Wikipedija

Gibanje rumenih jopičev

socialno gibanje leta 2018, ki se je začelo v Franciji

Gibanje rumenih jopičev (francosko Mouvement des gilets jaunes) je politično gibanje, začeto v Franciji leta 2018. Spletna peticija, objavljena maja, je do sredine oktobra zbrala 300.000 podpisov, nato pa so se 17. novembra začele redne množične demonstracije. Gibanje je motivirano z naraščajočimi cenami goriva in sicer visokimi življenjskimi stroški. Protestniki poudarjajo, da je nesorazmerno breme vladnih davčnih reform padlo na delavski in srednji razred, zlasti na podeželskih in primestnih območjih.[1][2] Protestniki so pozvali k znižanju davkov na gorivo, ponovni uvedbi solidarnostnega davka na premoženje, zvišanju minimalne plače in odstopu Emmanuela Macrona kot predsednika Francije. Gibanje je bilo opisano kot populistično in obsega politični spekter. Po eni anketi večina protestnikov ni podprlo Macrona na francoskih predsedniških volitvah leta 2017, mnogi se niso udeležili volitev ali so glasovali za kandidate skrajne desnice ali levice.[3]

Protesti v Vesoulu 17. novembra 2018

Protesti so v glavnem potekali v obliki množičnih zborovanj, pa tudi blokad cest in skladišč goriva. Ponekod so se sprevrgli v velike izgrede, ki so bili opisani kot najbolj nasilni od maja 1968. Rumeni jopiči so bili izbrani za simbol, ker od leta 2008 zakon zahteva, da vsi francoski vozniki nosijo dobro vidne jopiče med vožnjo. Zaradi tega so odsevni telovniki postali široko dostopni, poceni in prepoznavni.[4][5]

Do začetka decembra 2018 so protestniki s podobnimi težavami začeli uporabljati simbol rumenega jopiča na mnogih mestih po svetu.

Ozadje uredi

Vprašanje, okoli katerega se je najprej osredotočilo francosko gibanje, je bilo predvideno povečanje davkov na gorivo za leto 2019, zlasti na dizelsko gorivo.

Dizel uredi

Od leta 1950 je francoska vlada subvencionirala proizvodnjo dizelskih motorjev. Zlasti od leta 1980 je Peugeot na čelu dizelske tehnologije. Zmanjšanje davka na dodano vrednost za vozne parke podjetij je povečalo tudi razširjenost dizelskih avtomobilov v Franciji.[6]

Cene goriva uredi

Cena bencina (SP95-E10) se je v letu 2018 zmanjšala z 1,47 EUR na liter v januarju na 1,43 EUR na liter v zadnjem tednu novembra.[7]

Cene bencina in dizelskega goriva so se med oktobrom 2017 in oktobrom 2018 povečale za 15 odstotkov oziroma 23 odstotkov.[8] Nakupna cena motornega bencina na svetovnem trgu se je v primerjavi s predhodnim letom povečala za 28 odstotkov; za dizel, za 35 odstotkov. Stroški distribucije so se povečali za 40 odstotkov. Z DDV, davki na dizelsko gorivo so se povečali za 14 odstotkov za eno leto in davki na bencin za 7,5 odstotka. Povečanje davka je bilo za 7,6 centa na liter dizelskega goriva in 3,9 centa na bencin leta 2018, nadaljnje povečanje za 6,5 centov na dizelsko gorivo in 2,9 centa na bencin, načrtovano za 1. januar 2019.[9]

Davki, zbrani pri prodaji goriva, so:

  • Davek na domačo porabo za energente (TICPE, la Taxe intérieure de consommation sur les produits énergétiques), ki se ne izračunava na podlagi cene nafte, temveč po fiksni stopnji. Del tega davka, ki se plača na črpalko, gre regionalnim vladam, drugi del pa nacionalnim vladam. Od leta 2014 je ta davek vključeval ogljikovo komponento, ki se vsako leto povečuje, da bi zmanjšala porabo fosilnih goriv. TICPE za dizelsko gorivo se je močno povečal v letih 2017 in 2018, da bi dosegel enako raven kot davek na bencin.
  • Davek na dodano vrednost (DDV), izračunan na podlagi zneska brez davka in TICPE. Njegova stopnja je od leta 2014 ustaljena na 20 odstotkih, potem ko je med letoma 2000 in 2014 znašala 19,6 odstotka.

