Wikipedija

Riški mirovni sporazum

Riški mirovni sporazum ali Riški mir (rusko Рижский договор, Rižskij dogovor, poljsko Traktat ryski, belorusko Рыжскі мірны дагавор, Rižski mirni dagavor) je bil mirovni sporazum, sklenjen 18. marca 1921 med Poljsko in Sovjetsko Rusijo in v imenu Sovjetske Belorusije in Sovjetske Ukrajine. S sporazumom se je končala poljsko-sovjetska vojna.[2] Sovjetsko-poljske meje, določene s sporazumom, so ostale nespremenjene do druge svetovne vojne. Po vojni so bile spremenjene skladno z dogovori na Teheranski, Jaltski in Potsdamski konferenci.

Riški mirovni sporazum
Srednja in vzhodna Evropa po sklenitvi Riškega mirovnega sporazuma
Datum podpisa18. marec 1921
LokacijaRiga,
 Latvija
Konec veljavnosti17. september 1939
Podpisniki

Ozadje uredi

V prvi svetovni vojni so se porušile meje predvojnih evropskih cesarstev. Po vojni, ki se je končala s porazom Nemčije in AvstroOgrske, se je Sovjetska zveza z Brestlitovskim sporazumom leta 1918 odrekla zahtevam Carske Rusije po Poljski in Poljska je po stoletju razdelitve med tremi imperiji ponovno vzpostavila svojo neodvisnost.

Ruska državljanska vojna je ponudila Poljski priložnost, da pod vodstvom Józefa Piłsudskega ponovno pridobi dele ozemlja nekdanje poljsko-litovske Republike obeh narodov, ki je bilo med delitvami Poljske in Litve vključeno v Rusko carstvo. Leta 1920 se je vojaška ofenziva Piłsudskega na Ukrajino soočila s sovjetsko protiofenzivo na osrednjo Poljsko. Sovjeti, ki so nameravali revolucijo razširiti na zahod, so v Poljski videli kopenski most v Zahodno Evropo. Poljsko-sovjetska vojna je dosegla vrhunec v bitki pri Varšavi, v kateri so zmagali Poljaki. Nadaljnji sovjetski vojaški neuspehi so povzročili, da je bila Sovjetska Rusija pripravljena na mirovna pogajanja.[3] Pogajati se je bila pripravljena tudi Poljska, ki je bila zaradi vojne zelo uničena in izčrpana. Piłsudski in njegovi podporniki so mirovnemu procesu nasprotovali.

Pogajanja uredi

 
Beloruska nacionalistična karikatura: "Dol z neslavno riško delitvijo. Naj živi svobodna kmečka nedeljiva Belorusija!"

Mirovna pogajanja so se začela v Minsku 17. avgusta 1920. Zaradi poljske protiofenzive v bližini Minska so se pogajanja prekinila in nadaljevala 21. septembra v Rigi.[4] Sovjeti so predlagali dve rešitvi, prvo 21. septembra in drugo 28. septembra. Poljska delegacija je svojo rešitev predlagala 2. oktobra. Tri dni kasneje so sovjeti predlagali svoje amandmaje k poljskemu predlogu, ki jih je Poljska sprejela. 12. oktobra je bilo sklenjeno premirje, ki je začelo veljati 18. oktobra 1921.[5] Glavni poljski pogajalec je bil Jan Dąbski,[6] ruski pa Adolph Joffe.[4] Rusija je vztrajala in dosegla, da iz pogajanj niso bili izključeni predstavniki Ukrajine.[4]

Zaradi vojaških neuspehov Sovjetov je njihova delegacija ponudila Poljski znatne ozemeljske koncesije na spornih obmejnih območjih. Številnim opazovalcem se je kljub temu zdelo, kot da poljska stran vodi pogovore v Rigi in da Poljska izgublja vojno. V poljski delegaciji so prevladovali člani Narodnih demokratov, ki so bili politični nasprotniki Piłsudskega.[6] Narodni demokrati niso želeli, da bi nepoljske manjšine v prerojeni poljski državi predstavljale več kot eno tretjino celotnega prebivalstva, zato so bili pripravljeni sprejeti poljsko-sovjetsko mejo precej bolj zahodno od tiste, ki so jo ponujali Sovjeti, čeprav bi na sovjetski strani meje pustili več sto tisoč etničnih Poljakov.

