Roman II.: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
{{normativna kontrola}}
Engelbert (pogovor | prispevki)
Vrstica 30:
 
==Življenjepis==
Roman II. je bil sin cesarja [[Konstantin VII. Porfirogenet|Konstantina VII. Porfirogeneta]] in Helene Lekapene, hčerke cesarja [[Roman I. Lekapen |Romana I. Lekapena]] in njegove žene Teodore. Ime je dobil po svojem starem očetu. Da bi Konstantin okrepil zavezništvo z Italijo, ga je že v otroških letih poročil z Berto, izvenzakonsko hčerko italijanskega kralja Huga Arleškega. Berta se je po poroki preimenovala v Evdokijo in leta 949 umrla brez naslednika. Zavezništvo z Italijo se je z njeno smrtjo razdrlo.<ref>Ostrogorsky,{{navedi knjigo |author=George (1968).Ostrogorsky ''|year=1969 |title=History of the Byzantine''. State |publisher=New Brunswick: Rutgers University Press. str. 283. ISBN |isbn=0-8135-0599-2. |cobiss=17722210 |page=283}}</ref> 27. januarja 945 je Konstantin VII. odstranil svoje svake, sinove Romana I. Lekapena, in zasedel bizantinski prestol kot starejši cesar. 6. aprila 945 je za mlajšega cesarja imenoval svojega sina Romana. Po Hugovi odstavitvi in smrti leta 947 je Roman izkoristil očetovo obljubo, da si bo naslednjo ženo lahko izbral sam. Izbral je krčmarjevo hčerko Anastazo, ki se je po poroki leta 956 preimenovala v Teofano.
 
Novembra 959 je nasledil svojega očeta na bizantinskem prestolu. Po očetovi smrti so se širile govorice, da sta ga on ali njegova žena zastrupila.<ref>Gibbon, Edward (1904). The Rise and Fall of the Roman Empire. London: Ballantyne, Hanson & CO. str. 247.</ref> Po prihodu na oblast je z dvora odstranil očetove sovražnike in jih zamenjal s svojimi prijatelji. Da bi pomiril svojo ženo, je z dvora odstranil svojo mater, pet sester pa poslal v samostane. Med tistimi, katerim je podelil visoke položaje, so bili tudi sposobni možje, na primer njegov glavni svetovalec, evhuh Jožef Bringa.