Protestno gibanje proti cenam goriva se nanaša predvsem na posameznike, saj so številni poklici in dejavnosti upravičeni do delnih ali popolnih oprostitev od TICPE.[10]

Demonstranti kritizirajo drugo vlado Édouarda Philippeja, ker je posameznik dolžan plačati večino stroškov davka na ogljik. Ker se davek na ogljik postopoma povečuje, da bi dosegel okoljske cilje, so mnogi, ki so se odločili za ogrevanje na fosilna goriva za svoje domove zunaj mestnih središč, kjer je potreben avto, nezadovoljni. Predsednik Macron je poskušal odpraviti te pomisleke v začetku novembra s ponudbo posebnih subvencij in spodbud.[11]

Cene dizelskega goriva v Franciji so se v letu 2018 povečale za 16 odstotkov, davki na bencin in dizelsko gorivo pa so se povečali istočasno in dodatno povečanje davkov je napovedano za leto 2019, zaradi česar je dizelsko gorivo dražje kot bencin.[12] Predsednik Macron nosi največji zagon protestnikov zaradi njegove širitve politik, ki jih je izvajala vlada Françoisa Hollanda.[12]

Drugi protesti sindikatov uredi

Ena od prvih znanih demonstracij v Franciji proti obdavčitvi cen bencina sega v leto 1933 v Lillu. Gibanje proti povišanju davkov spominja tudi na poujadizem (Pierre Poujade) iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je mobiliziral srednji sloj in je bil izražen okoli davčnega upora.

"Počasna gibanja" so bila organizirana tudi v sedemdesetih letih. Julija 1992 je bilo takšno gibanje vzpostavljeno zaradi protesta proti uvedbi točkovnega dovoljenja[13].

Gospodarske reforme uredi

Protestniki trdijo, da je davek na gorivo namenjen financiranju znižanja davkov za velika podjetja, pri čemer nekateri kritiki, kot je Dania Koleilat Khatib, trdijo, da je treba porabo zmanjšati[14][15]. Macron je dejal, da je cilj programa gospodarskih reform uprave povečati konkurenčnost Francije v svetovnem gospodarstvu in da je davek na gorivo namenjen preprečevanju uporabe fosilnih goriv. Številni rumeni jopiči so predvsem posledica gospodarskih težav zaradi nizkih plač in visokih cen energije[16]. Večina gibanj rumenih jopičev se želi boriti proti podnebnim spremembam, vendar nasprotujejo prisiljevanju delavskega razreda in revnih, da plačajo za težavo, ki jo povzročajo multinacionalne korporacije[17][18].

Izvor in narava gibanja uredi

 
Demonstracijerumenih jopičev 17. Novembera

Ženska iz oddelka Seine-et-Marne je začela peticijo na spletni strani change.org maja 2018, ki je dosegla 300.000 podpisov do sredine oktobra. Vzporedno s to peticijo sta dva moška iz istega oddelka 17. novembra sprožila dogodek na Facebooku, da bi "blokirala vse ceste" in tako protestirala proti zvišanju cen goriva, ki so se zdele pretirane, in navedel, da je to povečanje posledica povečanja davkov. Eden od video posnetkov v tej skupini je sprožil zamisel o uporabi rumenih jopičev.

Gibanje je organizirano v vodoravni obliki brez voditeljev. Pojavijo se lahko neformalni voditelji, nekatere pa so drugi demonstranti zavrnili oziroma so bili celo ogroženi. John Lichfield pravi, da nekateri v gibanju širijo sovraštvo do politikov celo do vseh "potencialnih politikov, ki izhajajo iz svojih vrst"[19][20]. Gibanje rumenih jopičev ni povezano s posebno politično stranko ali sindikatom in se je razširilo predvsem s socialnimi mediji[21].

