Templjarji

Templjarji (polni naziv Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja; latinsko Paupers commilitones Christi Templique Solomonici) so bili krščanski cerkveni red, ki ga je ustanovil francoski vitez Hugo Paynski, da bi ščitil krščanske romarje na poti v Sveto deželo, predvsem v Jeruzalem. Pravih vitezov med templjarji je bila le desetina.

Pečat templjarjev — jezdeca tolmačijo kot znak revščine ali kot dvojnost menih/vojak

Zgodovina reda

Templjarski vitezi so bili neustrašeni vojščaki in vedno pripravljeni na boj z »neverniki«

Velika mojstra templjarjev ter ivanovcev Jacques de Molay in Fulk de Villaret v pogovoru 1307

Kardinalska in škofovska komisija zaslišuje velikega mojstra Jakoba de Molaya
Tiskovina iz 19. stoletja

Z bulo Ad providam je Klemen V. zatrl cerkveni viteški red templjarjev pod pritiskom Filipa Lepega

Filip Lepi osebno prisostvuje sežigu templjarjev na grmadi (rokopis iz 15. stoletja.

Red je najprej imel le devet članov, vendar pa je njihov sloves kmalu narasel in z njim tudi število pripadnikov. Ime so dobili po njihovem prebivališču v bližini Salomonovega templja v Jeruzalemu.

Templjarji so imeli glavno vlogo v križarskih vojnah, saj so branili nekatere križarske države, možno pa jih je bilo sklicati praktično ob vsakem času. Bili so izkušeni, tako rekoč poklicni vojaki.

Bančništvo

Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja (polog). Šele nato so lahko vzeli posojilo. S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala obresti na posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili, kupili ali dobili kot darove majhne hiše (komende), ki so služile kot podružnice današnjih bank. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas. Nekateri so mnenja, da so s tem osnovali poznejši bančni sistem v Evropi.

Konec templjarjev

Templjarji so s svojim bogastvom, čeprav naj bi bili revni, in vplivom postajali vedno močnejši. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra leta 1307 (od tega dne velja petek, trinajstega za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma pod prisilo priznali, da so pljuvali po križu ter priznali homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 sta bila zadnji "veliki mojster" templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi. Ko je gorel, naj bi de Molay preklel takratnega papeža Klemena V. in kralja Filipa IV. "Lepega" ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, je pa res, da je papež Klemen V. umrl le en mesec po njegovi usmrtitvi (bil je ža dalj časa bolehen), francoski kralj Filip IV. "Lepi" pa sedem mesecev pozneje (sepsa po padcu s konja).
Za institucionalno okrnjeno nadaljevanje reda poskrbi edino portugalski kralj Denis Portugalski, ki ignorira vse protitempljarske papeške bule in zaščiti templjarje na Portugalskem za zahvalo pri rekonkvisti in razvoju dežele. Leta 1317 ustanovi iz organizacije templjarjev na Portugalskem novi viteški Kristusov red (Ordem dos Cavaleiros de Nosso Senhor Jesus Cristo). Leta 1319 novi red, ki izhaja iz portugalskih templjarjev, potrdi papež Janez XXII.
Od razpustitve templjarskega reda pa se pojavljajo nedokazani namigi, da templjarji skrivaj še vedno delujejo, izbranci naj bi bili člani iluminatov. Za njihove naslednike so se razglasile različne ezoterične združbe. Ena izmed skrivnosti, ki naj bi jo varovali njihovi nasledniki, je tudi skrivnost Svetega grala.

