Razredni sovražnik

Razredni sovražnik je slovenski igrani dramski film iz leta 2013. Za režiserja Bička je to celovečerni prvenec.

Razredni sovražnik
Razredni-sovraznik poster.jpg
Igor Samobor na plakatu
RežiserRok Biček
ProducentAiken Veronika Prosenc
Janez Lapajne
ScenaristNejc Gazvoda
Rok Biček
Janez Lapajne
GlasbaFrédéric Chopin
Direktor fotografijeFabio Stoll
MontažaJanez Lapajne
Rok Biček
Studio
DistribucijaFivia (Slovenija)
trigon-film (Švica, Avstrija, Liechtenstein)
Datum izida
30. avgust 2013 (Beneški teden kritike)
12. september 2013 (Slovenija)
Dolžina
112 min
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
nemščina
Proračun565.024 €

Leta 2013 je bil slovenski predlog za kandidata za oskarja za najboljši tujejezični film.

ZgodbaUredi

Ljubečo razredničarko Nušo, ki ob odhodu izrazi sočutje z Lukom, ki je ravnokar izgubil mater, na porodniškem dopustu nadomešča Robert, osorni in redkobesedni učitelj nemščine ter ljubitelj Thomasa Manna, ki Sabino, vase zaprto dijakinjo, ki jo je videl igrati Chopina na klavirju, po neuspešnem ustnem preverjanju v svojem kabinetu označi za potencialno zgubo in jo tako spravi v jok. Dekle naredi samomor, kar pove Robert. Njeni sošolci iz 4.C se na to odzovejo z uporom, tudi prek šolskega radia, z nošenjem mask s Sabinino podobo na pustni dan in prižigom sveč na stopnišču. Dijaka Chang, ki ga Špela zaslišuje zaradi neudeležbe na Sabininem pogrebu, in štrebarski Primož se počutita izključena. Robert zavrne koketno učiteljico telovadbe, ki mu je najbolj naklonjena.

Starši krivijo ravnateljico. Ravnateljica, ki se boji za ugled šole, dijake označi za tirane in meni, da je bilo včasih bolje. Robert krivi pretirano liberalen učiteljski zbor. Sabinina mama krivi sebe in moža. Razredničarka da novorojeni hčeri ime po pokojnem dekletu.

Na koncu Robert odide, dijaki pa gredo na končni izlet s trajektom v Grčijo.

Financiranje in produkcijaUredi

ProračunUredi

Projekt je ocenjen na 565.024 evrov.[1] Podprl ga je Slovenski filmski center (380.000 evrov).[2]

Izbira igralcevUredi

Mladi igralci so bili poiskani po srednjih šolah s strani režiserja in asistentov Yulie Roschine in Simona Intiharja, končni izbor pa je potekal v studiu Viba film v drugi polovici april 2012 ob prisotnosti producentov ter scenarista Gazvode. V vlogi psihologinje nastopa Estera Dvornik, mama filmskega režiserja Klemna Dvornika in psihologinja v resničnem življenju.[3]

SnemanjeUredi

Snemanje filma je potekalo julija in avgusta 2012 na Gimnaziji Novo mesto in na severnem Jadranu (med Piranom in Benetkami).[3]

Biček o filmuUredi

Zanj glavna tematika ni bila samomor, ampak revolucije, ki so zmeraj bile in so še zmeraj obsojene na propad. Samomor dijaka, obvestilo po radiu, sveče na stopnišču in napornega profesorja (v njegovem primeru matematike) je potegnil iz svojih neprijetnih izkušenj dijaka 1. letnika srednje šole. Za zgled je imel filme Razred (Entre les murs, 2008) Laurenta Canteta, Skrito (Caché, 2005) in Adžami (Ajami, 2009). Pogovor o delu z naturščiki z režiserjem slednjega, Shanijem, je imel nanj velik vpliv. Po Cantetovem zgledu je z razredom prikazal širše družbene razmere. Naturščike je manipuliral z zbujanjem občutka krivde. Za predsednika razreda je izbral fanta, ki je bil do svoje razredničarke in njega zelo nesramen. Za vloge učiteljev ni izbral naturščikov zaradi težjega prebijanja zidu zadržanosti. Na snemanju ga je branje izraza zguba iz nemškega slovarja presenetilo. V notranjosti je snemal zaradi učinka na gledalca in nižjih stroškov. Nemškega snemalca je spoznal v Franciji kot diplomant. Nemščina je bila izbrana na prvo žogo, da izzove nalepko nacista, ki je po njegovem mnenju kar pogosta. Z izbiro Chopina je naslikal izmuzljivo Sabino. V prizoru potovanja v Grčijo vidi očiščenje in pot v prihodnost. Menil je, da je problem likov dijakov v tem, da se ne poznajo in da je bilo v preteklosti več takih profesorjev, kot Robert. Primerjal ga je z Janezom Rugljem, ki ga ima za modrega in nerazumljenega. O likih dijakov je povedal še, da so agresivni, nesposobni postaviti se zase in zadušeni od lastnih staršev.[4][5]

