Hergé: Razlika med redakcijama

'''Georges Prosper Remi''' ({{IPA-fr|ʁəmi|lang}}; 22. maj 1907&nbsp;– 3. marec 1983), poznan po psevdonimu '''Hergé''' ({{IPAc-en|ɛər|ˈ|ʒ|eɪ}};<ref>{{Cite LPD|3}}</ref> {{IPA-fr|ɛʁʒe|lang}}), je bil belgijski [[karikaturist]]. Znan je predvsem kot ustvarjalec zbirke [[Strip|stripov]] ''[[Tintin in njegove pustolovščine]]'', serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih [[Evropski stripi|evropskih stripov]] dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znani serij, ''[[Quick & Flupke]]'' (1930–1940) in ''[[Pustolovščine Jo, Zette in Jocko|Pustolovščine Jo, Zette in Jocka]]'' (1936–1957). Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja [[ligne claire]] (prosta linija).

Hergé se je rodil v družini nižjega srednjega razreda v [[Etterbeek|Etterbeeku]] v [[Bruselj|Bruslju]], kariero pa je začel z ilustracijami skavtskih revij, kjer je razvil svojo prvo serijo stripov ''[[Totor in njegove pustolovščine]]'' za Le ''Le Boy-Scout Belge'' leta 1926. Med delom za katoliški konzervativni časopis ''Le Vingtième Siècle'', je leta 1929 po nasvetu njegovega urednika [[Norberta Wallez|Norberta Walleza]], ustvaril zbirko stripov ''Tintin in njegove pustolovščine''. Z naslanjanjem na dejanja poročevalca [[Tintin|Tintina]] in njegovega spremljevalca [[Švrk|Švrka]] so bili zgodnji deli serije — [[Tintin v Sovjetski zvezi|''Tintin v Sovjetski zvezi'']], [[Tintin v Kongu|''Tintin v Kongu'']] in [[Tintin v Ameriki|''Tintin v Ameriki'']] — zasnovani kot konzervativna propaganda za otroke. Domače uspešne zgodbe so bile po serializaciji objavljene v knjižni obliki, Hergéhkrati pa je istočasnoHergé nadaljeval s serijo in hkratirazvijal tudi razvijal seriji ''Quick & Flupke'' in ''Pustolovščine'' ''Jo, Zette in Jocka'' za ''Le Vingtième Siècle''. Hergé je od leta 1934, pod vplivom svojega prijatelja [[ZhangČang ChongrenČongren|ZhangČanga ChongrenaČongrena]], veliko več časa posvetil raziskovanju ozadja svojih zgodb, kar je povečalo realizem zbirke od [[Sinji lotos|''Sinjega lotosa'']] naprej. Po [[Nemška okupacija Belgije|nemški okupaciji Belgije]] leta 1940 je bil ''Le Vingtième Siècle'' zaprt, vendar je Hergé nadaljeval svoje delo v ''[[Le Soir]]'', priljubljenem časopisu, ki ga je nadzirala nacistična uprava.

Po zavezniški osvoboditvi Belgije leta 1944 je bil ''Le Soir'' zaprt, njegovo osebje — vključno z Hergéjem — pa obtoženo sodelovanja[[Kolaboracija|kolaboracije]] z nacisti. Začela se je uradna preiskava, in čeprav proti Hergéju ni bila vložena nobena obtožba, se je v naslednjih letih večkrat soočil z obtožbami, da je bil izdajalec in sodelavec nacistovkolaborator. Z [[Raymond Leblanc|Raymondom Leblancem]] je leta 1946 ustanovil revijo [[Tintin (revija)|''Tintin'']], s pomočjo katere je serijsko prikazal nove ''pustolovščine Tintina''. Kot umetniški voditelj revije je nadziral tudi objave drugih uspešnih stripovskih serij, na primer serijo ''[[Blake andin Mortimer|]]''Blake and Mortimer'']] avtorja [[Edgar P. Jacobs|Edgarja P. Jacobsa]]. Leta 1950 je ustanovil [[Studios Hergé]], kot ekipo, ki mu je pomagala pri njegovih tekočih projektih; vidna člana osebja [[Jacques Martin]] in [[Bob de Moor]] sta veliko prispevala k poznejšim zvezkom ''Tintinovih pustolovščin''. Sredi osebnega nemira, zaradi razpada njegovega prvega zakona, je izdal [[Tintin v Tibetu|''Tintin v Tibetu'']], njemu najljubši del zbirke. V poznejših letih je postal manj dejaven ter se neuspešno poskušal uveljaviti kot [[Abstraktna umetnost|abstraktni umetnik]].

Remi je razvil ljubezen do filmov, med kateriminjegove sonajljubše bilipa njegovije najljubšispadal film [[Winsor McCay|Winsorja McCaya]] z naslovom [[Gertie the Dinosaur|''Gertie Dinosaur'']], filmi [[Charlie Chaplin|Charlieja Chaplina]], [[Harry Langdon|Harryja Langdona]] in [[Buster Keaton|Busterja Keatona]]; slednji so očitno vplivali na slog in vsebino pri njegovem poznejšem delu v stripu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=7|2a1=Peeters|2y=2012|2p=7}} Čeprav ni bil goreč bralec, je užival v romanih britanskih in ameriških avtorjev, kot so [[Pustolovščine Huckleberryja Finna|''Pustolovščine Huckleberryja Finna'']], [[Otok zakladov|''Otok zakladov'']], [[Robinson Crusoe|''Robinson Crusoe'']] in [[The Pickwick Papers|''The Pickwick Papers'']], pa tudi v romanih Francoza [[Alexandre Dumas|Alexandra Dumasa]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=5|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=12–13}} Kot hobi je začel risati prizore iz vsakdanjega življenja ob robovih šolskih knjig. Nekatere od teh ilustracij so bili nemški vojaki, ker so njegova štiri leta [[Osnovnošolska izobrazba|osnovnega šolanja]] v Ixellesovi občinski šoli št. 3 sovpadala s [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]], med katero je [[Nemška okupacija Belgije med prvo svetovno vojno|nemška vojska zasedla Bruselj.]]{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=6|2a1=Peeters|2y=2012|2p=8}} Leta 1919 se je njegovo srednješolsko izobraževanje začelo v posvetnem Place de Londres v [[Ixelles|Ixellesu]],{{Sfn|Peeters|2012|pp=10–11}} leta 1920 pa so ga premestili v šolo Saint-Boniface, ustanovo, ki jo nadzira nadškof, kjer so bili učitelji rimskokatoliški duhovniki.{{Sfn|Assouline|2009|p=7}} Remi se je izkazal za uspešnega študenta, saj so mu podelili nagrade za odličnost. Srednjo izobrazbo je zaključil julija 1925 na vrhu svojega razreda.

Z 12. leti se je Remi pridružil [[Vodenje in skavtstvo v Belgiji|deški skavtskitaborniški]] brigadi, priključeni šoli Saint-Boniface, kjer je postal vodja Veveričje Patrulje in si prislužil ime "Radovedna Lisica" (Renard curieux).{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=8|2a1=Thompson|2y=1991|2pp=19|3a1=Peeters|3y=2012|3p=16}} S skavtitaborniki je potoval na poletne tabore v Italiji, Švici, Avstriji in Španiji, poleti 1923 pa je njegova četa prehodila 200 kilometrov čez Pireneje.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=8|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=11–12}} Njegove izkušnje s skavtstvomtaborništvom so imele pomemben vpliv na preostanek njegovega življenja, saj so navdihnile njegovo ljubezen do kampiranja in naravnega sveta ter mu nudile [[Morala|moralni kompas]], ki je poudarjal osebno zvestobo in izpolnjevanje obljub.{{Sfn|Assouline|2009|pp=8–9}}

