. Ko smo imeli pripravo, sem povabil na roditeljskem sestanku starše, naj prideta oba. Pa so prišle samo matere, kajti očetje so bili »bogaboječi« - in se niso upali izpostavljati. Prihodnje leto pa sem dejal na roditeljskem sestanku, da je lani izgledalo, da so vsi otroci sirote brez očetov, matere pa vdove brez mož, ker ni bilo nobenega v slovesnem sprevodu, ko so šli k prvem obhajilu iz župnišča. Pa je pomagalo: pri večini so sedaj poleg mater bili tudi očetje.
Druga zadeva je bil blagoslov hiš. Doli na Jugu – tako v Beogradu kot v Nišu – je bila vsepovsod navada blagoslavljanja hiš, in sicer po prazniku Treh kraljev. Ko sem tako obiskoval bolnike, sem zvedel, da so imeli tudi na Bučki blagoslov hiš, in sicer pred ali med drugo svetovno vojno. Takrat, pred vojno, je blagoslavljal hiše župnik Frančič. Družine so se posvetile Srcu Jezusovemu in vsaka hiša je nabavila lepo podobo Srca Jezusovega.
V zvezi s tem, da so se starejši te posvetitve še živo spominjali in jim je ostala v prav lepem spominu, sem oznanil za 1981. leto blagoslov hiš v župniji Bučka. Leta 1881 je bila namreč poslikana župnijska kapelica Jezusovega križanja levo pod bučensko cerkvijo, blizu hiše Komljančevih. Na njej so bile še tedaj lepe Cejeve freske. Na ta način sem lahko obiskal pravzaprav vse bučenske družine po vseh njenih naseljih. Lahko sem prišel v vsako družino, in se srečal z njenimi prebivalci. Na ta način sem lahko ugotovil, če je bil kje kak bolnik potreben zakramentov.
Tukaj se mi je prvič zgodilo, da je kdo jokal ob moji prestavitvi – in to celo predšolska deklica! Glavna pevka Mimi pa je bila navdušena za zbiranje podpisov predstojnikom, da me pustijo na fari. Škoda, da sem jo gladko zavrnil – sem bil še preveč dosleden, da mora duhovnik vedno ubogati škofa, redovnik pa predstojnika. Ubogal bi seveda – morda bi pa prošnja le vplivala na odločitev. Nisem hotel biti tak, kot nekateri škofijski duhovniki, ki nimajo treh obljub kot mi redovniki: uboštva, čistosti in pokorščine – ampak imajo eno samo obljubo: da bodo ubogali škofa (predvsem glede premestitve) – pa še tega ne držijo!
Otroci so takorekoč vsi obiskovali verouk, pa tudi glede porok ni bilo potrebno kaj urejati. Problem niso bile civilne poroke ali da bi živeli v zunajzakonski skupnosti, ampak veliko starih fantov, ki sploh niso bili poročeni. Dekleta so se raje poročala kam v dolino, pa je tako veliko fantov ostajalo neporočenih, ker ni bilo zadosti deklet in pa si pravzaprav niso vzeli časa za poroko in ustanavljanje družine, ker so kar naprej delali – največ na kmetiji.
Nikjer med svojim dolgim pastirovanjem – morda le še v Beogradu – nisem zvedel toliko zanimivosti iz zgodovine Bučke in okolice, kot ravno na tej nekdaj duhovnikom tako nasprotni fari, ki pa je ravno pod komunizmom versko čudovito zacvetela.
Glede bolnikov sem tu menda med vsemi drugimi postojankami imel največ uspehov – in sem videl, da bi mogel uspeti celo tam, kjer mi je spodletelo, če bi imel več vere in požrtvovalnosti. Pa ne le jaz, ampak tudi vsi drugi.
Naj omenim še to, da mi je na Bučki tako ugajalo, da sem napisal v tistem času doslej še neobjavljeno povest iz življenja Bučke – godila se je leta 1930! Naslov te večinoma resnične pripovedi z okrog 150 stranmi je : »Kaj sem ti storil!« Ko sem jo ponudil Ognjišču, me je g. Čuk zavrnil, češ da bi bila dobra za v Salezijanski vestnik; tam je niso sprejeli – drugam pa je nisem poskušal. Stkana je iz življenjskih zgod tamkajšnjih prebivalcev. Bučka je bila ravno na meji med italijansko in nemško cono in je torej še bolj zanimiva. Če bi bil uspel, sem nameraval napisati trilogijo: prva pred vojno, druga med vojno in tretja po vojni - vse iz resničnih virov. Nekaj malega je omenjenega tudi tukaj.
Škocjan uredi
Iz Niša sem prišel v Škocjan na Dolenjskem, kjer sem dušnopastirsko bil zadolžen za Bučko. V Škocjanu sem imel nekaj verouka.
V tem časo je tam okoli Dobruše vasi – bivalo več ciganskih družin. Naj navedem kak dogodek iz njihovega verskega življenja.
Pogovor je potekal takole. Prišla je k župniku Jakobu Bostnerju Brigita Brajdič, ki bi rada krstila otroka. „Kaj torej želiš, Brigita?” „Da bi krstila svojega otroka.” ”Kje pa je oče?” ”V zaporu.” ”Ali sta poročena?” ”Po cigansko.” (Torej niti civilno niti cerkveno). “Kje se je pa otrok rodil ? ” ”Pod smreko.” Ko pride njen čas, baje navadno gre rodit pod smreko.
Naša mama pa nas devetero otrok ni rodila pod smreko, ampak doma. Hvala Bogu, da smo se vsi rodili živi in zdravi. Kdo je pa takrat hodil v bolnico? Saj še zavarovanja ni bilo za zasebne kmete. Babica je bila Škrjančeva teta – in je vse potekalo v redu. Podobno ciganske mamice redno rojevajo zdrave otroke. Vsak otrok je seveda največji Božji dar, ne glede na razmere, v katerih se rodi.
Ko pa je prišel Brigitin mož iz zapora, je prišel k župniku Bostnerju, naj mu da kaj jesti; na marofu in hlevu je takrat letalo veliko golobov: „Daj mi goluba!“ mu je predložil. „Tvoj je, kar vzemi si ga!“ mu je odvrnil Jakec v šali. „Pa saj ga ne morem, ko je pa visoko na strehi.“ „Ravno v tem je problem,“ sta končala pogovor.
V Boki v Banatu pa so zadevo hitro rešili. Ko se je na cerkvi nabralo veliko golobov in jih niso mogli poloviti, so namočili v žganje pšenico, ter jo potrosili pred cerkvijo. Kmalu so prileteli golobi, da bi jo pozobali: tri-štiri zrna, pa so bili že pijani in polovljeni…
Ko je bil nekoč v Mužlji na obisku Joška Rašaj, sem ga vprašal, ali imajo Cigani res veliko otrok – kot vlada splošno prepričanje. Dejal je takole: »Če so verni, da; če pa niso verni, niso v načrtovanju družine nič bolj velikodušni od Gadžov.« (Gadže imenujejo Cigani vse, ki ne pripadajo njihovi skupnosti).
Župnik Jakec je bil pravi faktotum - ezermester. Takrat se je toliko delalo na popravilih pri mnogih podružnicah, da verjetno že dolgo ne – in marsikaj je sam napravil. Pomagal je tudi pri popravilu strehe na bučenski cerkvi svetega Matija, kjer sem zapletena opravila vodil pravzaprav jaz. Takrat je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo – pa niso mogli rezati dobruške opeke, s katero so pokrili cerkveno streho. Rezač sem končno našel nekje na Koroškem, mislim da na Prevaljah.
Jaz sem v tistem času hodil poučevat verouk in imel vso duhovno oskrbo na Bučki. Ko smo začeli popravila, se je zganila cela bučenska fara – pa tudi škocjanska, od koder je bila odlična in strokovna ekipa tovrstnih delavcev.
Razen vikenda sem pomagal pri dušnem pastirstvu tudi v obsežni škocjanski fari, ki ima mnogo naselij. Na Telče in Drušče pa je hodil Andrej Rigler, ki je bil odličen pevec in je nosil Telče zapisane v svojem srcu. Poprej je hodil tudi na Bučko in so ga povsod imeli radi.
Po šoli sem imel nekoč verouk v Škocjanu za nekaj ciganskih otrok, od katerih je eden jokal – hodil pa je nekako v tretji razred. Pa ga vprašam, kaj ga je tako hudo potrlo, da joka, saj je že velik fant. Med hlipanjem je izdavil:
»Učiteljica mi je rekla, da sem Cigan.« Komaj komaj sem ga potolažil.
»Veš, zato ti ni treba biti žalosten. Jaz na primer poznam Cigane, ki so zelo dobri, delavni in pošteni ljudje; nekateri pa niso taki. so pa malomarni in slabi tudi med Slovenci. Pravzaprav sploh ni važno, katere narodnosti človek je, ampak kakšen je. Bog med ljudmi ne dela razlike; mi vsi smo kot ena velika Božja družina, in se moramo med seboj imeti radi, si pomagati – ne pa si nagajati.« Fantek je prenehal jokati in je vprašal:
»Potem pa nič hudega, če sem Cigan?«
»Seveda ni nič hudega, kajti Jezus ljubi vse stvari, najbolj pa nas ljudi in tudi mi moramo biti polni ljubezni do drugih. Ne smemo pa gledati na to, kakšne narodnosti ali vere ali položaja je kdo. Kdor tako dela, misli, da so ljudje ko konji, ki jim gledajo na zobe, preden jih kupijo. Mi vsi in vsak posameznik pa smo za Boga izredno dragoceni, ker imamo neumrljivo dušo, ki je poklicana v nebeško veselje. Kdor pa ljudi sovraži ali jih skrega med seboj, bo prišel v peklenski ogenj, če se ne bo pokesal in popravil.«
Ne vem od kdaj se širi miselnost, da označuje beseda Cigan manjvrednega človeka. Jaz v življenju tega nikoli nisem občutil, niti ni tega najti v slovenskem ljudskem izročilu. Obstaja celo vrsta lepih in pretresljivih pesmi o Ciganih, ki so popolnoma enakopravni drugim narodom, čeprav imajo seveda tudi svoje posebne navade.
Podobno so vključeni pravzaprav skoraj pri vseh balkanskih narodih v družbeno življenje, čeprav se marsikje oni sami osamijo. Ni pa tako v Bolgariji: tam sem na lastne oči videl visok zid, ki loči Cigane od Neciganov: ampak njihovo število je skoraj enako – in Bolgarov kot Ciganov!
Mužlja 63 uredi
Mužlja je nekdaj bila samostojna občina – danes pa je mestna četrt glavnega mesta Banata, ki se imenuje Zrenjanin, nekdanji Veliki Bečkerek.
Župnija Mužlja pa obsega dve mestni krajevni skupnosti: Mužlja in Sava Kovačević. K njej pripada tudi bivša samostojna župnija Ečka kot podružnica, pa tudi vasi Lukino selo, Stajićevo in Lukićevo – nekdanja nemška katoliška fara Sigmundfeld.
Pod njeno soupravo spada tudi župnija Belo Blato.
Ko sem prišel na Mali Šmaren, 8. septembra 1984 v Mužljo, sem tu našel marljivo pastoralno zavzeto skupino, ki je živo delovala zlasti na področju sodobnega verouka: župnik Štefan Zorko, kaplana pa Stanko Tratnjek in Srečko Golob, ki je bil za župnika v Boki in okoliških župnijah.
Conditio sine qua (nujen pogoj) non je bila seveda madžarščina, ki je bila zame tabula rasa (nepopisana tabla). Tukaj delujoči salezijanci so se vsi dobro naučili madžarsko. Prvi župnik, ki je prišel v Mužljo 1965, je bil Jožef Tkalec. On – Slovenec iz Prekmurja – je hodil med vojno v madžarske šole in je zato znal odlično knjižni madžarski jezik. Drugi duhovniki iz Banata so se šolali večinoma v Djakovem ali Zagrebu, kjer je bil učni jezik hrvaščina in so se lahko šele pozneje izpopolnjevali v materinščini.
