DHMOFO

Kranjska čebela

Kranjska čebela, ki jo imenujemo še kranjica, kranjska sivka ali le sivka, je dobila ime po deželi Kranjski, na tem področju se je skozi evolucijo kranjska čebela ustalila. V Sloveniji lahko čebelarimo le s kranjsko čebelo.

Kranjska čebela nudi številne prednosti za čebelarstvo, kot so:

·        Majhna poraba zimske hrane,

·        Hiter pomladanski razvoj,

·        Usmerjenost v izkoriščanje paše v gozdu,

·        Dobra orientacija,

·        Hitro zmanjšanje obsega zalege v brez pašnem obdobju,

·        Zalega izgine zgodaj jeseni,

·        Umirjenost

Kranjska čebela ima tudi nekatere slabe lastnosti za čebelarstvo:

·        Pogosto rojenje,

·        Slabše nabiranje propolisa

Kranjska čebela ali Kranjica

V eni čebelji družini je ena matica, nekaj sto do nekaj tisoč trotov in nekaj deset tisoč čebel delavk.

Življenjski prostor

Je avtohtona pasma čebele, ki je prvotno živela na skoraj celotnem slovenskem etničnem prostoru. Danes je zaradi svojih prednostih razširjena v večini sosednjih držav ter po vseh celinah.

Uvrstitev v sistem

Kraljestvo: živali (animalia)

Deblo: členonožci (arthrooda)

Razred: žuželke (insecta)

Red: kožekrilci (hyemenotera)

Družina: prave čebele (apidae)

Rod: čebele (apis)

Vrsta: medonosna čebela (apis mellifera)

Podvrsta: domača kranjska čebela (apis mellifera cranica)

Zunanji izgled

Čebelje telo se tako kot pri vsek žuželkah deli na glavo, oprsje in zadek. Čebelja koža je neke vrste skelet, saj je sestavljena iz povrhnjice in hitina, nanj pa se pripenjajo mišice. Čebelin kožni skelet je sestavljen iz trinajstih obročkov, izmed katerih je vsak sestavljen iz hrbtne in trebušne polščice. Obročki so med seboj povezani s tanko prožno pokožnico, ki dopušča, da čebele lahko telo nekoliko skrajšajo ali podaljšajo. Skoraj ves hitinski oklep je prekrit z dlačicami.

Glava

Glava je od spredaj skoraj trikotne oblike. Na spodnjem delu je ustne odprtina s čeljustno in rilčkom, na vsaki strani pa so velike mrežaste oči. Največje oči ima trot. Na vrhu glave ima kranjska čebela tudi tri pikčasta očesca, pod čelom pa sta pritrjeni kolenčasto upognjeni tipalnici

Oprsje

Oprsje je sestavljeno iz treh obročkov. Na oprsje sta pritrjena dva para kril in trije pari nog. Vsak obroček ima en par nog, krila pa so pritrjena na drugem in tretjem. Vsi prsni obročki so med seboj trdno zaraščeni.

Noge

Noge so precej močne, čebele jih uporabljajo za hojo, čiščenje telesa, nabiranje in prenašanje cvetnega prahu, grajenje satja… vsak par nog je posebej prilagojen njegovim nalogam. Krila čebele uporabljajo za letenje.

Krila

Imajo dva para prozornih kril iz hitina, ki so poševno vsajena v oprsje. Pokrita so z majhnimi dlačicami. Sprednji par kril je večji in pokriva zadnji par, ko čebela ne leta. Ko čebela vzleti, se z zadnjimi krili s posebnimi kaveljci zapneta za roževinasti gubi, ki sta na zadnjem robu sprednjih kril. Na ta način čebela ustvari enotno letalno ploskev, kar ji izboljša letenje. Čebela v eni sekundi naredi približno 200 zamahov, leti s hitrostjo do 40 km na uro. Čebela lahko prenaša tovor, ki je težak do tri četrtine njene lastne teže

