Rijabd

Kraljeva palača v Aranjuezu, XVI-XVIII stoletje, gradnja po delih skozi stoletje, Aranjuez.

                  UMETNOST 18. STOLETJA V ŠPANIJI

Prihod dinastije Bourbon, je imel velik vpliv na špansko umetnost osemnajstega stoletja. Z novostmi v kiparstvu in arhitekturi so želeli opozoriti ne samo na prihod nove vladavine, temveč tudi na spremembe v umetniškem in političnem duhu.

Nova dinastija, francoskega izvora, je od nekdaj hrepenela po vzdušju francoskega dvora v Versaillesu. To vzdušje so želeli pričarati z gradnjo novih ter obnovo že postavljenih palač po francoskih vzorih. Prvo takšno veliko naročilo, ki ga je naročil španski monarh Filip V.je bila Kraljeva palača La Granja de San Ildefonso, zgrajena med leti 1721 in 1724 v Segoviji. Palača je bila ena izmed prvih naročil dinastije Borbon.[1] Drugo reprezentančno stavbo lahko najdemo v Madridu in gre prav tako za kraljevo palačo. Ta je po površini dvakrat večja od Buckinghamske palače ter palače v Versaillesu. Zgrajena je bila med leti 1738 in 1764.[2] Za razliko od prvih dveh palač, je bila Kraljeva palača v Aranjuezu le prenovljena v osemnajstem stoletju in jo odlikuje zapletena stavbna zgodovina. Palačo so gradili po delih v različnih obdobij in pod finančnim okriljem različnih monarhov.[3] Gradnja palač in njihov kiparski okras je bila zaupana različnim italijanskim in francoskim umetnikom, ki so ustvarjali za španski dvor. Umetniški okus nove dinastije, temelji na pravilni in jasni arhitekturni zasnovi in močno nasprotuje dekorativnemu okusu španske nacionalne arhitekture, ki slovi po bogati a obenem nepregledni dekoraciji fasade.[4] Med vladavino Ferdinanda VI., pa so čedalje bolj postajali aktivni tudi španski arhitekti, ki so se dotlej izobraževali skupaj z tujimi arhitekti. Španski monarh je leta 1752, ustanovil Kraljevo akademijo lepih umetnosti San Fernando, ki je spodbujala klasicizem ter akademsko arhitekturo. Na akademiji naj bi se bodoči državni arhitekti spoznali z novimi okusi španskih monarhov. Šele z Karlom III., vstopi v umetnost razsvetljenstvo. V zadnjih desetih letih osemnajstega stoletja, se v času vladavine Karla IV., pojavi Neoklasicizem.[5]

Kraljeva palača La Granja de San Ildelfonso, 1721-1724, Segovija.

Neptunov vodnjak, 1777-1786, Plaza de Cánovas Del Castillo, Madrid.

Vodnjak Slave, 1732 (slovesna otvoritev),C/ Barceló, 2; Madrid.

Kraljeva palača v Madridu, 1738- 1764, Madrid.

Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v kiparstvu. Španski monarhi so se za okraševanje svojih palač in vrtov, rado zatekali k tujim kiparjem. Tako je dekoracija nove kraljeve palače potekala pod okriljem italijanskega kiparja Giovannija Domenica Olivierija, španskega kiparja Felipa de Castro ter francoskega kiparja Roberta Michela. Vrtovi Kraljeve palače La Granja de San Ildefonso so bili okrašeni z vodnjaki in kipi po vzorih francoskega dvora v Versaillesu. Pri izdelovanju kipov so bile zelo priljubljene mitološke in alegorične teme, med materiali pa je bil najbolj priljubljen ravno marmor. Med izjemnimi kiparskimi umetninami je vredno izpostaviti vodnjak Slave, vodnjak Zmajev ter Neptunov vodnjak.[6]