Jaz pa o tem jeziku nisem imel pojma, saj ne spada v nobeno skupino od tistih, ki sem se jih učil doma ali v šoli: slovenščina, srbohrvaščina, angleščina, nemščina, italijanščina – potem pa mrtvi jeziki kot so latinščina, grščina in hebrejščina. Madžari pa so mi vseeno bili simpatični, saj jih s Slovenci druži ista prava katoliška vera, ljubijo cvetje in petje – prav ko moji rojaki.
Ne da bi vedel, kako mi bo to koristilo, sem se že nekaj let prej v Beogradu naučil brati madžarsko, kar mi ni delalo nikakršnih težav – saj je tam bila kantorica Olga Malbašić, po materi Madžarka. Tako sem se naučil peti in igrati božično pesem „Az ige megtestesült Názáretben” (»Beseda se je učlovečila v Nazaretu«). Zapel in zaigral na klavirju – ki so ga imeli v sobi – sem jo neki naši vernici, ki je bila po poreklu Madžarka, vendar nihče od njenih sorodnikov ni znal niti besedice. Jaz tudi ne – vendar sem se potrudil, da bi jo razveselil za Božič. Mamica je bila tako ginjena, da je jokala – jaz pa seveda tudi vesel.
Ko sem prišel torej v Mužljo, sem bral zasebno mašo v madžarščini cel teden – v nedeljo pa sem že maševal v Ečki in imel kratko pridigo. Pri tem mi je pomagala Márta Lukáts, ki je želela postati redovnica, a je zaradi bolezni niso sprejeli v samostan. Ostala je neporočena, delala v lekarni in si ob humanitarni krizi pridobila neminljive zasluge, ko je nesebično in časovno neomejeno delila zdravila vsem potrebnim – ne glede na vero ali narodnost – ki so jih dovažali prek Karitasa ali Maltežanov.
Ko sem končal mašo, sem vprašal navzoče vernike – takrat jih je še dosti hodilo k maši: »Ali ste razumeli, kar sem vam povedal?« Odgovorili so: »Smo.« Jaz pa sem jim rekel srbohrvaško: »Jaz pa nisem ničesar razumel«. In to je bilo res: kadar so drugi govorili madžarsko, sem samo gledal in šele po treh mesecih začel razumevati posamezne besede in stavčne zveze, zlasti če so govorili počasi.
Tega poglavja ne pišem, da bi hvalil sebe ali povzdignil našo skupnost, ampak da bi pokazal, da smo v najtežjih okoliščinah – ko bi nas predstojniki na prvi migljaj premestili v Slovenijo – vztrajali v nenormalnih vojnih in povojnih razmerah – ter delali dobro tukajšnjim ljudem, tudi ob podpori iz Slovenije. Tudi zato, ker se kak zmrduje in pravi: »Kaj pa delaš tam doli, na Jugu, pridi raje v Slovenijo!« Tisti ne razume, da je katoliška Cerkev vesoljna, tj. poslana za vse ljudi vseh časov. Naši namembniki so torej tisti, ki hočejo sprejeti Kristusovo veselo oznanilo ali pa kako pomoč, ne glede na vero, narodnost, raso ali položaj.
Boka 64 uredi
Tu ne govorimo o znani Boki Kotorski, ampak o Boki v Banatu, imenovani tudi Hrvaška Boka. Ko sem prišel v Mužljo 1983, je bil v Boki in še drugih dveh župnijah župnik Srečko Golob. Jaz takorekoč nisem znal še čisto nič madžarsko; zato sem prvo šolsko leto začel učiti verouk v srbohrvaščini v Boki in njenih podružnicah. K temu pa je tu še župnija Jaša Tomić (Módos) in Neuzina (Nezsény). Če bi hotel opisati vse kraje in dogodivščine, bi bilo tega za cel roman. Omejil se bom le na najožji izbor.
V Boko so naselili Hrvate s Turopolja leta 1801 in sicer 6 družin: Matanović, Filković, Ilijević, ki so bili plemiškega rodu. Marija Terezija je njihovo dediščino odstopila Vojni krajini.
Omenim naj, da smo med drugim hodili maševat tudi v Konak, vsako drugo nedeljo v mesecu. Tam sta bila dva kantorja: bolgarski in madžarski; Donja, ki je stanoval tam poleg, pa je bil zvonar. Neko nedeljo po maši se mi je v prezbiteriju približala neka ciganka iz Konaka. Mislil sem, da se želi spovedati, ker je pokleknila pred mene. Poznal sem jo že od takrat, ko smo pozimi blagoslavljali hiše: nedavno jo je zapustil mož. Toda ni se imela namena spovedovati, ampak mi je rekla:
»Mož me je zapustil; pokleknem pred vas in vas prosim, da me vzamete za ženo.« Če ne bi bilo to v cerkvi, bi se bil na glas zasmejal. Taka ponudba! Ali ženska ne ve, da sem se jaz – kot pravijo Srbi – kot redovnik že zdavnaj venčal s Cerkvijo. Če bi se bil mislil poročiti, bi se bil že zdavnaj – toda nisem iskal žene prav iz tega razloga, saj bi potem moral obrniti Jezusu hrbet, česar pa za nič na svetu ne bi storil. In če bi se res hotel poročiti, ne bi čakal toliko let – a v nobenem primeru se ne bi poročil s Ciganko, posebno še s tako, ki ji ni dosti mar za higijeno.
To sem ji tudi brez dlake na jeziku takoj povedal: da sem jaz že od mladosti oddan in da bi ona lahko vedela, da se kaludžerji ne poročajo. Mislim, da sem prav ravnal, da sem ji olikano, vendar odločno takoj dal do znanja, da je moje srce oddano za celo življenje nebeškemu Ženinu. Naj torej raje računa na spravo s svojim možem.
To omenjam zato, ker se nekatere duhovne osebe igrajo z ognjem: ne dajo enoznačnega jasnega odgovora in potem druga stran seveda živi v pričakovanju in iluzijah.
Slučaj Jaša Tomić 65 uredi
Omenil bi še dogodek v Jaši Tomiću, nekdanem Modošu ob romunski meji.
Februarja 1985 je bila huda zima. Stanko in Srečko sta bila na mirenskem tečaju, jaz pa sem maševal tisto nedeljo v Boki. Čez teden pa sem sklenil obiskati Modoš, kjer ni bilo blagoslova hiš že vsaj 40 let. Naslove sem dobil iz krstne in mrliške knjige. Dobil sem pa še pomočnika, ki me je vodil vsaj po Forštatu (Vorstadt – tedaj Partizanski put) na začetku Jaše.
Drugi dan sva hodila po Slogini, kjer je bilo nekaj katoličanov. Pri eni hiši so dejali, da je njihov sin v partiji in da dela na krajevni skupnosti in da se starša zato bojita blagosloviti: »Včasih so starši ukazovali otrokom, danes pa je obratno«, sam komentiral njuno izjavo.
Verjetno je to razkurilo sina, da mi je naslednjega dne postavil past: dva miličnika sta me nekaj ur čakala pri avtu. Ko sem s spremljevalcem Kovácsem prišel do tja, sem moral z njima na miličniško postajo v vasi. Tam so me zasliševali in mi odvzeli vse časopise, kar so jih našli v moji aktovki.
Naslovov nisem imel notri, ampak sem jih pisal za posamezne ulice sproti na papir, ki ga pa niso našli. Nato so mi prepovedali hoditi okrog; jaz sem odvrnil, da je po ustavi vera in blagoslov hiš svobodna – pa na to niso imeli več pripomb. Ko sem odšel z milice brez vseh časopisov: Ognjišče, Glas koncila, Marija, Zvonik, - pa tudi nekaj koledarjev so mi vzeli – sem nadaljeval obiske tam, kjer sem jih začel.
V Jaši je sploh bila huda gonja proti katoliški Cerkvi. Še 1987. so z razglasa v šoli naročali učencem, da ne smejo v cerkev – pa jih res ni bilo nikoli. Prihajali so samo Cigani iz Čerge, ker jim v šoli niso branili, saj pa oni niso niti hodili v šolo. Tako sem lahko imel zanje verouk in neko nedeljo smo jih krstili celo 12: od najmanjšega do največjega.
Ta dogodek sem popisal in ga poslal v Glas koncila, ki ga je takoj objavil pod naslovom: »Slučaj Jaša Tomić« in je izzvenelo v misel, češ da v Srbiji ni verske svobode. Če nekaj časa so me poklicali na pogovor. Neki šepavi udbaš mi je očital, zakaj sem to objavil v časopisu in s tem dajem deželo v slabo luč pred svetom.
Jaz pa sem mu ročno odgovoril, da ne postavljam jaz dežele v slabo luč, ampak tisti, ki ovirajo z ustavo zajamčeno versko svobodo. Nato mi je dejal, da jaz ne bi smel kar tako obiskovati vernikov, pa sem mu tudi postregel s primernim besedilom. Takrat smo čutili, da se kljub nekaterim neljubim spremembam vendarle vedno bolj odpira možnost svobodnega izpovedovanja vere. In tako je bil to moj poslednji zagovor zaradi kakega verskega dejanja.
Kako napeto ozračje je bilo v Modošu, kaže tudi naslednji dogodek. Župnik Srečko je nekoč fotografiral cerkev v Jaši Tomiću. Kmalu nato so ga klicali na odgovornost, ker je slikal »objekt«. On se je zagovarjal, da je slikal svojo cerkev in vprašal, če je to prepovedano. Na to mu niso znali odgovoriti in so ga pustili domov.
Humanitarna pomoč 66 uredi
Kaj vse sva midva z našim takratnim župnikom Stankom Tratnjekom podvzela, da bi lahko spravila zdravila varno čez mejo, ve samo ljubi Bog. Danes bi lahko mirno rekel, da sem imel več sreče ko pameti. Nisem poznal tozadevnih predpisov v različnih državah, skozi katere smo potovali in prenašali tako občutljiv tovor – za nekatere reči pa sploh ni bilo predpisov – in smo se tako mi kot cariniki prilagajali razmeram. Navadno je bilo tako: ko smo enkrat pripeljali zdravila čez mejo v Vojvodino, ni bilo več težav. Morali pa smo se seveda priglasiti v zrenjaninski carinarnici. Podjetje Tranšped, pri katerem je delala tudi požrtvovalna sestra zrenjaninskega župnika prelata Jenőja Tietzeja Valika (1945-2010), pa tudi mužljanska zakonca Peter in Mira Mezei – ima pri tem neprecenljive zasluge.
Predpisi pa so postajali vse bolj togi in strogi tudi v Srbiji, in na kraju ni bilo mogoče več uvažati na naslov Karitasa. Jaz za to spremembo seveda nisem vedel in ko sem tako nekoč zopet pripeljal cel avto zdravil za carinski pregled, mi je uslužbenec dejal:
»Ker ne morete uvoziti, se raje odrecite zdravilom v korist države;« sem vzrojil: »Nisem se nikoli odrekel zdravil pod Miloševićem, pa se ne bom niti pod Tadićem« (to je bil prvi demokratično izvoljeni predsednik po Miloševićem padcu 5. oktobra 2000). Ne vem, kako bi se bila zadeva končala, ampak prav tedaj je v neki zadevi prišel v zrenjaninsko carinarnico predsednik Maltežanov dr. György Szőlősi (1939-1909) – in se vljudno ponudil:
„Če ne morete uvoziti za Karitas, pa uvozite za Suvereni malteški red.” Tako je tudi bilo: oni so imeli dovoljenje za uvoz humanitarne pomoči. Zdravila so morali poslati na pregled v Beograd; ko so jih dobili nazaj, so vsa odstopili nam v Mužlji, da smo jih mogli razdeliti med bolnike.
