Emilia Plater: Razlika med redakcijama

Rodila se je v [[Vilna|Vilni]] v poljsko-litovski družini Plater iz vrst [[Šlahta|nižjega plemstva]]. Njena družina, nosilka grba Plater, je izvirala iz [[Vestfalija|Vestfalije]], vendar je bila temeljito polonizirana. Večina družine se je v 15. stoletju preselila v [[Livonija|Livonijo]] in kasneje v [[Velika litovska kneževina|Veliko litovsko kneževino]], kateregakatere glavno mesto je bila Vilna. Različni viri jo opredeljujejo kot poljsko, poljsko-litovsko ali litovsko.

Njena starša, Franciszek Ksawery Plater in Anna von der Mohl (Anna z Mohlów), sta se ločila leta 1815, ko je bila stara devet let. Kot edinko sta jo vzgajala daljna sorodnika Michał Plater-Zyberk in Izabela Helena Syberg zu Wischling v dvorcu njune družine v kraju [[Līksna]] blizu [[Daugavpils|Daugavpilsa]] (Dźwina). Plemiška družina je imela več graščin ob [[Zahodna Dvina|Zahodni Dvini]] s približno 15.000 [[Tlačanstvo|podložniki]]. Plater-Zyberk je bil viceguverner [[Vilniška gubernija|Vilniške gubernije]] pod vodstvom guvernerja [[Franciszek Ksawery Drucki-Lubecki|Franciszeka Ksaweryja Drucki-Lubeckega]]. En od njenih tutorjev je bil Wilhelm von Dalwig, kapitan in vojaški inženir, ki je delal na [[Trdnjava Daugavpils|trdnjavi Daugavpils]]. {{Sfn|Daugirdas|2011|p=9}} Prejela je kakovostno izobrazbo, privzgojili so ji spoštovanje do prizadevanj [[Tadeusz Kościuszko|Tadeusza Kościuszka]] in princa [[Józef Poniatowski|Józefa Poniatowskega]]. Navdušila sta jo [[Johann Wolfgang von Goethe]] in [[Friedrich Schiller]], ki ju je znala brati v nemškem izvirniku. V njenem okolju so cenili [[Zgodovina Poljske|zgodovino Poljske]], med njenimi literarnimi junaki so bili kneginja Wanda in ''Grażyna'' [[Adam Mickiewicz|Adama Mickiewicza]]. Občudovala je tudi [[Bouboulina|Bouboulino]], žensko, ki je postala ena od simbolov [[Grška osamosvojitvena vojna|grškega upora proti Osmanom]], poljsko borko [[Anna Dorota Chrzanowska|Anno Doroto Chrzanowsko]], pa tudi [[Ivana Orleanska|Ivano Orleansko]]. Ta prizadevanja je spremljalo zgodnje zanimanje za [[konjeništvo]] in streljanje, kar je bilo za deklicedekleta iz aristokratskih družin v zgodnjem 19. stoletju precej nenavadno. Globoko jo je zanimala tudi [[Rutenijci|rutenijska]] in [[Belorusija|beloruska]] ljudska kultura, imela je stikeznance in prijatelje v združenju Filaret.

Leta 1823 je bil en od njenih bratrancev za kazen zaradi praznovanja obletnice [[Ustava tretjega maja|ustave 3. maja]] prisilno vpoklican v cesarsko rusko vojsko; ta incident naj bi bil eden ključnih dogodkov v njenem življenju in tisti, ki je spodbudil njeno propoljsko in protirusko držo. Leta 1829 je odšla na [[Grand Tour|turnejo]] po zgodovinski [[Republika obeh narodov|poljsko-litovski skupnosti]], obiskala je [[Varšava|Varšavo]] in [[Krakov]] ter [[Bitka pri Raszynu (1890)|bojišče pri Raszynu]]. Njena mati je umrla leto kasneje; njen oče se je ponovno poročil in ni hotel niti videti več svoje hčere. Po izbruhu [[Novembrska vstaja|novembrske vstaje]] proti [[Ruski imperij|Ruskemu imperiju]] je postala glasna zagovornica proticarskega razpoloženja v deželah nekdanjeganekdanje Velike litovske kneževine. Uporu se je pridružil kakšen ducat žensk, med njimi tudi [[Antonina Tomaszewska]], toda Platerjeva je med vsemi najbolj zaslovela.