Njegov skavtski vodja Rene Weverbergh je spodbudil njegovo umetniško sposobnost in objavil eno od Remijevih risb v glasilu skavtov Saint-Boniface, ''Jamais Assez (Nikoli dovolj''): njegovo prvo objavljeno delo.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=16}} Ko se je Weverbergh vključil v objavo časopisa Boy-Scout, glasila zveze skavtov, je objavil še več Remijevih ilustracij, katere so se prvič pojavile v peti številki časopisa, leta 1922.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=16}} Remi je v nadaljevanju objavljal risankestripe, risbe in lesoreze v naslednjih številkah glasila, ki se je kmalu preimenovalo v ''Le Boy-Scout Belge (BelgianBelgijski Boy Scouttabornik''). V tem času je eksperimentiral z različnimi psevdonimi, pri čemer je uporabljal "Jérémie" in "Jérémiades", preden je izbral psevdonim "Hergé", francosko izgovorjavo njegovih obrnjenih začetnic (R.G.), njegovo delo pa je bilo pod tem imenom prvič objavljeno decembra 1924.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Thompson|2y=1991|2p=20|3a1=Peeters|3y=2012|3p=19}}

Poleg risanja ilustracij je Hergé julija 1929 začel s produkcijo časopisnega stripa za ''Le Boy-Scout Belge'', z naslovom ''[[Totor in njegove pustolovščine|Les Aventures de Totor]]'' (Totor in njegove pustolovščine), ki je občasno izhajal do leta 1929. Strip, ki se je vrtel okoli skavtskega vodje, je imel napise napisane pod ilustracijami. Hergé je sčasoma začel eksperimentirati z drugimi oblikami prenosa informacij, vključno z [[Govorni oblaček|govornimi oblački]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=22}} Ilustracije so bile objavljene tudi v ''Le Blé qui lève (Pšenica, ki raste'') in drugih publikacijah Katoliškegakatoliškega združenja belgijskih mladoletnikov, poleg tega pa je Hergé tudi ilustriral zaščitno pokrivalo za roman Weverbergha, z naslovom ''Duša morja''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=15|2a1=Peeters|2y=2012|2p=17}} Ker je bil še mlad in neizkušen v svoji obrti, je Hergé iskal nasvete pri starejšem karikaturistu Pierru Ickxu. Skupaj sta ustanovila kratkotrajno ''Atelier de la Fleur de Lys'' (AFL), organizacijo za krščanske karikaturiste.{{Sfn|Peeters|2012|p=18}}

Po končani srednji šoli leta 1925 se je Hergé vpisal na umetniško šolo École Saint-Luc. Predavanja so se mu zdela dolgočasna, zato se je že po prvem dnevu izpisal iz šole.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=10|2a1=Peeters|2y=2012|2p=20}} Upal je, da bo kot ilustrator delal skupaj z Ickxom v ''[[Le Vingtième Siècle]] (Dvajseto stoletje'') — konzervativnem "Katoliškem časopisu nazora in informacij", — vendar v časopisu ni bilo nobenega prostega mesta. Namesto tega je pri istem časopisu od septembra 1925 delal na oddelku za naročnino.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=11|2a1=Peeters|2y=2012|2p=20}} Zaradi dolgočasenja v poklicu, se je še pred vpoklicem vpisal v vojsko, kjer je bil avgusta 1926 dodeljen v vojašnico Dailly v [[Schaerbeek|Schaerbeeku]]. Pridružil se je prvemu pehotnemu polku, kjer je zaradi ponovnega dolgočasenja nadaljeval s skiciranjem in produciranjem epizod ''Totorja''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=11|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=21–23}}

Proti koncu vojaške službe je Hergé avgusta 1927 srečal urednika časopisa ''Le Vingtième Siècle'', [[Norbert Wallez|Abbéja Norberta Walleza]], glasovnega fašista, ki je na svoji mizi hranil podpisano fotografijo italijanskega fašističnega voditelja [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=11–13|2a1=Peeters|2y=2012|2p=27}} Navdušen nad Hergéjevim repertoarjem se je Wallez strinjal, da mu bo dal delo fotografskega poročevalca in karikaturista za časopis, za kar je bil Hergé vednovselej hvaležen.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=12, 14–15|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=27–28}} Hergé je v drugih publikacijah, večinoma v časopisnih dodatkih, ilustriral številna besedila za "Otroški kotiček" in literarne strani; ilustracije tega obdobja kažejo njegovo zanimanje za lesorez in prikazujejo zgodnji prototip njegovega ''ligne claire'' stila.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=15–16|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=28–29}}

Z začetkom časopisnih dodatkov, je Wallez konec leta 1928 ustanovil dodatek za otroke, ''[[Le Petit Vingtième]]'' (Mali dvajseti), ki se je vsak četrtek pojavil v ''Le Vingtième Siècle''.{{Sfn|Peeters|2012|pp=31–32}} Številni odlomki, ki so prenašali močna katoliška in fašistična sporočila, so bili izrecno [[Antisemitizem|antisemitski]].{{Sfn|Assouline|2009|p=38}} Hergé je za nov podvig ilustrtalilustriral ''L'Extraordinaire Aventure de Flup, Nénesse, Poussette et Cochonnet'' (''Neverjetna pustolovščina Flupa, Nénesse, Poussette in Cochonneta''), strip, ki ga je napisal eden od športnih kolumnistov časopisa. Strip je pripovedoval zgodbo o dveh fantih, njuni mlajši sestri, in njenem napihljivem gumijastem prašičku.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=16|2a1=Farr|2y=2001|2p=12|3a1=Peeters|3y=2012|3p=32}} Hergé je bil nezadovoljen, želel je namreč napisati in narisati svoj strip. Očarale so ga nove tehnike v mediju — denimo sistematična uporaba govornih mehurčkov — , ki jih najdemo v ameriških stripih [[George McManus|Georga McManusa]] z naslovom [[Bringing Up Father|''Bringing Up Father'']], [[George Herriman|Georga Herrimana]] z naslovom [[Krazy Kat|''Krazy Kat'']] in [[Rudolph Dirks|Rudolpha Dirksa]] z naslovom [[The Katzenjammer Kids|''The Katzenjammer Kids'']], katerih kopije mu je poslal novinar [[Léon Degrelle]] iz Mehike, ki je bil tam nameščen za poročanje o krizi v [[Mehiška državljanska vojna (1926-1929)|Cristero vojni]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=17|2a1=Farr|2y=2001|2p=18|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3p=18}}

[[File:Le Petit Vingtieme, Tintin in the Land of the Soviets.jpg|thumb|left|Naslovnica izdaje ''Le Petit Vingtième'' z dne 1. maja 1930 z izjavo "Tintin Revient!" ("Tintin se vrača!") Iz njegove pustolovščine po Sovjetski zvezi.{{Sfn|Goddin|2008|p=67}}|link=Special:FilePath/Le_Petit_Vingtieme,_Tintin_in_the_Land_of_the_Soviets.jpg]]

Hergé je razvil lik, imenovan [[Tintin]], kot belgijskega deškega poročevalca, ki je lahko potoval po svetu s svojim [[Foksterier|foksterierjem]], [[Švrk|Švrkom]] — "Milou" v izvirni francoščini — v veliki meri temelji na njegovem prejšnjem liku Totorju in tudi na njegovem bratu Paulu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=19|2a1=Thompson|2y=1991|2p=25|3a1=Peeters|3y=2012|3p=34}} Pozneje je Degrelle napačno trdil, da je Tintin zasnovan na njem, s Hergéjem sta se namreč skregala, ko je Degrelle brez dovoljenja uporabil eno od Hergéjevih skic; račune sta poravnala zunajsodno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=45–46|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=59–60}} Čeprav je Hergé želel poslati svojega junaka v ZDA, mu je Wallez namesto tega naročil, naj svojo avanturo nastavi v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]], s čimer je strip deloval kot antisocialistična propaganda za otroke. Rezultat tega je bil [[Tintin v Sovjetski zvezi|''Tintin v Sovjetski zvezi'']], ki je izhajal od 10. januarja 1929 v serijidodatku ''Le Petit Vingtième'' do 8. maja 1930.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=22–23|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=34–37}} Zaradi popularnosti zgodbe v frankofonski Belgiji, je Wallez organiziral javnopromocijsko predstavopotezo,{{Clarify|date=February 2019}} po kateri je izdal zgodbo v knjižni obliki.{{Sfn|Peeters|2012|pp=39–41}} Priljubljenost zgodbe je privedla do povečane prodaje, zaradi česar je Wallez Hergéju podelil dva pomočnika, Eugèna Van Nyverseela in Paula "Jam" Jamina.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=32–34|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=42–43}}