Odločitev je bila motivirana tudi s političnimi cilji. Baza javne podpore Narodnih demokratov je bila med Poljaki v osrednji in zahodni Poljski. Na vzhodu države in v spornih obmejnih območjih je poprevladovala podpora Piłsudskemu, na podeželju zunaj mest, pa je bilo število Ukrajincev ali Belorusov veliko večje od števila Poljakov. Meja predaleč na vzhodu bi bila torej v nasprotju ne le z ideološkim ciljem Narodnih demokratov, da zmanjšajo manjšinsko prebivalstvo Poljske, ampak tudi v nasprotju z njihovimi volilnimi možnostmi.[7] Konec pogajanj je podpiralo tudi poljsko javno mnenje,[4] obe strani pa sta bili pod pritiskom Društva narodov, da bi dosegli dogovor.

Posebna parlamentarna delegacija, sestavljena iz šestih članov poljskega Sejma, je glasovala o tem, ali naj sprejme daljnosežne koncesije Sovjetov, zaradi katerih bi Minsk ostal na poljski strani meje. Pod pritiskom ideologa Narodnih demokratov Stanisława Grabskega je bilo 100 km dodatnega ozemlja zavrnjenih, kar je pomenilo zmago nacionalistične doktrine in velik poraz Piłsudskovega federalizma.[4][6]

Ne glede na to so se mirovna pogajanja vlekla več mesecev, ker Sovjeti sporazuma niso bili pripravljeni podpisati. Podpis je za sovjetsko vodstvo postal bolj nujen, ko se je moralo proti koncu leta 1920 soočiti s povečanimi notranjimi nemiri, kot sta bila tambovski upor in pozneje kronštatski upor proti sovjetskim oblastem. Posledično je Vladimir Lenin sovjetskim pooblaščencem naročil, naj dokončajo mirovni sporazum s Poljsko.[3]

Riški mirovni sporazum je bil podpisan 18. marca 1921. Sporna ozemlja v Belorusiji in Ukrajini so bila razdeljena med Poljsko in Sovjetsko zvezo in vojna se je končala.

Določila uredi

Sporazum je imel 26 členov.[8] Poljska je za svoje gospodarske investicije v Rusko carstvo med delitvijo Poljske dobila odškodnino 30 milijonov rubljev v zlatu. Po 14. členu sporazuma je dobila tudi železniško opremo (lokomotive in druga tirna vozila) v vrednosti 29 milijonov zlatih rubljev.[9] Rusija je morala Poljski vrniti vsa umetniška dela in druge poljske narodne zaklade, ki jih je zasegla na poljskih ozemljih po letu 1772. Med njimi so bile tudi jagelonske tapiserije in Załuskijeva knjižnica. Obe strani sta se odrekli zahtevam za vojno odškodnino. Mejo med državama je določal 2. člen, pravice in zahtevke s tega naslova pa 3. in 4. člen sporazuma.

3. člen: Rusija in Ukrajina se odrekata vsem pravicam in zahtevam do ozemelj zahodno od meje, ki jo določa 2. člen tega sporazuma. Na drugi strani se Poljska v korist Ukrajine in Bele Rutenije odreka vsem pravicam in zahtevkom do ozemlja vzhodno od te meje.