Na začetku krize je zadostoval podpis zdravnika, ki je potrjeval, da so zdravila res za Karitas. Tega je rada dala dr. Agi Hallmai (1951), naša požrtvovalna mužljanska zdravnica. Drugače sicer v redu, vendar si doktor Dénes ni upal dati podpisa. Med drugim smo oddajali zdravila tudi zrenjaninski bolnici, ker je embargo in sankcije prizadel tudi nje.
To je povzročilo tudi pomanjkanje bencina; mesečno smo dobivali bone za 20 litrov. Ko sem nekoč ravno prihajal iz carinarnice, sem imel med drugim tudi lepo pošiljko Krkinega azitromicina (sumameda). Miličnik Milan Udovčić iz Mužlje, ki mi je dal bon, je hudo kašljal in dejal, da ima vnetje grla in še sladkorno, pa ne more nikjer do zdravil. »Jaz pa imam obojnega in vam bom dal, kolikor potrebujete.« Bil je iz Mužlje – in mi je ostal do konca življenja hvaležen.
Z uvozom zdravil sem začel jaz – nato je sledil Karitas in Malteški vitezi, ki so včasih uspeli uvoziti cele kamione hrane, zdravil ali drugih potrebščin, ki so jih delili vsem potrebnim ljudem ne glede na vero ali narodnost in ne glede na neštevilne težave, ki so jim postavljale na pot.
Na pomoč je prišla ne le dr. Piroška iz Mužlje, ampak tudi zdravniki iz splošne bolnice v Zrenjaninu kot onkolog Pál Babinszki, ki sem mu prevajal navodila iz tujih jezikov. Kadar smo potem zaradi stiske s časom morali deliti v nedeljo, je redno prisostvoval sveti maši. Žal je kmalu potem dobil tumor na pljučih, bil operiran in kmalu umrl; kot onkolog-specialist je dobro poznal to zahrbtno bolezen.
Po operaciji mi je zaupal, da je že pred 15 leti opustil kajenje. »Posledic ni mogoče odpraviti – nekaj vedno ostane in tisto je greblo po pljučih, dokler se ni izcimil rak. Odrezali so mi pol pljuč.« Operacija je sicer uspela: vendar pol pljuč ni moglo oskrbovati tako močne postave z dovolj kisika. Zato je bil prepričan, da je kajenje škodljivo in da ni treba kaditi: kdor pa je že začel, naj preneha čimprej – kajti posledice so lahko usodne: ko bi mlad človek ravno lahko užival družinsko življenje, ga nenadoma odnese ta potuhnjena bolezen.
Pri prenašanju zdravil iz Slovenije na Madžarsko nam je nesebično pomagal takratni lendavski župnik Jožef Bernád (1942, domačin iz kraja Pince) tudi, ko je že bil v pokoju, kakor tudi oba župnika na madžarski strani: lentijski župnik in dekan Jožef Tüske in župnik v Tornyiszentmiklós-u. Lendavski župnik je večkrat prepeljal zdravila skoz maloobmejni prehod, kajti z madžarske strani so večkrat delali težave in so nas včasih kar vrnili nazaj v Slovenijo skupaj z zdravili.
Imeli smo pa pri tem Božji blagoslov. Sobrat Srečko Golob – ki je bil dolga leta dušni pastir v Mužlji in okolici – je nabavil celo antibiotike, pa tudi zdravilo zoper epilepsijo, in sicer naravnost iz novomeške Krke.
Nekoč sva se vračala s Stankom iz Slovenije s polnim avtom zdravil. Na Madžarskem so takrat proslavljali praznik svetega Štefana Ogrskega – tudi v Lentiju. Drugi so bili na kosilu, midva sva pa preglejevala, če se ne bi med škatlice zamaknila kaka s poteklim rokom. Priporočila sva se svetemu Štefanu, češ da tako nosiva pomoč njegovemu ljudstvu. V Subotici je neki mlajši carinik začel delati težave in se obrnil na starejšega, ki nama je samo pomahal, da lahko voziva naprej – in tako sva lahko spet pomagala najpotrebnejšim.
Zadeve pa so se vedno bolj zapletale. Enkrat je neki carinik v Subotici zahteval, da mu izplačamo 1000 mark, kar je bila za tedanje čase veliknska vsota. Slučajno sem imel tedaj denar za opravljanje maš, pa sem mu dal te marke, ki jih je verjetno spravil v svoj žep. Mi pa od prenašanja zdravil nikoli nismo iskali niti imeli nikakršnega dobička – prej zgubo: gnala nas je pa Kristusova ljubezen, da pomagamo ljudem v stiski.
Ob drugi priložnosti smo zaman poskušali prenesti zdravila čez mejo iz Madžarske: mejni prehod Bački Vinogradi, Tompa-Subotica, Röszke-Segedin – zastonj, povsod so bili neizprosni: »Embargo in sankcije ne dovoljujejo uvoza zdravil.« Začelo je snežiti, mračilo se je že - iz Segedina sva že krenila na slepo srečo proti Romuniji, če nas bodo morda tam spustili. Pa sem omenil, da se govori, da v Romuniji kradejo. Obrnila sva nazaj proti Segedinu, kjer so naju v semenišču prenočili. Po zajtrku je predsednik Karitasa napisal nekaj vrstic in s tem so naju madžarski cariniki pustili v Srbijo. In kaj je bilo tam napisano? Da je ta pomoč za Vox humana, humanitarno organizacijo v Vojvodini.
Čez nekaj mesecev je prišlo pismo, v katerem madžarska carina sprašuje, kje so zdravila: na Madžarsko so namreč prišla iz Slovenije, ven pa ne. Tedaj sem napisal: »Robo sva poskusila prepeljati na več prehodih, pa so naju povsod odbili. Potem pa se je našel eden, ki je bil ČLOVEK, in naju je spustil čez.« Nato ni bilo več povpraševanja.
Prenašanje pomoči je bilo skoraj vedno povezano s strahom, kako bo podjetje uspelo. Še danes se čudim, da smo bili v tistih časih tako brezbrižno predrzni, da smo si sploh upali v to tvegano podjetje. Veliko breme je bilo tudi čakanje na mejei – enkrat smo morali pred obmejnim prehodom Herceg-Szántó – Bački vinogradi čakati na vročem poletnem soncu celih devet ur – taka gneča je bila. Takrat se vojna še ni začela, vendar je v Jugoslaviji tako rekoč vsega primanjkovalo – dobilo se je pa poceni na Madžarskem – toda kako prepeljati čez?
Na poti pa so nas čakale tudi druge neprijetnosti, ki smo jih morali sproti obvladovati in reševati.
Moje pridige 67 uredi
V ciklusu pridig »Izvoljeno ljudstvo« za leto A, ki je izšel pod naslovom »Jaz sem s teboj«, je na zadnji strani tudi slika naše družine in novomašnega pridigarja Maksimilijana Jezernika. Moj brat Blaž (1955) - akademski slikar in tedaj voditelj Karitasa na Polzeli, je poskrbel za likovno opremo. Ta ciklus pridig, ki jih bogatijo zgledi iz sedanjosti in preteklosti, napoveduje pesmica, ki označuje celotno zbirko (Izvoljeno ljudstvo), ter pridige za leto A (Jaz sem s teboj 1992), B (Pogumno naprej 1991) ter C (Nikar se ne boj! 1990):
| Ciklus pridig (motto) |
|---|
IZVOLJENO LJUDSTVO spodbuja Gospod: |
Pri pregledu mojih treh knjig je bil najbolj blag ljubljanski pomožni škof Jože Kvas (1919-2005), ki je predlagal le eno spremembo. Neko malenkostno pripombo je dal tudi znani rokohitrec in rudniški župnik Mirko Žerjav (1919-1999 https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/zerjav-mirko/). Ljudski pridigar Janez Jenko (1923-2010) pa je menil, da mora moja slovenšččina »pod nakovalo«. Gordijski vozel je končno presekal jezikovni strokovnjak in moj osebni prijatelj – ki je podal ugodno jezikovno sodbo – Janez Gradišnik, ki je napisal pismo s tole vsebino (1917-2009 https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Gradi%C5%A1nik):
„V moje zadovoljstvo se je pokazalo, da je jezikovno znanje g. Jelena prav zadovoljivo. Kot poglavitno vrlino bi navedel, da se ga niso prijele napake današnjega pisanja, ki so sicer silno razširjene. Od doma ali iz šole je prinesel povsem solidno jezikovno znanje, ki mu omogoča, da se izraža v lepo tekoči, dovolj bogati in zares domači govorici.“
Sedaj ni bilo več ovire in pridige, ki so marsikateremu pridigarju olajšale delo, so mogle v tiskarno Tipograf na Reki, od koder jih je spravil dalje založnik Vinko Furlan.
Joška Rašáj 68 uredi
V zvezi z apostolatom in humanitarno dejavnostjo sem bil dolgo časa povezan s katoliškim gibanjem, ki je imelo pastoralno skrb za Cigane in druge selivce. Zgodilo pa se je takole:
Nekoč sem leta 1979 v cerkvi Srca Jezusovega v Nišu ravno končal jutranjo mašo. Pa pride v zakristijo bradat možakar v spremstvu mladega fanta s prošnjo, da bi rad maševal. Z brado je izgledal tako nenavadno, da ga ne bi mogel šteti k katoliškim duhovnikom, kot sem jih bil vajen. Zahteval sem od njega »celebret«. Ni ga imel, mi je pa pokazal kelih s pateno, češ da ima vse, kar je potrebno za maševanje – in sem mu seveda dovolil. Nato sem ga smel spremljati severno od nas, levo od proge, k neki muslimanski urejeni ciganski družini, ki je bila nekaj posebnega. Mlada zakonca nista mogla imeti otrok in sta po kosovski navadi – ne glede na to, ali so katoličani, pravoslavci ali muslimani – vsako leto za Veliki šmaren romala k Mariji v znano svetišče Letnica. Po 17 letih sta dobila otroka. Iz hvaležnosti do Bogorodice sta mu dala ime Marjan. Ob našem obisku je ta živahen fantiček imel 7 let.
Od takrat sva bila povezana in me je zopet obiskal, ko sem 1984 bil prestavljen iz Beograda v Mužljo. Z menoj je obiskal skoraj vse ciganske družine od Mužlje do romunske meje, pa najsi so pripadale k plemenu Romi (ki so v večini), ali Sinte (nemški Cigani z mnogo nemških besed). K tem drugim spadajo večinoma tisti, ki se ukvarjajo ob proščenjih z vrtiljakom (ringlšpilom) – in taki so živeli tudi v naši soseščini. Povedal mi je, da se je tisti fant iz Niša navdušil za delo s Cigani in se naučil njihovega jezika; to delo pa zahteva od človeka veliko ljubezen do Boga – on pa na te napore ni bil pripravljen: vrnil se je k lagodnejšemu življenju in kar se je naučil, je tudi hitro pozabil. Tako je Joška star in bolan vodil križev pot na Vršečkem bregu, kjer so okoli cerkvice postaje križevega pota. Ko sva se zadnjič videla, je bil tako oslabelega srca, da sem moral namesto njega jaz govoriti pri nekaj postajah – on po cigansko, jaz pa seveda v srbohrvaško.
O njem pa bi se moglo reči s svetim pismom: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda (Jn 2,17).« Koliko je ta mož storil za evropske Cigane! Seveda so razlike med narečji v različnih državah – pa on je znal tudi ta narečja in še mene naučil nekaj najosnovnejših besed, kot na primer: »Taves bahtaló!« (Zbogom!) To malenkostno znanje mi je med Cigani povečalo ugled in pridobilo prijateljev ter tako olajšalo oznanjevanje Jezusove blagovesti miru, sloge in razumevanja.
