Predloga:Izbrano/47. teden 2009
Mongolsko cesarstvo oz. Mongolski imperij je bil imperij, ki se je v 13. in 14. stoletju raztezal od vzhodne Azije do vzhodne Evrope. Bil je največji celovit imperij v zgodovini človeštva, saj je v času največjega obsega leta 1279 meril okrog 33 milijonov km² in segal od Donave do Japonskega morja ter od Arktike do meja Bengalije na jugu. Na ozemlju, ki je predstavljalo petino vsega kopnega na Zemlji, je takrat živelo več kot 100 milijonov prebivalcev, zato ga imenujemo tudi Mongolski svetovni imperij.
Nastal je z združitvijo mongolskih in turških plemen na ozemlju današnje Mongolije, od koder se je pod vodstvom Džingiskana, ki je bil proglašen za vladarja vseh Mongolov leta 1206, začel širiti proti vzhodu, zahodu in jugu. Za širjenje je imela največ zaslug mongolska vojska, ki je štela verjetno preko 200.000 vojakov, pa tudi sklepanje zavezništev z drugimi azijskimi narodi. V dobi mongolskega imperija je v celotni Evraziji vladal prost pretok tehnologij, dobrin in ideologij.
Po nasledstveni vojni med leti 1260 in 1264 je pričel imperij razpadati. Zlata horda in Čagatajski kanat sta postala de facto neodvisna in sta zavrnila Kublajkana kot vrhovnega vladarja - kagana. Do Kublajkanove smrti leta 1294 je imperij razpadel že na štiri kanate oz. cesarstva, ki so skrbeli predvsem za lastne interese, vendar je bil Mongolski imperij kot celota še vedno močan. Veliki kani iz dinastije Yuan so prevzeli vlogo kitajskih cesarjev in prenesli sedež vladavine iz stare prestolnice Karakorum v Kanbalik (današnji Peking). Trije zahodni kanati so jih sicer priznavali za vrhovne vladarje ter jim plačevali dajatve, a so bili po podpisu mirovne pogodbe leta 1304 praktično neodvisni in so se razvijali samostojno kot suverene države. Mongolska nadvlada na Kitajskem se je končala leta 1368, vendar je ena od dinastij preživela v Mongoliji vse do 17. stoletja.