Januarja 1930 je Hergé na straneh ''Le Petit VingtièmeVingtièma'' predstavil nov strip v zvezi z dvema uličnima otrokoma iz Bruslja z naslovom ''[[Quick & Flupke]] (Quick et Flupke'').{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1p=95|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=23–24|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=44–45}} Pod Wallezovim vodstvom je junija začel serializacijo druge Tintinove pustolovščine, [[Tintin v Kongu|''Tintin v Kongu'']], ki je bila zasnovana za spodbujanje kolonialnih pogledov do [[Belgijski Kongo|Belgijskega Konga]]. Strip je bil napisan v paternalističnem slogu, ki je prebivalce Konga prikazal kot otroške idiote, zaradi česar so ga v poznejših desetletjih označili za rasističnega; vendar je bil tak slog v tistem času nesporen in priljubljen, z nadaljnjim oglaševanjem pa se je njegova prodaja le še povečala.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=26–29|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=45–47}} Za tretjo pustolovščino, ''[[Tintin v Ameriki]]'', ki so jo objavljali med septembrom 1931 in oktobrom 1932, je Hergé končno naredil scenarij po lastni izbiri, čeprav je delo uporabil za antikapitalističen in protipotrošniški namen, v skladu z ultrakonzervativno ideologijo časopisa.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=46–50|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=30–32}} Čeprav so se ''Tintinove pustolovščine'' od leta 1930 objavljale v francosko-katoliškem [[Cœurs Vaillants|''Cœursu Vaillantsu'']] ("Pogumna srca"), je Hergé kmalu začel prejemati prošnje za objavo tudi iz švicarskih in portugalskih časopisov.{{Sfn|Assouline|2009|p=35}} Čeprav je bil pri svojih letih bogatejši od večine Belgijcev, je kljub vedno večjemu uspehu ostal nejeverni "konservativni mladenič", predan svojemu delu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=44|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=43, 48}}

Hergé je delo iskal tudi drugje in ustvaril risanko ''[[Manjši stripi Hergéja|ThePrijazni Lovable Mr.gospod Mops]]'' za veleblagovnico [[Le Bon Marché|Bon Marché]] in ''[[Manjši stripi Hergéja|The Adventures of Tim the SquirrelPustolovščine OutTima Westveverice]]'' za rivalsko veleblagovnico L'Innovation.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=46|2a1=Goddin|2y=2008|2p=89}}

V pisarnah ''Le Petit VingtièmejaVingtièma'' je Hergé leta 1928 spoznal žensko z imenom Germaine Kieckens (1906 - 26. oktober 1995), ki je postala njegova prva žena. Rdečelaska, ki jo je Pierre Assouline opisal kot "elegantno in priljubljeno", je dobila službo kot tajnica Norberta Walleza.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} V času njenega rojstva so bili njeni starši sorazmerno starejši, in ko so izgubili starejšega otroka, so bili do nje še posebej zaščitniški.{{Sfn|Peeters|2012|p=348}} Zelo je občudovala Walleza, ki ga je gledala kot [[Očetovska figura|očetovsko figuro]], zato je sprejela njegova [[Fašizem|fašistična]] politična prepričanja.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} Imenovana je bila za urednico ''Votre Vingtième'', Madame'', časopisnega dodatka za ženske, za katerega je Hergé včasih ilustriral naslovnico.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Z psevdonimom Tantine je začela pisati tudi članke za ''Le Petit Vingtième''.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Prvih 500 izvodov [[Tintin v Sovjetski zvezi|''Tintina v Sovjetski zvezi'']] je Hergé oštevilčil in podpisal s Tintinovim podpisom, poleg katerega pa je Kieckensova narisala Švrkovo šapo.{{Sfnm|1a1=Peeters|1y=1989|1p=27|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=21|3a1=Peeters|3y=2012|3p=41}}{{Sfn|Assouline|2009|p=33}}

Leta 1930 jo je Hergé skoraj vsak večer pospremil iz službe do doma, čeprav je takrat izražala bolj malo romantičnega zanimanja zanj. Namesto tega si je zaželela starejšega ali bolj zrelega moškega, kot je bil Abbe.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}}{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Wallez pa je oba spodbujal, da skleneta razmerje,{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} in nekega večera v palači Taverne du je Hergéju naznanila, da bi se rada poročila.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}}

Novembra 1932 je Hergé napovedal, da bo naslednji mesec poslal Tintina na pustolovščino v Azijo.{{Sfn|Peeters|2012|p=62}} Čeprav se je naslov sprva imenoval ''Tintin in njegove pustolovščine, reporter v orientu'' se je pozneje preimenoval v ''[[Faraonove cigare]]''. Skrivnostna zgodba se začne v Egiptu, in nadaljuje v Arabiji in Indiji, ko se v zgodbi prvič predstavijo ponavljajoči se junaki [[Petek in Svetek]] ter [[Rastapopulos]].{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=52–57|2a1 = Assouline|2y = 2009|2pp =42–44|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=62–65}} Prek prijatelja Charlesa Lesnea so Hergéja najeli za izdelavo ilustracij za podjetje [[Casterman]], kjer so konec leta 1933 predlagali, da bi v knjižni obliki objavili tako serijo ''Tintin in njegove pustolovščine'' kot ''Quick & Flupke'', s čimer se je Hergé strinjal; prva Castermanova knjiga je bil zbrani zvezek stripov ''Faraonovih cigar''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=40–41, 44|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=57, 60}} Še naprej je subvencioniral svoje stripovsko delo s komercialnim oglaševanjem, januarja 1934 je z dvema partnerjema ustanovil tudi oglaševalsko družbo "Atelier Hergé", katero pa so po šestih mesecih zaprli.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=49|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=36–37|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=60–61}}

Od februarja do avgusta 1934 je Hergé objavljal serijo stripov z naslovom ''[[Popol Out West]]'' v ''Le Petit Vingtièmu'', zgodbo o živalskih likih, ki je bila razvoj prejšnjega stripa ''Tim the Squirrelveveričke''.{{Sfn|Peeters|2012|p=73}}

Od avgusta 1934 do oktobra 1935 je ''Le Petit Vingtième'' serijsko objavljal Tintinovo naslednjo pustolovščino, ''[[Sinji lotos]]'', ki se je dogajala na [[Kitajska|Kitajskem]] po [[Japonska invazija na Mandžurijo|japonski invaziji na Mandžurijo]]. Hergé je bil med produkcijo dela močno pod vplivom njegovega prijatelja [[ZhangČang ChongrenČongren|ZhangaČanga ChongrenaČongrena]], katoliško-kitajskega študenta, ki se je šolal na bruseljskem [[Académie Royale des Beaux-Arts]], s katerim se je spoznal maja 1934. ZhangČang mu je predaval o taoistični filozofiji, kitajski umetnosti in kitajski kaligrafiji, s čimerkar je vplivajovplivalo ne le na njegov umetniški slog, temveč tudi na njegov splošni pogled na življenje.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je kot znak zahvale v ''Sinji lotos'' dodal karakterja "[[Čang Čong Jen|Čang Čong Jena"]], mladega kitajskega fanta, ki se sreča s Tintinom in se z njim spoprijatelji.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je ''Sinjemu lotosu'' namenil veliko več pozornosti in natančnosti, kar je pripomoglo k realističnemu prikazu Kitajske.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Zaradi tega je ''Sinji lotos'' široko ocenjen kot "Hergéjeva prva mojstrovina" in merilo pri razvoju serije.{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=51|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=35|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=82}} Casterman je stripe objavil v knjižni obliki in tudi vztrajal, da Hergé v stripe vključi barve, tako v tem zvezku, kot v ponatisih ''Amerike'' in ''Cigar.''{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1pp=182, 196|2a1=Assouline|2y=2009|2p=53|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=79–80}} Leta 1936 so začeli tudi s proizvodnjo izdelkov Tintin, kar je Hergé podpiral, saj je imel ideje o celotni prodajalni, posvečeni ''Tintinu in njegovim pustolovščinam'', nekaj, kar se je uresničilo 50 let kasneje.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=55|2a1=Peeters|2y=2012|2p=96}} Kljub temu, da so se njegovi serijski stripi izkazali za donosne, so se zbrani zvezki prodajali slabše, kar je Hergé očital Castermanu in jih pozval, naj storijo več za trženje njegovih knjig.{{Sfn|Peeters|2012|p=94}}