"Joška Rašaj" je napisal v francoščini tudi cigansko slovnico in slovar, kar je prevedeno tudi v madžarščino: BARTHLEMY, André: Cigányország útjain. [On the Roads of Gypsyland. – Po poteh Ciganske dežele.] Lámpás Kiadó: Abaliget, 1992. 191 s. Poznal je torej vse njihove dialekte in skupine.
Od njega sem prvič zvedel, da obstajajo tudi Sinte in druge skupine. On je verjetno zanje storil veliko več kot tisti trobači, ki se trudijo za spremembo njihovega imena - ker so pač kot Cigani trpeli hudo preganjanje pod nacizmom - za njihovo dobrobit pa ne storijo ničesar - razen da nabirajo na njihov račun politične točke. Koliko naših rojakov pa je trpelo preganjanje za časa komunizma - zlasti v povojnih pobojih - pa bomo zato spremenili svojo narodnost? Tako je moj oče dejal devetdesetih let - ko je prišlo na dan marsikaj, kar so delali hudega partizani: "A taki smo mi Slovenci?" - pa sem mu dejal: "So taki nekateri, toda vi ne!"
Mimogrede naj omenim, da je Jožko Rašáj dejal, da je pravilen izraz »Cigani«. Oni se namreč sestojijo iz več različnih skupin, od katerih je večina z nazivom Romi, drugi so Sinti. Je pa še nekaj drugih skupin. Imenujete jih pa lahko kakorkoli – oni so prepoznavni po svojem posebnem načinu življenja in po svoji mentaliteti, ki je malce drugačna od naše.
Tako sem torej spoznal leta 1980 tega voditelja mednarodne katoliške organizacije za delo s Cigani C.C.I.T (Comité Catholique International pour les Tsiganes – Mednarodni katoliški odbor za a Cigane) Joška Rašaja (gospod Jožko), s priimkom Barthelemy, doma iz Belgije ali Francije.
Ko sem 1984 prišel v Mužljo, sem začel dobivati Jožkova vabila za ta mednarodna srečanja, ki so bila vsako leto v drugi evropski državi. Prvo je bilo tik pred bratomorno balkansko vojno februarja 1991 pri jezuitih na Jordanovcu v Zagrebu s predavanji v sodobni dvorani kardinala Bea.
Ko sem hodil na srečanja te mednarodne organizacije za pastoralno delo s Cigani, ki izdaja večjezično glasilo Nevi jag (nekaj časa je izhajalo tudi v slovenščini), sem večkrat dobil kaj zdravil. Od 4. do 6. marca 1994 sem bil tako na srečanju v Waldmünchen-u v Nemčiji (na češki meji) – med 75 udeleženci je bil tudi zadrski nadškof Marijan Oblak – ter sem prinesel s seboj nekaj vreč zdravil. Do Kölna so me pripeljali udeleženci z avtom, naprej sem pa se mučil z dragocenim tovorom z vlakom. Srečno sem prestopil madžarsko mejo. V Subotici – kamor sem prispel zgodaj zjutraj, pa sem moral vreče oddati in carina jih je pozneje poslala k nam v Zrenjanin na carino.
Ko smo bili naslednje leto na srečanju v Gödölő-ju vzhodno od Budimpešte, pa je priskrbel precej zdravil tamkajšnji župnik. Srečanja so bila tudi v Tuheljskih toplicah na Hrvaškem.
Sčasoma sem dobil vtis, da organizatorji kljub lepim besedam nimajo veliko smisla za konkretno pomoč tukajšnjim Ciganom. Res je bila v ospredju duhovna pomoč, vendar oni z Zahoda niso razumeli balkanskih problemov. Prav tukaj v Gödölőju me je zaprepastila izjava neke udeleženke. Dejala je, da muslimani s Kosova imajo tako malo znanje o koranu, da jih ona – katoličanka – poučuje! Omenil sem, da so njihovi predniki bili katoličani in če jih že kaj uči, naj jih poučuje katoliške verske resnice. Saj je to prava vera in prava smer za vsakega človeka in le Jezus je človekov odrešenik.
Jaz sem organizatorjem srečanj priporočil, naj bi pomagali tukajšnjim prebivalcem, da se jim ne bi bilo treba seliti na Zahod, kjer so navadno povzročali nove probleme. Dobil sem vtis – posebno na Hrvaškem-, kjer je bilo veliko teh organizacij in je vsaka od njih posebej črpala denar od države – da imajo mnogo odsekov, ne zato, da bi delali, ampak da bi izkoriščali državo. Pomislil sem, da se tu poraja in podpira neki novi nacionalizem, ko da jih na prostoru bivše Jugoslavije ni zadosti. Zato sem prenehal obiskovati tozadevna srečanja.
S Cigani in drugimi ljudmi v potrebah pa sem še danes v dobrih odnosih. Tukaj ne živijo le Romi in Sinti, ampak tudi madžarski Cigani, ki so odlični muziki. V današnjem času – ko ljudje nimajo denarja – oni seveda to pomanjkanje najbolj občutijo. Pri njih ne samo da blagoslavljamo hiše in krščujemo njihove otroke, ampak se je precej mladih parov tudi cerkveno poročilo.
Domovina, ti si zdravje 70 uredi
Ivan Cankar je napisal črtico: »Domovina, ti si kakor zdravje.« Jaz bi pa iz svojih izkušenj lahko vzkliknil enako, le da bi izpustil besedico 'kakor': »Domovina, ti si zdravje.«
17. novembra 2000 sem imel prometno nesrečo v Sefkerinu blizu Pančeva. Zgodilo se je tako, da me je – bilo je že ponoči – zadel neki starejši možakar z avtomobilom, ker je baje – po njegovih besedah – zaspal. Tega seveda ni povedal miličnikom. Takoj so me odpeljali v bolnišnico v Pančevo z rešilcem. Poklical jih je z mobijem, ki ga je neki fant – za čudo, že leta 2000! – imel pri sebi in ni bilo treba iskati telefona v vasi, ki je bila kaka dva kilometra oddaljena.
Na poti so me spremljali trije mladi fantje: Žolti, ki je tudi bil poškodovan po obrazu, in je sedaj factotum v internatu Emavs, obenem pa pomaga na škofiji; brat duhovnika Zolija Ernő, ki je sedaj veroučitelj v osnovni šoli; pa še neki avtoštopar, ki smo ga gredoč pobrali. Onadva sta me spremljala, da bi mi pokazala pot do Ivanova, kraja blizu Pančeva, kjer so imeli žegnanje in bi jaz bil slovesni pridigar. Pač zato, da ponoči ne bi taval in iskal poti. Avtoštopar ni bil nič poškodovan in je takoj odšel, onadva sta ostala pri avtomobilu, mene pa so peljali na zračni blazini, tako da strtega desnega kolena nisem niti čutil. To se je hudo spremenilo, ko so me sneli iz avta. Začutil sem grozne bolečine.
Nastala pa je težava – kdo bo to plačal! Zato so sredi noči klicali naša duhovnika Stanka in Stojana v Mužljo, da sta se takoj osebno pripeljala kakih osemdeset kilometrov daleč. Šele ko je bolnica dobila jamstvo, da bo moje zdravljenje plačano, so me sprejeli na oddelek. Res ni bilo veliko – za skoraj mesec dni okrog 300 mark. Če bi bili humani kot niso bili, bi me brezpogojno sprejeli – pa tedaj še ni bilo pogodbe o zavarovanju med Slovenijo in Srbijo.
Najprej so mi zašili jezik, ki sem si ga pregriznil ob trku; nato pa so operirali koleno in zvezali strto ploščico z neko žico. Tam sem ležal kot hlod in sem mislil, da ne bom mogel nikoli več hoditi, saj so mi nogo tudi dali v gips. Ni bilo nikakršnih vaj, in tako je telo vedno bolj hiralo.
Ne bom omenjal malomarnosti in površnosti, s katero so nekateri delali – saj so me pustili tudi po uro čakati zunaj na mrazu, ko so me vozili na rentgen, ali pa so me hoteli kar brez odeje poslati nazaj v Zrenjanin v njihovem rešilcu.
Gotovo bi bil zmrznil v hladnem avtomobilu, če bi mi potem le ne dali odeje ob jamstvu, da jo bomo vrnili bolnici. Skratka: nismo imeli nobenih zvez z bolnico. To, da smo prej prinašali tja precej zdravil, so že davnaj pozabili. Hodil me je sicer vadit neki terapevt-zdravnik, vendar se kosti še niso bile dovolj zarastle, ampak samo prividno, kot so ugotovili pozneje v Topolšici. Zato me je noga tako dolgo bolela.
Končno so me poslali v Slovenijo. Peljal me je gospod Jože Hauptman, ki je bil župnik pri BDM v Beogradu, in je gredoč ponoči obiskoval še svoje sorodnike po nekih hribih, ki jih polovico ni bilo doma. V Sloveniji pa presenečenje za presenečenjem.
Najprej pri mojem osebnem zdravniku Boštjanu Hostniku, ki je za bolečo nogo predpisal hlajenje. Samo malo leda, pa se je bolečina – ki me je prej mučila dneve in dneve – kaj hitro umirila. Tam doli se pa tega nihče ni spomnil.
Potem so me odpeljali v toplice Topolšica. Dobil sem dva tedna, a so mi podaljšali na tri. V toplicah so mi svetovali, naj prosim še za četrti teden. Res sem poklical in javila se je neka zdravnica, ki je bila res dobrega srca. Ko je slišala mojo prošnjo, je takoj dejala:
»Kako vendar, da ste našli ravno mene, ki sem tako dobrosrčna. Četrti teden damo le za otroke – toda vi ga boste dobili.« Kaj naj še dodam! Bil sem ji neizmerno hvaležen, saj mi je tista terapija veliko pomenila in me okrepila.
V znamenje hvaležnosti sem napisal v knjigo vtisov izvirno pesem – črkostih.
| TOPLICE TOPOLŠICA (akrostih 20. II. 2001) |
|---|
Tam daleč pod hribi Šaleške doline |
Takrat v Topolšici smo imeli časa na pretek. Res je sicer, da so nas zaposlili s terapijami in sicer zelo resno. Neka maserka je hodila vsako jutro zgodaj zjutraj masirat in to z Dobrne! Pa je rame in vrat dobro uredila ne le meni, ampak tudi drugim.
Bili pa so tam tudi vojaki na civilnem služenju vojaškega roka. To so bili pridni fantje, ki so vsestransko pomagali, saj je bil tam tudi center za bolne od skleroze multiplex. Za njihove mlade sile pa ni bilo vedno zadosti dela, pa so se dolgočasili in pogovarjali, ter s tem seveda motili osebje. Pa je bil načelnik odločen in je dal v sobano napis: »Kdor nima kaj delati, naj tega ne počne tukaj!« In je menda pomagalo.
Včasih so me prišli obiskat tudi bratje in sestre, saj Topolšica ni daleč od moje rojstne vasi Šentilja. Nekatere so ob nedeljah vozili tudi k maši – jaz pa se za to še nisem čutil sposobnega in sem maševal kar v sobi. Da nisem imel družbe, ki bi me pri zbrani molitvi lahko ovirala, mi je ekonom Blaž Cuderman rad doplačal razliko in tako sem se res lahko v miru pogovarjal z ljubim Bogom.
Po toplicah so me sprejeli na Rakovniku v oskrbo. Tam pa novo presenečenje: iz Soče je vsak dan pome prišel taksi, ki me je tudi pripeljal nazaj. Tako lahko rečem, da je bilo zdravljenje res temeljito in učinkovito.
Napisal sem članek za revijo Zdravje, kjer sem vse to opisal. Ne spomnim se, ali sem ga tudi odposlal. Natisnjenega nisem videl nikoli. Naslov članka pa je bil: »Domovina, ti si kakor zdravje!« Kako ne bi bil navdušen: takšna skrb in strokovnost v Sloveniji, ki je v tistih časih manjkala – vsaj pri nekaterih – v Srbiji. Ali nisem nekje prej omenil, da so jo, zaradi takratne zgrešene politike vodilnih, zadele sankcije in embargo.
