Vojni roman: Razlika med redakcijama

Zavest o vojnem romanu kot posebnem žanru se je rodila po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]], zato imajo nekateri to obdobje za začetek vojnega romana. Eden prvih in najbolj vplivnih je roman ''Ogenj'' (''La Feu'') Francoza [[Henri Barbusse|Henrija Barbussa]] iz leta 1916. Po vojni je nastalo veliko [[modernistični roman|modernističnih romanov]], ki niso bili čisto vojni, ampak so vsebovali like, katerih travme so vzete iz vojnih izkušenj ([[Virginia Woolf]]: ''[[Mrs Dalloway|Mrs. Dalloway]]'', 1925). Okoli leta 1920 so nastajali romani o vojni, ki so jih pisali veterani sami. Najbolj znan je [[Erich M. Remarque]] z romanom ''[[Na zahodu nič novega]]'' (''Im Westen nichts Neues'') (1929) - roman je postal velika [[uspešnica|uspešnica]]. Za razliko od prve svetovne vojne, ko med dogajališči prevladuje Evropa, v času druge svetovne vojne največ romanov izide v [[ZDA]], ki se je bojevala na morju in v zraku. Najuspešnejši avtorji so [[Ernest Hemingway]]: ''[[Komu zvoni (roman)|Komu zvoni]]'' (''For whom the bell ringstolls'', 1940), [[Herman Wouk]]: ''[[Upor na ladji Caine]]'' (''The Caine Mutiny'', 1951), [[James Jones]]: ''[[Od tod do večnosti]]'' (''From here to Eternity'', 1951). Edini vidnejši evropski avtor tega časa je [[Pierre Boule]] z romanom ''[[Most na reki Kwaju|Most na reki Kwai]]'' (''Le pont de la riviere Kwai'', 1952).