Zadek

Zadek pokriva devet hitinskih obročkov, od tega jih je vidnih šest. Pri matici in čebeli delavki so zadnji trije obročki skoraj zakrneli in se spremenili v želo, pri trotu pa so se skoraj v celoti ohranili. Hrbtni deli zadkovih obročkov so mnogo večji od trebušnih.  Pod trebušnimi deli zadkovih obročkov so voskovne žleze, ki izločajo vosek v obliki voščenih ploščic. Ves zadek je prekrit z gostimi dlačicami, ki so na hrbtnih delih zadkovih obročkov v obliki pasov. Dlačice imajo pomembno vlogo pri opraševanju rastlin in nabiranju cvetnega prahu. V zadnjem zadkovnem obročku čebela skriva želo, ki je sestavljeno iz treh delov: iz žeblička in dveh bodalc, ki imata vsaka po deset nazaj obrnjenih kaveljčkov. Želo je s cevko povezano s strupnim mešičkom, podaljšek mešička pa je dolga, črevasto zvita žleza strupnica.

Notranja zgradba

Prebavila

čebelja prebavna pot se začne z večdelnimi usti, ki jih sestavljajo ustna, trojne čeljust, torej prednje, spodnje in zadnje, pa tudi jeziček. Jeziček, spodnje čeljusti in zadnje čeljusti skupaj sestavljajo približno 6,7 mm dolg rilček. Prebava se nadaljuje skozi prebavno cev, ki jo delimo na tri dele; sprednje, srednje in zadnje črevo. Tu se hrana zmehča in kemično spremeni, tako da jo organizem lahko vsrka. Prednje črevo se začne z ustno votlino, ki se nadaljuje v žrelo, ta v požiralnik, zaključi pa se z medeno golšo, kamor čebela začasno shranjuje in skladišči hrano. Vanjo lahko spravi 50 do 70 mm³.  Čebele hrano prebavijo v srednjem črevesu. Na začetku ima srednje črevo zaklopnico, ki uravnava dotok hrane v črevo. Srednje črevo je 12 mm dolga, nagubana zavita cev, kjer se izločajo prebavni sokovi. V tem delu čebela vsrka vse hranilne snovi. Zadnje črevo je sestavljeno iz tankega črevesa in blatnika. Tanko črevo služi za odvajanje neprebavljivih snovi v blatnik. Na začetnem delu tankega črevesa so Malpighijeve cevčice, ki so na enem koncu zaprte, na drugem pa v črevo izločaji razgrajene snovi iz hemolimfe, predvsem sečno kislino. Blatnik je zgrajen iz zelo elastičnega vezivnega tkiva, saj čebele v sebi zadržujejo precej blata. Praviloma čebele izločajo blato zunaj panja, drugače je to znak bolezni.

Žleze

čebele imajo več žlez z zunanjim izločanjem. Izločki teh žlez v medsebojni povezavi zelo vplivajo na življenjsko pomembne procese vsake posamezne čebela, pa tudi na socialno življenje vse družine. Žleze slinavke se razvijejo na stopnji čebeljih ličink. Ločimo dve veji slinavke, ena leži v oprsju, druga pa v zadnjem delu glave. Njuno skupno izvodilo je nad rilčkom. Žleze slinavke so potrebne pri prebavi, hkrati pa vlažijo jeziček in dele rilčka, da laže sprejema hrano. Žleze slinavke so potrebne tudi pri izdelavi voska. Krmilne ali goltne žleze najdemo samo pri čebelah delavkah. So grozdnate oblike in zavzemajo ves zgornji del čebelje glave. Krmilne žleze proizvajajo mleček, s katerim čebele krmilke hranijo mlade čebelje ličinke, matičje ličinke, matico in trote. Krmilne žleze sčasoma zakrnijo. Od tega, koliko časa in s kako kvalitetnim mlečkom s prehranjuje ličinka, je odvisno, ali bo spolno dozorela matica ali pa čebela delavka. Čeljustne žleze so slabo razvite pri delavkah, precej bolje pa pri matici. Izoček teh žlez je tako imenovana matična snov, ki označuje matičino prisotnost v panju, preprečuje pa razvoj jajčnikov pri čebelah delavkah. Matičino odsotnost v panju čebele opazijo že po petih do šestih urah in takoj začnejo vzrejati novo matico. Voskovne žleze izločajo zelo pomembno gradivo za gradnjo satja - vosek. Te žleze imajo samo čebele delavke, in sicer na sedmi do deseti trebušni ploščici zadka na notranji strani. Vosek se na zraku strdi v drobne voščene ploščice med obročki na trebušni strani zadka. Ker čebele za izločanje voska potrebujejo kar nekaj medu in cvetnega prahu, gradijo najbolje na vrhuncu paše. Čebele jemljejo voščene ploščic izpod zadka z zadnjimi nogami in jih nesejo k sprednjimi čeljustmi, s katerimi jih oblikujejo in gradijo satje. Žleza strupnica je dolga zavita cev , ki je povezana s strupnim mešičkom. Ko čebela piči, se čebelji strup iz strupnega mešička izlije v rano. Mlada čebela še nima strupa, ima pa tudi mehko želo, zato ne more pičiti. Največ strupa imajo stražarke, in sicer v obdobju, ko je največ cvetnega prahu. Največ strupa imajo čebele, ki so stare 18 dni. Ko žleze strupnice prenehajo delovati, ostane strup uskladiščen v strupnem mehurčku. Čebelje želo ima dvajset v nasprotno smer obrnjenih kaveljčkov, zato želo ostane v rani, čebela pa posledično umre. Drugačno je matičino želo, ki nima kaveljčkov. Matica lahko torej piči večkrat. Vonjalna žleza leži med deveto in deseto hrbtno ploščico zadka, pod kožico, ki veže obe ploščici. Vsaka celica izloča skozi zelo tanke kanalčke poseben izloček, s katerim na osnovi značilnega vonja tega izločka označujejo lego panja. Žleze ne vidimo, če je čebela ne uporablja. Pri uporabi te žleze čebela dvigne hrbtno ploščico devetega obročka, pri čemer se izbočita vmesna kožica ter vonjalna žleza. Pri tem čebele tudi pahljajo s krili, to imenujemo prašenje.