Gibanje je bilo opisano kot populistično[3][22][23], ki nasprotuje temu, kar vidi kot bogato urbano elito in ustanovitev[24]. Mnogi protestniki živijo v tesnih finančnih razmerah, pogosto na podeželju ali zunaj mest, kjer je "nizka gospodarska rast in visoka brezposelnost", in kjer je odvisnost od avtomobila za prevoz na delo "bistvenega pomena in je vedno bolj drag". Po podatkih BBC-ja, "ni naključje, da so avtomobili iskra, ki je vnela to jezo. Ne potrebujejo je postal statusni simbol v Franciji. Tisti v mestnih središčih imajo na voljo veliko javnega prevoza, vendar morate biti bogati, v središču Pariza, Marseillea ali Bordeauxa “.

Gibanje je pritegnilo in pridobilo podporo iz celotnega političnega spektra[25]. Anketa, ki jo je objavil Elabejev inštitut, je pokazala, da so na predsedniških volitvah maja 2017 mnogi v gibanju bodisi glasovali za skrajne leve ali desne kandidate ali pa niso glasovali[25]. Pet novinarjev Le Monde je preučilo dvainštirideset direktiv o rumenih jopičih[26] in ugotovilo, da sta dve tretjini "zelo blizu" položaju "radikalne levice" (Jean-Luc Mélenchon, Benoît Hamon, Philippe Poutou in Nathalie Arthaud). ), da je bila skoraj polovica "združljiva" s položajem "skrajne desnice" (Nicolas Dupont-Aignan in Marine Le Pen), in da so bili vsi "zelo oddaljeni" od "liberalnih" politik (Emmanuel Macron in François Fillon)[27]. Étienne Girard, ki piše za Marianne, pravi, da je ena številka, ki ima široko podporo v gibanju, mrtva že 32 let: nekdanji humorist in predsedniški kandidat Coluche[28].

Medijski so bili presenečeni nad sovražnostjo, ki so jo občutili med gibanjem[29]. Televizija BFM se je 8. decembra odločila, da mora vsakega novinarja, ki so ga poslali na teren, spremljati telesni stražar zaradi močnega odpora, ki so ga pokazali rumeni jopiči[30].

Po mnenju Stéphana Sirota, specialista v zgodovini francoskega sindikalizma, so sindikati oklevali, da bi združili moči z rumenimi jopiči, ker je gibanje vključevalo ljudi, ki jih sindikati tradicionalno ne zastopajo (lastniki podjetij in samozaposleni) kot tudi ljudje, ki se preprosto niso želeli pogajati. Prisotnost skrajno desničarskih elementov v gibanju je bila prav tako neprimerna za CGT[31].

Veliko število zavajajočih slik in informacij je bilo posredovanih v socialnih medijih v zvezi s protesti. Po Pascalu Froissartu, horizontalnem, brez voditelja, vidik gibanja prispeva k razširjanju dezinformacij, saj nihče ni odgovoren za odnose z javnostmi ali za vodenje na družbenih omrežjih[32].

Eden od ciljev rumenihih jopičev je dobiti "RIC" (referendum o državljanski pobudi), t.i. švicarski model od spodaj navzgor, kjer je referendum pogost, primerjali so ga s francoskim vladnim sistemom od zgoraj navzdol, da bi pojasnili pomanjkljivosti podobnega gibanja v francosko govoreči Švici[33][34].

Primerjave uredi

Adam Gopnik piše, da se rumene jopiče lahko obravnava kot del serije francoskih uličnih protestov, ki segajo vsaj do stavk iz leta 1995. Navaja zgodovinarja Herricka Chapmana, ki pove, da je centralizacija moči generala de Gaulleja pri ustvarjanju francoske pete republike tako pretirana, da so ulični protesti edina "dinamična alternativa vladni politiki"[35].

Neredi v Parizu 1. decembra so bili splošno priznani kot najbolj nasilni od maja 1968[36]. Novinar iz Pariza John Lichfield je dejal, da so imeli dogodki iz leta 1968 radostno stran, večinoma odsotno iz gibanja rumenih jopičev, vendar sta bila oba gibanja podobna, ker nimata priznanih voditeljev, kot so imeli neredi iz leta 2005.

