Wikipedija

Protipapež Klemen VIII.

Za druge pomene glej Papež Klemen.

Klemen VIII., rojen kot Gil Sánchez Muñoz y Carbón protipapež katoliške Cerkve (avinjonska oziroma aragonska veja); * 1369 Teruel (Aragonsko kraljestvo, danes Španija); † 28. december 1446 (Aragonsko kraljestvo, danes Španija).

 Klemen VIII. 
Grob Klemena VIII. v stolnici v Palma de Mallorca
Grob Klemena VIII. v stolnici v Palma de Mallorca
Izvoljen10. junij 1423
Začetek papeževanja19. maj 1426
Konec papeževanja26. julij 1429 (odstopil kot papež)
PredhodnikBenedikt XIII.
NasprotnikMartin V. (rimska veja)
Benedikt XIV. (Jean Carrier) (aragonska veja)
Redovi
Položaj36. protipapež
Osebni podatki
RojstvoGil Sanchez Muñoz y Carbón
1370
Teruel[d]
Smrt28. december 1447
Majorka
PokopanPalma de Maiorca
(Aragonsko kraljestvo)
NarodnostŠpanec
StaršiPedro II. Sanchez Muñoz y Liñán
Catalina Sanchez de Carbón
Drugi papeži z imenom Klemen
Catholic-hierarchy.org

Življenjepis uredi

Klemen VIII. je bil protipapež avinjonske oziroma aragonske veje. Vladal je od 10. junija 1423 do 26. julija 1429.
Rodil se je v Teruelu v Aragonskem kraljestvu 1369 kot Gil Sánchez Muñoz y Carbón. Oče je bil Pedro II. Sanchez Muñoz y Liñán, baron v Escrichu, mati pa Catalina Sanchez de Carbón – oba torej plemiškega rodu. [1]

Bil je prijatelj in svetovalec Pedra de Luna, ki je postal papež Benedikt XIII. avinjonske veje; postal je tudi član tamkajšnje kurije. Leta 1396 je odpotoval kot njegov odposlanec k valencijskemu nadškofu Jakobu Aragonskemu [2], oziroma k njegovemu nasledniku Hugo de Lupia y Bagésu, da bi pridobil špansko podporo za avinjonsko papeško vejo, kar se mu je tudi posrečilo.

Protipapež uredi

Benedikt je na svoji smrtni postelji imenoval štiri kardinale; trije med njimi so 10. junija 1423 v Peñíscoli izvolili Egidija za papeža. Četrti, Jean Carrier – ki je bil v tem času odsoten –, je razglasil volitve za neveljavne in je naknadno izvolil svojega protipapeža, ki si je nadel ime Benedikt XIV.. Zato ga je protipapež Klemen VIII. izobčil. V tem primeru se jasno pokaže, da vztrajanje v protipapeški smeri vodi »ad absurdum« (do nesmisla). [3]

Usoda Klemena VIII. je povezana s prizadevanjem Alfonza V. , ki se je potegoval za neapeljsko krono ter je zato podpiral Klemena VIII. Njegova kraljica Marija Kastiljska in aragonski škofje so podprli Martina V.. Poleti 1423 je Alfonz prepričal Siensko republiko, da je priznala Klemena, kar je zagotovilo priznanje avinjonske papeške veje tudi v mestu Pavia, ki je spadalo k tej republiki; tam je rimski papež Martin V. sklical cerkveni zbor.
Ko je kralj Alfonz dosegel svoje politične namene, je poslal 1428 delegacijo pod vodstvom Alfonza Borgia, prihodnjega Kalista III., da bi prepričala Klemena, naj prizna rimskega papeža Martina. Klemen je razglasil svoj odstop 26. julija 1429. Zbral je svoje kardinale, naj izvolijo za papeža Oda Colonna, da bi s tem potrdili njegovo apostolsko nasledstvo, kar se je tudi zgodilo sredi avgusta. Klemen se je moral »in forma« podvreči spokorno Martinu V., ki mu je zajamčil škofijo na Mallorci. [4] [5]

Nadaljevanje razkola po Benediktovi smrti uredi

Papež Benedikt je nasprotoval odstavitvi Konstanškega koncila in se je zabarikadiral v trdnjavo Peñíscola blizu Valencije. Sam kralj Sigismund ga je v Perpignanu zaman skušal pregovoriti k odstopu. On je sebe smatral za edinega zakonitega papeža, ker ga je za kardinala imenoval Gregor XI. še pred začetkom razkola. Vsi drugi kardinali iz tega obdobja so že pomrli; imenovane med razkolom je imel vse skupaj za nezakonite. Odstopil ni niti tedaj, ko ga je 26. julija 1417 odstavil Konstanški koncil.
Benedikt je razglašal, da je njegova utrdba kot »Noetova barka prave Cerkve«. Tam je tudi umrl pozabljen od sveta.
Tik pred smrtjo je še imenoval štiri kardinale, ki naj bi volili njegovega naslednika in nadaljevali razkol in sicer so bili naslednji:

  1. Jean Carrier, arhidiakon v Rodezu in kaplan grofa Jeana IV. d'Armagnac z naslovom S. Stefano a Monte Celio.
  2. Julián Lobera y Valtierra, Aumônier; pisar apostolskih pisem ter apostolski administrator škofije Tarazona, škof škofije Ostia e Velletri.
  3. Ximeno Dahe, avditor apostolske kurije z naslovom S. Lorenzo in Lucina.
  4. Domingo de Bonnefoi, O.Carth - prior samostana Montealegre v Tiani pri Barceloni z naslovom S. Pietro in Vincoli.

[6] [7] [8]

Toda tudi med njimi je prišlo do razkola: trije so se zbrali na konklave 10. junija 1423 ter izvolili Gil Sánchez Muñoz-a, ki si je nadel ime Klemen VIII. (1423-1429).

Četrti, Jean Carrier – arhidiakon Rodeza blizu Toulousa – pa je bil ravno tedaj kot Benediktov odposlanec na poti. Ko se je vrnil, je oporekal izvolitvi in sam izvolil Bernarda Garniera – zakristana v Rodezu –, ki si je privzel ime Benedikt XIV. (1424-1429) - in je tako postal protipapežev protipapež. Po njegovi smrti pa je postal novi naslednik protipapeža Benedikta XIII. sam Jean Carrier, - ki je volil samega sebe; enako z imenom Benedikt XIV., oziroma Benedikt XIV. (1430-1437). Z njegovo smrtjo pa je bil zahodni razkol dokončno presežen. [9] [10] [11]

Glej tudi uredi

Nadaljnje branje uredi

(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(nemško)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Michael Borgolte: Petrusnachfolge und Kaiserimitation. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen, 1989.
(angleško)
  • Michael J. Walsh (1998). Lives of the popes: Illustrated biographies of every Pope from St Peter to the present. Barnes & Noble Books, New York. ISBN 0760708029.
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
  • Brusher, Rev. Joseph Stanislaus (1980) [1959 Van Nostrand]. »The Great Schism«. Popes through the Ages (3. izd.). Neff-Kane. ISBN 978-0-89141-110-9.
  • John-Peter Pham: Heirs of the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford University Press, New York 2004.
(italijansko)
  • F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan M. Laboa: La storia dei papi tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: A. Tombolini, E. Villa, A. Serralunga).
(francosko)
  • Noël Valois: La France et le grand schisme d'Occident. 4 deli. Picard et fils, Paris 1896-1902)
(špansko)
  • P. O'Callagham: Terminación del Cisma de Occidente y concilio provincial de Tortosa. Tortosa 1911.
  • S. Puig y Puig: Pedro de Luna, ultimo papa de Aviñón 1388-1430. Barcelona 1920.
(madžarsko)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Sklici uredi

  1. ↑ George L. Williams, Papal Genealogy: The Families And Descendants Of The Popes, (McFarland & Co. Inc., 1998), 234.
  2. ↑ Jakob Aragonski je bil škof v Tortozi 1362-1369, nadškof v Valenciji 1369–1396, ter nečak aragonskega kralja Petra IV. (*1319; vladal 1336-1387)
  3. ↑ M. J. Walsh. Lives of the popes. str. 183.
  4. ↑ J.-P. Pham. Heirs of the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. str. 331.
  5. ↑ http://www.mallorcawebsite.com/balearik/Cathedrali.html
  6. ↑ »Clement VIII antipape«. Histoire…. Pridobljeno 15. avgusta 2015.
  7. ↑ »Antipape Clément VIII«. KTO du Vatican. Pridobljeno 15. avgusta 2015.
  8. ↑ »Clemente VIII, antipapa. Enciclopedia Italiana di Carlo Capasso«. Treccani.it. 1931. Pridobljeno 6. avgusta 2015.
  9. ↑ »Jean-Paul Coudeyrette: Clement VII (antipape)«. Compilhistoire. 16. julij 2015. Pridobljeno 21. julija 2015.
  10. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 296s.
  11. ↑ Pham, John-Peter. Heirs to the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford: Oxford University Press, 2004. 331-332.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Protipapež Klemen VIII..
(nemško)
(francosko)
(italijansko)
(angleško)


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Beneditk XIII. (avinjonska veja) 		Protipapež
1423–1429 (aragonska veja) 		Naslednik: 
Benedikt XIV.
Predhodnik: 
Luis de Pradés y de Árenós (1407-1429) 		Škof na Maiorki
1429-1446 (postavljen od rimskega papeža) 		Naslednik: 
dominikanec Juan García de Aragón


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protipapež_Klemen_VIII.&oldid=6081018«