Legenda o pogromu nad templjarji

Latinski izvirnik

Slovenski prevod

Excidio Templariorum non diu supervixere ejus auctores, Papa Avenionensis et Galliarum Rex. Etenim Clemens V. ad XII. Calend. Majas anno. Ae.V. 1314. Potificatus autem octavo, mense decimo, variis diu aegritudinibus afflictatus, post dysenteria, et stomachi laterumque dolore confectus diem clausit extremum. Philippus autem pulcher non diu post eandem ivit viam; nam ejus Filius Ludovicus X die S. Stephani primi Martyris, dicto anno, a Remensi Archi-Episcopo est sacro oleo inunctus. Refert Fulgosus apud Hospian. et Wolf. Templarium quendam, gente Neapolitanum, in urbe Burdegala ad ignem damnatum, conspectis ad fenestram Pontifice ac Philippo Rege, magna voce in haec verba prorupisse: Saevissime Clemens Tyranne, posteaquam mihi inter mortales nullus jam superest ad quem appellem pro gravi morte, qua me per injuriam assicis, ad justum judicem Christum, qui me redemit, appello, ante cujus tribunal te voco, una cum Philippo Rege, ut intra annum diemque ambo illic compareatis, ubi causam meam exponam, et jus sine pravo affectu ullo administrabitur. Intra id quoque tempus Clementem ac Regem mortuos. Equidem quo historiam aut confirmem aut refellam, mihi non suppetit; video tamen Drexelium Societatis Jesu Patrem et credidisse, et cordi adeo habuisse, ut l. 2. de tribun. Christ. c. 3. exclamarit: Quis neget, geniale aliquid, et divinum hic intervenisse, supremo Numine consciscente?

»Začetnika templjarskega uničenja, avignonski papež in francoski kralj, ga nista za veliko časa preživela. Pravzaprav je dejstvo, da je Klemen V. končal svoj zadnji dan dvanajstega dne pred majskimi kolendami 1314, osmo leto in deseti mesec svojega papeževanja; mučile so ga razne bolezni, ko je trpel za drisko ter bolečinami v želodcu in ledjih. Filipu Lepemu tudi ni ostalo mnogo življenjske poti po teh dogodkih. Njegovega sina Ludvika X. je mazilil s svetim oljem reimški nadškof na praznik svetega Štefana, prvega mučenca, še istega leta. Fuglosus poroča - glej Wirth in Wolf - , da je neki templjar, po rodu Neapeljčan, ki je bil obsojen na sežig na grmadi v Bordeaux-ju, zakričal na ves glas, medtem ko je zagledal papeža in kralja Filipa na oknu: »Klemen, neusmiljeni trinog, jaz nimam nikogar med živimi, ki bi se potegnil zame zavoljo moje strašne smrti, ki si jo povzročil s svojo krivičnostjo. Sklicujem se na Kristusa, pravičnega sodnika, ki me je zveličal, in te pozivam pred njegovo sodišče skupaj s kraljem Filipom, tako da se bosta v roku enega leta in enega dneva oba prikazala tam. Tam se bom skliceval na moj primer, in vsakemu bo prisojena neokrnjena pravica.« In v tem obdobju sta umrla oba, Klemen in Kralj. Kar se mene tiče, ne bi niti potrdil niti zanikal te zgodbe. Vendar vidim, da jezuitski pater Drexelius popolnoma verjame to zgodbo in mu je bila tako zelo pri srcu, da v knjigi »O Kristusovem sodišču«  vzklika: »Kdo bi mogel zanikati, da obstaja neka genialnost in Božje posredovanje v tej zadevi, ki ga določa Najvišja Volja?«

Glej tudi

• cerkveni redovi
• Veliki mojstri reda Templjarjev
• vojaški red
• križarske vojne
• seznam papežev
• seznam francoskih kraljev

Viri

• Rebić, Adalbert; Bajt, Drago Splošni religijski leksikon: A-Ž, Ljubljana, Modrijan, 2007, (COBISS)
• Tate, Georges: Križarji in svet Vzhoda Ljubljana, DZS, 1994 (COBISS)

Zunanje povezave

• KTV26/12/2012: Divine judgement upon Clement V and Philip the Fair?
• The Real History of Friday the 13th October 1307 - The day that changed the world. Sat Jul 14, 2012 by Kinninigan
• Oct 13 : God Is Not Pleased ( “Bogu se ni dopadlo” – Geslo za kraljev pogrom nad templarji). Thu Oct 13, 2011 9:00 pm