Po mnenju francoskega učenjaka Béatriceja Giblina so primerjave med rumenimi jopiči in Bonnets Rouges, ki so leta 2013 nasprotovale novemu ekološkemu davku, bile neprimerne, ker so jih slednji prevzeli resnični voditelji, kot je župan Carhaixa, ali veliki šefi Bretanje, medtem ko to ne velja za rumene jopiče[37].

Nekateri so rumene jopiče primerjali z drugimi sodobnimi populističnimi gibanji, kot je gibanje Occupy v Združenih državah Amerike, gibanje Pet zvezd v Italiji, in Orbanizem (Viktor Orbán) na Madžarskem. Podobno je tudi z ljudskim uporom v pozno srednjeveški Evropi, kot sta francoska Jacquerie[38] in francoska revolucija[39].

Časovnica uredi

17. november: „Akt I“ uredi

Protesti so se začeli 17. novembra 2018 in pritegnili več kot 300.000 ljudi po vsej Franciji, pri čemer so protestniki zgradili barikade in blokirali ceste[40][41]. John Lichfield, novinar, ki je bil priča nemirom, jih je opisal kot vstale[42].

Poleg cest so protestniki blokirali celo deset skladišč goriva[43]. V prvem dnevu protestov je 63-letnega upokojenca povozil motorist v Le Pont-de-Beauvoisin, medtem ko je protestiral na krožišču pri vhodu v komercialno cono[44][45]. Motorist je isti dan umrl, potem ko ga zadel kombi, kateri je poskušal zaobiti barikado[46]. Do 21. novembra je bilo ranjenih 585 civilistov, 16 resno in 115 policistov, trije resno[47].

Protesti so se zgodili tudi v francoskem čezmorskem območju Reunion, kjer so se razmere spremenile v ropanje in izgrede. Šole na otoku so bile zaprte tri dni po tem, ko so protestniki blokirali dostop do cest. Predsednik Macron je 21. novembra odredil razporeditev vojakov na otok, da bi umiril nasilje[48].

