Zoran Mušič: Razlika med redakcijama

Mušič je v Španijo odpotoval iz Maribora na predlog in pod vplivom Babića in kolege F. Šimunovića ter s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor, banovina) in uglednih posameznikov (I. Zorman, F. Windischer), ki so v njem že videli perspektivnega ustvarjalca. Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko Babićevih skic ter slik (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo motivno pot (bikoborbe, maskirani sprevodi, ciganska bivališča). Znal je smiselno reducirati vtise in se v kratkem obdobju španskega bivanja osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je prevzel spoznanja ob ogledih originalov [[Goya|Goye]], [[el Greco|Greca]] in kasneje [[Velasquez]]a. Večino svojega obiska v Španiji je posvetil kopiranju Goyevih slik v muzeju Prado. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral ter fotografiral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja sončnega mediterana, v večji meri krasa in ob tem slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je po vrnitvi v Jugoslavijo poglobil v Bileći, kjer je tudi portretiral. Kasneje je dopolnil svoja občutja v Dalmaciji, zlasti med rednimi poletnimi slikanji vzdolž presončene skalnate jadranske obale in na rednih obiskih Korčule od 1934 do 1940. Na otok je zahajal skoraj vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal, prvič tudi prizore z oslički in ženami na tržnici ali na poti. Morda se je srečeval s patrom Vidom Mihičićem, dokazano s slikarjem in izumiteljem iz Švice Walterjem H. Jonasom. Ohranjena je vrsta njegovih krajin, delno s konkretno znanih lokacij (mesto Korčula, Vela Luka, Lumbarda) in posamezne fotografije. Tudi v Dalmaciji je vedno ustvarjal v serijah (Oljke, Otočanke, Tržnice, Oslički), v zgodnjem obdobju pogosto na prostem (vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi). Bil je dobro seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in konstruktivista Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način likovnega izražanja ni pritegnil. Posredno je po obiskih in življenju v Benetkah, izrazito po koncu vojne, upošteval bizantinske mozaike in poznoantične fajumske portrete ter srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. sienske stenske slike iz obdobja gotike in zgodnje renesanse. Vse vplive in izhodišča je sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša ali tempere na papir, manj v tehniki olja na platno. Ohranjena olja so običajno naročeni, močno standardni portreti. Kadar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja (Cvetje v vazi, stare sohe, ribe). Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno, šablonsko; podobno učinkujejo skoraj vsa naročila za portrete. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944 (večinoma uveljavljeni motivi Benetk). Italijanski avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive; teh do selitve v Benetke pri njegovih delih ni. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil nemški zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je še kot taboriščnik pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh dokumentarno dragocenih zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev (te so izgubljene). Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945, po osvoboditvi, narisal nad 200 izjemnih črtnih skic (predvsem mrtvecev) so imele trajen vpliv na njegovo zrelo likovno izražanje. Ob tem so edinstveno pričevanje in likovni dokument ter nova stopnja in podlaga kasnejše Mušičeve ustvarjalnosti. So prestop ustvarjalnosti med šolanim akademskim slikarjem in zrelim umetnikom z globokimi osebnimi izkušnjami. Več kot 110 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu. Posamezne poznamo zgolj po reprodukcijah. Največ originalov je avtor daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet originalnih risb, v Celovcu najmanj pet (prenesli so jih v zasebno last), v Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani je vsaj petnajst listov v treh zbirkah, v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki. Posamezne so v Nemčiji, Franciji in Španiji. Leta 2016 so v tržaškem partizanskem arhivu našli še 23 risb (eno dodatno v drugi zbirki), ki jih hranijo v muzeju Revoltella. Ena starejša portretna risba je po novejših informacijah v Brdih, ena risba je v Ženevi, ena v Barceloni in ena v Vatikanskem muzeju (prej v Trstu). Nekaj risb je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in vsaj sedemnajst v lasti slikarja ali njegove družine v Benetkah.