V Pančevem so mi nekatere dobre sestre dejale: »Vidite, saj smo nekatere dobre. Nismo vse take kot tista in tista.« In to je bilo res. Ko so me sredi noči pripeljali v Pančevem v bolniško sobo, so tam prav vsi kadili, da je bilo zadušljivo. Prosil sem jih, naj ne kadijo, pa so se mi posmehovali: »Če ti ni všeč, pa pojdi v drugo sobo.« - ko se nisem sploh mogel premikati. Tisti pa, ki je bil sicer res najbolj strasten kadilec, pa mi je v resnici največkrat pomagal, kolikor je mogel. Povsod se najdejo dobri ljudje.
Po operaciji smo bili v šok-sobi samo trije in tam mislim, da ni bilo kajenja. Eden je bil miroljuben, drugi pa pretepač. Bil pa je silno močan. Ko se je vračal nekje iz polja, si je zlomil nogo. In s tako zlomljeno nogo se je pripeljal z motorjem do kraja, da so mu nudili prvo pomoč. Kraj je bil nekje blizu Pančeva – mislim, da Kovačica. Njegov oče je bil Srb, mati Slovakinja, on pa je bil fanatičen pristaš Arkana, s katerim je bil skupaj v vojski in njenem etničnem čiščenju. Groza me je prevzemala, ko sem moral poslušati njegove vojaške in ljubezenske dogodivščine. Ni pa poznal nobenega heca in me je – kljub temu, da je bil sam skoraj nepokreten – dvakrat hotel pretepsti. Prvič sem ga nekako sam umiril, drugič sem se pa na nagovarjanje sester pritožil pri zdravniku. Verjetno mu je zagrozil z odpustom, kajti pozneje me je pustil pri miru.
Toda tudi on je bil samo bolnik, in je revež opolnoči prosil za kako sredstvo za lajšanje bolečin. Sestre so bile daleč, zvonca ni bilo nobenega v stari bolnici iz časa Marije Terezije, bolečine pa vedno hujše. Začel je klicati: »Sestra, sestra!« Pa ni bilo nobenega odziva. Tedaj v nesreči smo se pa združili, in vsi složno začeli klicati sestro. Tako vpitje pa so le slišale, in ni pritekla le ena, ampak kar štiri – in ravno proti meni, ki sem menda najbolj kričal. »Kaj tako vpiješ, kaj ti je treba?« »Ne meni, ampak našega kolega zelo boli noga in ne more spati.« No, sedaj je dobil, kar je iskal. »Bumf!« mu je udarila iglo v bedro, da je kar zastokal. »Sedaj ne vem, kje me bolj boli: ali tam, kjer je bil zlom, ali tam, kjer me je zbodla z iglo.« No, počasi je le začelo delovati in je revež končno zaspal.
Velika tolažba so mi bili obiski duhovnikov. Pančevski župnik Mihály Erős mi je omogočil prejem zakramentov. Dobil sem tudi vino in hostije, da sem lahko v takem obupnem stanju vsaj maševal. Obiskala me je celo večkrat sestrična Pavla iz Beograda, ki mi je vedno kaj prinesla. Prišli so me obiskat tudi farani iz Mužlje, med njimi Aranka Palatinus , Terezika Szabó, pokojna Irén Gera, in še nekateri drugi. To mi je bilo res v veliko tolažbo in spodbudo.
Prišla pa je tudi iz Pančeva gospa Mimica, Slovenka, ki je nekdaj delala v tej bolnici in je vedno prinesla pravo sonce v tisto žalostno staro stavbo in me skoraj vsak dan obiskala. Ona je požrtvovalno obiskovala tudi druge bolnike. Zaradi stresa po nesreči sem skoraj vsak dan jokal. Nič nisem mogel za to: kar samo je prišlo. Tisti jok je prenehal šele nekaj mesecev po nesreči, ko sem že bil na okrevanju v Topolšici. Pa me je ona nekoč vprašala, kako se imam. Ne vem, kaj da sem odgovoril, najbrže da se ne počutim dobro.
Pa mi je dala modra Mimica moder nasvet: »Kadar te vprašajo, kako se imaš, vedno reči, da se imaš dobro. Takrat te ne bodo nič več spraševali in bodo od nevoščljivosti popokali, da je kdo na svetu, ki mu je dobro.«
Blagoslov hiš 73 uredi
Po Vojvodini, kakor tudi po Srbiji, Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, in sploh po celem Balkanu – je nekaj samo po sebi umevnega, da duhovniki vsako leto obišče svoje vernike in blagoslovijo hišo ali stanovanje. Ta blagoslov ne gre le hiši, ampak predvsem njenim prebivalcem.
Pravoslavni imajo tak podoben obisk kar trikrat letno: o Božiču, o Veliki noči in ob krstni slavi. Zato smo lahko tudi pod komunizmom brez težav obiskovali katerekoli družine, češ da blagoslavljamo hišo. Ta blagoslov prinaša veliko dobrega:
- Duhovnik lahko tako najde razlog, da obišče vse svoje farane in spozna njih in njihove potrebe. Navada je, da mu ljudje kaj malega darujejo »za kavo«, kar je v tistih težkih razmerah bila velika pomoč.
- Možno se je dogovarjati glede delitve zakramentov. V hiši so morebiti nekrščeni otroci, mladi morda niso bili pri obhajilu ali birmi, zaročenci pa bi morebiti radi uredili cerkveno poroko. Tukaj je prilika, da se poučijo o veri in morali tudi tisti, ki sicer ne hodijo v cerkev in bi ne slišali verskega pouka.
- Največjo korist pa imajo od takega obiska bolniki. Oni ne morejo v cerkev, čeprav bi mnogi od njih želeli k maši. Ne morejo k zakramentom, ker jih nima kdo peljati ali pa jih noče. Kot bolni imajo tudi to prednost, da lahko prejemajo zakramente tudi v neurejenih razmerah. Bolnik pravzaprav tako ne more grešiti. Če pa potrpežljivo prenaša bolezen in ni siten in prezahteven do svojih domačih, potem mu je ta čas preizkušnje celo v veliko duhovno korist.
- Glede gorečnosti za obiskovanje družin so nam dali zgled ravno pravoslavci. Neki mladi duhovnik mi je pravil, da jim je patriarh German naročil, naj hodijo vprašat v vsako stanovanje, ali hoče kdo »svetiti vodico«. Res so se napotili, tudi po zapuščenih predmestjih. Mislim da je bilo nekje na Petlovem brdu v Beogradu. Ta duhovnik je šel od vrat do vrat. Pri nekih vratih je stopil ven nek oficir. Ko je videl duhovnika in slišal njegovo željo, ga je pljunil v obraz. Duhovnik pa se ni dal zmesti: obrisal je pljunek, odpustil brezvercu in mirno nadaljeval delo.
V zvezi z blagoslovom hiš sem tudi jaz doživel marsikaj zanimivega. Leta 1976 sem blagoslovil hišo v Kotežu pri družini Szél: mož je bil katoličan, žena pa pravoslavka – pravzaprav pa brezverka, iz partizanske hiše. Naslednje leto pozimi se je ob obisku mož izgovarjal, da ne sme dati hiše zopet blagosloviti, kajti žena ne želi blagoslova od katoliškega duhovnika. In res ni bilo blagoslova. Istega leta sta za prvi maj odpotovala na oddih nekam v Slavonijo. V gozdu, kjer sta navadno šotorila, je bila na novo postavljena železna štanga- zadosti močna ovira in neoznačena, da je nista opazila v jutranjem mraku. Z vso silo in brzino sta se torej vanjo zaletela – in ostala na mestu mrtva. Njuno hčerko-edinko je torej morala prevzeti stara mama, ki je bivala na naši Stari Karaburmi.
Da je treba spoštovati Boga in verske običaje, kakor tudi nedejski počitek in udeležbo pri sveti maši, so mi nekaj let pozneje pripovedovali in potrjevali z naslednjo zgodbo v Mokronogu, ko sem hodil župniku Jožetu Zrimu pol leta pomagat.
Neki mladenič se je med velikonočno procesijo nalašč vozil okrog z motorjem, samo da je motil slovesnost. Čeprav je bil sicer dober šofer, se je na ovinku tako nesrečno na očigled vseh zaletel v neko sicer mlado drevo, ki se je na očivid vseh naenkrat podrlo nanj, tako da je bil na mestu mrtev.
V isti fari je prav tako neki mlad fant, ki se je hotel pokazati zavednega brezbožnika, javno na Veliki petek jedel meso: »Takole pa se Bog draži!« Bogu pa izgleda, da ni bilo do šale in da je izzivanje resno vzel: fantu je postalo slabo in preden so ga mogli pripeljati v bolnico, je v hudih bolečinah izdihnil.
Obisk bolnikov 74 uredi
Kot sem omenil, je mogoče pri blagoslovu hiš obenem priti v stik z najbolj ranljivimi skupinami vernikov, a to so bolniki, posebno tisti, ki so vezani na posteljo. Ko je v moji rani mladosti naša dobra soseda Obrezela morala na stara leta iti v dom, smo se pohujševali; pa sem jo večkrat obiskal na Herberštajnu, kjer je bil takrat dom onemoglih – pa to ni bila nikaršna sirotišnica, ampak imenitno urejeno bivališče, ki so ga pozneje uredili za srečanja visoke družbe. Kmalu sem se prepričal, da je za nekatere dom veliko boljša rešitev, ko pa da bi bili doma, kjer jim ne morejo ali nočejo ustrezno postreči.
Ko sem hodil na Rudnik poučevat verouk tri leta pred novo mašo kot bogoslovec, je dejal župnik Franc Štuhec, da nekaterim zakrknjenim grešnikom odreče cerkveni pogreb, ker celo pred smrtjo nočejo prejeti zakramentov. Jaz sem si tedaj mislil, da bo moje delovanje bolj vztrajno, zlasti glede obiskovanja bolnikov, in da jih bom tako dolgo obiskoval, da bodo vsi prejeli zakramente. Nisem si mogel predstavljati, da je to bolj trd oreh, kot pa sem si mislil nekdaj; hudi duh namreč dobro ve, da se bliža človeku konec zemeljskega življenja pa napne vse sile, da bi preprečil njegovo spreobrnitev. Pri tem mu včasih pomagajo tudi domači, ki ne pokličejo duhovnika k bolniku, ali pa preprečijo njegov prihod v praznoverju, češ da bo bolnik zato umrl. Človek je seveda svoboden pri odločitvah: veliko pa pomaga prijazen pristop, ponižnost in molitev.
V Cerknici je bilo moje prvo kaplansko mesto. Previdevanje se mi to nekajkrat ni posrečilo, in sem si to zelo gnal k srcu – ker je bila vmes tudi moja opustitev ali odlgaanje. Večkrat pa se je posrečilo celo tam, kjer ni bilo upanja, da se je bolnik spravil z Bogom. Prav pri odhodu iz Cerknice v Beograd sem imel glede tega sitnosti, ker sem nekega ponesrečenca v prometni nesreči mazilil.
Skoraj vse bolnike pa se mi je posrečilo pripravita na odhod na drugi svet med kaplanovanjem na Bučki. Glavno odgovornost sem imel za to faro, ki je sicer velika po površini, štela je pa takrat malo manj kot 600 prebivalcev. Za čuda, da so v tej fari, ki je v stari Avstriji veljala za liberalno, stari in mladi zelo lepo hodili k mašam ob osmih in desetih: skoraj vedno je bila cerkev polna. Jaz sem se pa tudi trudil, da jim vedno najdem kako zanimivo zgodbo in da razložim temeljito kako versko ali nravno resnico – in kako so poslušali fantje, ki so se zbirali na koru, poleg pevcev, ki jih je vodila neutrudna in vse pesmi poznavajoča Mimi.
