Mirella Gönc

BREZŽIČNI PRENOS PODATKOV

BREZŽIČNI PRENOS PODATKOV (ang. Wireless data trasfer)

"Do kakšnih meja se bo razvila sodobna tehnologija komunikacij, je predvidel že Nikola Tesla. Ta je že leta 1909 napovedal, da bo nekoč mogoče sporočila brezžično prenašati povsod po svetu." (Delo, 2010)

Brezžični prenos podatkov ima že več stoletno tradicijo. Odkar je Guglielmo Marconi leta 1895 poslal na 100 meterski razdalji brezžično Morsejev znak za črko "s" (ki ga predstavljajo tri pike - ...) se je brezžična komunikacija razširila z neverjetno hitrostjo. Za povezave med računalniki in v računalniških omrežjih nudijo brezžične povezave neverjetne ugodnosti. Računalnik ali notesnik povezan z brezžično komunikacijo v omrežje lahko prenašamo in z njim delamo vsepovsod in brez prostorskih omejitev ali celo v mobilnem - premikajočem stanju. (Šuhelj, 2010)

Motnje, šumi in interferenca

Vsi komunikacijski sistemi so podvrženi motnjam, ki jih povzročajo predvsem druge električne naprave. Te motnje odpravljajo s filtri v omrežnem napajanju digitalnih naprav. Poleg tega so v električnih vodih prisotni tudi šumi. V prenosnih sistemih nastopa vrsta šumov, izmed katerih je vredno izpostaviti integrirani šum, ki ga lahko izmerimo z merilnikom šuma. Integrirani šum se pojavi skupaj s signalom na sprejemni strani in moti razumljivost prenašanega signala, kar ovrednotimo kot kakovost sprejetega signala. Elekrtomagnetna valova različnih frekvenc, ki zaideta v skupni prostor, povzročita interferenco, kar pomeni da tvorita nov val s frekvencama razlike ali vsote njunjih frekvenc. Odprava interfernce je dosežena s standardi in zakonskimi določili o prenosnih frekvencah. Prenos digitalnih signalov po komunikacijskih sistemih je v primerjavi s prenosom analognih signalov mnogo manj občutljiv na motnje. Razlog je v tem, da ima digitalni signal le dva nivoja. (Šuhelj, 2010)

Mediji brezžičnih povezav so predvsem:

• radijski valovi
• laser
• povezave prek satelitov

Radijski valovi

Radijske valove je preprosto proizvajati. Od antene na oddajniku potujejo na velike razdalje do sprejemnika z anteno, zato so tudi obsežno uporabljani v komunikacijah. Od izvora (od oddajnika) se razširjajo na vse strani enakomerno, zato ni potrebno, da bi bila oddajnik in sprejemnik natančno locirana v prostoru. (Šuhelj, 2010)

Laserski prenos podatkov

Laserski prenos informacij s svetlobnimi je enosmeren in v ravni črti. Na oddajni strani se nahaja laser in na sprejemni strani fotodetektor. Omogoča široko pasovno širino z nizkimi stroški montaže, vzdrževanja in uporabe. Sistem je pogosto nameščen na visokih zgradbah, kandelabrih ali stolpih. Za dvosmerni prenos sta potrebna dva sistema: na obeh straneh po en laser in en fotodetektor. Po istem kanalu laserskega sistema lahko hkrati potujejo mnoge telefonske, radijske ali TV in informacijske povezave. (Šuhelj, 2010)

Slaba lastnost: Laserski prenos informacij je izredno občutljiv na temperature, svetlobne in druge vremenske razmere ter zahteva izjemno natančno usmerjenost laserskega žarka.

Satelitske povezave

Osnova komunikacijskega satelita je mikrovalovni repetitor (ang. repeater) z izjemno široko pasovno širino. To je naprava, ki sprejme signal in ga z isto frekvenco pošlje naprej (lahko ga tudi ojača). Vsebuje mnogo transponderjev za različne frekvence (ang. transponder), ki sprejmejo signal od repetitorja, ga ojačajo in ga oddajo na drugi frekvenci nazaj na zemljo. Transponderji delajo na frekvencah od 1.5 do 30 GHz, razvrščenih v različne frekvenčne pasove.

Imamo različne vrste komunikacijskih satelitov:

• geostacionarni - so oddaljeni 35.000 km od zemlje in krožijo okrog zemlje z enako hitrostjo kot se zemlja vrti, zato so z zemlje vedno vidni na enakem mestu. Za brezhibno komunikacijo so potrebni trije sateliti.
• MEO - so nameščeni v srednji zemljini orbiti, na višini 10.000 km. Za prenos je potrebnih 10 satelitov.
• LEO - so na spodnji zemljini orbiti na višini približno 5.000 km. Za pokrivanje signala celotne zemljine orbite je potrebnih 50 satelitov.

(Šuhelj, 2010)