Dihala

čebelji dihalni organi delujejo podobno kot pri vseh žuželkah. Z zunanjostjo so čebalja dihala povezana z majhnimi odprtinami, poimenovanimi dihalnice ali stigme. Trije pari dihalnic so na oprsju, sedem parov pa na zadku. Dihalnice vodijo v polkrožne odprtinice, ki so zaradi zadrževanja prahu poraščene z dlačicami. Ti atriji so povezani s zelo velikimi zračnimi mehovi. Dva parna zračna kanala potekata po vsej dolžini telesa in se predvsem v zadku razširjata v zračne mehove. Iz mehov izstopajo traheje, ki so sprva debele, nato pa se vedno bolj ožijo in cepijo v vedno manjše cevčice. Ko se t zelo zmanjšajo, jih imenujemo traheole. Izrabljen zrak čebele iztisnejo tako, da skričijo zadek. V eni minuti napravi čebela 100 do 150 takšnih gibov.

Srce in krvni obtok

čebelja kri je skoraj brezbarvna ali slabo rumenkasta tekočina, ki jo imenujemo tudi hemolimfa. Brezbarvna je zato, ker nima eritrocitov, vsebuje pa druga krvna telesca, katerih je 10000 do 20000 na mm³. Pri čebeli je hermolimfa pomembna predvsem zato, ker prenaša hranilne snovi po telesu in razgrajene produkte odvaja skozi Malhpigijeve cevke. Čebelje srce je cevasto in se vleče vzdolž hrbtnega dela zadka. Razdeljeno je na pet komor, med njimi so ob straneh odprtinice. Na zadnjem delu je srce slepo zaprto, na sprednjem pa se nadaljuje z dolgo cevjo - aorto, ki poteka čez oprsje in se prosto končuje v glavi. Čebelja hemolimfa se pretaka od zadka proti glavi; v tej smeri srce potiska s hranilnimi snovmi bogato tekočino v glavo. Nato se hemolimfa po telesnih votlinah vrača proti zadku.

Živčevje

tako kot pri vseh žuželkah je tudi pri čebeli živčevje skoncentrirano v trebušnjači. Le-ta je sestavljena iz več parnih ganglijev, ki so med seboj povezani. Trebušnjača ima obliko mornarske lestve in se razteza po trebušni strani celotne dolžine čebele. V glavi in oprsju sta dva, v zadku pa pet parov živčnih ganglijev. V glavi je najmočneje razvid prvi par ganglijev in predstavlja čebelje možgane. Iz ganglijev trebušnjače izstopajo živci, ki segajo v vse dele telesa. Posebno močne živčne veje so predvsem v očeh in antenah.

