Sarpanit ali Sarpanitu[1] je bila babilonska boginja mati in žena glavnega boga Marduka.[2]

Sarpanit
boginja mati
Kultno središčetempelj Esagila, Babilon
Osebne informacije
Starši
  • Nabu (mati)
PartnerMarduk
PotomciNabu

Po Čikaškem asirskem slovarju njeno ime pomeni "[Boginja] Sarpana", neznane vasi v okolici Babilona.[3] Po drugi razlagi njeno ime pomeni "sijoča"[4] in se včasih povezuje s planetom Venera. Premetanka njenega imena se včasih tolmači kot zēr-bānītu – ustvarjalka semena, zato se Sarpanit povezuje z boginjo Aruru, ki je v babilonskem mitu ustvarila človeštvo.[5]

Po zdaj dostopnih podatkih je Sarpanit obstajala samo kot žena boga in ni imela svoje osebnosti. Središče njenega kulta je bilo v Esagili, velikem Mardukovem templju v Babilonu. V templju so med praznovanjem Novega leta opravili obred akītu, sveto poroko z bogom Mardukom. Sarpanit se pojavi tudi v besedilu z naslovom Ljubezenska lirika, v katerem se sooča z Mardukom med lovom na boginjo Ištar po ulicah Babilona.[6] V drugih virih je kot Mardukova žena omenjena boginja Ištar.

Sarpanitino ime se je uporabljalo kot teoformni element ženskih imen, na primer v arhaični obliki imena Erua.[7]

Častili so jo preko rastoče lune in jo pogosto upodabljali kot nosečo žensko.

Sklici

uredi
  1. "Za-Zz: Encyclopedic Theosophical Glossary". www.theosociety.org. Pridobljeno 29. junija 201.
  2. "When Time Began - 7". www.bibliotecapleyades.net. Pridobljeno 29. junija 2016.
  3. Chicago Assyrian Dictionary Ṣ, 1961, str. 112.
  4. "Sumerian and Akkadian Deities". www.atkinslightquest.com. Pridobljeno 29. junija 2016.
  5. Helmer Ringgren (1974). Religions of The Ancient Near East. Prevod John Sturdy. The Westminster Press, str. 67.
  6. Joannès, Francis (2001). "Marduk". Dictionnaire de la civilisation mésopotamienne [Dictionary of Mesopotamian Civilization] (in French). Paris: Laffont. str. 495, 509.
  7. Cousin, Laura; Watai, Yoko (2018). "Onomastics and Gender Identity in First-Millennium BCE Babylonia". Gender and Methodology in the Ancient Near East(PDF). University of Barcelona: Barcino Monographica Orientalia. str. 243–255. ISBN 978-84-9168-073-4. Pridobljeno 10. julija 2020.