Odpre glavni meni
Četniki (plavogardisti) majorja Karla Novaka v Ortneku 1943. Franček Saje: Belogardizem, 1952.

Slovenski četniki (imenovani tudi plavogardisti) so bili slovenski pripadniki četnikov, gverilskih enot, ki so v drugi svetovni vojni nastale iz poražene jugoslovanske vojske in delovale v okupirani Jugoslaviji.

Slovenskim četnikom je poveljeval Karl Novak, njegov nadrejeni pa je bil Draža Mihailović, vodja jugoslovanskega četniškega gibanja in vojni minister Jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Vsega skupaj je na Slovenskem med vojno delovalo 300-600 četnikov, večina kot obveščevalcev in diverzantov.

Četniška ideološka baza naj bi bilo t. i. ravnogorsko gibanje, ki pa v Sloveniji ni imelo globljih korenin. Prizadevalo si je za ohranitev monarhije in ideje o veliki Jugoslaviji ob podpori zahodnih zaveznikov. Zelo močno mobilizacijsko bazo so, podobno kot za domobrance in četnike,[navedi vir] predstavljale strankarske paravojaške enote ("legije").[navedi vir] Glavni vir mož je bila liberalna Sokolska legija. Slovenskih četnikov je bilo med vojno 300-600.

Slovensko četniško poveljstvo je bilo koordinirano s Slovensko zavezo.[navedi vir] Za reševanje vojaških vprašanj je bil znotraj nje ustanovljen Vojaški svet, ki so ga sestavljali poveljniki legij – podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar, polkovnik Vladimir Vauhnik, Ivan Prezelj, Anton Kokalj - Tonči, kapetan bojne ladje Andrej Klinar - Hren, major Karl Novak in drugi.[navedi vir] Vsi člani vojaškega sveta pa so bili evidentno tudi pripadniki raznih tujih služb (britanske, nemške, italijanske).[navedi vir]

Delovanje med drugo svetovno vojnoUredi

Prva četniška enota na Slovenskem je bila Štajerski bataljon, prvi poveljnik slovenskih četnikov pa konjeniški polkovnik Jaka Avšič. Avšič je že sredi 1941 prestopil k partizanom, nakar je poveljnik slovenskih četnikov postal generalštabni major Karl Novak, njegov načelnik štaba. Za zvezo z Dražo Mihailovićem, poveljnikom vseh jugoslovanskih četnikov, je skrbela obveščevalka Jovanka Krištof - Mira, Novakova tajnica in partnerka.

Julija 1942 se je Štajerski bataljon legaliziral pred italijanskimi okupacijskimi oblastmi tako, da se je priključil protikomunistični milici (MVAC) pod imenom Legija smrti. S tem pa sta Novak in Slovenska zaveza izgubila vpliv na enote, prevladala je Slovenska legija.[1]

Novak je legalni status v zimi 1942/1943 želel izkoristiti za okrepitev četnikov in ponoven prehod v ilegalno delovanje, vendar je njegov načrt spodletel zaradi neodobravanja Slovenske legije.[2] Marca 1943 je začel zbirati četniške enote v Polhograjskih Dolomitih, saj sta istega meseca italijanska vojska in MVAC uničila velik del Dolomitskega partizanskega odreda, njegovi ostanki pa so bili razpuščeni.[3] Opolnoči z 9. na 10. junij 1943 je želel Novak izvesti množičen prestop nekaterih enot MVAC v četnike, a se zaradi slabe organizacije in neenotnosti vpletenih tudi ta načrt ni uresničil.[4] Po teh dogodkih se je Novak dokončno sprl s Slovensko legijo.

Italijanske okupacijske oblasti so četnike tolerirale, vendar so bile bolj naklonjene katoliški Slovenski legiji in MVAC, ker sta bili manj ambiciozni glede ozemelj s slovenskim prebivalstvom v Italiji.[5]

21. junija 1943 je kot prva četniška žrtev v Polhograjskih dolomitih padel Lojze Lavrič.[6]

Kapitulacija Italije in partizanski obračun s četnikiUredi

Glavnina slovenskih četnikov se je v noči s 3. na 4. julij iz Polhograjskih dolomitov napotila proti Dolenjski. Za miren prehod so se dogovorili z italijanskimi oblastmi in MVAC.[7] Utaborili so se v bližini Iške vasi, da bi počakali na okrepitve iz Narodne legije in Sokolske legije.[8] A ker so tabor obiskovali italijanski častniki, je morala med četniki padla in odred je zapustilo devet četniških častnikov. Ko je to izvedel Novak, se je nameraval ustreliti.[9] Štab se je Novaku uprl in ga želel razrešiti, do česar pa ni prišlo.[10]

Po padcu fašizma je Novak s Slovensko zavezo sklenil dogovor o prehodu dela MVAC pod četnike, ki pa ga Slovenska legija ni izpolnila.[11]

Četnike so partizani odločilno porazili pri Grčaricah 8.-10. septembra 1943.