Ko sem prišel 1975 v Beograd, v na novoustanovljeno župnijo, sem takoj opazil, da prihajajo le prijavljat pogrebe – in kar vsi po vrsti so umrli neprevideni. Zato sem krenil na blagoslov hiš po mestu Beogradu, pa tudi prek Donave, ker smo tudi to področje duhovno oskrbovali: po Borči, pa tudi po okoliških naseljih, ki jih je kar precej: Krnjača, Vrbovski, Jabučki rit, Glogonjski rit, Ovča.
V Krnjači sem se srečal s starim pravoslavnim duhovnikom, ki je podobno križaril po teh vaseh, kjer je takrat bilo mnogo nekrščenih – in jih je krščeval kar doma. Ker tam ni bilo cerkve, je svojo hišo preuredil v Krnjači v cerkvico – ki še danes stoji. Oblasti so mu zagrozile, da bodo »na črno preurejeno cerkev« podrle – pa je dejal: »Če boste to storili, bodo v tujini za vašo nestrpnost takoj zvedeli« - pa cerkve niso podrli.
V Borči – kjer je bilo žegnanje za Povišanje svetega križa 14. septembra, smo si bili dobri tudi s pravoslavnim popom Perom, ki je bil sicer Rus po rodu. Za praznike smo se medsebojno obiskovali. Ta goreči duhovnik je dejal, da tudi on obiskuje bolnike – vendar se jih boji opomniti na prejem zakramentov, da se ne bi prestrašili. Jaz sem mu dejal, da jim jaz to ob prvi priliki omenim, in da večinoma sprejmejo povabilo. Večkrat se domači bolj bojijo poklicati duhovnika, kot pa sam prizadeti bolnik in sicer v vraževernem strahu, da bo, če bo prišel duhovnik, bolnik umrl. Jezus pa ne prinaša smrti, ampak zdravje in življenje, večno življenje.
To vraževerno krivo vero pa lahko odpravi goreč duhovnik le s tem, da redno obiskuje vse bolnike. Takrat se družina in drugi prepričajo, da Jezus ne prinaša smrti, ampak prav nasprotno; kjer pa duhovnik obiskuje le bolnike, ki so že na koncu, navadno takemu obisku res sledi smrt.
Ko sem prišel ves goreč v Srbijo, so v Borči prosili za krst: mati pravoslavka, oče katoličan. Po pretirani tedanji slovenski pokoncilski praksi sem tudi jaz zahteval temeljito pripravo (pa so bili sicer dobri verniki). Pa mi pravi oče Pero čez kak mesec priprave:
»Kaj tako komplicirate – dajte vendar krstiti tega otroka; drugače ga bom jaz!« Na njegovo besedo nisem več zavlačeval. Pravili pa so, da je v tistem pokoncilskem času ponekod vladala taka strogost pri delitvi krsta, da so nekateri katoličani nosili svoje dojenčke krščevat v pravoslavno cerkev.
Na splošno je dal glede delitve svetih zakramentov odlične in trajno veljavne smernice že sicer zahtevni, učeni renesančni mož, vendar blagi in razumevajoči cerkveni učitelj sveti Frančišek Saleški: »Zakramenti so bolje spravljeni v rokah tistih, ki jih delijo široko, kot tistih, ki jih delijo ozko!« O tem sem se pozneje sam prepričal, tudi glede obhajanja civilno poročenih – če le pokažejo malo dobre volje, da bodo živeli kot brat in sestra, ali pa če jih muči kaka resna bolezen ali starost. Nekateri od njih so pa dejali, da tako živijo vsaj že eno desetletje.
Miličnik v bolnišnici 75 uredi
Podobno sem ravnal tudi po prihodu v Mužljo.
Slišal sem, da je neki Mužljanec hudo bolan v bolnišnici. Bilo je 29. novembra 1984, ko je bil državni praznik. Šel sem ga obiskat s kolesom, pa mi je dol padla veriga na sredi pota. Nisem razumel tihega opomina, in sem nadaljeval do kirurgije. Takrat pa na oddelku naenkrat preplah – in so poklicali celo miličnika. Pozneje sem zvedel, da tam dela zagrizena brezbožnica, ki ne mara duhovnikov – in je ona poklicala policijo. Šel sem z njim v sprejemnico, kjer mi je dejal, da je moral priti, ker so ga poklicali. Vprašal me je, kaj je bilo. Povedal sem, da sem slišal, da na tem oddelku leži hudo bolan neki naš zelo goreč vernik (to sem si izmislil, menda je bil celo v partiji), pa sem ga obiskal. Ta miličnik je bil zelo razumevajoč in me je vprašal, če že znam kaj madžarsko. Dejal sem mu, da zelo malo, še manj pa razumem.
»Tudi moja žena je Madžarica. Kajne, da je madžarščina težek jezik.« Seveda sem mu rad pritrdil. Poslovil se je z navodilom, naj bom pri obiskih bolnikov zelo obziren in zelo previden, kar sem mu rad obljubil. Sicer pa v tistih časih osebje in zdravniki niso imeli ničesar zoper duhovnike, in se je dalo vsaj nekaj narediti v tem pogledu.
Nekoč drugič sem obiskal nekega nezavestnega bolnika na oddelku v baraki, ki so mu pravili »Nervno«. Nisem mogel drugega, ko da sem ga mazilil, in sem se hitro oddaljil iz bolnice. Po nekaj mesecih mi je pripovedoval moj pravoslavni kolega Anđelko, kaj se je dogajalo potem:
»Ko sem prišel v bolnico, me vratar ni pustil naprej.« Oblečen sem bil v talar kot navadno. Pa sem vprašal: »Zakaj me ne pustite noter?« - »Zato, ker nepooblaščeno obiskujete bolnike. Pred kratkim ste bili pri enem takem bolniku, in ste nato odšli naglo iz bolnice.« »To pa že ne bo držalo; jaz hodim sedaj na obisk le k svoji ženi, ki leži na nekem drugem oddelku. Ne obiskujem drugih bolnikov v bolnici.« Tako je bilo. Nisem imel konkurence pri obiskovanju bolnikov v bolnici med pravoslavnimi, pa tudi ne med katoliškimi kolegi. A bi bilo dobro.
Seveda so se razmere precej popravile po demokratičnih spremembah, najprej že 1989, nato pa 2000. V Bački je več katoličanov in tam duhovnk na splošno ima neomejen dostop do vernikov.
Korona je pa te obiske zacementirala. Čeprav je glavna nevarnost vsaj zaenkrat minila, velja marsikod prepoved obiskov za vse, tudi za duhovnika, v bolnicah še danes. To dejstvo je žalostno, saj pušča vse, ne le kovid-bolnike, v osamljenosti, ko bi bili dobre in tolažilne besede, pa tudi duhovne tolažbe po molitvi in zakramentih, najbolj potrebni.
Ko sem tako hodil na obiske, sem 1985 opazil na stavbi stare ginekologije v Zrenjaninu, v kletnem delu, papir z napisom: »Sveštenim licima zabranjen pristup.« (Duhovniškim osebam prepovedan vstop). Jaz sem si to prepoved razlagal takole, češ da seveda velja za partijce, ker jo je sklenila partija. Jaz pa nisem njihov član, zato zame ne velja. In sem po možnosti nadaljeval z obiski bolnikov, kar jim je prineslo veliko duhovnega veselja in tolažbe, marsikomu je pa Jezus tudi zdravje okrepil.
Dominik na Peskari 76 uredi
Naš veliki prijatelj in podpornik je bil častni predsednik ali doajen zasebnih obrtnikov – Edvard Bobek. Njegova zgodovina je prav zanimiva. Rojen je bil istega leta kot moja mama Marija Jelen, r. Brenčič – 1919. In sicer v Salgótarjánu na severu Madžarske.
Takrat so bili na oblasti – po vojni – rdeči. Pripovedoval je, da so vsi vstopili v partijo – tudi domači župnik. Pa so mu pozneje to očitali – češ da so komunisti brezbožniki. »Saj nisem mogel drugače: če ne bi bil vstopil v partijo, bi bil od lakote umrl. Samo člani partije so dobili karte za živež.« Ta sovjetska republika pa je bila kratkega veka. Njegov oče je bil Slovenec iz Štor – kjer je bila razvita železarska industrija – mati pa iz Šmarce pri Sevnici. Med prvo svetovno vojno so se selili v Gradec, kjer je bil oče eden glavnih inženirjev pri načrtovanju in izdelavi letal. Njegov brat Jože je tedaj zbolel za smrtonosno špansko gripo. Dobil je visoko vročino. Zaželel si je kislih kumaric. Mati jih je sredi zime kupila. Zdravnik je dejal: »Dnevi so mu šteti, lahko je, kar če, saj bo tako ali tako umrl.« Ko je pohrustal prvo, pa drugo, je zvečer vročina padla. In je ostal živ. Takrat še niso vedeli, da je vitamin C eden glavnih sredstev zoper gripo. Bili so trije bratje: Edvard, Jože in še tretji.
Edvard je med vojno vzel pod svoje okrilje Slovence, ki so jih Nemci med 2. svetovno vojno izselili s Štajerskega.
Ob demokratičnih spremembah devetdesetih let je postala njegova hčerka Marija eden od ustanoviteljev slovenskega društva Planika. On je bil tudi eden od pobudnikov slovenske maše, ki je bila prvič 2005 v Zrenjaninu in jo je vodil beograjski nadškof Stanislav Hočevar. Pri tisti maši sem usklajeval potek prav jaz. Naši pevci – ki so že prej sodelovali pri slovenski maši, so peli pod vodstvom Valerije Gulyás. Skrbel sem, da so v redu šla berila. Pred mašo je nastal nek nesporazum –ne vem točno, zaradi česa. Bil sem namreč prezaposlen z usklajevanjem maše: daleč gori na koru so bili naši mužljanski pevci, v cerkvi so bili pripravljeni bravci za berila in prošnje, po vrhu so se nam pa pridružili še člani nemškega društva.
Resnici na ljubo je treba namreč priznati, da tukajšnji Nemci po večini ne znajo nič več nemško kot pa tukajšnji Slovenci slovensko. Karkoli je že bilo v ozadju - Hočevar je tisti nesporazm tako čudovito čisto mirno poslušal. Kot se lahko vidi iz slik, med mašo niti luči ni bilo prižganih. Sicer sva s tem župnikom prijatelja vse do danes, ko je v pokoju v svoji hiši, hiši svojih staršev, skupaj s svojim nečakom.
Maša je vendarle lepo potekla – pretežno je bila pač v slovenščini – in tudi zbor ni znal nobene nemške pesmi – slovenske smo pa veselo prepevali že nekaj let pri Dominiku Saviu. Semkaj je prihajalo vsako soboto redno tudi nekaj hrvaških vernic iz Zrenjanina. Da bi njim in domačim Hrvaticam ustregli, smo mašo prilagajali – mešali tudi s hrvaškim besedilom in pesmimi. Po maši je bilo slikanje pred stolnico. Nato je bilo kosilo v hotelu Vojvodina in na njem je bil tudi prvi predsednik slovenskega društva Planika Vencel, pa tudi član društva Edvard Bobek.
Pozneje se je ravno z njim, tj. Venceljem, sprl. Na obisk v društvo Planika je bil namreč povabljen slovenski veleposlanik iz Beograda. Bobek je pripravil obširno poročilo o Slovencih, ki so bili pri njih v gosteh med drugo svetovno vojno, ko so bili izgnani s Štajerskega. Vencelju pa se je ta prispevek zdel predolg in ni dovolil, da bi Bobek z njim nastopil.
