Tumorski označevalec

Tumorski označevalec je snov, ki jo izločajo maligne celice različnega izvora. Lahko gre za novonastalo snov, ki je neznačilna za celice v zdravem organizmu, ali pa za snov, ki je v normalnem organizmu prisotna v dosti nižjih koncentracijah. Tumorski označevalci so heterogena skupina snovi, med katere spadajo npr. membranski antigeni, hormoni, encimi ter produkti tumor zavirajočih genov in onkogenov. Klinično so pomembni kot dopolnilo pri diagnostiki raka, tj. pri zaznavanju zasevkov (metastaz), spremljanju poteka bolezni ter odziva na zdravljenje.

Prvi tumorski označevalec je leta 1847 odkril Henry Bence Jones.

Skupine tumorskih označevalcev uredi

Tumorske označevalce največkrat razdelimo glede na njihove biokemične lastnosti, mesto nastanka ter funkcionalnost na:[1]

Tumorske označevalce lahko razdelimo tudi v diagnostične, prognostične, napovedovalne in presejalne. Diagnostični označevalci, kot je prostatični specifični antigen (PSA), se uporabljajo za zgodnje odkrivanje bolezni in s tem za preprečevanje razsoja bolezni. Prognostični so pomembni za napoved potek bolezni in možnost nastanka zasevkov pri določenih vrstah raka, sorodni tem pa so napovedovalni označevalci za izbiro načina zdravljenja. Presejalni označevalci so pomembni predvsem pri iskanju ogroženih ljudi za razvoj določenega raka.

Diagnostika raka uredi

Tumorske označevalce najpogosteje določamo v krvi in urinu, lahko pa tudi v tkivih. Najpogostejše metode za določanje v serumu so imunski testi in zaznavanje prenašalne RNA (mRNA) preko verižne reakcije s polimerazo (PCR).

Idealni označevalec, ki bi bil 100 % občutljiv in specifičen za določeno maligno bolezen, ne obstaja. Nizka občutljivost in s tem lažno negativen rezultat je lahko posledica slabe prekrvavitve tumorja, popolnega izostanka tvorbe označevalca, slabega izražanja ali hitrega razpada antigena ter nastajanja imunskih kompleksov. Nizka specifičnost in s tem lažno pozitivni rezultati so lahko posledica benignih stanj, kot so vnetje, nosečnost, menstruacija in laktacija ter obolenja jeter in ledvic, tumorske nekroze ali pa diagnostičnih oz. terapevtskih posegov (npr. rektalni pregled, mamografija, obsevanje in kemoterapija).

Zaradi razlik v vsebnosti posameznih označevalcev naj bi se jih določalo večkrat, idealno bi bilo pred začetkom zdravljenja, med zdravljenjem in po njem. Treba jih je spremljati dlje časa po končanem zdravljenju, saj se tako lahko pravočasno odkrije ponovitev bolezni pred pojavom bolezenskih simptomov oz. znakov. Označevalcev se ne določa pri bolnikih na paliativnem in simptomatskem zdravljenju ter pri tistih, ki pred začetkom zdravljenja in ob napredovanju ali nazadovanju bolezni niso imeli sprememb vrednosti. Raziskave v zadnjih desetletjih so pokazale, da je rak raznolika in zapletena bolezen, kar pomeni, da je pri določenih vrstah raka treba določiti po več označevalcev skupaj, kar ima višjo diagnostično in napovedno vrednost. Spodnja tabela prikazuje nekatere pomembnejše tumorske označevalce in vrste rakastih bolezni, za katere se dotični označevalec najpogosteje uporablja.

Tumorski označevalec Vrsta označevalca Vrsta raka
karcinoembrionalni antigen (CEA) onkofetalni protein rak debelega črevesa, želodca in trebušne slinavke
alfa-feto protein onkofetalni protein hepatocelularni karcinom
horiogonadotropin hormon rak moda, jajčnikov, horiokarcinom in drugi germinalni tumorji
karcinomski antigen CA 19-9 tumor spremljajoči antigen rak želodca, trebušne slinavke, žolčnika
karcinomski antigen CA 125 tumor spremljajoči antigen rak jajčnikov
nevronska specifična enolaza (NSE) encim drobnocelični pljučni rak, nevroblastom
prostatični specifični antigen (PSA) tumor spremljajoči antigen rak prostate
S-100 serumski protein nevrinom, glioblastom, astrocitom, meningeom, melanom
HER-2/neu receptor rastnega faktorja rak dojk

Viri uredi

  • Novaković, S.; in sod. (2009). Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 96–100. COBISS 246033664. ISBN 978-961-01-0744-6.
  • Hudler, P. »Molekularni mehanizmi tvorbe zasevkov«. Med Razgl. 49 (1): 63–76. ISSN 0025-8121.
  1. Osredkar J. Klasični tumorski označevalci v klinični praksi. Gastroenterolog Letnik 22, številka 1, maj 2018: 5–19.