Potop ladje RMS Titanic: Razlika med redakcijama

V času začetka obratovanjo je bil Titanic druga od treh{{efn|Tretja naj bi bila RMS ''Britannic'', ki nikoli ni začela obratovati kot linijska ladja; namesto tega so jo predelali v His Majesty's Hospital Ship [[HMHS Britannic|(HMHS) ''Britannic'']] (med WWI).}} ladij iz razreda [[Olympic (razred potniških ladij)|Olympic]] in največja ladja na svetu. Medtem, ko je družba [[White Star Line]] nadeljevala z gradnjo njene sestrske ladje [[HMHS Britannic|Britannic]], sta Titanic in njuna najstarejša sestrska ladja [[RMS Olympic]], s svojima tonažama presegla velikost in tonažo najhitrejši ladji na svetu [[RMS Lusitania|RMS Lusitanio]] in [[RMS Mauretania (1906)|RMS Mauretanio]] družbe [[Cunard Line]], bile sta tudi daleč bolj luksuzna in skoraj 30 metrov daljša od Lusitanie in Mauretanie{{sfn|Hutchings|de Kerbrech|2011|p=37}}. Titanic je lahko sprejel 3.547 ljudi v hitrosti in udobju, zgrajen pa je bil za čezatlantsko pot med Southamptonom in New Yorkom. Ladijski motorji so bili največji, kar so jih kdajkoli izdelali, in sicer so stali 40 metrov visoko in z jeklenkami premeri do 2,7 m, ki so zahtevali kurjenje 600 premoga na dan{{sfn|Butler|1998|p=10}}. Njeno bivanje potnikov, zlasti prvega razreda, naj bi bilo "neprimerljivo veliko in veličastno", nakazano z vozovnicami, ki so jih zapovedale nastanitve v prvem razredu.  Parlor Suites (najdražji in najluksuznejši apartmaji na ladji) z zasebnim sprehajališčem so stali več kot 4.350 ameriških dolarjev (kar je danes 115.000 dolarjev) za enosmerno čezatlantsko plovbo. Tudi tretji razred, čeprav bistveno manj razkošen od drugega in prvega razreda, je bil po sodobnih standardih nenavadno udoben in je bil opremljen z obilnimi količinami dobre hrane, ki je potnikom zagotavljala boljše pogoje, kot so jih mnogi doživeli doma.{{sfn|Butler|1998|pp=16–20}}

Titanic je na svojo krstno plovbo odplul 10. aprila 1912. Ob 12:00 je ladja izplula iz Southamptona{{sfn|Bartlett|2011|p=67}} in štiri ure pozneje priplula v [[Cherbourg-Octeville|Cherbourg]] v [[Francija|Franciji]], kjer so se potniki na ladjo vkrcali s pomočjo trajekta. Drugo pristanišče kamor je ladja odplula je bilo v Queenstownu (danes [[Cork]]) na [[Irska|Irskem]], kamor je ladja priplula 11. aprila pol ure pred poldnevom.{{sfn|Bartlett|2011|p=71}} Tudi v tem pristanišču so se potniki na ladjo tudi vkrcali s pomočjo trajekta.{{sfn|Bartlett|2011|p=77}} Po vkrcanju zadnjih potnikov je ladja nato odplula na svojo prvo (in zadnjo) plovbo čez [[Atlantski ocean|Atlantik]] v [[Združene države Amerike|ZDA]].

Medtem, ko je ladja plula čez Atlantik je bilo na ladji 2224 ljudi, od tega 992 članov posadke. Ladji je poveljeval izkušen 62-letni kapitan [[Edward J. Smith]], najstarejši kapitan družbe White Star Line, ki je pred tem poveljeval na Olympicu.{{sfn|Bartlett|2011|pp=43–44}}