Hergéjeva naslednja Tintinova zgodba, ''[[Odlomljeno uho]]'' (1935–1937) je bila prva, za katero je bil že od začetka orisan zaplet, saj je bila detektivska zgodba, ki je Tintina odpeljala v [[Južna Amerika|Južno Ameriko]]. Zgodba je predstavila lik [[General Alkazar|generala Alkazarja]] in tudi prve Hergéjeve izmišljene države in ozemlja v seriji, San Teodoros in Nuevo Rico, dve republiki, ki sta večinoma temeljili na Boliviji in Paragvaju.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=68–73|2a1=Farr|2y=2001|2pp=61–69|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=37–39|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=55–57|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=82–84}} Nasilni elementi v stripu so razjezili založnike ''[[Cœurs Vaillants|Cœurs Vaillantsa]]'', ki so Hergéja prosili, naj ustvari zgodbo, ki je primernejša za otroke. Rezultat jesi bilbile Pustolovščine JoaJo, Zette in Jocka, serija o mlajšem bratu njegovi sestri ter njihovinjuni hišniudomačeni opici.{{Sfn|Peeters|2012|pp=86–87}} Serija se je začela z ''The Secret Ray'', ki je bil serijsko predstavljen v ''Cœurs Vaillantsu'' in nato v ''Le Petit Vingtièmu'', nadaljeval pa z ''The Stratoship H-22''.{{Sfn|Peeters|2012|p=87}} Hergé je zavračal serijo in komentiral, da so ga liki "strašno dolgočasili."{{Sfn|Peeters|2012|p=88}} Zdaj, ko je hkrati pisal tri serije, je Hergé delal vse dni v letu in se počutil pod stresom.{{Sfn|Peeters|2012|p=91}}

Naslednja Tintinova pustolovščina je bila [[Črni otok|''Črni otok'']] (1937–1938), v katerem je Tintin potoval v Britanijo, da bi se bojeval proti ponarejevalcem denarja, katerih šef je bil novi antagonist nemškega rodu dr. Müller.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=76–80|2a1=Farr|2y=2001|2pp=71–78|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=39–42|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=58–59|5a1=Peeters|5y=2012|5p=91}} Sledil je naslednji strip z naslovom ''[[Otokarjevo žezlo]]'' (1938–1939), v katerem Tintin rešuje izmišljeno vzhodnoevropsko državo Sildavijo pred napadom njene ekspanzionistične sosede Bordurije; dogodek je bil antifašistična satira širitve [[Tretji rajh|nacistične Nemčije]] na Avstrijo in Češkoslovaško.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=82–86|2a1=Farr|2y=2001|2pp=81–89|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=42–44|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=61–63|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=97–101}} Maja 1939 se je Hergé preselil v novo hišo v [[Watermael-Boitsfort|Watermael-Boitsfortu]],{{Sfn|Peeters|2012|p=102}} čeprav je bil po nemški [[Poljska kampanja (1939)|invaziji na Poljsko]] vpoklican v belgijsko vojsko in začasno nameščen v [[Herenthout|Herenthoutu]]. V mesecu dni je bil demobiliziran, nakar se je vrnil v Bruselj, kjer si je ustvaril bolj protinemško stališče, ko je začel s svojo naslednjo pustolovščino ''[[Tintin v deželi črnega zlata]]'', ki je bila postavljena na BližnjemBližnji vzhoduvzhod in vsebovala dr. Müllerja, ki je poskušal sabotirati naftovode.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=63|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=102–103}}

V tem obdobju je Hergé prispeval tudi k časopisu ''L'Ouest'' (Zahod), časopisu, ki ga je vodil njegov prijatelj [[Raymond de Becker]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=103–4}} ''L'Ouest'' je Belgijo pozival, naj ostane v [[Druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] nevtralna, kar je Hergé podpiral tudi s svojim novim stripom ''Mr Bellum''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=64–65|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=103–104}} Hergéja je na Kitajsko povabil kitajski nacionalni vodja [[Čang Kaj-Šek]], ker je užival v stripu ''Sinji lotos'', čeprav se zaradi takratnih političnih razmer v Evropi srečanja Hergé ni mogel udeležiti.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=63–64|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=105–106}} Decembra so ga ponovno mobilizirali in stacionirali v [[Antwerpen|Antwerpnu]], od koder je še naprej pošiljal Tintinove stripe v ''Le Petit Vingtième''. Vendar je kmalu zbolel za [[Vnetje sinusov|sinuzitisom]] in [[Tvor|tvori]] in bil zato maja 1940 razglašen za nesposobnega za vojaško služenje. Istega dne je Nemčija [[Vojna za Belgijo|napadla Belgijo]]. ''Le Vingtième Siècle'' je bil zaprt, na sredi serializacije ''Tintina v deželi črnega zlata''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=63, 65|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=106–107}}

=== Nemška okupacija in ''Le Soir'': 1939–1945 ===

Medtem ko se je [[Belgijske oborožene sile|belgijska vojska]] spopadlaspopadala z Nemci, sta Hergé in njegova žena z avtom pobegnila v Francijo skupaj z več deset tisoč drugimi Belgijci. Najprej sta ostala v [[Pariz|Parizu]] in se nato odpravila proti jugu do [[Puy-de-Dôme|Puy-de-Dômeja]], kjer sta ostala šest tednov.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=66|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=111–112}} 28. maja je [[Kralj Leopold III.|belgijski kralj Leopold III.]] [[Nemška okupacija Belgije med drugo svetovno vojno|predal državo nemški vojski]], da bi preprečil nadaljnje pobijanje; poteza, ki jo je Hergé podpiral. Sledil je kraljevi prošnji, naj se vsi Belgijci, ki so pobegnili iz države, vrnejo nazaj v Bruselj, kamor je prispel 30. junija.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=67|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=112–113}} Tam je ugotovil, da je bila njegova hiša zasedena kot pisarna za [[Propaganda v nacistični Nemčiji|propagando]] nemške vojske, prav tako pa se je soočil s finančnimi težavami, saj je dolgoval davke, a ni mogel dostopati do svojih finančnih rezerv.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=68|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=113–114}} Vse belgijske publikacije so bile pod nadzorom nemške okupacijske sile, ki je ''Le Petit Vingtièmu'' zavrnila dovoljenje za nadaljevanje objave.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=68–69|2a1=Peeters|2y=2012|2p=114}} Namesto tega so Hergéju ponudili zaposlitev karikaturista za ''Le Pays Réel'' s strani njihovega urednika, [[Reksizem|reksista]] [[Victor Matthys|Victorja Matthysa]], vendar je Hergé dojel ''Le Pays Réel'' kot izrecno politično publikacijo, s čimer je položaj zavrnil.{{Sfn|Peeters|2012|pp=114–115}}