Na zadnje ne smemo pozabiti tudi na slikarstvo z poudarkom na slikarju Francisca de Goya. V svojih slikah ni upodabljal le kraljeve družine ter plemiče, temveč je upodabljal tudi burne dogodke, ki so pomembno zaznamovali osemnajsto stoletje v Španiji.[7] Bil je racionalist, razsvetljenec ter po duši romantik. Slikar je v različnih obdobjih slikal pod različnimi vplivi. Tako je v njegovih delih, predvsem v začetkih slikarjevega ustvarjanja, prisoten Neoklasicizem, pri katerem vlada razum, medtem ko v zadnjih obdobjih umetnikovega ustvarjanja čutimo prisotnost Romantike, katero mnogokrat povezujemo z gibanjem »Sturm und Drang«. Umetnik je ustvarjal v različnih tehnikah kot so na primer stensko slikarstvo, oljno slikarstvo na platnu z verskimi tematikami, tapiserije, psihološki portreti ter potreti kraljeve družine, grafike in še mnogo druge.[8] V prvih dveh obdobij ustvarjanja, je umetnik slikal žanrske prizore iz španskega življenja. Najbolj znana dela iz tega obdobja so Senčnik, Gugalnica ter Slepa kokoš.[9] V njegovih delih se odražajo vplivi umetniških del Diega Velázqueza, čigar dela so služila umetniku v pomoč pri razumevanju igre svetlobe ter različnih afektov.[10] Tudi portret družine Karla IV.. močno spominja na Las Meninas, delo slavnega Diega Velázqueza. V zadnjih dveh obdobjih ustvarjanja lahko začutimo v slikarjevih delih očitno tesnobo, ki ga je pestila, zaradi političnih nemirov v Španiji, ki so se odvijali ravno v tistih dveh obdobjih. Občutek tesnobe je slikar v svojih delih dosegal z temno in gosto atmosfero, temnimi toni ter z patetičnostjo izrazov. Vsi ti učinki so prisotni v črnih slikarijah, ki bi jih lahko imenovali tudi za predhodnike ekspresionizma ter nadrealizma. Ena izmed znanih del iz tega obdobja sta Kolos in Saturn. Poleg že omenjenih del, je umetnik upodabljal tudi slike z zgodovinsko tematiko. Takšna primera sta sliki z naslovi Streljanje upornikov (El tres de mayo) ter Drugi maj 1808, kateri prizori prikazujejo usmrtitev španskih ter arabskih upornikov. Zadnje delo, ki ga je slikar naslikal v Bordeauxu, se imenuje Mlekarica iz Bordeauxa, ki naj bi bila predhodnica impresionizma.[11]

Mlekarica iz Bordeauxa, 1825 - 1827, olje na platno, Museo del Prado, Madrid.

Zaključimo lahko, da je dinastija Borbon močno vplivala na špansko umetnost, predvsem na arhitekturo ter kiparstvo, kjer je uveljavila jasno in urejeno arhitekturno zasnovo brez odvečne dekoracije in neurejene arhitekturne zasnove, ki je bila značilna za špansko arhitekturo pred prihodom dinastije. Dodali so nekaj novega k španski umetniški sferi in v zadnjih desetletjih osemnajstega stoletja, lahko opazimo prisotnost neoklasicističnega gibanja. Kaj pa lahko povemo o slikarstvu? Zahvaljujoč slikarstvu si danes lahko predstavljamo dogodke in spremembe, ki so se odvijale v Španiji konec osemnajstega stoletja. Slike odražajo po eni strani nepravičnost, spremembe in negotovost nad dogodki, ki so v tistem času pestili Španijo. Po drugi strani pa lahko začutimo prisotnost svežine in živih tonov. Dejstvo je, da danes ne bi bili priča vseh teh prizor brez razsvetljenega uma Francisca de Goye. Z svojimi slikami je utrl pot avantgardnim gibanjem kot so ekspresionizem, nadrealizem ter impresionizem. Povsem tem lahko potrdimo, da je bil umetnik ves čas en korak pred svojimi sodobniki.

Senčnik, 1777, olje na platno, Museo del Prado, Madrid.

Tretji maj 1808, 1813-1814, olje na platno, Museo del Prado, Madrid.

VIRI:

- Arquitectura borbónica o de los Borbones, Palacio Real de la Granja de San Ildefonso, en Segovia. http://www.arteespana.com/borbones.htm.

- Arquitectura borbónica o de los Borbones, Palacio Real de Madrid, http://www.arteespana.com/borbones.htm.

- http://www.mecd.gob.es/cultura-mecd/areas-cultura/patrimonio/mc/patrimoniomundial/bienes-declarados/por-ano-de-inscripcion/aranjuez.htmlArquitectura borbónica o de los Borbones, http://www.arteespana.com/borbones.htm.

- Enrique VALDEARCOS, EL ARTE NEOCLASICO Y FRANCISCO DE GOYA, Clio 33 (2007), http://clio.rediris.es, ISSN: 1139-6237, str. 4-6.

Saturn, 1819 - 1823, oljna freska prenesena na platno, Museo del Prado, Madrid.

Kolos, 1808 – 1812, olje na platnu, Museo del Prado, Madrid.