Pupien

Mark Klodij Pupien Maksim (latinsko Caesar Marcvs Clodivs Pvpienvs Maximvs Avgvstvs) je bil cesar Rimskega cesarstva, ki je skupaj z Balbinom vladal tri mesece v letu šestih cesarjev 238, * okoli 168,[2]29. julij 238.[3]

Pupien
Pupienus Musei Capitolini MC477.jpg  *
Cesar Rimskega cesarstva
Vladanje22. april – 29. julij 238
PredhodnikGordijan I. in Gordijan II.
NaslednikGordijan III.
socesarBalbin
Rojstvookoli 168
Smrt29. julij 238 (star okoli 70 let)
Rim, Rimska Italija  *
Otroci
Podrobno
  • Tit Klodij Pupien Pulher Maksim
  • Mark Pupien Afričan Maksim
  • Pupiena Sekstija Pavlina Ketegila
Polno ime
Mark Klodij Pupien Maksim[1]
Vladarsko ime
Imperator Caesar Marcus Clodius Pupienus Maximus Augustus[1]
Oče? Mark Pupien Maksim
Mati? Klodija Pulhra

Viri za to obdobje rimske zgodovine so zelo pičli, zato je znanje o cesarju zelo omejeno. V večini sodobnih besedil je omenjen po priimku Maximus in ne po drugem (družinskem) imenu Pupien.[4][5]

Poreklo in zgodnja karieraUredi

Historia Augusta, ki ji ne gre zaupati brez zadržkov, prikazuje Pupiena kot primer napredovanja skozi cursus honorum zaradi njegovih vojaških uspehov. Historia trdi, da je bil sin kovača, da ga je posvojila sicer neznana Pescenija Marcelina in je svojo kariero začel kot centurio primus pilus, postal tribunus militum in nato pretor. Pupienova kariera naj bi bila impresivna, saj je med vladavino Severske dinastije v poznem 2. in zgodnjem 3. stoletju služboval na številnih pomembnih položajih: bil je prokonzul senatorskih provincialnih provinc Bitinija in Pont, Ahaja in Narbonska Galija.[6]

Pupien je bil dejansko del nižje rimske aristokracije, v katero je bila njegova družina morda povišana šele pred kratkim.[7] Ker je bil iz etruščanskega mesta Volterra,[8] se domneva, da je bil sin Marka Pupiena Maksima, prvega senatorja iz njegove družine, in njegove žene Klodije Pulhre.[9]

Trditev v Historia Augusta, da je imel tri pretorijanska guvernerstva, je malo verjetna. Kot je poudaril Bernard Rémy, je bila provinca Bitinija in Pont v Pupienovem času cesarska province, ki jo je vodil cesarjev legat. Remy opozarja tudi na to, da bi bila podelitev treh pretorijanskih guvernerstev v rimski praksi kršitev brez primere.[10] Za nobeno od omenjenih provinc ne obstaja zanesljiv seznam guvernerjev, na katerem bi bil omenjen tudi Pupien.

Po letu 222, ko je vstopil v Rimski senat, je njegov cursus honorum mnogo bolj zanesljiv. Imenovan je bil za cesarskega legata ene od germanskih provinc, najverjetneje po njegoven prvem senatorskem mandatu okoli leta 207.[11] Kot guverner je dosegal več vojaških zmag nad sarmatskimi in germanskimi plemeni. V nekem trenutku je zaključil svoje službovanje v germanski provinci in bil nagrajen s prokonzularnim guvernerstvom Azije.[12]

Leta 234 je bil v zadnjem letu vladanja Aleksandra Severja drugič imenovan za konzula. Isto leto je bil imenovan za mestnega prefekta Rima in zaradi svoje strogosti postal nepriljubljen med rimskimo drhaljo.[13]

VladanjeUredi

Ko sta bila Gordijan I. in njegov sin Gordijan II. v Afriki razglašena za cesarja, je Rimski senat imenoval odbor dvajsetih mož, vključno s starejšim senatorjem Pupienom, ki bo do prihoda Gordijanov koordiniral operacije proti Maksiminu Tračanu.[14] Po novici o porazu in smrti obeh Gordijanov se je senat sestal na zaprti seji v templju Kapitolskega Jupitra in glasoval, da bi za sovladarja imenoval Pupiena in Balbina.[15] Za razliko od leta 161, ko sta bila za sovladarja predlagana Mark Avrelij in Lucij Ver, sta bila oba predlagana izvoljena kot pontifices maximi, glavna svečenika uradnih kultov.