Bobek od tedaj ni hodil več na sestanke društva in seveda tudi njegova hčerka Marija ne. Ona se je začela navduševati za nemško društvo in je pripravljal tudi po radiu oddaje v nemščini – tudi ob podpori iz Nemčije, češ da je nekdo iz njenega rodu – mati Cica r. Marók je bila iz Sutjeske (madžarsko oziroma prej Szárcsa – Sarča). Njeni starši so imeli tri dekleta – in »osvoboditelji« Rusi so ob koncu druge svetovne vojne vse tri posilili. Seveda dekleta niso bila nič kriva. Še danes se ljudje širom Vojvodine, pa tudi v Beogradu – o tem je pričala sestra Mamerta, ki je vse to doživljala -, spominjajo ruskih vojakov, ki so delali nasilje nad ženskami in so jih družine skrivale po kleteh ali vodnjakih, da bi jih obvarovale nasilja. Tako so delali kot osvoboditelji – kaj še, če kam prihajajo kot okupatorji.
K slovenski maši v Mužlji pa je Bobek rad hodil in je bral – prav lepo in s pravilnim poudarkom – berilo. Prav tako je brala tudi njegova hčerka Marija poročena Benak. njen mož Ervin je bil profesor glasbe.
V tistem času je bilo veliko navdušenje nad slovensko mašo in je prihajala k njej tudi skrbnica cerkve – Kati néni. Pozneje pa je nekaj članov društva umrlo, nekaj se jih je izselilo v Slovenijo, v Mužlji pa ni bilo več nobenega slovenca – in se je ta maša počasi prelevila v hrvaško. Ko pa je izostalo prihajanje iz Zrenjanina in je prenehala vsakodnevna maša na Peskari, je prenehala tudi tako slovenska kot hrvaška maša.
„Če napade te korona“ 77 uredi
Zoper jetiko do 1947, ko so odkrili streptomicin in druge antibiotike, ni bilo učinkovitega zdravila. Za primero imamo danes proti koroni celo vrsto cepiv. Kakor hitro je bilo mogoče, sem se tudi jaz cepil s Pfeizerjevim cepivom in sem doslej prejel tri odmerke. Nekateri izkoriščajo ljudsko nezadovoljstvo zaradi nujnih ukrepov zoper korono, da bi se nevarna okužba vsaj malo zajezila.
Obstajajo namreč po celem svetu skupine nezadovoljnežev, ki zavračajo cepljenje, ki je doslej (2022) edini način uspešne zaščite proti tej novi, nepoznani in potuhnjeni bolezni, ki vsak dan pobira nove žrtve: redno med necepljenimi, včasih pa tudi med starejšimi cepljenimi, ki pa jih navadno spremlja še kaka kronična bolezen. Necepljenim pa ni rešitve, če jih napade hujša oblika covida-19.
Tako je ugonobila tudi mojo sestrično, (1944-2021), ki je živela v Beogradu. Ona me je večkrat obiskala v Mužlji in tudi v času, ko sem ležal v pančevski bolnici po hudi prometni nesreči leta 2000. Ravno za Veliko noč 2021 je padla v posteljo; moj letnik, zdrava ko dren, je pred tem je na vikendici na Fruški gori urejala kopalnico z željo, da bi se vsaj enkrat skopala. Pa ji ni bilo dano: začela je kašljati, dobila je vročino, srce ji je začelo preskakovati, pritisk ji je narastel. Ko je prišla po urah čakanja v kovid-ambulanto, so ugotovili, da je virus napadel obe pljučni krili; prepeljali so jo v Mladenovac – tam so pa ugotovili, da je pretežek primer in so jo dali pod kisik ter odposlali takoj nazaj v Beograd – in je v osamljenosti umrla v najsodobnejši korona-bolnici na Batajnici. Bila je dejavna tudi v slovenskem društvu „Sava“, kjer je vse do zadnjega nastopala v zboru „Pojoča družba“ v različnih cerkvah. Prijateljice so dejale, da ni marala za virus in da se je verjetno okužila v mestnem prometu; to je nauk za vse nas, da se pazimo, kolikor moremo.
Drugi sorodnik je živel v kar se da zdravem okolju v slovenskih hribih in daleč od ljudi – pa ga je korona vseeno našla; stanje se je zdaj zboljšalo, zdaj poslabšalo. Zdravniki so se dolge mesece borili za njegovo življenje – pa je umrl v Mariboru.
Oba sta bila necepljena – in bi ju ta neznatni pik rešil prerane smrti! Res je sicer, da lahko korona napade tudi cepljene; zlasti starejši, ki imajo poleg tega še kako kronično bolezen ali starost, so bolj izpostavljeni. Na splošno pa velja, da cepljenec ne dobi tako hude oblike in da kljub okužbi preživi; poleg tega veliko lažje okreva. Zato je cepljenje vsekakor priporočljivo za tiste, ki se smejo cepiti.
Jaz sem že od decembra 2020 spremljal širjenje te vseokužbe po Vuhanu na Kitajskem in sem že takrat opozarjal prijatelje in znance na previdnost. V Srbiji se je bolezen začela širiti 2021, in od 15. marca do 6. maja je bilo uvedeno celo izredno stanje, ki je okužbo vsaj malo zajezilo.
O koroni sem že 2020 napisal pesem tako kot božično, pa tudi kot velikonočno voščilo mnogojezično:
Tukaj je splet za obveščanje o gibanju prebivalstva na Zemlji, kakor tudi o poteku bolezni kovid-19 ali virusa korona, kar bo še nekaj časa pereče, sem tedaj zapisal na svoji spletni strani.
Na spletu sem našel, da je na Božič, tj. 25. decembra 2020 živelo na Zemlji 7,834,543,258 prebivalcev [4], od katerih je bilo okuženih s koronavirusom 80,002,079, umrlo 1,753,792, a okrevalo 56,341,152. [5]
Korona ga krona je naslov črkostiha-akrostiha od spomladi 2020. Kljub rožnogledim (optimističnim) predvidevanjem nekaterih, da bo korone konec za mesec-dva, sem imel prav v predvidevanju, da se bo trajanje te neznane bolezni zavleklo; in res se je podaljšala njena grožnja vse do Božiča – in nič ni pojemala. In ne bi, če ne bi iznašli rešilnega cepiva. Tako hvala Bogu, 27. decembra 2020 so začeli v EZ cepljenje – v Srbiji pa že pred Božičem. Predsednik Aleksander Vučić se je potrudil, da je nabavil vse obstoječe vrste vakcin: rusko, kitajsko, Pfeizerjevo ter
Nekateri dandanes strašijo pred cepljenjem, češ da povroča neplodnost. To ne drži. V resnici pa je 90% tistih, ki so preboleli hujšo obliko korone, postalo neplodnih. Glavni vzrok neplodnosti pa ni korona, ampak sovražen odnos do življenja. Če kdo živi pred poroko ko da je v zakonu, po poroki pa ko da je samski, ali je to spodbuda za sprejemanje otrok? Da ne govorimo o splavu, ki ga nekatera gibanja smatrajo za »pravico do lastnega trebuha« - in ne upoštevajo, da ima tudi nerojeni otrok pravico do življenja. Potem pa kontracepcija, – zato ni otrok!.
Korona ga krona je naslov velikonočnega črkostiha. Korona pomeni v latinščini krono ali venec. Ne krona ga virus, ampak mi ljudje, ker smo neurejeni in nespoštljivi, neprevidni in neodgovorni. COVID-19 – med ljudstvom bolj znan kot koronavirus, je prišel v Slovenijo 4. marca. Kmalu se je sodobna kuga tako razširila, da je Slovenija postala vodilna po obolelosti med bivšimi jugoslovanskimi republikami. Marsikje so po svetu uvedli izredno stanje z osnovnim sporočilom: »Ostanite doma!«
Zato previdnost vsekakor ni odveč. Nekateri so se zbirali iz kljubovalnosti in nasprotovanja trdim ukrepom in s tem pomagali širjenju okužbe. Iz skrbi za lastno zdravje spoštujmo pametne ukrepe in nujno sodelujmo z zdravniško stroko.
(črkostih slovensko) |
(slovostih srpsko-hrvatski) |
(acrostic English) |
(betűvers magyarul) |
|---|---|---|---|
Če napade te korona |
Ako umreš od korone? |
Dangerous coronavirus |
Ha megtámad a koróna |
Nekateri mladi v ZDA so govorili spomladi 2020: „Nič ne de, če se okužim – hočem potovati in uživati!“ – a po okužbi so bridko obžalovali svojo lahkomiselnost; [6].
Tudi nekateri odrasli so se na začetku vseokužbe delali norca iz smešnega virusa; [7] - ki pa danes nikomur več ni smešen.
Mi kristjani poskušamo gledati na to ujmo tudi pozitivno: ta čas preizkušnje nam je temeljito očistil naravo. Nad mnogimi področji zrak že zdavnaj ni bil tako čist; ekološko je postala naše Zemlja zdrava in bleščeča, ker tovarne in avtomobili niso onesnažujejo okolja. Bolezen je vrh tega odkrila mnoge heroje: med zdravstvenimi delavci, ki se žrtvujejo za bolnike celo kadar sami niso zadosti zavarovani; med sorodniki, ki skrbijo za svoje drage domače zlasti starejše; pa tudi med verskimi delavci – redovniki, misijonarji in duhovniki. Neki duhovnik v Italiji je umrl, ko je podaril svoj dihalnik (=respirator) v prid mlajšemu bolniku, ki ga ni niti poznal.
Ti čudoviti zgledi so nam spodbuda, da skazujemo večjo pozornost in ljubezen do svojih bližnjih. Vzemimo v roke koristno „korono“ = „rožni venec“ (korona pomeni tudi »venec« - od tega slovenski rožni venec), pa bomo z vztrajno molitvijo premagali to preizkušnjo na našo srečo in za prenehanje vseokužbe.
(črkostih slovensko) |
(slovostih srpsko-hrvatski) |
(acrostic English) |
(betűvers magyarul) |
|---|---|---|---|
Korona ga krona zelo |
Korona je veliko zlo. |
Mysterious Corona virus sows a death |
Koronavírus nem érti a tréfát! |
Srebrni jubilej 82 uredi
V Bečkereku (danes Zrenjaninu) je dne 29. maja 2022 potekala 25. obletnica od ustanovitve Dekliškega zavoda Karolina Szathmáry. Slovesnost se je začela z zahvalnim somaševanjem, ki ga je vodil škofov namestnik László Gyuris, a somaševali so protonotar Jenő Tietze, duhovniki József Mellár, Sándor Hajdú, verbit Elija Ohoiledwarin ter salezijanci Stanko Tratnjek, Rafo Pinosa in Janez Jelen.
V svojem nagovoru je generalni vikar omenil, da je bila nekoč njihova učenka tudi Božja služabnica in redovnica Marija Marjeta Bogner (1905-1933), doma iz bližnjih Melencev, ki je po svoji ponižnosti, potrpežljivosti in vedrem prenašanju neozdravljive bolezni lahko vzornica ne le redovnicam, ampak tudi duhovnikom in vernikom. Zahvalil se je požrtvovalnim sestram notredamkam za teh 25 let, v katerih je lahko v banatskem središču študiralo več rodov deklet iz oddaljenih vasi. Tukaj že četrt stoletja obstaja študentski dom ali internat, v katerega so jih pošiljali skrbni starši v zavesti, da so njihova dekleta v dobrih rokah.
Po maši je v Kulturnem domu ravnatelj zavoda Jenő Karl pozdravil vse številne goste.
