Wikipedija

Poverilno pismo

pismo o podelitvi (diplomatske) akreditacije

Poverílno písmo (francosko Lettre de créance, angleško letter of credence) ali poverílnica[1] je uradno diplomatsko pismo, ki imenuje diplomata za veleposlanika v drugi suvereni državi. Splošno znano kot diplomatska poverilnica, je pismo naslovljeno od enega voditelja države do drugega, s čimer prosi, da izrazi verodostojnost (francosko créance) na trditev veleposlanika, da govori v imenu svoje države. Pismo osebno izroči imenovani za veleposlanika vodji države sprejemnice na uradni slovesnosti, ki označuje začetek veleposlaniškega mandata.

Poverilna pisma so tradicionalno napisana v francoščini, ki je lingua franca diplomacije.[2] Lahko pa so napisani tudi v uradnem jeziku države pošiljateljice.[3][4]

Predaja poverilnih pisem uredi

 
Poverilno pismo za češkoslovaškega veleposlanika v Litvi (1992), napisano v tradicionalni francoščini in podpisano s strani predsednika Václava Havla
 
Britanski diplomat Sir Charles Stuart izroča svoja poverilna pisma brazilskemu cesarju Pedru I., ob ga spremljajo žena Maria Leopoldina, njuna hčerka Maria da Glória (kasnejša portugalska kraljica Marija II.) in drugi dostojanstveniki (alegorija), c. 1825
 
Veleposlanik Jugoslavije Zdravko Pečar ob predaji poverilnega pisma državnemu voditelju Gane Ignatiusu Kutu Acheampongu leta 1974.

Ob prihodu na svoje delovno mesto se kandidat za veleposlanika sestane z zunanjim ministrom, da se dogovorita za avdienco pri voditelju države.[5] Prinesejo zapečateni izvirnik in nezapečateno kopijo njegove poverilnice. Nezapečatena kopija se ob prihodu izroči zunanjemu ministru, izvirnik pa se osebno izroči vodji države na uradni slovesnosti.[6] Veleposlaniki nastopijo svoje dolžnosti šele po sprejemu poverilnih pisem, njihova prednost v diplomatskem zboru pa je določena z datumom predaje poverilnih pisem.[7] Upravičeni so do diplomatske imunitete takoj, ko vstopijo v državo.[8][9]

Kadar državi vzdržujeta odnose na ravni odpravnikov poslov, poverilno pismo napiše zunanji minister države pošiljateljice in naslovi na zunanjega ministra države sprejemnice. Pristojna poverilna pisma predata zunanjemu ministru.[10] Voditelja države ne nagovorijo in ne izročijo poverilnih pisem, kar simbolizira nižjo raven diplomatskih odnosov med državama. Odpravnik poslov nima pravice do vojaškega spremstva ali službenega avtomobila.

Razmerja na ravni odpravnikov uredi

Kadar državi vzdržujeta odnose na ravni odpravnikov poslov (chargé d'affaires), poverilno pismo napiše zunanji minister države pošiljateljice in naslovi na zunanjega ministra države sprejemnice. Pristojna bosta poverilna pisma predala zunanjemu ministru.[11] Voditelja države ne nagovorijo in ne izročijo poverilnih pisem, kar simbolizira nižjo raven diplomatskih odnosov med državama. Obtoženi nima pravice do vojaškega spremstva ali službenega avtomobila.

Commonwealth uredi

Visoki komisarji iz držav Commonwealtha ne izročajo poverilnih pisem. Ko imata dve državi Commonwealtha istega monarha kot vodjo države, predsednik vlade države pošiljateljice napiše neformalno predstavitveno pismo predsedniku vlade države prejemnice.[12] Ko je država Commonwealtha republika ali ima svojega ločenega monarha, so visoki komisarji odposlani in sprejeti s pismi komisije (letters of commission), ki jih napiše en voditelj države in predstavi drugemu voditelju države.[13][14] Obe obliki pisem sta bili standardizirani v letih 1950–1951, potem ko je Indija postala republika, s čimer je bil nadomeščen kaotičen sistem, v katerem so nekateri visoki komisarji nosili pisma predsednika vlade, nekateri pisma ministra za zunanje odnose, drugi pa pisem sploh niso imeli.[15]

Sklici uredi

  1. ↑ Pravni terminološki slovar, https://doi.org/10.3986/9789610501732, vpogled: 9. 4. 2023.
  2. ↑ »10th Anniversary of Poland's Accession to the EU«. Ministry of Foreign Affairs, Republic of Poland. 8. maj 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2018. Pridobljeno 20. marca 2016. Letters of Credence (translated from French) of Jan Kułakowski, 26 February 1990 (AMFA).
  3. ↑ Ahren, Raphael (17. oktober 2012). »New Egyptian ambassador brings Israel 'message of peace'«. The Times of Israel.
  4. ↑ »Diplomatic Credential Presented by the Great Qing Empire«. National Palace Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2016. Pridobljeno 21. marca 2016.
  5. ↑ »2 FAM 330 Ceremonies and Protocol Upon Assignment as Chief of Mission« (PDF). U.S. Department of State. 28. februar 2012. The new chief of mission requests, through the officer who has been acting as chargé d'affaires ad interim, an informal conference with the minister of foreign affairs or such other appropriate officer of the government in order to arrange to be received by the chief of state.
  6. ↑ Oppenheim, Lassa (1905). International Law: A Treatise. Zv. I.
  7. ↑ »Diplomatic List: Order of Precedence and Date of Presentation of Credentials«. Office of the Chief of Protocol, U.S. Department of State. 11. marec 2005. Pridobljeno 23. marca 2016.
  8. ↑ Dopagne, Frédéric; Hay, Emily; Theeuwes, Bertold F. Theeuwes, Bertold F. (ur.). Diplomatic Law in Belgium. ISBN 9789046606865.
  9. ↑ Satow, Ernest Mason (2017). Satow's Diplomatic Practice (7th izd.). Oxford University Press. ISBN 9780198739104.
  10. ↑ U.S. Department of State (1897). Instructions to the Diplomatic Officers of the United States. Washington, DC. str. 1–5.
  11. ↑ U.S. Department of State (1897). Instructions to the Diplomatic Officers of the United States. Washington, DC. str. 1–5.
  12. ↑ Alison Quentin-Baxter and Janet McLean, This Realm of New Zealand: The Sovereign, the Governor-General, the Crown, 2017
  13. ↑ »Letter of introduction«. The Palgrave Macmillan Dictionary of Diplomacy (3. izd.). Palgrave Macmillan. 2012. str. 229. ISBN 9780230302990.
  14. ↑ »Letters of commission«. The Palgrave Macmillan Dictionary of Diplomacy (3. izd.). Palgrave Macmillan. 2012. str. 230. ISBN 9780230302990.
  15. ↑ Lloyd, Lorna (2007). Diplomacy with a Difference: the Commonwealth Office of High Commissioner, 1880-2006. Martinus Nijhoff. str. 138–140. ISBN 9789047420590.
  • Lloyd, Lorna (2007). Diplomacy with a Difference: the Commonwealth Office of High Commissioner, 1880-2006. Martinus Nijhoff. pp. 138–140. ISBN 9789047420590
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Poverilno_pismo&oldid=6081012«