Spopad na Lipniški planini

Spopad na Lipniški planini
	Del druge svetovne vojne
	; Partizanski spomenik na Lipniški planini
Datum	9. september 1942
Prizorišče	Lipniška planina, Jelovica
Izid	Partizanski poraz
Udeleženci
Slovenski partizani	Nacistična Nemčija
Moč
60 borcev	okrog 300 v obroču okrog planine; zasede so bile tudi po vseh poteh, ki so vodile do Lipniške in Mošenjske planine iz Dražgoš, z Martinčka in z Visokega vrha
Žrtve in izgube
28 padlih, 12 zajetih	0 padlih

Do spopada na Lipniški planini med Nemci in Selško četo je prišlo 9. septembra 1942. V bitki je padlo 28 partizanov.^[2]

Junija 1942 je Heinrich Himmler, državni vodja SS in načelnik nemške policije, ukazal operacijo Enzian za uničenje odporniškega gibanja na Gorenjskem. Poleti so preletavali Jelovico in 10. avgusta začeli z ofenzivo. Sodelovalo je okrog 10.000 pripadnikov nemške vojske. Najpomembnejša izmed udeleženih enot je bila motorizirani 18. policijski polk gorskih lovcev z okoli 3500 možmi, izurjenimi za boj na Kavkazu, opremljen s topovi in lahkimi oklepniki. Na drugi strani je bilo nekaj sto veliko slabše oboroženih partizanov, med njimi je bilo precej novincev. Nemške sile so partizane zasledovale in obkoljevale ter jim povzročale velike izgube. Trpelo je tudi prebivalstvo: Nemci so leta 1942 postrelili 612 talcev.

Selška četa je konec avgusta in v začetku septembra delovala v Železnikih, Podnartu, Kropi, Lipnici in Podlonku. V Soteski v Bohinju so požgali žago in deske za Nemčijo. 9. septembra 1942 zjutraj je okrog 60 borcev Selške čete 2. grupe odredov in štaba 1. grupe odredov pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča zapustilo taborišče na Pašnem vrhu pod Ratitovcem in se pred močnimi nemškimi enotami, ki so se v drugem valu ofenzive približevale po Selški dolini, umaknilo v gozdove Jelovice. Vodil jih je Mirko Ambrožič, čelno patruljo spredaj komandir čete Polde Ravnihar. Na sredini kolone sta bila komandant štaba Jože Gregorčič – Gorenjc in politični komisar Lojze Kebe – Štefan, ki sta bila med organizatorji boja proti okupatorju; Gregorčič je bil španski borec in je poveljeval v dražgoški bitki. Ob desetih so se približali Lipniški planini, kjer jih je v gozdu čakala močna nemška zaseda.

Nemci so z brzostrelkami napadli zadnje partizane v koloni. Partizani so bežali proti Kravjemu potoku, kjer so se zaradi hudega ognja v globeli obrnili in se prebijali proti Lipniški planini. Redek smrekov gozd jim ni nudil zavetja. Komandant Gregorčič je bil ranjen v stegno, mitraljezec Tone Benedičič, komandir Polde in sedemnajstletni kurir Janez Lušina - Mali iz Dražgoš so ga skrili v odvodni jarek in pokrili z dračjem in praprotjo. Nekaj partizanov se je združilo na kamnitem griču nad planino in sledilo Lušini, ki je kot pastir poznal Jelovico, v Dražgoško goro.

Padlo je 24 partizanov in štiri partizanke, med njimi 17-letnika Frančiška Pogačnik in Stanislav Pesjak; Stanislav je padel po treh dneh, ko je šel s soborci iskat Gregorčiča. Sava Osredkar in Mirko Šušteršič sta umrla pri Mošenjski planini; našli so ju po mesecu dni in ju tam začasno pokopali. 18 partizanov se je rešilo, 12 so jih ujeli in deset deportirali v koncentracijska taborišča, dva pa prisilno vpoklicali v nemško vojsko. Ujeti partizani so morali z Nemci iskati ranjence. Mrtve so znosili na planino, jim umili obraze in jih fotografirali. Gestapo je na velikih letakih objavil, da je bil banditski glavar Gorenjske Jože Gregorčič ustreljen. Pozneje so ujeti pričali, da se je najbrž ustrelil sam. Mrtve so več dni pustili ležati na soncu, šele potem so jih vaščani smeli pokopati.

