Poitalijančevanje: Razlika med redakcijama

Originalno gibanje za italijanizacijo sega še v dobo [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], ko je bilo odgovor [[jezikoslovec|jezikoslovcev]] na vnašanje vedno številnejših [[tujka|tujk]] v italijanski jezik. V začetku dvajsetega stoletja pa je odpor do tujk postal odpor do tujih jezikov in do ne-italijanskih [[lastno ime|lastnih imen]]. Gre predvsem za obdobje med dvema [[svetovna vojna|svetovnima vojnama]], ko je idejo prevzel [[fašizem]], ki je izenačil vse jezike z lokalnimi narečji, torej s kršitvami italijanščine. Pri tem je treba tudi upoštevati, da so italijanski izobraženci od vselej smatrali, da so Italijani edini naravni potomci [[starorimska civilizacija|Rimljanov]] in zakoniti dediči [[Rimsko cesarstvo|Rimskega imperija]], zaradi česar imajo naravno pravico do italijanizacije ozemelj, ki so v preteklosti pripadale imperiju. S tem prepričanjem je na primer potekala italijanizacija celo v [[Libija|Libiji]] (glej tudi: ''[[Italijanski naseljenci v Libiji]]''), čeprav ni bilo niti sledu o [[latinščina|latinskem]] izvoru obstoječih [[arabščina|arabskih]] imen. Še bolj so se fašistične oblasti čutile upravičene, da "ponovno vzpostavijo" italijanski jezik v obmejnih predelih svoje države, to je predvsem v [[Bocen]]ski pokrajini in na vzhodni meji od [[Furlanija|Furlanije]] do [[Dalmacija|Dalmacije]]. Pri tem je treba pripomniti, da je [[Avstro-Ogrska|avstrijski]] [[popis prebivalstva]] iz leta 1910 ugotovil na Bocenskem le 3 % Italijanov, medtem ko jih je bilo na vzhodni meji kar 40 %, kar pa ni preprečilo globoke italijanizacije obeh področij. Zanimivo je, da so pri tem italijanske oblasti pozabile na mesto [[Zadar]], kjer je bila prisotnost italijanskega prebivalstva višja kot na primer v [[Gorica|Gorici]], a do italijanizacije ni prišlo.