24. november: „Akt II“ uredi

Sklici uredi

  1. ↑ Alexis Spire (december 2018). »Aux sources de la colère contre l'impôt«. Le Monde Diplomatique (v francoščini). Pridobljeno 1. decembra 2018.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ Aurélie Dianara (30. november 2018). »We're With the Rebels«. The Jacobin (v angleščini). Pridobljeno 2. decembra 2018.
  3. ↑ 3,0 3,1 Michel Rose; Luke Baker (6. december 2018). »No leader, lots of anger: can France's 'yellow vests' become a political force?"«. Reuters. Pridobljeno 17. decembra 2018.
  4. ↑ »Who Are France's Yellow Vest Protesters, And What Do They Want?«. NPR.org (v angleščini). Pridobljeno 2. januarja 2019. All French motorists are required by law to carry yellow roadside safety vests in their vehicles. Protesting drivers donned their obligatory yellow vests and created roadblocks around France. Now anyone joining the protests wears the yellow vest, regardless of whether they are motorists.
  5. ↑ Friedman, Vanessa (4. december 2018). »The Power of the Yellow Vest«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 2. januarja 2019.
  6. ↑ »Diesel: les raisons d'une " exception culturelle " française«. Les Echos (v francoščini). 10. april 2014. Pridobljeno 1. decembra 2018.
  7. ↑ »Prix des carburants : l'essence à son plus bas de 2018, le diesel poursuit aussi sa baisse«. LCI.
  8. ↑ »Prix à la pompe: la part du brut, la part des taxes«. Le Point (v francoščini). AFP. 16. november 2018. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  9. ↑ »Macron stands by fuel taxes«. Energy Reporters. 28. november 2018. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  10. ↑ »Furious French drivers to block roads in fuel price protest, but are they right to?«. The Local. 30. oktober 2018. Pridobljeno 2. decembra 2018.
  11. ↑ »Emmanuel Macron promet des aides pour le chauffage et le carburant«. Le Figaro (v francoščini). 6. november 2018. Pridobljeno 2. decembra 2018.
  12. ↑ 12,0 12,1 Eva Tapiero; Matthew Robinson; Laura Smith-Spark. »French fuel protests leave 1 dead, dozens injured«. CNN. Pridobljeno 20. novembra 2018.
  13. ↑ »Opération escargot contre le permis à point«. Archives-imagesplus.tv (v francoščini). Pridobljeno 15. novembra 2018.
  14. ↑ Lough, Richard; Carraud, Simon (4. december 2018). »France's Macron hunts for way out of 'yellow vest' crisis«. Reuters (v angleščini). Pridobljeno 4. decembra 2018.
  15. ↑ Viscusi, Gregory (3. december 2018). »Macron Fights on Two Fronts as French, German Risks Collide«. Bloomberg News. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  16. ↑ Adam Nossiter (2. december 2018). »'Yellow Vests' Riot in Paris, but Their Anger Is Rooted Deep in France«. New York Times (v angleščini). Pridobljeno 7. decembra 2018.
  17. ↑ Atkin, Emily (10. december 2018). »France's Yellow Vest Protesters Want to Fight Climate Change«. The New Republic. Pridobljeno 11. decembra 2018.
  18. ↑ Rubin, Alissa J.; Sengupta, Somini (6. december 2018). »'Yellow Vest' Protests Shake France. Here's the Lesson for Climate Change«. The New York Times. There is little doubt among scientists and economists — many of whom are in Poland for the current round of climate negotiations — that putting a price on carbon is essential in the effort to reduce fossil fuel dependence. . . . [However many] analysts say the French tax was not politically deft, falling hardest on people outside French cities who were already feeling the pain of stagnating incomes and who do not have the same mass transportation options as urban residents.
  19. ↑ Willsher, Kim (3. december 2018). »Never before have I seen blind anger like this on the streets of Paris«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 8. decembra 2018.
  20. ↑ Henry Mance (6. december 2018). »Barricades in Paris make Brexit bankers think again«. Financial Times. Pridobljeno 8. decembra 2018.
  21. ↑ Walt, Vivienne (30. november 2018). »'There Is an Atmosphere of Civil War.' France's Yellow Jackets Are Driving Fury at Macron«. Time. Pridobljeno 1. decembra 2018.
  22. ↑ Fareed Zakaria (13. december 2018). »The new dividing line in Western politics«. The Washington Post (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  23. ↑ Lucy Williamson (14. december 2018). »The gilets jaunes«. BBC News (v angleščini). Pridobljeno 20. decembra 2018.
  24. ↑ »France's Macron hunts for way out of 'yellow vest' crisis«. Reuters (v angleščini). 3. december 2018. Pridobljeno 20. decembra 2018.
  25. ↑ 25,0 25,1 Les Français, les gilets jaunes et les mesures annoncées par Edouard Philippe. Sondage ELABE pour BFMTV, 5 December 2018