V izjavi z dne 25. marca, ki jo je napisala v dvorcu Antazavė, Platerjeva zatrjuje, da se je uporu pridružila po lastni volji in da je vse življenje želela iti v vojno.{{Sfn|Daugirdas|2011|p=15}} Ostrigla se je, si pripravila uniformo ter organizirala in opremila skupino prostovoljcev. Odšla je k svojemu bratrancu Cezaryju v [[Dusetos]] in imela po maši 29. marca strasten govor.{{Sfn|Daugirdas|2011|p=17}} Naslednji dan je njena skupina napadla poštno postojanko v [[Daugailiai|Daugailiaiju]] in zajela konje za njeno enoto.{{Sfn|Daugirdas|2011|p=17}} 4. aprila je podpisala deklaracijo o pristopu k lokalnim vstajnikom. Govori se, da je isti dan zasedla mestece [[Zarasai]], čeprav zgodovinarji niso prepričani, da se je ta dogodekto res zgodilzgodilo.

Načrtovala je zavzetje Daugavpilsa, kjer sta dva od njenih bratrancev obiskovala vojaško šolo, in upala, da bo od znotraj začela vstajo,{{Sfn|Daugirdas|2011|pp=13, 15}} vendar je poz izvidniškiizvidniško misijimisijo odkrila, da mesto brani premočna garnizija, zato je načrt opustila. Njeno enoto je takrat sestavljalo približno 280 pripadnikov pehote, 60 konjenikov in nekaj sto kmetov, oboroženih z bojnimi kosami. Nato se je obrnila proti [[Samogitija|Samogitiji]] in se odpravila proti [[Panevėžys|Panevėžysu]], kjer je 30. aprila združila moči z enoto pod poveljstvom Karola Załuskega. 4. maja se je udeležila bitke pri Prastavoniaiju, kmalu zatem pa se je ob Konstantyu Parczewskem borila pri [[Maišiagala|Maišiagali]]. 5. maja je prisostvovala dogodku, ko je general [[Dezydery Chłapowski]] z veliko vojsko vstopil na območje in prevzel poveljstvo nad vsemi uporniškimi enotami v nekdanji Veliki kneževini.

Chłapowski je Platerjevi svetoval, naj preneha z bojembojevanjem in se vrne domov. Odgovorila naj bi, da ne namerava sleči uniforme, dokler očetnjava ni popolnoma osvobojena. Njena odločitev je bila sprejeta in postala je poveljnica 1. čete litovskega 25. pehotnega polka. Povišana je bila v čin [[Stotnik|stotnice]], najvišji čin, ki je bil takrat podeljen ženski. Njena spremljevalka Maria Raszanowicz je bila povišana v čin [[Poročnik|poročnice]].{{Sfn|Daugirdas|2011|p=19}} Nekaj časa je ostala v [[Kaunas|Kaunasu]], nato pa so bili uporniki konec junija prisiljeni k umiku. Uporniki so 8. julija poskušali zajeti [[Šiauliai|Šiauliai,]] vendar so jih Rusi premagali. Enota Platerjeve je bila zadolžena za zaščito konvoja vozov z zalogami. Rusi so napadli konvoj, pobili približno 300 upornikov in zajeli zaloge.{{Sfn|Daugirdas|2011|pp=19, 21}}

Naslednji dan se je general Chłapowski odločil prestopiti mejo v [[Prusija|Prusijo]] in tam padel v ujetništvo. Platerjeva je glasno kritizirala to odločitev, zavrnila upoštevanje ukazov in se namesto tega odločila, da se bo poskusilposkusila prebiti do Varšave in nadaljevati boj. Po ločitvi od glavnine vojske, v spremstvu Marije Raszanowicz in njenega bratranca Cezaryja, pa je hudo zbolela. Vstaja se je oktobra oktobrakončala in mnogi njeni življenjepisi trdijo, da ji je to strlo srce, kar je poslabšalo njeno bolezen in vodilo v njeno smrt. Umrla je 23. decembra 1831 v graščini Justinavas družine Abłamowicz (zdaj Vainežeris). Pokopana je bila v mestecu [[Kapčiamiestis]] pri [[Lazdijai|Lazdijaiju]]. Po porazuzatrtju vstaje so ruske oblasti zaplenile njeno posestvo.