Odziv kritikov in gledalcevUredi

KritikiUredi

Marcel Štefančič jr. je napisal, da je pravični profesor Robert žrtev neumnih dijakov, ki mahajo z oznako nacista, čeprav je ne razumejo. Njihovo razredničarko je označil za permisivno kvazidemokratinjo. Na koncu je napisal, da je Sabina edina, ki se je odločila, da nihče ne ve, zakaj se je ubila in se vprašal, zakaj samomora niso storili tudi drugi. Omenil je Cantetov Razred in Lonerganovo Margaret (ocena: »zelo za«).[6] V svoji knjigi Slovenski film 2.0 je film uvrstil v kategorijo Nebesa.[7]

Zdenko Vrdlovec je napisal, da so najbolj glasni v razredu izkoristili Sabinino stisko in jim v resnici ni bilo mar zanjo. Film po njegovem pove tudi to, da se ne ve, kaj je samomor povzročilo. Menil je, da Bičkov film ni slabši od francoskega, z zlato palmo nagrajenega filma Razred Laurenta Canteta. Pohvalil je igralsko zasedbo.[8]

Andrej Gustinčič je pohvalil vzoren scenarij, učinkovit filmski jezik, vodenje amaterskih igralcev in like staršev, zrcalne podobe svojih otrok. Napisal je še, da mu je Robertov način vzgoje zaradi šolanja v New Yorku blizu ter da ga razume kot žrtev.[9]

Nika Mahnič je za Radio Študent napisala, da je lik Zupana, ki ga igra odlični Samobor, upornik proti sistemu, ki v dijaku vidi le denar in da bi jih rad naučil razmišljati. Kot bivša dijakinja je v obrazih v sistem ujetih teles prepoznala disfunkcionalnost trenutnega izobraževalnega sistema. Njihov upor je razglasila za narcisoiden.[10]

O dijaškem samomoru na splošnoUredi

Tina Košir je film uporabila kot iztočnico za pogovor s strokovnjaki in predstavniki dijakov o samomoru med dijaki. Njeno vabilo so zavrnile vse štiri povabljene gimnazijske svetovalne službe. Od svojih sogovornikov je izvedela, da se od mladih pričakuje nečustvenost ter pretirano učinkovitost in ubogljivost, da so njihove interesne dejavnosti vredne le, če se točkujejo za štipendijo in vpis na fakulteto, da pritisk povzroča tudi nedovoljeno vrednotenje gimnazij glede na uspeh na maturi, da se diskriminira tiste, ki nimajo talenta za naravoslovje, da učitelji in starši ne najdejo stika, da je samomor tabu in da je psihološko svetovanje nadstandardna storitev. Koširjeva je na koncu omenila film Abeceda, ki kitajske otroke prikazuje kot papirnate zmaje, ki jih usmerjajo njihovi starši in učitelji. Napisala je, da tisti, ki se v zahodni kvazisvobodni družbi zgražajo nad to oblastjo staršev in učiteljev nad otroci, sebi niso nastavili ogledala. Meni, da smo tudi sami začeli iz svojih otrok delati papirnate zmaje in da potem, ko kakšen od njih pregori, ali drugače pade z neba, ne iščemo vzrokov, ampak raje preusmerimo pozornost na tiste, ki še otopelo plavajo po nebu.[11]

Obisk v kinuUredi

Film je videlo 57.096 gledalcev.[1]

