Barbara Longhi: Razlika med redakcijama

'''Barbara Longhi''', [[Italijani|italijanska]] [[Slikar|slikarka]], * [[21. september]] [[1552]], [[Ravena]], † [[23. december]] [[1638]], [[Ravena]]

 

 

== Življenje in delo ==

 

Longhijin oče jo je na svoji sliki ''Devica na prestolu in otrok s svetniki'', leta 1570 upodobil kot sveto Barbaro. Longhijeva je verjetno oblikovala tudi vzor očetovega ''Poroka v Kani''. Njena ''sveta Katarina Aleksandrijska'' (zgoraj) je močno podobna upodobitvam njenega očeta na prej omenjenih slikah in je splošno znana kot avtoportret.<ref> Ceroni, Nadia (2007). "Barbara Longhi". In National Museum of Women in the Arts (ed.). Italian Women Artists from Renaissance to Baroque[https://archive.org/details/italianwomenarti0000unse]. Milan, Italy: Skira Editore S.p.A. ISBN 978-88-7624-919-8.</ref> O Longhijinem prikazovanju sebe kot aristokratske, kultivirane svete Katarine Aleksandrijske Irene Graziani piše, da »je Barbara, ko pokaže svojo podobo, predstavljena po vzoru krepostne, elegantne in eruditne ženske, ki ponovno preučuje teme ki jo je Lavinia [[Lavinia Fontana|Fontana]] razvila nekaj let prej v Bologni, glede na repertoar, vezan na pozni manirizem«. Domneva se, da je Longhijeva svoj avtoportret morda predstavila kot predano podobo svetnice, da bi se izognila videzu prepuščanja grehu nečimrnosti. Prvotno naročeno za samostan Sant'Apollinare v Classeju, je sliko leta 1829 prevzel Museo d'Arte della Città di Ravenna, leta 1980 pa je bila obnovljena. Obstaja še nekaj njenih upodobitev Katarine Aleksandrijske.

 

Med Longhijinimi slikami, ki ne prikazujejo Marijo, je ''Judita z glavo Holoferna'' (približno 1570–75). To temo so naslikale tudi druge umetnice, med njimi [[Fede Galizia]], Elisabetta Sirani in [[Artemisia Gentileschi]]. Longhijina različica se močno razlikuje od dveh različic, ki jih je naslikala Gentileschijeva, po tem, da ne prikazuje nasilnega dejanja; namesto tega se zdi, da njena Judita išče odpuščanje, ko je videti nebeško. To je v skladu s protireformacijskimi idejami o pripravljenosti za priznanje krivde in verovanju v odpuščanje spokornikov.<ref> Cheney, p. 455.</ref>

 

Preprostost kompozicije in subtilna barvna paleta, uporabljena na njenih slikah, odražata tudi doktrino protireformacije. Njena sorazmerno majhna dela, v nasprotju z velikimi oltarnimi slikami, ki jih je ustvaril njen oče, kažejo na njihov predviden poudarek na predanjih mislih. Pri gledalcih je s svojimi predmeti želela vzbuditi empatijo. Uprla se je trendu ustvarjanja ogromnih biblijskih prizorov, namesto tega se je osredotočila na mirne upodobitve Marije in otroka.

== Ocena ==

Longhijeva je ena redkih umetnic, omenjena v drugi izdaji (1568) epskega dela italijanskega slikarja in umetnostnega zgodovinarja [[Giorgio Vasari|Giorgia Vasarija]] ''Življenje najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov''.<ref> Phaidon Editors (2019). Great women artists. Phaidon Press. p. 249. ISBN 978-0714878775.</ref> Vasari piše, da Longhijeva »zelo dobro riše in je nekatere stvari začela barvati z dobro milostjo in maniro«.<ref> Tinagli, Paola (1997). Women in Italian Renaissance Art: Gender, Representation, Identity. Manchester University Press. ISBN 978-0-7190-4054-2., str. 12</ref> A kot je Germaine Greer razpravljala v svoji tekmi ovir: usoda slikark in njihovega dela, so takšni 'naključni' izbori umetnic, vključno z Longhijevo, le redko ponujali »resne kritike njihovih dosežkov«. Greer je nato podala svojo oceno: »Barbarina produkcija je bila precejšnja, vse majhne slike, izjemne po čistosti črte in mehkem sijaju barv« in »Barbara Longhi prinaša v svojo izjemno konzervativno sliko preprostost in intenzivnost občutkov, ki presegajo njenega manierističnega očeta in njenega diletantskega brata«.<ref> Greer, Germaine (2001). The Obstacle Race: The Fortunes of Women Painters and Their Work. Tauris Parke. ISBN 978-1-86064-677-5., str. 128</ref>

 

Muzio Manfredi je ocenil Longhijin talent na predavanju leta 1575 v Bologni:

 

== Zbirke ==

 

 

== Sklici ==