Sarpanit
Sarpanit ali Sarpanitu[1] je bila babilonska boginja mati in žena glavnega boga Marduka.[2]
| Sarpanit | |
|---|---|
boginja mati | |
| Kultno središče | tempelj Esagila, Babilon |
| Osebne informacije | |
| Starši |
|
| Partner | Marduk |
| Potomci | Nabu |
Po Čikaškem asirskem slovarju njeno ime pomeni "[Boginja] Sarpana", neznane vasi v okolici Babilona.[3] Po drugi razlagi njeno ime pomeni "sijoča"[4] in se včasih povezuje s planetom Venera. Premetanka njenega imena se včasih tolmači kot zēr-bānītu – ustvarjalka semena, zato se Sarpanit povezuje z boginjo Aruru, ki je v babilonskem mitu ustvarila človeštvo.[5]
Po zdaj dostopnih podatkih je Sarpanit obstajala samo kot žena boga in ni imela svoje osebnosti. Središče njenega kulta je bilo v Esagili, velikem Mardukovem templju v Babilonu. V templju so med praznovanjem Novega leta opravili obred akītu, sveto poroko z bogom Mardukom. Sarpanit se pojavi tudi v besedilu z naslovom Ljubezenska lirika, v katerem se sooča z Mardukom med lovom na boginjo Ištar po ulicah Babilona.[6] V drugih virih je kot Mardukova žena omenjena boginja Ištar.
Sarpanitino ime se je uporabljalo kot teoformni element ženskih imen, na primer v arhaični obliki imena Erua.[7]
Častili so jo preko rastoče lune in jo pogosto upodabljali kot nosečo žensko.
Sklici
uredi- ↑ "Za-Zz: Encyclopedic Theosophical Glossary". www.theosociety.org. Pridobljeno 29. junija 201.
- ↑ "When Time Began - 7". www.bibliotecapleyades.net. Pridobljeno 29. junija 2016.
- ↑ Chicago Assyrian Dictionary Ṣ, 1961, str. 112.
- ↑ "Sumerian and Akkadian Deities". www.atkinslightquest.com. Pridobljeno 29. junija 2016.
- ↑ Helmer Ringgren (1974). Religions of The Ancient Near East. Prevod John Sturdy. The Westminster Press, str. 67.
- ↑ Joannès, Francis (2001). "Marduk". Dictionnaire de la civilisation mésopotamienne [Dictionary of Mesopotamian Civilization] (in French). Paris: Laffont. str. 495, 509.
- ↑ Cousin, Laura; Watai, Yoko (2018). "Onomastics and Gender Identity in First-Millennium BCE Babylonia". Gender and Methodology in the Ancient Near East(PDF). University of Barcelona: Barcino Monographica Orientalia. str. 243–255. ISBN 978-84-9168-073-4. Pridobljeno 10. julija 2020.