Frakcije v senatu, ki so upale, da bodo imele koristi od pristopa Gordijancev, so manipulirale z ljudstvom in pretorijansko gardo, da bi agitirali za imenovanje Gordijana III. za njunega cesarskega kolega.[16] Pupien je starejšemu kolegu Balbinu prepustil državno upravo v Rimu in konec aprila odkorakal v Raveno, kjer je nadziral pohod proti Maksiminu in rekrutiral germanske pomožne enote, ki so služile pod njim med njegovim službovanjem v Germaniji.[15] Ko so Maksimina tik pred Oglejem ubili njegovi vojaki, je Pupien poslal Maksiminove in svoje vojaške enote v njihove province. Sam se je z novoustanovljeno germansko telesno stražo vrnil v Rim.[17]

Balbinu medtem ni uspel ohraniti javnega reda v prestolnici. Viri nakazujejo, da je Balbin osumil Pupiena, da ga je s svojo novo germansko telesno stražo nameraval odstaviti. Cesarja sta kmalu začela živeti v različnih delih cesarske palače.[18] To je pomenilo, da sta bila na milost in nemilost prepuščena nezadovoljnim elementom v pretorijanski gardi, ki so bili ogorčeni, da morajo služiti novima cesarjema, in so ju nameravali ubiti.[19] Pupien, ki se je zavedal grožnje, je prosil Balbina, naj pokliče germansko telesno stražo. Balbin je bi prepričan, da je njegova prošnja del Pupienovega naklepa, da bi ga umoril, zato je prošnjo zavrnil. Cesarja sta se začela prepirati, ravno ko so v prostor vdrli pretorijanci. Oba cesarja sta bila aretirana in odpeljana v pretorijansko vojašnico, kjer sta bila v kopališču mučena do smrti.[15]

DružinaUredi

Kot Pupienovi otroci so bili prepoznani

  • Tit Klodij Pupien Pulher Maksim je opredeljen kot njegov starejši sin.[20] Bil je konzul okoli leta 235 in pokrovitelj mesta Tibur pred Rimom
  • Mark Pupien Afričan Maksim je bil njegov mlajši sin.[21] Bil je konzul leta 236 kot kolega cesarja Maksimina Tračana.

Njuna konzulska položaja med vladanjem Aleksandra Severja in Maksimina Tračana kažeta, da je bila njuna družina vplivna in zelo spoštovana. Pupien je imel tudi hčerko

  • Pupieno Sikstijo Pavlino Ketagilo, ženo Marka Ulpija Evbota Levrusa.[22]
Kvint Tinej Sakerd Klemens
consul ordinarius
Mark Pupien Maksim
Kvint Tinej Klemens
consul ordinarius
Kvint Tinej Ruf
konzul leta 182
Kvint Tinej Sakerd
consul suffectus
∞ Voluzija Laodika
 
Pupien
rimski cesar
(238)
∞ Sikstija Kartegila
Mark Ulpij Levr
senator
 
Maksimin Tračan
rimski cesar
(235-238)
∞ Cecilija Pavlina
 
Gordijan I.
rimski cesar
(238)
TinejaTit Klodij Pupien Pulher Maksim
consul suffectus
Mark Pupien Afričan Maksim
consul ordinarius
∞ Kornelija Marulina
Pupiena Sikstija Pavlina KategilaMark Ulpij Evbot Levr
consul suffectus
Gaj Julij Ver Maksim
caesar
 