Namesto tega se je zaposlil pri [[Le Soir|''Le SoiruSoirju'']], največjem belgijskem frankofonskem dnevnem časopisu. Odvzetemu od svojih prvotnih lastnikov so nemške oblasti dovolile ponovno odprtje ''Le Soirja'' pod vodstvom De Donckerja, čeprav je časopis ostal trdno pod nacističnim nadzorom, pod katerim je podpiral nemško vojno in antisemitizem.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=70–71|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=116–118}} Potem ko se je 15. oktobra pridružil ekipi Le Soir, je Hergé sodeloval pri ustvarjanju otroškega dodatka ''Soir-Jeunesse'', pri katerem sta mu pomagala Jamin in [[Jacques Van Melkebeke]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=72|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=120–121}} Ponovno je uvedel ''Tintinove pustolovščine'' z novo zgodbo, [[Zlati rakci|''Zlati rakci'']], v kateri Tintin zasleduje tihotapce drog v Severni Afriki; zgodba je v seriji prelomnica, zaradi uvajanja [[Kapitan Haddock|kapitana Haddocka]], ki bo v preostalih ''Pustolovščinah'' postal eden od glavnih likov.{{Sfn|Peeters|2012|pp=124–126}} Ta zgodba je, tako kot kasnejše ''Tintinove pustolovščine'', objavljene v ''Le Soirju'', zavračala politične teme, prisotne v prejšnjih zgodbah, ter namesto tega ostala trdno nevtralna.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=98–99|2a1=Peeters|2y=2012|2p=122}} Hergé je v dodatek vključil tudi nove zgodbe in smešnice ''Quicka & Flupke'' ter ilustracije za serializirane zgodbe [[Edgar Allan Poe|Edgarja Allana Poea]] in [[Brata Grimm|bratov Grimm]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=73–74|2a1=Peeters|2y=2012|2p=122}}

Maja 1941 je pomanjkanje papirja povzročilo, da se je ''Soir-Jeunesse'' zmanjšal na štiri strani, dolžina stripa Tintin pa se je zmanjšala za dve tretjini. Nekaj ​​tednov pozneje je dodatek popolnoma izginil, strip ''Zlati rakci'' pa se je preselil v ''Le Soir'', kjer je izhajal dnevno.{{Sfn|Peeters|2012|p=125}} Medtem ko so se nekateri Belgijci vznemirjali, da je bil Hergé pripravljen delati za časopis, ki ga nadzira okupacijska nacistična uprava,{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2009|1p=73|2a1=Assouline|2y=2009|2p=72}} ga je močno navdušila velikost bralstva ''Le SoiraSoirja'', ki je dosegalodosegala okoli 600.000 bralcev.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=73|2a1=Peeters|2y=2012|p=121}} Z Van Melkebeke je Hergé sestavil dve predstavi o Tintinu. Prva, ''Tintin v Indiji'', se je pojavila v gledališču v Bruslju aprila 1941, druga, ''Izginotje gospoda Boullocka'', pa je bila tam uprizorjena decembra.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=109–110|2a1=Assouline|2y=2009|2p=86|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=130–131}} Od oktobra 1941 do maja 1942 je ''Le Soir'' objavljal Hergéjevo naslednjo ''Tintinovo pustolovščino'', ''[[Skrivnostna zvezda]]'', nakar je sledila Castermanova publikacija v skupnem zvezku. V skladu z uredniškim stališčem ''Le SoiraSoirja'' je strip ''Skrivnostna zvezda'' zagovarjal antisemitski in antiameriški odnos, pri čemer je bil antagonist bogat judovsko-ameriški poslovnež; to se je izkazalo za posebej sporno v povojnem obdobju, čeprav je Hergé zanikal kakršno koli zlonamerno antisemitsko namero.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=106–109|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2pp=48–51|3a1=Assouline|3y=2009|3pp=80–83|4a1=Peeters|4y=2012|4pp=130–135}}

Hergéjeva naslednja ''Tintinova pustolovščina'' je bila ''[[Samorogova skrivnost]]'', ki so jo v ''Le SoiruSoirju'' objavljali od junija 1942.{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=52}} Pri tem projektu je tesno sodeloval z Van Melkebekejem, ki je v detektivsko zgodbo vnesel veliko elementov iz dela [[Jules Verne|Julesa Verna]]. V zgodbi Tintin in Haddock iščeta pergamente, ki razkrijejo lokacijo skritega piratskega zaklada.{{Sfn|Peeters|2012|pp=143–144}} ''Samorogova skrivnost'' je zaznamovala prvo polovico dela zgodbe, ki je bila dokončana v [[Zaklad Rackhama Rdečega|''Zakladu Rackhama Rdečega'']], katerega so od leta 1943 objavljali v ''Le SoiruSoirju''; v tej zgodbi Tintin in Haddock iščeta gusarski zaklad na Karibih, pri čemer je v serijo predstavljen lik [[Profesor Sončnica|profesorja Sončnice]].{{Sfnm|1a1=Lofficier|1a2=Lofficier|1y=2002|1pp=52–53}} Po ''Zakladu Rackhama Rdečega'' je Hergé narisal ilustracije za serializirano zgodbo z naslovom ''Dupont et Dupond'', ''détectives'' ("Petek in Svetek, detektiva"), avtorja Paula Kinneta, časopisnega kriminalnega urednika.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1pp=128, 130|2a1=Assouline|2y=2009|2p=94}}

Septembra 1943 je bil De Becker odstranjen iz položaja urednika Le Soirja, ker je navedel, da čeprav so nacisti motivirani "zaradi nedvomnega dobrobita, [nimajo] nikakršnega stika z realnostjo". Čeprav je bil Hergé blizu De Beckerja, se je odločil ostati pri časopisu, ki je prišel pod uredništvo Maxa Hodeigeja.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=93|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=149–150}} Jeseni 1943 se je Hergé odločil, da želi, da bi Jacobs sodeloval z njim pri ''Tintinovih pustolovščinah''. Čeprav se je sprva obotavljal, se je Jacobs sčasoma dogovoril in sprejel plačano mesto januarja 1944.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=98|2a1=Peeters|2y=2012|2p=152}} Jacobs in Hergé sta postala tesna sodelavca in močno vplivala drug na drugega, skupaj pa sta razvila zaplet za naslednjo ''Tintinovo pustolovščino'', ''[[Sedem kristalnih krogelj]]'',{{Sfn|Peeters|2012|p=153}} ki so jo v ''Le SoiruSoirju'' začeli objavljati decembra 1943.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=124|2a1=Farr|2y=2001|2p=118|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3p=55|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=98–99}}

Ko so [[Zavezniki druge svetovne vojne|zavezniške čete]] Bruselj osvobodile nemške okupacije, je ''Le Soir'' 2. septembra 1944 prenehal z objavo, na polovici serijske izvedbe ''Sedmih kristalnih krogelj''.{{Sfn|Farr|2001|p=116}} Hergé je bil aretiran 3. septembra, imenovan za [[Kolaboracija|kolaboratorja]] v odporniškem dokumentu, imenovanem "Galerija izdajalcev".{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=195|2a1=Peeters|2y=2012|2p=159}} To bi bil prvi od štirih incidentov, v katerih so Hergéja aretirali — s strani državne varnosti, pravosodne policije, [[Belgijsko nacionalno gibanje|belgijskega nacionalnega gibanja]] in [[Front de l'Indépendance|fronte za neodvisnost]] — med katerimi je preživel eno noč v zaporu.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=126|2a1=Farr|2y=2001|2pp=117–118|3a1=Assouline|3y=2009|3p=106|4a1=Peeters|4y=2012|4p=159}} 5. septembra so odpustili celotno osebje ''Le Soirja'' in uvedli novo uredniško skupino,{{Sfn|Farr|2001|p=116}} medtem ko je 8. septembra [[Vrhovni štab zavezniških ekspedicijskih sil]] (SHAEF) izdal razglas, v katerem je sporočil, da jeima "vsak novinar, ki je pomagal pri izdelavi časopisa med okupacijo, imel prepoved opravljanja svojega poklica."{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=116|2a1=Peeters|2y=2012|2p=160}} Hergé je bil dan na črno listo, zaradi česar je postal brezposeln.{{Sfn|Assouline|2009|p=106}} Poleg tega so ga je kot kolaboratorja javno zasmehoval časopis, tesno povezan z belgijskim odporom, ''La Patrie'', ki je izdal satirični strip z naslovom ''Pustolovščine Tintina v deželi nacistov''.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=127|2a1=Farr|2y=2001|2p=118|3a1=Assouline|3y=2009|3p=106|4a1=Peeters|4y=2012|4p=160}}

