Ktitor: Razlika med redakcijama

Pristojne cerkvene oblasti, včasih tudi vladar, so lahko dale samostan oziroma samostanske prihodke neki osebi kot nagrado za zasluge ali darilo v vseživljenjsko uživanje (''haristikion'', ''haristikija''). Po smrti te osebe so ktitorske pravice prešle na neko cerkveno ustanovo. Haristikija je lahko bila tudi dedna: [[Stefan Uroš III.]] je čelniku Radanu in protopopu Prohorju dal cerkveno zemljo v dedno last. Znano je, da so se v srednjeveški Srbiji samostani pogosto odstopali duhovščini, v primarnih virih pa ni nobenega podatka, da so se odstopali tudi laikom. Stefan[[Štefan Dušan]] je cerkev sv. Nikolaja Mračkega z njenim imetjem dal v vseživljenjsko uživanje starost Jovanu (1342), cerkev sv. Petra Koriškega, ki je pripadala [[Hilandar]]ju, pa starosti Grigoriju. Po propadu srbske srednjeveške države se je dogajalo, da so se samostanski prihodki odstopali [[škof]]om, ki so zaradi turške okupacije ostali brez dohodkov in sredstev za življenje.<ref name=ref2/>