Sončni medved
Sončni medved, tudi malajski medved (znanstveno ime Helarctos malayanus) je majhna zver iz družine medvedov, ki naseljuje tropske deževne gozdove Jugovzhodne Azije. Zaradi izsekavanja gozdov in komercialnega lova spada med ranljive vrste.
| Sončni medved | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Helarctos malayanus (Raffles, 1821) | ||||||||||||||
 Razširjenost sončnega medveda
(rjavo – prisoten, črno – izumrl, temno sivo – status ni znan) | ||||||||||||||
| Sinonimi | ||||||||||||||
|
Ursus malayanus Raffles, 1821 |
Telesne značilnosti
urediSončni medved je najmanjši med vsemi medvedi, saj meri v dolžino le 120-150 cm in tehta 27-65 kg. Kožuh je navadno črne barve s kratkimi dlakami, vendar so nekateri osebki sivkaste ali rdečkaste barve. Na prsih se nahaja značilni vzorec v obliki polmeseca, ki je kremasto ali umazano bele do rumene, okraste in oranžne barve. Gobec je kratek in svetlo obarvan, navadno je svetel tudi predel nad očmi.[2][3][4]
Stopala so široka in na spodnji strani niso porasla. Kremplji, še posebej na sprednjih stopalih, so dolgi in močni ter oblikovani kot srp. Sprednji nogi sta močnejši kot zadnji ter sta obrnjeni navznoter. Vse naštete značilnosti so odraz dobre plezalne sposobnosti sončnega medveda.[2]
Življenjski prostor in navade
urediŽivljenjski prostor sončnega medveda obsega območje, ki se razteza od Bangladeša in skrajnega juga Kitajske do severnih delov Indonezije. Glede na to, da življenjski prostor obsega v glavnem deževne gozdove s celoletnim dostopom do hrane, sončni medved ne hibernira. Aktivni so podnevi, izjemoma tudi ponoči v krajših intervalih. Počivajo v votlih deblih padlih dreves ter v luknjah pod drevesi in v krošnjah visoko nad tlemi.[5]
Prehrana
urediJe vsejed (omnivor), prehranjuje pa se predvsem z mravljami, termiti, ličinkami hroščev in čebel ter z različnimi sadeži, kot so smokve.[6] S svojimi močnimi sprednjimi kremplji in močnimi čeljustmi lahko v iskanju žuželk in ostale hrane zlahka razpara deblo ali termitnjak. K hranjenju pripomore dolgi jezik, ki meri do 25 cm.[7] Ker se rad prehranjuje s čebeljimi panji in medom, nosi tudi vzdevek »medeni medved«.[6]
Ogroženost
urediSončnega medveda ogroža predvsem krčenje življenjskega prostora zaradi izsekavanja gozdov in komercialni lov, bodisi zaradi hrane bodisi zaradi žolčnih kamnov, cenjenih v tradicionalni medicini.[8] Ocenjuje se, da se je populacija sončnih medvedov zmanjšala za tretjino v času treh generacij. Od leta 1979 je uvrščen na seznam ranljivih vrst, zato je uboj sončnega medveda strogo prepovedan glede na Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES, dodatek I). Navkljub temu je izvajanje zakonskih predpisov zelo pomanjkljivo.[1]
Sklici in opombe
uredi- ↑ 1,0 1,1 Fredriksson G, Steinmetz R, Wong S, Garshelis DL (IUCN SSC Bear Specialist Group) (2008). »Helarctos malayanus«. Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN. Verzija 2012.2. Svetovna zveza za varstvo narave.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ 2,0 2,1 Servheen C, Herrero S in Peyton B. (1999). Bears: Status Survey and Conservation Action Plan. Gland, Švica: International Union for Conservation of Nature (IUCN), str. 219.
- ↑ Pocock RI. (1941). The fauna of British India, including Ceylon and Burma. Mammalia. – Volume 2. London: Taylor and Francis.
- ↑ Servheen C. (1993). The Sun Bear Arhivirano 2013-07-23 na Wayback Machine.. V: Stirling I, Kirshner D in Knight F. (ur.) Bears, Majestic Creatures of the Wild. Emmaus, Pennsylvania: Rodale Press, str. 124.
- ↑ Wong ST, Servheen CW in Ambu L. (2004). »Home range, movement and activity patterns, and bedding sites of Malayan sun bears Helarctos malayanus in the Rainforest of Borneo« (PDF). Biological Conservation. Zv. 119, št. 2. str. 169–81. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. maja 2013. Pridobljeno 19. oktobra 2014.
- ↑ 6,0 6,1 Lekagul B & McNeely JA. (1977). Mammals of Thailand. Bangkok: Kurusapha Ladprao Press.
- ↑ Meijaard, E. (1997). The Malayan Sun Bear on Borneo, with Special Emphasis on its Conservation Status in Kalimantan, Indonesia. International Ministry of Forestry – Tropendos Kalimantan Project and World Society for the Protection of Animals, London.
- ↑ Meijaard E. (1999). »Human imposed threats to sun bears in Borneo« (PDF). Ursus. Zv. 11, št. 185–92. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. julija 2013. Pridobljeno 19. oktobra 2014.
Zunanje povezave
uredi
- Malayan sun bear (Helarctos malayanus) Arhivirano 2014-12-21 na Wayback Machine. - ARKive