ZasedbaUredi

Zaposleni na šoli

Dijaki
  • Voranc Boh: Luka
  • Jan Zupančič: Tadej
  • Daša Cupevski: Sabina
  • Doroteja Nadrah: Mojca
  • Špela Novak: Špela
  • Pia Korbar: Maruša
  • Dan David Mrevlje Natlačen: Primož
  • Jan Vrhovnik: Nik
  • Kangjing Qiu: Chang

EkipaUredi

  • scenografija: Danijel Modrej
  • kostumografija: Bistra Borak
  • oblikovanje maske: Petra Hartman
  • oblikovanje zvoka: Julij Zornik

NagradeUredi

FestivaliUredi

16. Festival slovenskega filma 2013

  • vesna za najboljši celovečerni film
  • vesna za najboljšega glavnega igralca: Igor Samobor
  • vesna za najboljšo stransko igralko: Nataša Barbara Gračner
  • vesna za najboljšo fotografijo
  • vesna za najboljšo kostumografijo
  • nagrada filmskih kritikov za najboljši film FIPRESCI
  • Teleking nagrada občinstva
  • Stopov igralec leta: Igor Samobor

28. beneški filmski festival 2013 – mednarodni teden kritike

  • nagrada Združenja evropskih in sredozemskih filmskih kritikov: FEDEORA

Athens Panorama of European Cinema 2013

  • nagrada FIPRESCI

Bratislavski mednarodni filmski festival 2013

  • nagrada za najboljšega igralca (Igor Samobor)
  • nagrada FIPRESCI
  • Grand Prix

Castellinaria International Festival of Young Cinema 2013

  • nagrada »trije gradovi«

Mannheim-heidelberški mednarodni filmski festival 2013

  • priporočilo lastnikov kina

Bradfordski mednarodni filmski festival 2014

  • nagrada za najboljši celovečerni film

Angers European First Film Festival 2014

  • nagrada občinstva

NominacijeUredi

Izdaje na nosilcihUredi

  • Razredni sovražnik. video DVD. Vojnik : Fivia, 2014

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Filmska produkcija celovečernih filmov v Sloveniji od leta 1995 a) Večinsko financiranje s strani Filmskega sklada RS/ Slovenskega filmskega centra. SFC. pridobljeno 8. julija 2021
  2. Rezultati javnega razpisa za sofinanciranje realizacije projektov slovenskih celovečernih prvencev za leto 2011 (UL 62/11 z dne 5.8.2011). SFC. pridobljeno 8. julija 2021
  3. 3,0 3,1 "Razredni sovražnik". Kolosej. Pridobljeno dne 8. julij 2021.
  4. Milek, Vesna (2013-09-13). "Rok Biček: Gimnazijski razred je mikrokozmos sveta". old.delo.si. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  5. Barlič, Špela (13. september 2013). "Razredni sovražnik je vsaj srednjeevropska zgodba". pogledi.si - spletna stran ni ažurirana. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  6. Marcel Štefančič jr.. Razredni sovražnik. 13. september 2013. arhivirano 26. septembra 2013 s prvotnega spletišča
  7. SLOVENSKI FILM 2.0. Uvodnik in kazalo. https://www.bukla.si/doc/product/slovenski-film-20.pdf
  8. Vrdlovec, Zdenko (12. september 2013). "Za dober začetek: Razredni sovražnik". Dnevnik. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  9. Gustinčič, Andrej (23. september 2013). "Mladi so še: Razredni sovražnik Roka Bička". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2021-07-09.
  10. Mahnič, Nika (3. oktober 2013). "Razredni sovražnik". Radio Študent. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  11. Košir, Tina (6. junij 2014). "Dijaški samomori". Radio Študent. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  12. Vikend, T. R. (2013-11-29). "Vikendovi gongi - 144.000 glasov za najljubše medijske obraze". old.delo.si. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  13. "Razredni sovražnik med finalisti". Dnevnik. 25. julij 2014. Pridobljeno dne 2021-07-08.
  14. Grgič, Jožica (2013-09-02). "Razredni sovražnik – film z visoko napetostjo". old.delo.si. Pridobljeno dne 2021-07-08.

Zunanje povezaveUredi