Rešitev iz taborišča je predstavila drugačnega ustvarjalca, ki pa je dozoreval še vrsto let. Postopoma so postale njegove slike bolj ploskovne, izčiščene in vsebinsko večplastne. Sprostil se je po letu 1946; najprej z barvitimi akvareli beneških vedut. Nadaljeval je z živahno paleto v serijah popularnih dalmatinskih osličkov, ki so postali lebdeči konjički. Upodabljal jih je v vseh tehnikah in velikostih, samo v olju več kot 600. Poslikal je sobo vile D. v Zollikonu v Švici, kjer je povezano uporabil vse svoje dotedanje motive. Pripravljal je kartone za tkane in vezene dekoracije velikih potniških ladij z motivi potovanj Marca Pola (Augustus) in Pomladi (Asia), risal je za prospekte Benetk. Benetke in obiski v Švici so spodbudili in omogočili ustvarjanje grafik v različnih klasičnih tehnikah. V njih je ločil nekdaj v slikah združeno črtno risbo in barvne ploskve, posebej značilne za litografije. Konjički, ki iščejo v simbolni krajini, so ostali za več kot desetletje njegov prepoznavni znak tudi pri grafikah, posebej v času iskanja tržišč in ob nostalgičnem domotožju, ko ni smel v staro domovino. S spomini na domačo pokrajino in Dalmacijo so povezani ciklusi Brodniki, Sienske in Umbrijske krajine. Novo življenje označujejo serije ležečih aktov in desetine portretov Ide. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je umetnik znova prebijal od začetka in skoraj iz anonimnosti. Poskušal se je v različnih smereh in tehnikah, slikal je platna večjih formatov, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. Ta, v začetku lirična krajina, je polna notranje energije in sintez različnih znanj ter osebnih spoznanj. Stopnjevanje motivike iz konjičkov ali Dalmatink, ki potujejo na tržnico, je mogoče spremljati vzporedno v slikah in na grafikah, kjer se iz prepoznavnih figur osebe reducirajo v simbolne loke, madeže in lise. Nadaljeval je izražanje v različnih grafičnih tehnikah, intenzivno je spoznaval barvno litografijo večjih formatov. Kasneje se je vračal k jedkanici, akvatinti, priljubljeni suhi igli, barvni risbi in olju. Po ponovnih obiskih domačega Krasa in Dalmacije so abstraktni motivi znova žareli v intenzivnih barvah, nič več z megličastimi akvareli. Očiščeni motivi Ograd, Kraških pokrajin, Bizantinskih suit, ožgane zemlje in kamenje so imeli nekaj kasneje vzporednice v manj uspešnih, vendar z barvami prežetih krajinah iz Cortine. Slepa ulica so bili delno konkretni motivi Apeninov in orientacijskih točk. Po premoru s figurami se je sprostil ob silhuetah znanih gora Dolomitov okoli Cortine. Ustvarjalni proces je bil vedno podoben načinu, ki ga je posvojil že med študijem. Obiskoval je gore in obale ter si osamljen skiciral motive, zanimive zanj v realni ali abstraktni zasnovi. S pomočjo teh je kasneje ustvarjal serije v ateljeju. Po krajši ustvarjalni krizi in slepi ulici s ponavljanjem konjičkov in koncu iskanj v smeri abstraktnih motivov se je ob koncu šetdesetihšestdesetih let vrnil k figuri človeka in k obujenim spominom na grozo Dachaua. Vrnitev k človeku in njegovemu telesu je bila delno spontana in delno načrtovana. Svoje delo je stalno primerjal z ustvarjalnostjo drugih likovnikov v Parizu in drugje. Morda je nanj vplivalo delo pesnikov in drugih kulturnikov, s katerimi se je družil v Parizu. Manj verjetno je, da je povzemal izhodišča filozofov. V Sloveniji pa so ga, razen ob retrospektivi leta 1967, še vedno pogosto spregledali.

Razstave so s pomočjo lastnikov slik iz Slovenije in naših likovnih kritikov organizirali tudi v Italiji. V Legnanu pri Milanu so 19. novembra 2011 odprli večjo razstavo Mušičevih del, pretežno slik iz slovenskih zbirk. Razstava je bila odprta do sredine februarja 2012. Za katalog sta pisala Boris Pahor in Gojko Zupan. Leta 2013 je bil Mušič uvrščen na elitno razstavo izbranih portretov različnih ustvarjalcev 20. stoletja v Milanu (Il Volto dell’ 900), leta 2015 s Samotarji na reprezentativno razstavo v Vicenzi (Od Tutankamona do Bacona). Zagrebški kritik Igor Zidić je v jeseni 2015 pripravil manjšo slikarjevo razstavo v Rovinju. Oktobra 2016 so v Tržiču / Monfalcone razstavili Mušičevo veliko tapiserijo s podobami pohoda Marca Pola na Kitajsko, eno njegovih največjih in ključnih del. Septembra 2016 so odprli razstavo zasebne zbirke Braglia v Luganu v Švici. Leta 2017 so bile pomembne razstave v Švici, v Bologni in znova v Cortini. Januarja 2018 so odprli razstavo v galeriji Lorenzelli v Milanu in za tem Mušičevih dachauskih risb v Trstu. Nadgradnja predhodnih retrospektiv je bila nova velika razstava, pripravljena v Muzeju Leopold na Dunaju aprila 2018. Kustosa te razstave sta bila Hans Peter Wipplinger in Ivan Ristić. Besedila za katalog so dodali Clair, Pasqualijeva in Zupan. Manjšo butično razstavo je ob 110. obletnici slikarjevega rojstva junija 2019 organizirala Galerija Zala. V Celovcu so odprli večjo razstavo januarja 2020.