Ivan Čargo: Razlika med redakcijama

 

Rojen na Primorskem, je gimnazijska leta preživel v Gorici in Novem mestu, kamor se je z družino leta 1915 ob izbruhu krvave prve vojne umaknil v begunstvo. Še ne sedemnajstleten je doživel vojne grozote soške fronte, ki so ga neizbrisno zaznamovale. Po vrnitvi v Novo mesto, je obnovil vezi z mladimi novomeškimi kulturniki in se v ozračju novomeške pomladi predstavil na 1. pokrajinski umetniški razstavi v Novem mestu leta 1920. Izpopolnjevanje v Italiji, študij v Rimu in Firencah, je zaznamovalo njegovo nadaljno ustvarjalno pot. Prevzet od neposrednega futurističnega gibanja, z vsemi manifesti, ki so slavili dosežke moderne civilizacije, predvsem tehniko, industrijo, film in velemestni utrip, se je Čargo navdušen energično podal na pot iskanja. Svoja prva dela po zaključku študija je s prijateljem slikarjem Venom Pilonom predstavil na 1. goriški umetnostni razstavi leta 1924. Ob rastoči represiji italijanskega fašizma se je bil primoran umakniti v Ljubljano, kjer se je vključil v krog avantgardistično naravnanih slikarjev, literatov in glasbenikov, ki jih je združevala avantgardistična revija Tank. Težke razmere so ga z ženo Marijo, roj. Jurkovič, po letu 1930 privedle v Beograd, vendar se je v letu 1937 z družino ponovno vrnil v Ljubljano.

 

Zadnja leta svojega življenja je Ivan Čargo preživel v Ljubljani kot posebnež in boem, znan predvsem po ostrini svojih besed. Preminil je osamljen in skoraj pozabljen 11. avgusta leta 1958. Gradivo iz zasebnih zbirk in zbledela podoba samosvojega umetnika, zapisanega med nosilce slovenske umetnostne avantgarde prelomnega obdobja med obema vojnama, je spodbudila ponovno obuditev spomina na nedvomno zanimivega umetnika.