Raketoplan Buran

Buran (rusko МТКК Буран) je bilo ime sovjetskega vesoljskega programa, katerega cilj je bil razviti lasten raketoplan, kot odgovor na ameriški Space Shuttle.

Buran na An-225 leta 1989

Projekt so začeli na aerodinamičnem inštitutu CAGI leta 1976 in velja za najdražjega v sovjetskem vesoljskem programu. Ker so Buran predstavili kasneje kot Columbio in zaradi osupljive zunanje podobnosti, so mnogi posumili, da so pri razvoju pomembno vlogo odigrali industrijski vohuni. V resnici je bila podobna samo zunanja aerodinamična oblika, notranjost Burana je bila popolnoma ruska.

Buran je prvič poletel novembra 1988 in sicer brez posadke. Dvakrat je obkrožil Zemljo in pristal s samodejnim pilotom, česar ameriški raketoplani ne zmorejo.

Po prvem poletu so program opustili zaradi pomanjkanja sredstev in politične nestabilnosti v Sovjetski zvezi. Uradno so s programom končali leta 1993. Končana raketoplana 1.01 Buran in 1.02 Ptička sta sedaj skupaj z ostanki projekta last Kazahstana. Leta 2002 se je hangar, v katerem so shranili Buran, zaradi slabega vzdrževanja podrl, uničil raketoplan in pri tem ubil osem ljudi.[1]

Načrtovali so tudi naslednjo generacijo Burana, vendar so 2.01, 2.02 in 2.03 ob koncu programa ostali nedokončani in so jih kasneje razstavili ali pa so jih pustili v tovarni v slabem stanju.

Poleg petih načrtovanih raketoplanov so naredili tudi osem preskusnih plovil, namenjenih različnim preskusom. Nekateri so danes na ogled.

Glavne razlike z ameriškimi raketoplaniUredi

  • Buran ni bil sestavni del celote, tako kot Shuttle. Raketoplan je bil pritrjen na nosilno raketo Energija, ki je lahko prenašala tudi drugačen tovor.
  • Buran je bil namenjen za polete z in brez posadke, zato je imel samodejnega pristajalnega pilota. Različica s posadko ni nikoli poletela.
  • Raketoplan ni imel svojih raketnih motorjev, saj je bil pritrjen na raketo nosilko.
  • Namesto dveh so bili potisniki štirje, delovali so na tekoče gorivo – kerozin in kisik.
  • Nosilna raketa Energija bi morala biti za večkratno uporabo, vendar takšne različice zaradi razvojnih stroškov niso nikoli izdelali.
  • Buran je v tirnico lahko ponesel 30 metričnih ton, Shuttle jih lahko samo 25.
  • Buran je lahko na Zemljo vrnil 20 metričnih ton, Shuttle pa 15.
  • Toplotna zaščita na Buranu je bila zasnovana drugače kot pri Shuttlu, po mnenju sovjetskih inženirjev boljše.

Buran v leposlovjuUredi

Buran je skupaj z drugim sovjetskim projektom vesoljskega letala Spiral uporabil Sergej Lukjanenko v svojem znanstvenofantastičnem romanu iz leta 1997 Zvezde, hladne igračke (Звезды — холодные игрушки). Buran so, opremljenega z namišljenim dvigovalnim pogonom, uporabljali pri medzvezni trgovini z nezemeljskimi bitji.

SkliciUredi

  1. Zak, Anatoly (25 December 2018). "Buran reusable orbiter". Russian Space Web. Pridobljeno dne 28 June 2019.

Zunanje povezaveUredi