Čutila

dvoje najosnovnejših čebeljih čutil sta čebelje oko in tipalnice. Čebele imajo tudi celice za zaznavanje okusa, čut za dotik, zaznavajo pa tudi zvoke. Čebelje oko je zelo zapleten organ, ki služi vidu. Čebele imajo pravzaprav pet očes; tri majhna pikčasta očesa so na vrhu glave razporejena v trikotnik, dve mrežasti očesi pa sta mojo večji, ležita na gornjem delu glave na levi in desni strani. Pikčaste oči so po načinu gradnje podobne očem sesalcev. Čebele jih verjetno uporabljajo za gledanje bližjih predmetov. Novejše raziskave so pokazale, da so pikčaste oči bolj občutljive za svetlobo kot mrežaste. Čebelje mrežaste oči zgrajene podobno kot pri drugih žuželkah. Vsako oko je sestavljeno iz 5000 majhnih delov, ki vsako zase predstavlja eno enoto in deluje kot samostojno oko. Vendar ta posamezna enota zaznava le en delček predmeta, ki ga čebela gleda. Zaznavani dražljaji vseh enot pa sestavljajo mozaično podobo celotnega predmeta, ki ga čebela gleda. Čebele razlikujejo barve, toda ne zaznavajo rdeče. To barvo vidijo kot temno sivo alo črno, ločijo pa ultravijolično svetlobo in je mogoče, da jo zaznajo kot posebno barvo. Čebele dobro razlikujejo tudi različne oblike. Frisch pa je ugotovil, da čebelje oko lahko zazna ravnino valovanja svetlobe. Zato se čebela lahko orientira po soncu, tudi če je skrito za oblaki, le po koščku modrega neba, ki se pokaže med oblaki. Tipalnice so pri čebelah organ za zaznavanje voha. Tipalnice so hitinske paličice, ki so pritrjene na sprednji strani glave.  Pri čebeli delavki in matici so sestavljene iz dvanajstih členkov, pri trotu pa iz trinajstih. Členki so med seboj gibljivi. Po celotni površini tipalnic so majhne odprtinice; to so vhodi v vohalne jamice, ki so navzven zaprte s hitinasto pokožnico. Na dnu jamic so presej občutljive vohalne živčne celice. Čebele dobro razlikujejo različne vonje in si jih tudi zapomnijo. To jim pomaga pri iskanju nektarja. Čebele imajo na več mestih tudi celice za okus, predvsem na koncu jezička, v ustni votlini, na tipalkah in na sprednjih nogah. Čebele čuta za okus nimajo dobro razvitega, najbolje pa zaznavajo sladkobo. Tako kot vse žuželke imajo tudi čebele dobro razvit čut za dotik. Dlačice, ki pokrivajo čebelje telo, so namreč prekrite s čutnimi celicami, ki zaznavajo dotik. Čebele lahko zaznavajo tudi zvoke, vendar v manjši meri. Ni še natančno dokazano, kje ležijo organi za zaznavanje zvoka. Čebele zelo dobro zaznavajo tudi toploto in njene spremembe, saj zelo natančno vzdržujejo točno določeno toploto nad zalego.

Razmnoževanje

Spolni organi matice

Spolni organi matice zavzemajo po oploditvi matice pretežen del zadka, ki je tudi znatno povečan. Največja sta jajčnika, ki je vsak sestavljen iz 150 do 180 jajčnih cevk; v njih so nanizana jajčeca. V jajčnikih nastajajo jajčeca iz praspolnih celic. Na višku zaleganja dozori v vsaki jajčni cevčici vsak dan do osem jajčec. Ko jajčeca dozorijo, potujejo po eni od obeh parnih jajčnih vodnic, od tam pa v kratek neparni jajcevod, ki preide v vrečasto nožnico. Nad neparnim jajcevodom je semenska mošnjica, ki je s posebnim kanalčkom povezana z nožnico. V semenski mošnjici matica uskladišči spermo trotov, s katerimi se je oplodila. Sperma lahko oplaja jajčeca celo življenjsko dobo matice, do pet let. V njej je pet do sedem milijonov semenčic. Na zadnjem delu nožnice je nožnično preddverje, ki se konča s spolno odprtino pod mestom, kjer je priraščeno želo. V nožnici je tudi zatič, ki ima vlogo, da po oploditvi zadržuje iztekanje sperme iz neparnega in parnih jajcevodov, v katere se sprema izlije začasno. Ko je matica na višku zaleganja, poleže na dan od 1500 do 2000 jajčec. Pri čebelah delavkah so spolni organi nerazviti in zakrneli.