Brez grožnje s pregonom, je Hergé še naprej podpiral svoje kolege iz ''Le SoiraSoirja'', ki so jih obtožili za kolaboratorje; šest jih je bili obsojenih na smrt, drugi pa so dobili dolgotrajne zaporne kazni.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=118|2a1=Peeters|2y=2012|2p=167}} Med obsojenimi na smrt je bil tudi Hergéjev prijatelj Jamin, čeprav je bila njegova kazen spremenjena v dosmrtni zapor.{{Sfn|Peeters|2012|p=168}} Maja 1946 je bilo Hergéju izdano potrdilo o dobrem državljanstvu, ki je postalo v veliki meri potrebno za zaposlitev v povojni Belgiji.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=113|2a1=Peeters|2y=2012|2p=167}} Praznovanja je aprila 1946 pokvarila smrt njegove matere; stara je bila 60 let.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=113|2a1=Peeters|2y=2012|2p=169}} [[Harry Thompson]] je to povojno obdobje označil za "največji preobrat" Hergéjevega življenja.{{Sfn|Thompson|1991|p=124}} Hergé jo je pozneje označil za "izkušnjo absolutne nestrpnosti. Bilo je grozno, grozno!"{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=113–114|2a1=Peeters|2y=2012|2p=161}} Povojna sojenja domnevnim kolaboratorjem je označil za veliko krivico, ki je bila storjena mnogim nedolžnim ljudem,{{Sfn|Peeters|2012|p=161}} in belgijski družbi ni nikoli odpustil za tako ravnanje, čeprav je to skrival pred svojo javno podobo.{{Sfn|Assouline|2009|p=113}}

Sinave si je zamislil, da bi njihovo novo revijo poimenovali ''Tintin'', saj je verjel, da bo to pritegnilo široko občinstvo.{{Sfn|Peeters|2012|p=165}} Nizozemska izdaja, ki je izšla na belgijskem flamskem severu, se je imenovala ''Kuifje'' po imenu lika v nizozemskem jeziku.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=124|2a1=Peeters|2y=2012|2p=173}} Revija je s sloganom "Časopis za mlade v starosti od 7 do 77 let"{{Sfn|Assouline|2009|p=124}} uporabila tudi logotip z likom Tintina.{{Sfn|Assouline|2009|p=122}} [[Kapital]] za projekt so vložili vpleteni: Leblanc je kot izvršni direktor zagotovil 50%, generalni direktor Georges Lallemand 40%, Hergé, umetniški direktor, pa 10%.{{Sfn|Assouline|2009|p=120}} Hergé je sestavil skupino sodelavcev, ki so mu pomagali, med njimi Van Melkebeke, Jacobs, Paul Cuvelier in Jacques Laudy.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=120–121|2a1=Peeters|2y=2012|2p=171}} Van Melkebeke je bil sprva imenovan za glavnega urednika, čeprav so ga kmalu zatem aretirali, ker je sodeloval pri kolaboracionističnem časopisu ''Le Nouveau'', njegovo sodelovanje v projektu pa je ostalo skrivno, da bi se preprečila nadaljnja polemika.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=118–119|2a1=Peeters|2y=2012|2p=172, 175}} Van Melkebeke je še naprej zagotavljal delo za revijo pod psevdonimi, čeprav se je to prenehalo med njegovo zaporni kaznijo od decembra 1947 do oktobra 1949.{{Sfn|Peeters|2012|pp=175–176, 186}}

Hergé in Germaine sta maja dopustovala v bližini [[Gland, Švica|Glanda]] na [[Ženevsko jezero|Ženevskem jezeru]] v [[Švica|Švici]], kjer ju je spremljala njuna prijateljica, mlada ženska po imenu Rosane. Med počitnicami sta se Hergé in Rosane lotila zunajzakonske afere. Počutil se je krivega in se zato junija vrnil v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|p=193}} Zasebno je izrazil stališče, da se je zaradi vpliva "amoralnih prijateljev", s katerimi se druži, pripeljal do takega dejanja, za katerega je menil, da je nemoralno.{{Sfn|Peeters|2012|p=194}} V upanju, da bo ponovno zaživel strast in stabilnost svoje poroke, je z Germain uredil, da sta se kmalu zatem vrnilvrnila v Švico; tu sta se po prepiru dogovorila za začasno ločitev.{{Sfn|Peeters|2012|p=194}} V Švici je obiskal kralja Leopolda III., ki je takrat dopustoval v [[Pregny-Chambésy|Prégnyju]], {{Sfn|Peeters|2012|p=198}} preden se je julija na kratko vrnil nazaj v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|p=201}} Nazaj v Švici se je lotil afere z poročeno žensko, čeprav je Germaine znova obvestil, preden se je odpravil preživljati čas v [[Ardeni|Ardenih]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=201–202}} Par se je avgusta skušal združiti tako, da sta skupaj dopustovala v [[Bretanja (zgodovinska pokrajina)|Bretaniji]], a tam sta se spet razšla in Hergé se je vrnil k ljubimki v Švico.{{Sfn|Peeters|2012|pp=202–203}} Septembra se je končno vrnil v Bruselj,{{Sfn|Peeters|2012|p=203}} kjer je s svojim tesnim prijateljem Marcelom Dehayejem nato preživel čas v samoti v [[Scourmont Abbey|opatiji Notre-Dame-de-Scourmont]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=127–129|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=204–205}} Tistega meseca je ponovno oživel ''Tintin v deželi črnega zlata'' — ''pustolovščino Tintina'', ki jo je prekinila nemška invazija leta 1940 — in jo začel serijsko objavljati v reviji ''Tintin.''{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=59}} Vendar se je zgodba spet prekinila, tokrat za dvanajst tednov, ko se je Hergé odpravil na nenapovedan dopust v Gland, kar je močno razjezilo številne njegove sodelavce.{{Sfn|Peeters|2012|pp=210–214}}

Čeprav sta drug do drugega ohranila spoštovanje, je Hergéjeva večkratna odsotnost ustvarila napeto situacijo med njim in Leblancom.{{Sfn|Peeters|2012|p=214}} Po dolgem iskanju je Leblanc našel založnika, ki bi pripravil izdajati revijo ''Tintin'' v Franciji: [[Le Lombard|''Le Lombard'']] Georgesa Dargauda, ​​ki je začel izdajati revijo v francoskem jeziku oktobra 1948.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=131|2a1=Peeters|2y=2012|2p=203}} Vendar Hergé ni bil zadovoljen, ker je Leblanc imenoval Andréa Freneza za glavnega urednika, kot zamenjavo Van Melkebekejeva. Freneza je opisal kot "hladnega funkcionarja".{{Sfn|Assouline|2009|p=142}} Hergé je bil trmast in brezkompromisen kot umetniški direktor revije, znan po tem, da je močno kritiziral delo starih prijateljev, kot je Pierre Ickx, če je menil, da ne ustrezajo njegovim zahtevnim standardom.{{Sfn|Assouline|2009|p=139}} Posebej je bil kritičen do dela dveh novo najetih uslužbencev v ''Tintinu'' in ''Kuifju'', [[Jacques Martin|Jacquesa Martina]] in [[Willy Vandersteen|Willyja Vandersteena]], ki ju je spodbujal k spremenitvi njunega umetniškega sloga, da bi bolje odražal njegovim lastnim željam.{{Sfn|Peeters|2012|p=215}} Leblancu je izrazil skrb, da je večina tistih, ki delajo v ''Tintinu'', boljših ilustratorjev kot pripovedovalcev.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=169|2a1=Peeters|2y=2012|2p=237}} Prav tako je menil, da ''Tintin'' ni bil v koraku s časom, kar je dojemal kot povečano zrelost otrok, s čimer je revijo spodbudil, da bolje odraža trenutne dogodke in znanstveni razvoj.{{Sfn|Peeters|2012|pp=235–237}}