4. člen: Vsaka od pogodbenic se vzajemno zavezuje, da bo na vsak način spoštovala politično suverenost druge pogodbenice, se vzdržala vmešavanja v njene notranje zadeve, zlasti pa se bo vzdržala vsakršnega agitacije, propagande ali kakršnega koli drugačnega vmešavanja in ne bo spodbujajo takšnih gibanj.[10]

Člen 6 je določal izbiranje državljanstva za osebe na obeh straneh nove meje.[8] 7. člen je vseboval vzajemno jamstvo, da bo vsem narodnostim dovoljen "svoboden intelektualni razvoj, uporaba njihovega nacionalnega jezika in prakticiranje vere."[8] V sporazumu je bilo dogovorjeno, da Poljska ne bo ustanavljala federacij z Litvo, Belorusijo in Ukrajino.[11]

Posledice uredi

Zavezniške sile sprva niso bile naklonjene priznanju sporazuma, ki je bil sklenjen brez njihove udeležbe.[8] Njihove povojne konference so kot poljsko-rusko mejo podprle Curzonovo črto, s sporazumom določena meja Poljske pa je bila približno 250 km vzhodno od nje.[12][13] Francoska podpora je privedla do njegovega priznanja s strani Združenega kraljestva, Italije in Japonske in aprila 1921 s strani Združenih držav Amerike.[8]

Na Poljskem je sporazum že na samem začetku nalatel na kritike. Nekateri so sporazum označili za kratkoviden in trdili, da je večino tega, kar je Poljska pridobila med poljsko-sovjetsko vojno, izgubila med mirovnimi pogajanji. Józef Piłsudski, ki je v pogajanjih v Rigi sodeloval le kot opazovalec, je sklenjeni sporazum označil za "dejanje strahopetnosti",[14] nesramen in kratkoviden politični račun, s katerim je Poljska zapustila svoje ukrajinske zaveznike.[4] 15. maja 1921 se je med obiskom taborišča za interniranje v Kaliszu opravičil ukrajinskim vojakom.[15][16][17] Sporazum je bistveno pripomogel k neuspehu njegovega načrta za ustanovitev federacije vzhodne Evrope od Baltika do Črnega morja pod vodstvom Poljske, saj so bili deli ozemlja, predlagani za federacijo, odstopljeni Sovjetom.[7]

S sporazumom ni bil zadovoljen niti Lenin, ker je prekrižal njegove načrte širitve sovjetske revojucije na zahod.[3]

Beloruski in ukrajinski gibanji za neodvisnost sta sporazum videli kot nazadovanje.[18] Na območjih, prepuščenih Poljski, je živelo štiri milijone Ukrajincev in več kot milijon Belorusov. Po eni od ocen so etnični Poljaki tvorili samo 15 % tamkajšnjega prebivalstva.[19][20] Ukrajinska ljudska republika, ki jo je vodil Simon Petliura, je bila povezana s Poljsko z Varšavskim sporazumom, ki je bil z Riškim mirom razveljavljen.[3] Novi sporazum je kršil tudi vojaško zavezništvo Poljske z Ukrajinsko ljudsko republiko, ki je izrecno prepovedal sklenitav separatna miru. Vse to je poslabšalo odnose med Poljsko in Ukrajinci, ki so podpirali Petliuro. Podporniki so menili, da je Ukrajino njena poljska zaveznica izdala, kar je izkoristila Organizacija ukrajinskih nacionalistov in prispevala k naraščajočim napetostim in morebitnim protipoljskim pobojom v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja. Do konca leta 1921 so sovjetske sile uničile večino ukrajinskih, beloruskih in beloruskih sil, naklonjenih Poljski. Njihovi ostanki so prestopili mejo s Poljsko in položili orožje.