Spolni organi trota

Spolni organi trota so , prav tako kot pri maticah, v zadku. Sestavljata jih dva parna moda, v njima iz praspolnih celic nastajajo semenčice. Iz mod izhajata semenovoda, ki se nadaljujeta v semenska mehurja. Od tod se sperma po kratki cevki izliva v sluzni žlezi. Od tod izhaja štrcalna cev, ki se na drugi strani izliva v spolno trobo. Spolna troba je kopulacijski organ trota. Sperma se izlije prek štrcalne cevke, za spremo pa se izlije bea sluz iz obeh sluznih žlez, ki se na zraku strdi. Trot po združitvi pogine.

Oploditev

Mlada matica takoj, ko se izleže, še ni spolno zrela. Spolno dozori 4. do 6. dan, v tem času prvič izleti iz panja. Za uspešno oploditev je zelo pomembno, da je vreme tedaj, ko matica plemeni, lepo in brez vetra. Na plemenitev matice najraje vzletijo kmalu po dvanajsti uri. Matica leti tudi do deset kilometrov daleč, običajno pa se pari v oddaljenosti eden do tri kilometre od čebelnjaka. Ko matica prileti do skupine trotov, ti pa zaznajo njen vonj. V obliki majhnega roja letijo za matico in jo skušajo ujeti. Tisti trot, ki jo ujame, se priklene nanjo z nogami in izbrizga spermo v matičino vagino. Takoj nato trot pogine, matica pa se ga osvobodi v letu z zadnjimi nogami. Na enem poletu se matica lahko spari tudi s 6 do 10 troti. Vse to se dogaja na višini 10 do 30 m nad zemljo. Takoj po parjenju matica hrani spermo v vagini in jajcevodih, v osmih do štiriindvajsetih urah pa ta preide v semensko mošnjico. Če se matica ni oplodila, se plemeni do 20 dne starosti, nato pa začne odlagati neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo troti. Če pa se je matica normalno oplodila, bo dugi do četrti dan začela zalegati jajčeca, iz katerih se bodo razvile čebele delavke in matice, odvisno od prehrane.

Čebelji razvoj

Čebelji razvoj ima tri stopnje: jajčece, odkrita ličinka ali žerka, pokrita ličinka ali buba. Jajčece prvi dan stoji pokonci, drugi dan je nagnjeno, tretji dan pa je v ležečem položaju. Iz njega se kmalu izvali žerka. Čebele napolnijo njeno celico z hrano. Čebelo delavko prve tri dni hranijo z matičnim mlečkom, pozneje pa z medičino, medtem ko matico hranijo z matičnim mlečkom vse življenje. Čez nekaj časa čebele pokrijejo celico in ličinka postane buba. Ta čas se čebela dokončno razvije in se pregrize na plano. Najprej začne čistiti celice. To počne od drugega do petega dne starosti. Nato mladim čebelam nabreknejo krmilne žleze in začno krmiti ličinke in matico do dvanajstega dne svoje starosti. Tačas jim pravimo krmilke. Potem čebele odletijo na prve orientacijske polete. V tem času se čebele ukvarjajo tudi z mnogimi drugimi opravili, kot so spreminjanje medičine v med, skladiščenje medičine, skladiščenje cvetnega prahu, prezračevanje panjev, skrb za čistočo… ta doba se konča 18. dan, ko čebela prične s stražarsko službo, ki traja do 21. dne njene starosti. Ko je čebela starejša od treh tednov, postane pašna čebela, ki nabira ki nabira medičino, cvetni prah in vodo. To bo počela preostanek svojega življenja.