6. aprila 1950 je Hergé ustanovil [[Studios Hergé]] kot [[javno podjetje]].{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=141|2a1=Assouline|2y=2009|2p=147|3a1=Peeters|3y=2012|3p=226}} Studios je imel sedež v njegovi hiši Avenue Delleur v Bruslju,{{Sfn|Peeters|2012|p=226}} Hergé pa si je kupil podeželsko hišo v [[Ottignies-Louvain-la-Neuve|Céroux-Mousty]], njegovo in Germainino glavno prebivališče.{{Sfn|Peeters|2012|p=229}} Studios je Hergéju nudil tako osebno podporo kot tehnično podporo pri njegovem tekočem delu.{{Sfn|Assouline|2009|p=148}} Sprva z le tremi zaposlenimi se je to šreviloštevilo povečalo na petnajst, vsi pa so delali na Hergéjevih projektih.{{Sfn|Assouline|2009|p=149}} Marca 1951 je za studio najel [[Bob de Moor|Boba de Moora]] kot svojega osnovnega vajenca.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=152–153|2a1=Peeters|2y=2012|2p=231}} Navdušen nad delom Jacquesa Martina o ''Zlati sfingi'' je Hergé prepričal Martina, da se januarja 1954 pridruži studiu; Martin je vztrajal, da s seboj pripelje dva svoja pomočnika, [[Roger Leloup|Rogerja Leloupa]] in Michela Demaretta.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=153|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=249–250}} V začetku petdesetih let so bili številni obsojeni zaradi kolaboracije z nacističnimi okupatorji izpuščeni iz zapora. Hergé je bil razumevajoč do njihovega položaja, nekaterim je posojal denar, drugim pa pomagal pri zaposlovanju pri reviji ''Tintin'', kar je bilo Leblancu zelo nadležno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=149–150|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=233–234}} Hergé je na primer poleg tega, da mu je posodil denar, uporabil svoje povezave, da je Raymondu de Beckerju zagotovil službo v Švici kot inšpektorju za prodajo knjig.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=150|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=234–235}} Za svoj Studios je najel tudi tiste, povezane s kolaboracijo; njegova nova koloristka Josette Baujot je bila žena nedavno umorjenega člana [[Valonska legija|valonske legije]],{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=149|2a1=Peeters|2y=2012|2p=250}} njegov novi sekretar Baudouin van der Branden de Reeth pa je služil zaporno kazen, ker je med okupacijo delal za ''Le Nouveau Journal.''{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=150|2a1=Peeters|2y=2012|2p=248}} Hergé je zasnoval idejo, da bi ''Tintinovo pustolovščino'' postavil na Luno, medtem ko je produciral ''Sončev tempelj''.{{Sfn|Farr|2001|p=135}} Marca 1950 je v reviji ''Tintin'' začel s serializacijo ''[[Odprava na Luno|Odprave na Luno]]'', prvi strip iz dvodelnega zgodbe, ki mu je sledil ''[[Pristanek na Luni (strip)|Pristanek na Luni.]]''{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=63}} Septembra 1950 je Hergé prekinil zgodbo,{{Sfnm|1a1=Peeters|1y=2012|1p=227|2a1=Goddin|2y=2011|2p=13}} ker je čutil potrebo po oddihu od dela ter zaradi padca nazaj v klinično depresijo. Z Germaine sta se odpravila na dopust v Gland, preden sta se konec septembra vrnila v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|pp=227–228}} Številni bralci so ''Tintinu'' poslali pisma, v katerih so spraševali, zakaj se ''Pristanek na Luni'' ne izvaja več serijsko, pojavila se je celo govorica, da je Hergé umrl.{{Sfn|Peeters|2012|p=230}} ''Pristanek na Luni'' se je po osemnajstmesečnem premoru vrnilivrnil aprila 1952.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=149|2a1=Farr|2y=2001|2p=141|3a1=Peeters|3y=2012|3p=232}} Hergé je ob delu na novih zgodbah s studiistudio izkoristil tudi za revizijo več svojih zgodnjih del.{{Sfn|Assouline|2009|p=159}}

Februarja 1952 je bil Hergé udeležen v prometni nesreči, v kateri je bila Germainina noga poškodovana; vanjo so morali vsaditi jekleno palico, zaradi česar je bila več mesecev priklenjena na invalidski voziček.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=179|2a1=Peeters|2y=2012|2p=239}} Njuno razmerje se je še dodatno poslabšalo, ko sta septembra 1958 prejela novico o Wallezovi smrti.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=179|2a1=Peeters|2y=2012|2p=240}} Njegovo prijateljstvo z Van Melkebekom se je v tem obdobju tudi razšlo, deloma zaradi nasvetov, ki jih je povedal [[Jasnovidnost|jasnovidec]], Bertje Janueneau, kateremu sta Hergé in Germaine zaupala.{{Sfn|Peeters|2012|pp=240–242}} Januarja 1955 je bila mlada ženska po imenu Fanny Vlamynck najeta kot koloristka v Studios. Hergé se je z njo lotil izvenzakonske afere novembra 1956, katkar so preostali zaposleni v studiu kmalu ugotovili.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=180|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=260–361}} Germaine je postajala sumljiva na moževo naklonjenost do Fanny, vendar je doživljala tudi močno romantično privlačnost do svojega plesnega partnerja.{{Sfn|Peeters|2012|p=261}} Hergé in Germaine sta se maja 1957 odpravila na križarjenje za nekdanji petdeseti rojstni dan, v katerem sta obiskala [[Casablanca|Casablanco]], [[Rabat]], [[Palermo]] in [[Rim]] ter se oktobra odpravila na drugi dopust, tokrat v [[Ostend]].{{Sfn|Peeters|2012|p=262}} Po tem je Germaine razkril svojo afero s Fanny.{{Sfn|Peeters|2012|p=263}} Začel je doživljati travmatične sanje, v katerih je prevladovala bela barva. Obiskal je Franca Ricklina, [[Psihoanaliza|psihoanalitika]], ki je bil študent [[Carl Gustav Jung|Carla Junga]] v [[Zürich|Zürichu]] maja 1959 in mu jih razložil.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=190–191|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=275–278}} Februarja 1960 se je vrnil v Švico, po prihodu nazaj v Bruselj pa je začel najemati stanovanje v [[Uccle|Uccleu]], stran od Germaine.{{Sfn|Peeters|2012|p=285}} Njegova zveza z Germaine se je končala, čeprav zaradi omejitev po belgijskem zakonu, ni mogel uradno končati zakonske zveze, na kar je moral počakati še sedemnajst let.{{Sfn|Peeters|2012|p=285}}

Aprila 1971 je Hergé prvič obiskal ZDA, predvsem zato, da je obiskal specialista za jetra v [[Rochester, Minnesota|Rochesteru]] v [[Minnesota|Minnesoti]]; vendar je na potovanju obiskal tudi rezervacijo [[Suji|Sujov]] v [[Južna Dakota|Južni Dakoti]], akjer je bil šokiran nad pogoji, v katerih so živeli njihovi prebivalci. Ob tem obisku je nekaj časa preživel tudi v [[Chicago|Chicagu]], [[San Francisco|San Franciscu]], [[Los Angeles|Los Angelesu]], [[Las Vegas|Las Vegasu]] in [[Kansas City, Misuri|Kansas Cityju]].{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=168|2a1=Peeters|2y=2012|2p=301}} Aprila 1972 je odpotoval v [[New York|New York City]] na mednarodno stripovsko konferenco in tam prikazal županu [[John Lindsay|Johnu Lindsayju]] animacijo Tintina, ki obiskuje mesto. V mestu se je srečal tudi s pop umetnikom [[Andy Warhol|Andyjem Warholom]].{{Sfn|Goddin|2011|p=174}} Nekaj ​​let pozneje, leta 1977, je Warhol obiskal Evropo, kjer je ustvaril Hergéjev pop art portret.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=218|2a1=Goddin|2y=2011|2p=190}} Aprila 1973 je Hergé sprejel povabilo vlade za obisk [[Tajvan|Tajvana]] zaradi priznanja, da je promoviral kitajsko kulturo v ''Sinjem lotosu''. Med obiskom je preživel čas tudi na [[Tajska|Tajskem]] in na [[Bali|Baliju]].{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=177|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=318–319}}

