Templjarji
Templjarji (polni naziv Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja; latinsko Paupers commilitones Christi Templique Solomonici) so bili krščanski cerkveni red, ki ga je ustanovil francoski vitez Hugo Paynski, da bi ščitil krščanske romarje na poti v Sveto deželo, predvsem v Jeruzalem. Pravih vitezov med templjarji je bila le desetina.

Zgodovina redaUredi
Tiskovina iz 19. stoletja
Red je najprej imel le devet članov, vendar pa je njihov sloves kmalu narasel in z njim tudi število pripadnikov. Ime so dobili po njihovem prebivališču v bližini Salomonovega templja v Jeruzalemu.
Templjarji so imeli glavno vlogo v križarskih vojnah, saj so branili nekatere križarske države, možno pa jih je bilo sklicati praktično ob vsakem času. Bili so izkušeni, tako rekoč poklicni vojaki.
BančništvoUredi
Kmalu so si pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja (polog). Šele nato so lahko vzeli posojilo. S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala obresti na posojila. Imeli so zemljo na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili, kupili ali dobili kot darove majhne hiše (komende), ki so služile kot podružnice današnjih bank. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas. Nekateri so mnenja, da so s tem osnovali poznejši bančni sistem v Evropi.
Konec templjarjevUredi
Templjarji so s svojim bogastvom, čeprav naj bi bili revni, in vplivom postajali vedno močnejši. Francoski kralj Filip IV. Lepi si je od njih sposodil veliko količino denarja, ki pa je ni mogel vrniti, zato je dal vse templjarje aretirati v petek, 13. oktobra leta 1307 (od tega dne velja petek, trinajstega za nesrečen dan). Nato so jih mučili, tako da so večinoma pod prisilo priznali, da so pljuvali po križu ter priznali homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 sta bila zadnji "veliki mojster" templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi. Ko je gorel, naj bi de Molay preklel takratnega papeža Klemena V. in kralja Filipa IV. "Lepega" ter ju povabil, naj se mu pridružita v smrti. To ni potrjeno, je pa res, da je papež Klemen V. umrl le en mesec po njegovi usmrtitvi (bil je ža dalj časa bolehen), francoski kralj Filip IV. "Lepi" pa sedem mesecev pozneje (sepsa po padcu s konja).
Za institucionalno okrnjeno nadaljevanje reda poskrbi edino portugalski kralj Denis Portugalski, ki ignorira vse protitempljarske papeške bule in zaščiti templjarje na Portugalskem za zahvalo pri rekonkvisti in razvoju dežele. Leta 1317 ustanovi iz organizacije templjarjev na Portugalskem novi viteški Kristusov red (Ordem dos Cavaleiros de Nosso Senhor Jesus Cristo). Leta 1319 novi red, ki izhaja iz portugalskih templjarjev, potrdi papež Janez XXII.
Od razpustitve templjarskega reda pa se pojavljajo nedokazani namigi, da templjarji skrivaj še vedno delujejo, izbranci naj bi bili člani iluminatov. Za njihove naslednike so se razglasile različne ezoterične združbe. Ena izmed skrivnosti, ki naj bi jo varovali njihovi nasledniki, je tudi skrivnost Svetega grala.
Legenda o pogromu nad templjarjiUredi
Latinski izvirnik | Slovenski prevod |
---|---|
|
|
Glej tudiUredi
SkliciUredi
- ↑ avignonski papež je Klemen V., je vladal od 14. novembra 1305 do 20. aprila 1314
- ↑ francoski kralj - Filip Lepi je vladal od 5. oktobra 1285 do 29. novembra 1314
- ↑ nista preživela Jakoba de Molaya, ki je bil sežgan na grmadi – kot krivoverec, čeprav nedolžen – 18. marca 1314
- ↑ Ludvik X. *4.X.1289, vladal 29.XI.1314-5.VI.1316, umrl komaj 27-leten
- ↑ Fuglosus = Nicholas Gurtler: Historia templariorum
- ↑ Hieremias Drexelius ali Drexel = Jeremias Drexel (1581-1638)je bil jezuitski nabožni pisatelj in profesor
- ↑ De tribunale Christi – 2. knjiga, 3. poglavje
- ↑ "Divine judgement upon Clement V and Philip the Fair? Legend concerning the deaths of Pope Clement V and King Philip the Fair, according to Nicholas Guertler". KTV. 26. december 2012. Pridobljeno dne 8. maj 2015.
ViriUredi
Zunanje povezaveUredi
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Templjarji |