Število dni razvojnih stopenj pri čebeli

	Matica	Čebela delavka	Trot
Jajčece	3 dni	3 dni	3 dni
Žerka	5 dni	5 dni	7 dni
Buba	8 dni	13 dni	14 dni

Ogroženost

Čebele naš planet naseljujejo že več kot 140 milijonov let, preživele so razne ledene dobe, napade drugih živali, brez pašna obdobja… zdaj pa jim grozi izumrtje. Človek je prinašal bolezni (npr.: Varroza) iz drugih koncev sveta, vse več je zastrupitev s strupenimi plini v okolici tovarn, pesticidih, kaznimi kemičnimi sredstvi, pa tudi s kuhinjsko soljo… vse prilagoditve čebel na okolje skozi zgodovino jim ne morejo dosti pomagati pri dandanašnji situaciji, zato jim moramo pomagati tudi ljudje. Vsaka tretja žlica, ki jo pojemo, je bila pridelana od čebel, zato ob izumrtju čebel grozi izumrtje tudi nam. spodaj sem opisala sekaj najpogostejših čebeljih bolezni pri nas.

Nosemavost

Nosemavost je zajedalska bolezen odraslih čebel. Povzroča jo praživalica Nosema apis. Ta bolezen se najpogosteje širi z okuženim satjem, okuženimi maticami ali okuženimi roji. Nosema napade srednje črevo čebele, v katerega celicah se zvije in množi. Bolna čebela ne more normalno prebavljati in sprejemati hrane. Razen prebavnih motenj imajo bolne čebele slabše razvite mlečne žleze in krajšo življenjsko dobo. Glavna znamenja te bolezni so grižavost, odmiranje in oslabelost čebel ali pa celo propad družine.

Pršičavost ali garjavost

Pršičavost ali garjavost je kronična zajedalska bolezen odraslih čebel. Za razvoj bolezni je potreben daljši čas. Kot glavno znamenje bolezni pri posameznih čebelah opazimo hroma krila, pri čebeljih družinah pa občutno slabljenje po čistilnih izletih. Bolezen povzroča s prostim očesom neviden zajedalec, pršica acarapic woodi. Odrasle pršice in vse njene razvojne oblike se hranijo s hemolimfo - čebeljo krvjo. Svoje rilčke zabadajo v čebelo na tistih mestih, kjer ni pokrita s hitinom ter sesajo kri, hkrati pa jo poškodujejo tudi lokalno na mestu vboda. Pršice se naselijo čebeli v dihala ter v okolico krilnega sklepa. Bolezen se prenaša iz panja v panj in iz čebelnjaka v čebelnjak samo z živimi čebelami. Okužba se najpogosteje širi z okuženimi čebeljimi družinami, roji, maticami ter zaletavanjem čebel v druge panje in ropanjem. Pršice se naselijo v prvi par zračnic mladih čebel. Dva meseca po okužbi so zračnice zamašene z odraslimi zajedalci, njihovimi razvojnimi oblikami in iztrebki. Pretok zraka pri dihanju je zelo zmanjšan ali pa celo preprečen. Resne mišice ne dobivajo dovolj kisika, zato taka čebela ne more premikati svojih kril in leteti.

Varrooza

Varrooza je zajedalska dolezen čebel in čebelje zalege, ki jo povzroča s prostim očesom vidna pršica Varroa jacobsoni. Odrasli zajedalci in njihove razvojne oblike se hranijo s hemolimfo, čebeljo krvjo. Znamenja te bolezni se pojavijo žele takrat, ko se zajedalci že zelo namnožijo, obolele družine propadejo. Bolezen je razširjena skoraj na vseh celinah po svetu. Prvo leto po okužbi na čebeljih družinah še ne opazimo sprememb, te se pojavijo šele čez 2 do 3 leta. Pozimi so okužene čebelje družine nemirne, zalega odmira… samica pršice Varroa odlaga jajčeca v celico poleg ličinke, pred tem pa se mora napiti hemolimfe. Ta zajedalec pije kri tako odraslih čebel kot čebelje zalege. Čebela postane slabotna, ker ji je odvzeta življenjska tekočina, prenašajo pa se tudi druge bolezni. Na mestu vbodov pa zajedalci na zalegi povzročajo tudi mehanične poškodbe. Zalega zato odmira, ali pa pozneje ni primerna za delo.