Septembra 1943 je Novak odšel v Italijo kot Mihailovićev predstavnik za zvezo z zahodnimi zavezniki. Slovenske četnike so vodili kapetan bojne ladje Anton Klinar - Hren, polkovnik oz. brigadni general Vladimir Vauhnik (kot general Račič) in polkovnik oz. divizijski general Ivan Prezelj - Andrej, ki je bil nazadnje imenovan še za poveljnika Slovenske narodne vojske.

Četniško gibanje je ostalo aktivno tudi po Grčaricah, vendar ni imelo velikega vpliva. Vseh slovenskih četnikov je po 1943 bilo okoli 250. Po letu 1944 so delovali tudi na Štajerskem, kjer so se zbirali predvsem dezerterji iz nemške vojske. Posameznim delom so poveljevali:

  • Primorska: kapetan Ratomir Cotić - Vuk;
  • Gorenjska: poročnik Jože Hlebec - Krpan in pozneje kapetan Milko Pirih;
  • osrednja Slovenija – Centralni četniški odred: kapetan Milan Kranjc - Kajtimir, pozneje orožniški major Danilo Koprivica - Borut
  • Štajerska: narednik, pozneje poročnik, Jože Melaher - Zmagoslav.

Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. Janez Marn – Črtomir Mrak je kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanskega odreda edini s celo enoto prestopil na četniško stran.

Na zavezniško stran so se rešili primorski in del gorenjskih četnikov ter 75 četnikov Štajerskega četnikškega odreda, ki so jih Britanci iz Vetrinja prepeljali v Italijo, ker so imeli urejene oznake (izkaznice) in navodila. Z vsemi ostalimi so obračunale komunistične oblasti. Več četnikom je bilo sojeno (Mirko Bitenc , Milko Vizjak, Ernest Peterlin).

Mnogi četniki so tudi po končani vojni nadaljevali z ilegalnim obveščevalnim in diverzantskim delovanjem (križarji, Matjaževa vojska). Karl Novak je bil 1944 v Italiji povišan v podpolkovnika, nazadnje pa leta 1946 v generalštabnega polkovnika.

Četniški sodelavciUredi

Veliko presenečenje je sledilo , ko je leta 1998 pokojni akademik Aleksander Bajt v svoji knjigi Dosje Berman razkril, da je bil med okupacijo pripadnik četniške organizacije[navedi vir], kot poročnik in šef protiobveščevalne službe v štabu majorja Novaka v Rimu[navedi vir], ; leta 2003 je ugotovljeno, da je bil tudi veliki slovenski olimpionik, Leon Štukelj pripadnik četniške organizacije in britanski agent Soe[navedi vir], in nazadnje, 2006, da je bil tudi Hrvoje Maister, četniški polkovnik[navedi vir], in nazadnje vodja emigrantskega obveščevalnega centra v Salzburgu.

Ravnogorsko gibanje je še danes dejavno, tudi v Sloveniji. V Parizu je maja 2007 bil edini še živeči slovenski četnik Uroš Šušterič proglašen za četniškega vojvodo – »Triglavski«.

SkliciUredi

  1. Ferenc 2002, str. 11
  2. Grum, Janez (1994). "Zakaj ni četniška ilegala v letih 1942/1943 dosegla večjega razmaha?". Zaveza, št. 12, str. 68-71. 
  3. Ferenc 2002, str. 91
  4. Ferenc 2002, str. 57-78
  5. Ferenc 2002, str. 92-93
  6. Ferenc 2002, str. 79-82
  7. Ferenc 2002, str. 100-101
  8. Ferenc 2002, 105
  9. Ferenc 2002, str. 113
  10. Ferenc 2002, str. 114-116
  11. Ferenc 2002, str. 120-122

LiteraturaUredi

  • Pavle Borštnik, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale, Ljubljana, 1998 (COBISS)
  • Tone Ferenc: Dies Irae: Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, Modrijan: Ljubljana, 2002
  • Slobodan Kljakić i Marijan F. Kranjc, Slovenački četnici, Beograd, 2006 (COBISS)
  • Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2006 (COBISS)
  • Katja Zupanič, Četništvo na Štajerskem, Ljubljana, 2008. ISBN 978-961-92574-1-8

Glej tudiUredi