Gordijan II.
rimski cesar
(238)
Antonija GordianaLucij Klodij Tinej Pupien Bas
proconsul
∞ Ovinija Paterna
 
Balbin
rimski cesar
(238)
 
Gordijan III.
rimski cesar
(238-244)

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Cooley, Alison E. (2012). The Cambridge Manual of Latin Epigraphy. Cambridge University Press. str. 497. ISBN 978-0-521-84026-2.
  2. Michael Grant (1985). The Roman emperors: a biographical guide to the rulers of imperial Rome, 31 BC-AD 476. str. 144.
  3. Carson, Robert Andrew Glendinning (1962). Severus Alexander to Balbinus and Pupienus. Coins of the Roman Empire in the British Museum. 6. Trustees of the British Museum. str. 101.
  4. Association, American Philological (13. maj 1940). Transactions and Proceedings of the American Philological Association. Association – via Google Books.
  5. Webster, Noah (13. maj 1852). A dictionary of the English language. – via Google Books.
  6. Historia Augusta. Maximus and Balbinus, 5:1-8.
  7. John Drinkwater (Alan K. Bowman, Peter Garnsey, Averil Cameron uredniki). Maximinus to Diocletian and the crisis, in The Cambridge ancient history: The crisis of empire, A.D. 193-337. 2005. str. 32.
  8. Michel Christol. L'empire romain du IIIe siècle: histoire politique. (1997). str. 114.
  9. Christian Settipani. Continuité gentilice et continuité familiale dans les familles sénatoriales romaines à l'époque impériale: mythe et réalité. (2000). str. 120.
  10. Bernard Rémy. Les carrières sénatoriales dans les provinces romaines d'Anatolie au Haut-Empire (31 av. J.-C. - 284 ap. J.-C.). Istanbul: Institut Français d'Études Anatoliennes-Georges Dumézil, 1989. str. 120.
  11. McMahon. Pupienus (238 A.D.) and Balbinus (238 A.D.).
  12. Paul M. M. Leunissen. Konsuln und Konsulare in der Zeit von Commodus bis Severus Alexander. Amsterdam: J.C. Gieben, 1989. str. 227.
  13. Christopher S. Mackay. Ancient Rome: a military and political history (2004). str. 268.
  14. Potter, str. 169.
  15. 15,0 15,1 15,2 McMahon. Pupienus (238 A.D.) and Balbinus (238 A.D.).
  16. John Drinkwater. Maximinus to Diocletian and the crisis, in The Cambridge ancient history: The crisis of empire, A.D. 193-337. Uredili Alan K. Bowman, Peter Garnsey, Averil Cameron. (2005). str. 33.
  17. McMahon. Pupienus (238 A.D.) and Balbinus (238 A.D.). Southern. str. 67.
  18. Potter, str. 171.
  19. Michael Grant. The collapse and recovery of the Roman Empire (1999). str 5-6.
  20. Ronald Syme. Historia Augusta papers. (1983). str. 194.
  21. Syme. Emperors and biography: studies in the Historia Augusta. Oxford: Clarendon Press, 1971. str. 174.
  22. Syme. Emperors and biography. str. 173f.

ViriUredi

  • McMahon, Robin. Pupienus (238 A.D.) and Balbinus (238 A.D.), De Imperatoribus Romanis (2001).
  • Potter, David Stone. The Roman Empire at bay, AD 180-395 (2004).
  • Southern, Pat. The Roman Empire from Severus to Constantine (2004).
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Gordijan I. in Gordijan II.
Rimski cesar
238
Z: Balbinom
Naslednik: 
Gordijan III.
Politične funkcije
Predhodnik: 
Lucij Valerij Maksim Acilij Prisciljan
Gnej Kornelij Patern
Rimski konzul
234
z Markom Munacijem Sulo Urbanom
Naslednik: 
Gnej Kornelij Sever
Tit Klavdij Kvintijan