Preživeli iz Selške čete so se zbrali v Podlonku in nadaljevali boj proti okupatorju.

V bitki na Lipniški planini in po njej so padli:

radiotehnik Aleš
bolničar Majnik
Anton Benedičič – Tonček (1922, Brezovica pri Kropi), p. d. Benediščov, kmet
Franc Bergant (1923, Kropa), p. d. Streharjev, žebljar
Štefan Bertoncelj (1921, Železniki), cestar
Janez Branc – Gošar (1903, Hrušica), železničar, ki se je pred tem izognil streljanju talcev na Hrušici
Jože Avgust Gregorčič – Gorenjc (1903, Volosko pri Opatiji), tovarniški delavec na Jesenicah
Jakob Flego (1910, Pazin), delovodja iz Gorenje vasi
Angela Košnjek – Micka (1920, Ljubljana), p. d. Streharjeva iz Krope, žebljarka
Jože Krmelj – Škrbec (Črni Vrh)
Karel Perdih – Žar (1920, Velenje), graver s Primskovega pri Kranju, ki se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici
Stanislav Pesjak (1925, Kranj), gimnazijec
Frančiška Pogačnik – Pepa (1925, Kropa), p. d. Koroščkova, šiviljska pomočnica
Jože Pogačnik (1907, Kropa), p. d. Koroščkov, jeseniški železar
Peter Pogačnik – Skala (1916, Zaloše), p. d. Žnidarjev, mizarski pomočnik^[3]
Franc (Franko) Rajšter – Fedor (1914, Šoštanj), gradbeni inženir iz Ljubljane
brata Janko Ravnihar (Benjamin Ravnikar) – Beno (1924, Križna Gora), mizarski pomočnik, in
Leopold Ravnihar – Henrik (1918, Križna Gora), telefonist^[4]
Frančiška Staroverski – Špela (1889, Kropa), p. d. Smrekarjeva, vdova, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko^[5]
Mirko Šušteršič – France Logar (1922, Zmajevac, Baranja), študent iz Ljubljane
Marta Tavčar – Rija (1920, Moste pri Žirovnici), šivilja iz Žirovnice^[6]
dvojčka Sava-Ciril Osredkar – Čiro, študent montanistike, in
Radko Osredkar – Tedi, tudi Čedo (1922, Ljubljana)^[7]
Franc Štirn (1904, Gorenje pri Kranju), tovarniški delavec
Franc Zorko (1900, Štajerska) iz Kranja
trije neznani borci

Posmrtne ostanke padlih na Mošenjski in Lipniški planini ter na drugih krajih po Jelovici so septembra 1949 odkopali, prepeljali v Radovljico in jih s soglasjem svojcev pokopali v skupni grob med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor; med njimi tudi neidentificirana trupla. V grobišču je tudi tretji brat Osredkarjevih, Jože oz. Ive – Stipe (1915), ki je padel avgusta 1942 pod Blegošem. V grobnico sredi grajskega parka, ob spomenik, ki ga je oblikoval arhitekt Edo Ravnikar, so jih položili leta 1960. Seznam pokopanih ni znan, zato tudi njihovo točno število ne. Jože Gregorčič je bil po vojni imenovan za narodnega heroja.

Opombe uredi

↑ Po poteh partizanske Jelovice, Kranj: Pokrajinski muzej za Gorenjsko - oddelek NOB in Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj, 1959.
↑ Doslej je veljalo, da je bilo padlih 25 (Vinko Hafner Ivanu Križnarju), 26 (Zapisniku o prekopu 30. 9. 1949) oz. 27 (Gorenjski partizan).
↑ Njegov brat Jože je padel kot talec v Poljanski dolini, brat Janez pa na planini Golobar.
↑ V partizanih sta padla še dva brata Ravnihar.
↑ Sin Slavko je bil v drugi enoti. V partizane so šli, ker bi jih sicer izselili. Hčer Francko so ujeli in zaprli v Begunjah, a jo zaradi mladosti kmalu izpustili. Spet je šla med partizane, spet so jo ujeli in odpeljali v Begunje, od koder je pobegnila in šla tretjič k partizanom. Valentina so januarja 1944 ustrelili orožniki v Kamni Gorici.
↑ Marta je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala.
↑ Njun brat Milan Osredkar je v Ljubljani vodil ilegalni radio Kričač. Radka Osredkarja register žrtev druge svetovne vojne ne pozna.