Sestra Gizela Rácz se je ozrla na začetke in omenila ustanoviteljičino navodilo: „Ahova Isten küld, oda áldása is elkisér” (»Kamorkoli vas pošlje Bog, tja vas spremlja njegov blagoslov in izkusili boste njegovo usmiljeno ljubezen.«) 2. julija 1996 v Budimpešti so se provincialka Mária Jozefina in njene svetovalke odločile, da bodo v prazno hišo na Cara Dušana 59 v Bečkereku povabile dekleta iz zamaknjenih krajev Vojvodine za ohranjanje njihove verske, kulturne pa tudi narodne zavesti. »Najprej sem dala pobudo v Božje roke, in tako je Bog po naših rokah napravil čudovita dela.«
Predsednik vojvodinske skupščine István Pásztor se je v svojem govoru zahvalil katoliškim sestram ter vsem požrtvovalnim sodelavcem za izredno pričevanje:
»Mislim, da imata tu v Bečkereku dve cerkveni ustanovi in šoli izjemno pomembno vlogo: fantovski zavod v Mužlji, ki ga vodijo salezijanci in dekliški zavod, ki ga vodijo sestre notredamke.« Provincialka Maria Andrea Ivanics se je ozrla v daljno preteklost, ko se je ustanoviteljica reda Marija Terezija Gerhardinger odločila, da bo sprejela vabilo takratnega čanadskega škofa Aleksandra Bonaza (škofoval od 1860 do 1889), ki je stoloval v Temišvaru in tako je sedem sester ustanovilo šolo za revna in zapuščena dekleta leta 1880 v Velikem Bečkereku.
Sledila so prepričljiva pričevanja bivših gojenk, ki so odzvenela v ugotovitev: »Našla sem prijateljev in prijateljic, ki mi pomenijo zaklad za celo življenje vse do danes.«
Zlati jubilej 83 uredi
S sošolci smo se srečevali – mislim, da vsakih pet let. Zaradi oddaljenosti in službenih obveznosti se teh srečanj nisem mogel vedno udeležiti. Ob petdesetletnici – 6. junija 2009 – pa sem bil navzoč pri srečanju v vili Široko pri Šoštanju. Peljal me je brat Jož, ki je bil hišnik v Kulturnem domu v Velenju. Z njim sva rajžala kar trikrat tudi na Koroško. enkrat v Žitaro vas, drugič do Gospe Svete, tretjič do Pliberka.
To srečanje je bilo res lepo pripravljeno in je imel govor že pokojni Edi Jan. Med drugim je dejal:
- Smo danes zbrali se za jubilej, jubilej spominov, ko vsi radoživi pokukali smo v svet neznani, skoz vrata skupnega nam bivališča; pred petdesetimi leti, vsi v radosti, v veri vase, optimizma polni smo stopili, iz dvorišča šole naše, v jasne, svetle, nove čase; da sklatimo z neba zvezde, da zavrtimo svet kot veli srce nam naše!
Smo klatili, smo vrteli, se ljubili, delali, se veselili in molili, sladkosti in grenkobe življenja zaužili; dobili kar smo zaslužili… Naj oko danes utrne solzo sreče, solzo svetlega spomina, da srečen bodem jaz in ti in naša domovina!
Osmi razred smo končali v Starem Velenju leta 1959 – pedtesetletnico pa smo proslavljali v Šoštanju – prizorišče je bila vila Široko dne 6.VI.2009, kamor me je peljal moj brat Jož.
Jaz pa sem pozdravil družbo profesorjev (takrat so bili še skoraj vsi živi) in dijakov z izvirnim črkospevom, ki se glasi takole:
| LEPI ZLATI JUBILEJ |
|---|
Leta hitro so minila nam mladosti, |
Čudovita so bila ta srečanja, žal vse preredka. Do danes pa so se naše vrste tako razredčile, da ni koga, ki bi nas sklical – kot imamo na primer vsakoletno srečanje duhovnikov, ki smo bili posvečeni leta 1972. Od 61-ih nas je letos, 2022, ostalo še 26, ki smo obhajali zlato mašo – medtem ko so bili letos v Sloveniji posvečeni le 4 novomašniki!
Nekdo med verniki je omenil, da bi mi, letošnji slovenski zlatomašniki, imeli pravico napraviti skupno zlato maševanje, skupno parado ponosa – veliko bolj ko tisti, ki se izogibajo svojih naravnih obveznosti ter z raznimi paradami „vrbuju“ na ta način nove člane. Nas je bilo pred 50-imi leti 61: nekateri so zaspali v Gospodu, maloštevnilni so tisti, ki so se na tej poti utrudili in duhovništvo zapustili. Mi zlatomašniki pa smo v skromnosti in zvestobi skozi petdeset let vztrajno služili Bogu in bližnjemu, ne da bi za to pričakovali ali dobivali kakršnokoli priznanje; upamo pa, da so naša imena zapisana v nebesih – in to je zadosti.
Prav tako bi bili upravičeni do mavrične parade ponosa zlati ali srebrni zakonci-jubilanti, ki so si ostali zvesti skozi dolgo obdobje, sprejemali otroke iz Božjih rok in jih po naravnih, Božjih in cerkvenih postavah tudi vzgajali – kar je dandanes vedno bolj težavna in nehvaležna naloga. Ne le, da so ti otroci in vnuki prihodnost naroda – oni bodo gmotno oskrbovali tudi tiste, ki ne morejo ali celo nočejo imeti otrok, ker zanemarjajo svoje dolžnosti do Boga, domovine in sebe.
Med svojimi duhovniškimi sošolci bi na prvem mestu omenil zaslužnega novomeškega škofa Andreja Glavana, ki je bil ne le prvi škof na novo utemeljene novomeške škofije, ampak je res deloval Bogu in ljudem ugodno – in smo se ob začetku njegove službe tam srečali tudi sošolci, ter se popeljali po sanjavi Krki: s kakim navdušenjem so ga tam sprejemali!
Omenim naj vsaj Jožeta Pribožiča, dolgoletnega šoštanjskega dekana in župnika, ki oskrbuje tudi zdravilišče in bolnico Topolšica.
Zadnje čase zaradi korone ni bilo tozadevnih srečanj – letos pa je spet bilo pri mojem sošolcu in dobrem prijatelju Ivanu Napretu v Šmartnem ob Paki. Mi, ki smo bolj oddaljeni – zlasti jaz v Vovjodini – žal nismo bili telesno navzoči, vendar smo bili in še bomo v duhu, molitvi in resnici.
Omenim naj tudi svojega soseda Ivana Napreta, ki je že dolga leta priljubljen župnik v Šmartnem ob Paki; pa rimskega profesorja Jožeta Pirca iz Idrije, kakor tudi rajnega Igorja Loviščka, pri katerem smo se srečali 2002 v Medani v Goriških brdih in nam je postregel z vinom, ki mu ni tekmeca.
Mnogi so poznali in imeli radi našega sošolca, ki je po mnogih romarskih poteh zemeljskega Jeruzalema ter težki bolezni priromal v Očetov dom nebeškega Jeruzalema v 73. Letu. Milan Holc (28.viii.1946-28.vi.2019), redovnik in duhovnik slovenske minoritske province, je prejel mašniško posvečenje 2. julija 1972 na Ptuju. 34 let je živel in deloval v mednarodnem minoritskem kolegiju Seraphicum v Rimu, leta 2009 pa se je vrnil v Slovenijo. Bil je profesor in prevajalec svetega pisma ter voditelj romanj v Sveto deželo. Pogreb je bil na praznik Ptujskogorske M. Božje, v torek, 2. julija 2019 na Ptujski Gori.
Sam je v nekem intervjuju povedal, da mu je bilo kot profesorju dano, da je prehodil mnoge dežele po svetu, a enake domači, slovenski deželi, v svetu ni. Svojo ljubezen do domovine je zgovorno pokazal še posebej v zadnjih letih. Na Ptujski Gori je skupaj z redovnimi brati, rad sprejemal romarje, jih nagovarjal ter jim v duhu sv. Frančiška skušal približati znamenitosti ptujskogorske bazilike, če je bilo potrebno tudi v raznih, romarjem bližjih in razumljivejših jezikih. Poleg duhovniške službe, ki jo je opravljal na Ptujski Gori je bil pater Milan Holc poznan tudi kot duhovni in strokovni voditelj številnih romarskih skupin v Sveto deželo in druge kraje, povezane s svetim pismom in s prvimi začetki krščanstva. Somaševanje pri pogrebni maši je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl DJ, ob somaševanju novomeškega škofa Andreja Glavana in duhovnikov. Govorniki so poudarjali njegove zasluge in njegov prijazen značaj, ki je nagovarjal domače župljane in romarje, ki so prihajali na Ptujsko Goro.
Leto dni pred tem je nas sošolce še prijazno gostil na Ptujski Gori, ki nam jo je strokovno razkazal in z nami somaševal. Pred leti nas je tudi strokovno vodil po Romuniji, kjer čisto na vzhodu imajo minoriti polno semenišče v mestecu Roman.
„Oče in učitelj mladih“ 85 uredi
Na koncu je še pesem, ki sem jo napisal v čast »očetu in učitelju mladine« - svetemu Janezu Bosku. Druge moje pesmi in sestavke pa lahko najdete na spletni strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Uporabnik:Stebunik#Moje_pisanje:_pesem_in_proza
| Oče in učitelj mladih (črkospev) |
|---|
OČE IN UČITELJ MLADIH |
KAZALO
Uvod 1 uredi
Moja mati 4 uredi
Selitev 5 uredi
Mama pesnica 6 uredi
Moj oče sadjar 8 uredi
Bratje in sestre 13 uredi
Moja babica 14 uredi
Teta Hedvika 16 uredi
Stric Ivan 20 uredi
Stric Tinček 21 uredi
Moja birma 22 uredi
Osnovna šola 23 uredi
Srednja šola 26 uredi
Predvojaška (pre)vzgoja 29 uredi
Noviciat na Reki 30 uredi
Bogoslovje 32 uredi
Zdravnik Anton Lisec 38 uredi
Knjižničar v vojaški suknji 40 uredi
Odvračanje od poklica 42 uredi
V Prištini 43 uredi
Zadeva s knjigami 45 uredi
Na Rudniku 46 uredi
Nova maša 47 uredi
Slovo od doma 49 uredi
Cerknica 51 uredi
Okrog bolnikov 52 uredi
„Črni prstan“ 54 uredi
Jezuit si »prisluži« klofuto 56 uredi
Duhovnik na VMA 57 uredi
Niš 58 uredi
Bučka je pušeljc Dolenjske 59 uredi
Mužlja 63 uredi
Boka 64 uredi
Slučaj Jaša Tomić 65 uredi
Humanitarna pomoč 66 uredi
Moje pridige 67 uredi
Joška Rašáj 68 uredi
Domovina, ti si zdravje 70 uredi
Blagoslov hiš 73 uredi
Obisk bolnikov 74 uredi
Miličnik v bolnišnici 75 uredi
Dominik na Peskari 76 uredi
„Če napade te korona“ 77 uredi
Srebrni jubilej 82 uredi
Zlati jubilej 83 uredi
„Oče in učitelj mladih“ 85 uredi
Sklici uredi
- ↑ (Tone Tajnšek v naš čas, 29. oktobra 1992).
- ↑ (viš – »Naš čas«, Velenje, 5. novembra 1992)
- ↑ Ta del pesmi je bil prvič objavljen v glasilu "Zvon Marije Pomočnice" na Rakovniku, št. 3, 25. decembra 1969. Urednik je spustil naslednje tri kitice, ki se pa glasijo takole: multilingvalno je bilo dodano letos.
- ↑ »Current World Population«. world meter. 25. december 2020. Pridobljeno 25. decembra 2020.
- ↑ »COVID-19 CORONAVIRUS PANDEMIC«. world meter. 25. december 2020. Pridobljeno 25. decembra 2020.
- ↑ »Brejdi Slader je pred kamerama izjavio: "Pa šta ako se zarazim korona virusom, hoću da se provodim". Zaražen je i sada svima PORUČUJE OVO«. T. G. v: Žena Blic. 7. april 2020. Pridobljeno 7. aprila 2020.
- ↑ »Nestorović: Kad sam rekao da je ovo NAJSMEŠNIJI VIRUS, imao sam za to JAK RAZLOG«. K. S. v Blic. 6. april 2020. Pridobljeno 7. aprila 2020.