Uporabnik:Fran/Peskovnik 2

Iron MaidenUredi

ZgodovinaUredi

 
Prvi album - Iron Maiden

Zgodnja leta (1975 - 1978)Uredi

Ustanovljeni so bili na božič, s strani basista Steva Harrisa, kmalu po tem, ko je on zapustil prejšnjo skupino - Smiler. Navdih za ime skupine je dobil v filmu The Man in the Iron Mask. Prvega pevca, Paul Daya so odpustili zaradi pomankanja "energije in karizme na odru". Zamenjal ga je velik navdušenec nad skupino Kiss, Dennis Wilcock. Ta je pripeljal tudi Dava Murray, kateri je zamenjal dva prejšnja kitarista in je vrnil voljo do vodenja skupine Stevu Harrisu. Pozneje je imela skupina še nekaj menjav, do konca leta 1978 pa so zaposlili še bobnarja Douga Sampsona.

Pot do slave (1978 - 1981)Uredi

Leta 1978 so po sestanku v Red Lion Pubu v Leytonstonu dobili pevca Paula Di'Anna. Steve Harris je bil nad njim navdušen. Skupina je obstastajala že tri leta, pa ni naredila še nobene svoje glasbe. Zato so na zadnji dan starega leta 1978 izdali demo The Soundhouse Tapes. Čeprav je vseboval le tri pesmi so v nekaj tednih prodali vseh pet tisoč izvodov. Eden od teh, Prowler, je prišel na prvo mesto v Sounds magazine.

Med letoma 1977 in 1978 je bil Dave Murray edini kitarist. Nato (1979) se je pridružil še Paul Cairns, a jih je zapustil kmalu pred odhodom v studijo. Več kitaristov je bilo še zaposlenih, dokler se niso dokončno odločili za Dennisa Strattona. Dave je predlagal še kitarista Adriana Smitha, poznanca iz otroštva, a je bil on zaposlen s svojo skupino. Bobnar Doug Sampson je bil pravtako zamenjan z Clive Burrom. Decembra 1979 so se povezali z založbo EMI.

Leta 1980 je bil izdan album poimenovan kar po zasedbi, torej Iron Maiden. V nejkaj tednih po izidu je skupina že postala ena vodilnih predstavnikov NWOBHM. Album vsebuje uspešnice kot so "Running Free", "Transylvania", "Phantom of the Opera", in "Sanctuary". Po izidu so imeli turnejo po Angliji, nato pa so odšli na otvoritev turenje skupine Kiss. Istega leta so tudi sodelovali z Judas Priest. Oktobra 1980 so tudi zamenjali kitarista in sprejeli Adriana Smitha.

V letu 1981 so izdali že drugi stidijski album imenovan Killers. Ta je vseboval tudi skladbe napisane že prej, a so takrat predstavljale presežek. Na novo so napisali "Prodigal Son" in "Murders in the Rue Morgue". Stare skladbe so na novo posneli še z novim kitaristom.

Mednarodni uspeh (1981 - 1986)Uredi

Od leta 1981 je začel Paul Di'Anno popuščati. Kazal je pomankanje volje, predvsem zaradi uživanja kokaini in alkohola. Njegovi nastopi so postajali vedno slabši. Steve Harris tega ni prenašal in ga je zato odpustil. Konec leta 1981 so začeli iskati novega vokalista. Imeli so neverjetno srečo, saj so našli pevca Bruca Dickinsona, kateri je še dandanes po mnenju kritikov eden najbolših heavy metal pevcev. Bruce Dickinson je bil pred tem v skupini Samson. Kmalu je z njimi šel na novo turnejo, kjer so svojim oboževalcem predstavili tako pevca kot svoj prihodnji stil.

V studijo je bil Bruce prvič pri snemanju tretjega albuma, The Number Of The Beast, leta 1982. Ko je bil album izdan, je bil velika uspešnica in je zasedel veliko prvih mest na lestvicah po Angliji in po svetu. Že drugič je imala skupina turnejo po celem svetu: Združene države Amerike, Kanadi, Japonski, Avstraliji in Nemčiji. Skupina pa ni imela sreče v Ameriki, saj jih je napadla skupina Krščanskih aktivistov. Obtožili so jih satanizma, predvsem zaradi novega albuma. Hoteli so uničiti vse njihove izvode, skupaj z tistimi od Ozzy Osbourna. Člani skupine so že takrat zanikali kakršno koli vezo s satanizmom in to počnejo še sedaj. A na nek način jih je tudi to pripeljalo do slave.

Decembra leta 1982 je bobnar Clive Burr zapustil skupino, zaradi osebnih razlogov. Zamenjal ga je Nicko McBrain, kateri je še danes bobnar v skupini. Kmalu po tem, leta 1983 je bil izdan album Piece of Mind. Z njim sp ponovili dosedanje uspehe, zato so že leto po tem, 1984, izdali album Powerslave. Na tem so številne uspešnice, zanimiva pa je "Rime of The Ancient Mariner", katera je njihova prva dalša skladba, saj je dolga več kot 13 minut. Po tem je sledila turneja, na kateri so v 13 mesecih imeli 193 nastope. Mnogo nastopov so imeli enega za drugim v večjih mestih. Zaradi velikega števila nastopov jim ni bilo težko izdati live albuma Live After Death. Po koncu turneje so si vzeli pol leta odmora, kar je bil eden najdaljših odmorov.


Eksperimentiranje (1986 - 1989)Uredi

Po odmoru se je skupina odločila za drugačen pristop do svoje glasbe. Z albumom Somewhere in Time (1986) so se dotaknili tem kot so zgodovina, minevanje časa, potovanje po času in dolge vožnje. Prvič je so bile uporabljene sintetizirane kitare in bas, kar je dodalo teksturo in plasti glasbi. Vse to je zelo vidno v njihovi pesmi Wasted Years. Sledil je album Seventh Son of a Seventh Son (1988), kateri govori o otroku s posebnimi nadnaravnimi sposobnostmi. Skupina je prvič v svoji zgodovini uporabila klaviature, kar je nasprotje dodatku pri albumu Somewhere in Time. S tem albumom so poželi velik uspeh, saj se je uvrstil na prvo mesto pri #1 in the UK charts. Leta 1990, okoli desetletnice njihovega delovanja, so izdali The First Ten Years, serijo desetih CDjev in dvojnih vinilk.

Čas sprememb (1989 - 1999)Uredi

Pobnovna združitev (1999 - 2005)Uredi

Današnja leta (2005 - danes)Uredi

DiskografijaUredi