Po besedah beloruskega zgodovinarja Andreja Ševčenka je bila nova vzhodna meja Poljske "vojaško neubranljiva in ekonomsko nevzdržna" in vir naraščajočih etničnih napetosti, saj so bile manjšine na Poljskem prevelike, da bi jih prezrli ali asimilirali, in premajhne, da bi si pridobile želeno avtonomijo.[6]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Text of the document. Германо-советско-польская война 1939 года website.
  2. ↑ K. Marek. Identity and Continuity of States in Public International Law. Librairie Droz 1968. str. 419-420.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 THE REBIRTH OF POLAND Arhivirano 2012-02-05 na Wayback Machine.. University of Kansas, lecture notes by Professor Anna M. Cienciala, 2004. Pridobljeno 2. junija 2006.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Piotr Stefan Wandycz (1. januar 1962). France and Her Eastern Allies, 1919–1925: French-Czechoslovak-Polish Relations from the Paris Peace Conference to Locarno. U of Minnesota Press. str. 178–180. ISBN 978-0-8166-5886-2.
  5. ↑ Soviet foreign policy: 1917-1980, in two volumes, Volume 1. Progress Publishers. str. 181.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Andrew Savchenko (2009). Belarus: A Perpetual Borderland. BRILL. str. 98–100. ISBN 978-90-04-17448-1.
  7. ↑ 7,0 7,1 Timothy Snyder (2004). The reconstruction of nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999. Yale University Press. str. 68–. ISBN 978-0-300-10586-5. Pridobljeno 16. februarja 2011.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Michael Palij (1995). The Ukrainian-Polish defensive alliance, 1919–1921: an aspect of the Ukrainian revolution. CIUS Press. str. 165–168. ISBN 978-1-895571-05-9.
  9. ↑ J.C. Johari (2000). Soviet Diplomacy 1925–41. Anmol Publications PVT. LTD. str. 42. ISBN 978-81-7488-491-6.
  10. ↑ Partial English text of the Peace of Riga as Appendix C in G.V. Kacewicz (2012), Great Britain, The Soviet Union and the Polish Government in Exile (1939–1945), str. 229–230. »Treaty of Peace Between Poland, Russia and the Ukraine« (PDF). Riga, 18. marec 1921. Resource: Appendix C. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  11. ↑ Butkus, Zenonas; Aleknavičė, Karolina. »Stebuklas prie Vyslos: kaip 1920 metais lenkai sutriuškino bolševikus«. 15min.lt (v litovščini). Pridobljeno 29. marca 2022.
  12. ↑ Dennis P. Hupchick (1995). Conflict and chaos in Eastern Europe. Palgrave Macmillan. str. 210. ISBN 978-0-312-12116-7.
  13. ↑ Michael Graham Fry; Erik Goldstein; Richard Langhorne (2004). Guide to International Relations and Diplomacy. Continuum International Publishing Group. str. 203. ISBN 978-0-8264-7301-1.
  14. ↑ Norman Davies (2003). White Eagle, Red Star: the Polish-Soviet War, 1919–20. Pimlico. str. 399. ISBN 978-0-7126-0694-3.
  15. ↑ Jan Jacek Bruski (avgust 2002). "Sojusznik Petlura". Wprost (poljsko). 1029 (18. avgust 2002). ISSN 0209-1747. Pridobljeno 28. septembra 2006.
  16. ↑ Jerzy Borzęcki (2008). The Soviet-Polish Peace of 1921 and the Creation of Interwar Europe. Yale University Press. str. 232. ISBN 978-0-300-12121-6.
  17. ↑ "Polityka". Wydawn. Wspólczesne RSW "Prasa-Książka-Ruch". 2001. str. 74.
  18. ↑ Jan Zaprudnik (1993). Belarus: at a crossroads in history. Westview Press. str. 75. ISBN 978-0-8133-1794-6.
  19. ↑ Antony Evelyn Alcock (2000). A history of the protection of regional cultural minorities in Europe: from the Edict of Nantes to the present day. Palgrave Macmillan. str. 73. ISBN 978-0-312-23556-7.
  20. ↑ Raymond Leslie Buell (2007). Poland – Key to Europe. Read Books. str. 79. ISBN 978-1-4067-4564-1.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Riški_mirovni_sporazum&oldid=6188776«