Lasersko vodena bomba: Razlika med redakcijama

m
mBrez povzetka urejanja
Pri prvih verzijah je bila stabilizacija izvedena s prostim vpetjem senzorja na nosu, ki se je v zračnem toku zaradi aerodinamičnih sil poravnal s trajektorijo bombe, vgrajen senzor pa je meril razliko med hitrostnim vektorjem bombe in laserskim žarkom. Kasneje je bila uvedena stabilizacija z [[giroskop]]i. Senzor generira signal, na podlagi katerega bomba s pomočjo krmilnih površin popravlja morebitno odstopanje trajektorije od slike odbitega laserskega žarka. Prvi sistemi te vrste so uporabljali avtopilote, zasnovane na dvopoložajnem [[regulator]]ju, ki je omogočal le polne odklone krmilnih površin. To je zaradi nastalega [[upor sredstva|zračnega upora]] negativno vplivalo na domet orožja; kasneje pa so z izboljšavami to pomanjkljivost odpravili.<ref>http://www.ausairpower.net/TE-PGM-ODS-92.html</ref>
 
Laserski žarek je ponavadi [[Modulacija|moduliran]] v obliki zaporedja impulzov, kar prepreči odziv lasersko vodenega orožja na druge vire laserskega sevanja, vendar je za uspešno uporabo tega principa potrebno orožje predhodno ustrezno programirati, da se odziva na pravi signal.
 
Lasersko vodenje se uporablja tudi za zelo precizna orožja, kjer je lasersko vodenje kombinirano z drugimi metodami vodenja (npr [[inercialna navigacija]] ali [[GPS]]). V tem primeru se lasersko vodenje uporablja le v zadnji fazi za odpravo morebitnih navigacijskih napak.