Štefan Uroš V.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m → Štefan |
More used with only one reference definition: 1 new reference and 1 new reference call. |
||
Vrstica 26:
==Vladanje==
[[Ivan VI. Kantakuzen]], sodobnik Štefana Uroša V., omenja, da je kmalu po smrti Štefana Dušana in Uroševem prevzemu oblasti začelo Srbsko cesarstvo razpadati.<ref name="#1">Mihaljčić 1975, str. 11–12.</ref><ref>Kantakouzenos III, 314.</ref> Kantakuzen se je osredotočil predvsem na grški del cesarstva in ne na njegovo srbsko jedro. Splošen nered in nemoč centralne oblasti sta se pokazala šele mnogo kasneje v Uroševi vladavini.<ref
Smrti Uroševega očeta je hitro sledila smrt guvernerja Tesalije Preljuba. Spomladi 1356 se je na obali [[Tesalija|Tesalije]] izkrcal despot Nikifor II. Orsini Dukas s svojo vojsko in jo hitro osvojil. Orsini je zatem iz [[Etolija|Etolije]] in [[Akarnija|Akarnije]] izrinil despota [[Simeon Uroš Nemanjić|Simeona Uroša]], strica in najbližjega moškega sorodnika mladega carja. Simeon se je umaknil v Epir in zahodno Makedonijo, osvojil Kostur in se razglasil za carja v upanju, da bo postal Urošev sovladar ali ga celo zamenjal na srbskem prestolu.<ref>Mihaljčić 1975, str. 14.</ref> Njegova razglasitev ni bila splošno sprejeta. Podprlo ga je samo nekaj južnih pokrajin.<ref name=ref9>Mihaljčić 1975, str. 17.</ref> Ker Sabor (državni svet) v [[Skopje|Skopju]] ni sprejel Simeonovih zahtev, je postal Simeon politično dejavnejši in objavil tudi nekaj listin.<ref name=ref9/> Leta 1358 je napadel [[skadar]]sko regijo in poskušal osvojiti staro srbsko pokrajino [[Zeta|Zeto]], vendar je bil premagan.<ref>Mihaljčić 1975, str. 18–19.</ref> Po porazu se je obrnil proti jugu in ponovno osvojil Epir in Tesalijo, kjer je še naprej vladal kot ''"car Srbov in Grkov"''.<ref>Ćirković 2004, str. 75-76.</ref>
| |||