  26. ↑ Gilets Jaunes (29. november 2018). »Les revendication des gilets jaunes« (v francoščini). France Bleu. Pridobljeno 12. decembra 2018.
  27. ↑ Mathilde Damgé; Anne-Aël Durand; Maxime Vaudano; Jérémie Baruch; Pierre Breteau (4. december 2018). »Sur un axe de Mélenchon à Le Pen, où se situent les revendications des 'gilets jaunes'?«. Le Monde (v francoščini). Pridobljeno 12. decembra 2018.
  28. ↑ Étienne Girard (10. december 2018). »Ni Macron, ni Mélenchon, ni Le Pen : les gilets jaunes votent… Coluche«. Marianne (v francoščini). Pridobljeno 12. decembra 2018.
  29. ↑ Frédéric Lordon (5. december 2018). »Fin de monde?«. La pompe à phynance (v francoščini). Le Monde Diplomatique. Pridobljeno 13. decembra 2018. Depuis les grèves de 1995, la conscience de ce que les médias censément contre-pouvoirs sont des auxiliaires des pouvoirs, n'a cessé d'aller croissant.
  30. ↑ Enguérand Renault (7. december 2018). »"Gilets jaunes" : les rédactions prennent des mesures pour assurer la sécurité des journalistes«. Le Figaro (v francoščini). Pridobljeno 13. decembra 2018. Chaque journaliste sur le terrain est accompagné d'un agent de sécurité, souligne Hervé Béroud, le directeur général de la chaîne. Cet agent est à même d'évaluer la dangerosité de la situation et d'intervenir en cas d'agression du journaliste.
  31. ↑ Margaux Baralon (19. november 2018). »Comment les "gilets jaunes" ont bouleversé les codes de la contestation«. Europe1 (v francoščini). Pridobljeno 10. decembra 2018.
  32. ↑ Blandine Le Cain (30. november 2018). »Les 'gilets jaunes', un mouvement sans leader dans lequel les 'fake news' prospèrent«. Le Figaro (v francoščini).
  33. ↑ Marie-Hélène Miauton (6. december 2018). »Des «gilets jaunes» helvétiques: impossible!«. Le Temps (v francoščini). Pridobljeno 22. decembra 2018.
  34. ↑ »Le système politique suisse ausculté par la France et les "gilets jaunes"«. Radio Télévision Suisse (v francoščini). 18. december 2018. Pridobljeno 22. decembra 2018.
  35. ↑ Adam Gopnik (6. december 2018). »The Yellow Vests and Why There Are So Many Street Protests in France«. the New Yorker (v angleščini). Pridobljeno 8. decembra 2018. [T]he rhetoric of the movement, with its insistence that there is a globalized élite that, by manipulating finance and capital, are undoing French civilization, rhymes ominously with the classic forms of French right-wing nationalism, including indigenous French anti-Semitism.
  36. ↑ Emmanuel Fansten; Willy Le Devin; Ismaël Halissat (2. december 2018). »Paris:émeutes inédites depuis 68«. Libération (v francoščini).
  37. ↑ Béatrice Giblin; Guillaume Erner (14. november 2018). »Qui sont les gilets jaunes?«. Franceculture.fr (v francoščini). Pridobljeno 3. decembra 2018.
  38. ↑ John Lichfield (14. december 2018). »Why are France's Yellow Jackets so angry?«. Politico Europe (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2018.
  39. ↑ »Gilets jaunes – Le ministre de l'Intérieur indique que le pics de manifestants s'est élevé à 282710 manifestants, atteint vers 17 heures«. France TV (v francoščini). 6. december 2018. Pridobljeno 8. decembra 2018.
  40. ↑ Ben McPartland (20. november 2018). »LATEST: French police dislodge fuel protesters as movement wanes (for now)«. The Local (v angleščini). Pridobljeno 20. novembra 2018.
  41. ↑ »'Shame' on Paris protesters, says Macron«. BBC News. 25. november 2018. Pridobljeno 27. novembra 2018.
  42. ↑ John Lichfield (2. december 2018). »ANALYSIS: The savage violence in Paris was not a protest, it was an insurrection«. The Local. Pridobljeno 2. decembra 2018.
  43. ↑ »France's 'yellow vest' protesters block access to fuel depots«. France 24. 19. november 2018. Pridobljeno 21. novembra 2018.
  44. ↑ Leonardo Bianchi (20. november 2018). »Chi sono i 'gilet gialli', la versione francese dei Forcone«. Vice (v italijanščini). Pridobljeno 1. decembra 2018.
  45. ↑ Serge Pueyo (17. november 2018). »Gilets jaunes: qui était Chantal, morte écrasée sur un barrage« (v francoščini). Pridobljeno 2. decembra 2018.
  46. ↑ »" Gilets jaunes " : un troisième mort en marge du mouvement«. Le Monde (v francoščini). 2. december 2018. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  47. ↑ »" Gilets jaunes " : barrages, casse et " sévérité " promise par l'Etat : le point sur la journée de mercredi« (v francoščini). Le Monde. 21. november 2018. Pridobljeno 3. decembra 2018.
  48. ↑ Associated Press. »French troops deployed amid protests on Reunion island«. ABC News (v angleščini). Pridobljeno 22. novembra 2018.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gibanje_rumenih_jopičev&oldid=6059174«