Gniloba čebelje zalege

Gniloba čebelje zalege je nevarna kužna bolezen pokrite zalege. Okužene ličinke v pokriti zalegi odmirajo, zato čebelja družina nenehno slabi in na koncu propade. To bolezen povzroča bakterija Bacillus larvae. Ličinke se okužijo z okuženo hrano, in sicer najpogosteje v starosti 6 do 8 dni, bolezen pa se začne razvijati šele, ko ličinke v hrani ne dobijo vež matičnega mlečka. Bacili iz črevesja prodrejo v mišice, kjer se začnejo hitro razmnoževati ter povzročati gnitje ličinke. Najprej začne ličinka gniti v prednjem, nato pa še v zadnjem delu telesa. Ko ličinka popolnoma segnije, se spremeni v brezoblično vlečljivo maso, kasneje pa se izsuši in prilepi na steno celice. Prvo znamenje te bolezni je presledkasta ali luknjičasta zalega, pozneje pa na pokrovčkih celic opazimo temnejše lise. Znamenja bolezni so lahko tudi pozni poletni ali jesenski roji. Le-ti so majhni, v panju pa ne ostane nobena čebela.

Zanimivosti

·        velika čebelja družina letno potrebuje okrog 40 kg medu in nekaj kg cvetnega prahu,

·        za kilogram akacijevega medu je potrebnih 120.000 poletov, kar pomeni obisk štirih milijonov cvetov,

·        čebela leti s hitrostjo 24km/h, med vračanjem v panj pred dežjem lahko tudi do 40km/h,

·        med letom opravi s krili do 300 utripov na sekundo,

·        žerka v 5-6 dneh do 500-krat poveča svojo težo,

·        s polno medno golšo lahko leti čebela 15 minut in opravi okrog 7 km dolgo pot,

·        v 1 g voska je do 1250 voščenih lusk, ki jih pri čebelah delavkah izločajo voskovne žleze na spodnji strani zadka

Povzetek

Kranjska čebela je avtohtona slovenska vrsta, znana je po svoji umirjenosti in pridnosti. Ima številne prednosti za čebelarstvo, kot so majhna poraba hrane, hiter pomladanski razvoj, dobra orientacija… ima pa tudi nekaj slabosti, na primer nagnjenost k pogostem rojenju, slabša izdelava voska…

Tako kot vse žuželke je tudi čebela zgrajena iz glave oprsja in zadka. Na oprsju sta dva para kril in trije pari členjenih nog, na zadku pa imata čebela delavka in matica želo, namenjeno obrambi. Trot žela nima.

Notranja zgradba čebeljega telesa je podobna notranji zgradbi vseh žuželk. Čebelji osnovni življenjski sistemi in procesi so prebavila, žleze, dihala, srce in krvni obtok, živčevje in čutila.

Za razmnoževanje čebel sta ključna matica in trot. Ko matica spolno dozori, odleti eden do tri, lahko pa tudi do deset km ob čebelnjaka, kjer poteka parjenje v zraku. Trot po parjenju umre, matica pa se vrne v panj in začne odlagati oplojena jajčeca. Iz teh jajčec se razvijejo čebele delavke ali pa matice, odvisno od prehrane. Če so jajčeca neoplojena, se razvijejo troti.

Kranjska čebela spada v kraljestvo živali, in sicer med členonožce. Kot vse čebele tudi kranjska čebela spada med žuželke, med kožekrilce. Spada v družino pravih čebel, rod čebele, njena vrsta je medonosna čebela, podvrsta pa domača kranjska čebela.

Čebele naš planet naseljujejo že več kot 140 milijonov let, preživele so razne ledene dobe, napade drugih živali, brez pašna obdobja… zdaj pa jim grozi izumrtje. Čebele so v nevarnosti zaradi strupov, ki so jim izpostavljene zaradi človeka, podlegajo pa tudi boleznim, tako novo prinešenim kot starejšim. Najbolj znane čebelje bolezni so: nosemavost, pršičavost ali garjavost, varroza, gniloba čebelje zalege…

Čebele so torej čudovita bitja z nenavadno telesno zgradbo, popolnimi prilagoditvami na okolje, so zelo organizirana in delavna, vsaka čebela ima svojo vlogo, brez nje celotna skupnost ne bi mogla obstajati, hkrati pa ena sama čebela ne pomeni ničesar. Od čebel se učimo, one ne živijo zase, ampak živijo za skupnost. Moramo pa se zavedati nečesa; brez čebel ne bi poznali takšnega sveta, kot ga poznamo danes. Zato spoštujmo čebele in jih varujmo, ker njihovo izumrtje pomeni tudi našo izumrtje.

 Word datoteka Kranjska čebela