Hergé si je dolgo prizadeval, da bi spet vzpostavil stik s svojim starim prijateljem [[Čang Čongren|Čangom Čongrenom]], s katerim je izgubil stik. Redno je spraševal Kitajce, ki jih je srečal, če poznajo Čanga, in leta 1979 je doživel nekaj uspeha, ko je uslužbenec v bruseljski kitajski restavraciji razkril, da je ZhangovČangov krščenec. Hergé je tako lahko ponovno vzpostavil stik s svojim starim prijateljem.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=184|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=319–320}} Novinar Gérard Valet je organiziral, da je Čang obiskal Bruselj, da bi se lahko on in Hergé ponovno srečala. Dogodek se je zgodil marca 1981 in je bil močno reklamiran; Hergé je le s težka sprejel tak položaj, saj mu ni bila všeč tiskovna pozornost, menil je namreč, da sta se z Čangom v vmesnih letih oddaljila.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=225|2a1=Peeters|2y=2012|2p=333}}

Junija 1970 je umrl Hergéjev oče, po pogrebu sipa je Hergé dopustoval v bližini Ženevskega jezera.{{Sfn|Goddin|2011|p=168}} Leta 1974 je njegov pomočnik Branden{{Sfn|Peeters|2012|pp=328–329}} doživel možgansko kap in ni mogel več pisati, Hergé ga je zato nadomestil z mladim moškim Alainom Baranom, ki ga je Hergéjev biograf [[Pierre Assouline]] pozneje označil za Hergéjevega "nadomestnega sina".{{Sfn|Assouline|2009|p=211}} Marca 1977 je bila Hergéjeva ločitev z Germaine končana; čeprav jo je Hergé še naprej obiskoval in jo finančno podpiral, je Germaine ločitev sprejela slabo, saj je to videla kot nadaljnjo izdajo.{{Sfn|Peeters|2012|p=328}} Hergé se je nato lahko nekaj tednov pozneje poročil s Fanny na manjši slovesnosti 20. maja; star je bil 70, ona pa 42 let.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=190|2a1=Peeters|2y=2012|2p=328}}

| Hergéjevo prvo delo, objavljeno v ''Le Boy Scout Belge'', govori o pogumnem skavtutaborniku

| [[Manjši stripi Hergéja# Nesreče Jefa Debakerja|''Nesreče Jefa Debakerja'']]

| Kratka serija stripov, ki jih je Hergé naredulnaredil za svoje majhno oglaševalsko podjetje ''Atelier Hergé''. Samo 4 strani.{{Sfn|Peeters|1989|p=148}}

| Napisal Paul Kinnet, pojavi se v ''[[Le Soir|Le SoiruSoirju]]''

Hergé je bil zelo zasebna oseba,{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} ki jo je biograf [[Harry Thompson]] označil za "zadržanega [in] nenavdušnega".{{Sfn|Thompson|1991|p=155}} Po besedah njegovega biografa Pierra Sterckxa se je Hergé v javnosti zdel "zelo običajen", v resnici pa je bil "izjemno razgledan, z nenasitno radovednostjo, stalno na preži".{{Sfn|Sterckx|2015|p=7}} Zelo je užival v sprehodusprehodih po podeželju,{{Sfn|Peeters|2012|p=92}} vrtnarjenju{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} in zbiranju umetnosti{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} ter bil ljubitelj [[Jazz|jazzovske]] glasbe.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=156|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=206–207}} Čeprav ni maral javnega ali nastopanja v tisku,{{Sfn|Thompson|1991|p=155}} je Hergé vztrajal, da se osebno odzove na vsa prejeta [[Pošta slavni osebi|sporočila]] oboževalcev, kar je zavzelo velik del njegovega časa.{{Sfn|Assouline|2009|p=151}} Izjavil je, da če "ne bi odgovarjal na otroška pisma, bi bila to izdaja njihovih sanj."{{Sfn|Peeters|2012|p=313}} Prijatelji so ga opisali kot šaljivega moškega, znanega predvsem po svojih samozadovoljujočih šalah.{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} Kolegi so Hergéja opisali kot [[Egocentrizem|egocentričnega]], oceno, s katero se je strinjal.{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} Znan je bil kot avtoritaren pri ravnanju s svojimi pomočniki in ni hotel deliti zaslug z njimi za njihovo vlogo pri njegovem delu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=147, 208|2a1=Thompson|2y=1991|2p=154}} Sterckx je ugotovil, da je bil "po eni strani lahko oddaljen, celo hladen, po drugi pa vdan".{{Sfn|Sterckx|2015|p=7}}

Med svojo prvo poroko je imel številne afere z drugimi ženskami.{{Sfn|Assouline|2009|p=134}} Ni imel otrok, saj je zaradi radiacijskega zdravljenja{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=211|2a1=Peeters|2y=2012|2p=206}} postal neploden, a je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ponudil posvojiti dva otroka njegovega brata Paula, Denise in George, ko sta se njuna starša soočala s težavami v zvezi. Paul je ponudbo zavrnil, Denise in George pa sta pozneje dejala, da nista nikoli imela velike naklonjenosti do Hergéja, saj se jima je zdel nepraktičen okoli otrok.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=211|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=258–259}} Hergé je bil vzgojen kot [[Rimskokatoliška cerkev|katolik]], čeprav nikoli ni bil ravno pobožen izvajalec religije.{{Sfn|Sterckx|2015|p=12}} V poznejšem življenju se je njegova naklonjenost katolicizmu zmanjšala, ko je razvil močno zanimanje za [[daoizem]]{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=185, 212–213|2a1=Peeters|2y=2012|2p=332}} in postal [[Agnosticizem|agnostik]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=208|2a1=Sterckx|2y=2015|2p=12}} Bil je oboževalec [[Daodedžing|''Daodedžinga'']] in [[Arnaud Desjardins|Arnaud Desjardinsove]] [[Pot k modrosti|''Poti k modrosti'']],{{Sfn|Assouline|2009|p=213}} pa tudi [[Tao fizike|''Tao fizike'']] [[Fritjof Capra|Fritjofa Caprasa]] ter dela [[Jean-Émile Charon|Jean-Émileja Charona]].{{Sfn|Peeters|2012|p=332}}

* 2003: Vključen v [[Nagrada Eisner|nagrado Eisner]] Dvorana slavnih po ocenitciocenitvi sodnikov<ref name="Casterman" />

Risana verzija Hergéja se pogosto prikaže v risani seriji ''Tintin in njegove pustolovščine'' [[Ellipseanime|Ellipse]]-[[Nelvana|Nelvane]]. Animirana različica Hergéja se pojavi tudi na začetku filmskega zajetja filma [[Tintin in njegove pustolovščine: Samorogove skrivnosti|''Tintin in njegove pustolovščine: Samorogove skrivnosti'']] v režiji [[Steven Spielberg|Stevena Spielberga]] in producenta [[Peter Jackson|Petra Jacksona]], kjer je upodobljen kot ulični karikaturistični risar, ki nariše portret Tintina na začetku filma.{{Sfn|The Guardian|2011}}

Zamisel o muzeju, posvečenemu Hergéjevemu delu, je mogoče zaslediti že ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil Hergé še živ. Po njegovi smrti leta 1983 je Hergéjeva vdova, Fanny, vodila prizadevanja, ki jih je najprej imelaimel [[fundacijaStudios Hergé]], nato pa novinova Studios[[fundacija Hergé]], da bi katalogizirala in izbrala umetniška dela in elemente, ki bodo postali del muzejskih razstav.{{Sfn|The Economist|2009}}

V muzeju Hergé je osem stalnih galerij, ki prikazujejo originalna umetniška dela Hergéja in pripovedujejo zgodbo o njegovem življenju in karieri, ki prej ni bila vidna javnosti.{{Sfn|The Economist|2009}}{{Sfn|Time|2009}} V muzeju je tudi začasna razstavna galerija. Čeprav je Tintin v muzeju izrazitoeden videnod glavnih tem, so prisotni tudi drugi Hergéjevi liki stripov, kot so Jo, Zette in Jocko ter Quick in Flupke, kot tudi njegovo delo grafičnega oblikovalca.{{Sfn|Time|2009}}