Biograf [[Stefan Kieniewicz]] v bolj kritični obravnavi ugotavlja, da je veliko njenih podvigov slabo dokumentiranih in legend ni vedno mogoče ločiti od dejstev. Omenja, da ni gotovo ali je kdaj v resnici poveljevala, in da je bila njena vloga poveljnice čete 25. polka verjetno bolj častna kot resnična. Pri [[Šiauliai|Šiauliaiju]] so jo denimo namenoma držali za frontnimi črtami, saj so jo tovariši skušali obvarovati pred nevarnostjo.

Prvo pesem o njej je spesnil Konstanty Gaszyński junija 1831. {{Sfn|Filipowicz|1996|p=42}} Poljski tisk je kmalu zatem razširil glas o njenem življenju in smrti, kar je prispevalo k njeni rastoči slavi. Podoba deviške bojevnice se priljubila ljudem in postala je simbol upora. [[Adam Mickiewicz]] jo je ovekovečil v svoji pesmi iz leta 1832, ''Śmierć pułkownika'' (''Smrt polkovnika''), čepravpri čemer pa je opis njene smrti povsem poetičen in je le ohlapno temeljil na njenem resničnem življenju. Pesem poviša Platerjevo iz stotnice v polkovnico in jo omenja kot vodjo vstaje.{{Sfn|Filipowicz|1996|p=35}} Mickiewicz je idealiziral tudi njeno osebnost in spretnosti ter jo prikazal kot idealno poveljnico, ki so jo častili njeni vojaki. Ta pesem je bila vljučenavključena v učni načrt osnovnih šol v komunistični in neodvisni Poljski.

Izšla so tudi druga literarna dela, ki temeljijo na njenem življenju, večinoma v tujini; pisali so jih tako poljski emigrant kot tujci. V [[Poljska književnost|poljski književnosti]] je njeno življenje predstavljeno v romanu Wacława Gąsiorowskega, sedmih igrahdramah in več pesmih, med njimi tudi avtorjev [[Antoni Edward Odyniec|Antonija Edwarda Odynieca]] in [[Maria Konopnicka|Marije Konopnicke]].{{Sfn|Filipowicz|1996|p=45}} Dramo ''Les Polonais: événements historique'' Charlesa Prosperja v štirih dejanjih so uprizorili na [[Cirque Olympique]] v Parizu leta 1831.{{Sfn|Filipowicz|1996|p=57}} Druge drame so napisali Janina Sedlaczek (1895), Władysław Winiarski (1912), Adam Znamirowski (1915), Eustachy Czekalski (1917), Wanda Brzeska (1927), Tadeusz Korczyński (1933) in Tadeusz Orsza Korpal (1937). Litovsko dramo [[Antanas Vienuolis|Antanasa Vienuolisa]] je leta 1939 uprizorilo Državno gledališče v Kaunasu. [[LRT Radijas]] je predvajala poetično dramo [[Judita Vaiciunaite|Judite Vaičiūnaitė]].

Za motiv so jo uporabili tudi različni slikarji te dobe, kot so [[Hippolyte Bellangé]], [[Achille Devéria|Achille Deveria]], [[Philipp Veit]] in [[Wojciech Kossak]]. [[Litografija]] Françoisa Le Villaina, ki temelji na DeverinemDeverijinem delu, je postala eden najbolj prepoznavnih njenih portretov in je popularizirala njeno podobo nežne, plemenite bojevnice.

V času [[Druga poljska republika|Druge poljske republike]] je bila upodobljena na bankovcu za 20 [[Poljski zlot|zlotov]]. Med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je bila v njeno čast imenovana poljska ženska podporna enota 1. neodvisni ženski bataljon Emilia Plater, del sovjetske poljske 1. pehotne divizije Tadeusz Kościuszko; njeni nekdanji pripadniki so kasneje ustanovili vas [[Platerówka]] v [[Spodnja Šlezija|Spodnji Šleziji]]. Po njej se imenuje več ulic in šol na Poljskem in v Litvi. V [[Kapčiamiestis|Kapčiamiestisu]] so leta 1984 odprli majhen spominski muzej v njeno čast in leta 1999 je bil tam postavljen še spomenik.{{Sfn|Daugirdas|2011|p=26}}