|
[[File:Terracotta pmorgan.jpg|thumb|left|upright=0.9|Terakota vojska (okoli 210 pr. n. št.) odkrita izven mavzoleja prvega Č'in cesarja, zdaj Xi'an]]
Obdobje z vojsko se je končalo leta 221 pr. n. št., ko je država Č'in osvojila še šest kraljestev in ustanovila prvo enotno kitajsko državo. Kralj Zheng Qin se je razglasil za prvega cesarja [[Dinastija Č'in |dinastije Č'in]]. Uzakonil je Č'inove [[Legalizem (kitajska filozofija) |pravne reforme]] po vsej Kitajski, predvsem prisilno standardizacijo kitajskih pismenk, mere, širine cest (tj. dolžina vozička) in [[Zgodovina kitajskega denarja|denar]]. Njegova dinastija je osvojila tudi plemena Yue v mestu Guangxi, Guangdong in Vietnam. <ref>Sima Qian, Translated by Burton Watson. ''Records of the Grand Historian: Han Dynasty I'', p. 11-12. {{ISBN|0-231-08165-0}}.</ref> Dinastija Č'in je trajala le petnajst let, in je kmalu po smrti prvega cesarja padla, saj so njegove stroge avtoritarne politike vodile k obsežnemu uporu. <ref name="Lewis2007">{{cite book|title=The Early Chinese Empires: Qin and Han|first=Mark Edward|last=Lewis|publisher=Belknap Press|location=London|year=2007|isbn=978-0-674-02477-9}}</ref>
Po razširjeni civilni vojni, v kateri je bila požgana cesarska knjižnica v Xianyangu, se je pojavila [[dinastija Han]], ki je vladala Kitajski med 206 pr. n. št. in 220 n. št. in ustvarila kulturno identiteto med prebivalstvom, ki se še vedno spominja v etnonimu Han Kitajci. Han je znatno razširil ozemlje cesarstva, z vojaškimi akcijami, ki so segale v [[Srednja Azija|Srednjo Azijo]], [[Mongolija|Mongolijo]], [[Južna Koreja|Južno Korejo]] in [[Junan]] ter vrnil Guangdong in severni Vietnam od Nanyueja. Vpliv Hanov v [[Srednja Azija|Srednji Aziji]] in [[Sogdija|Sogdiji]] je pomagal vzpostaviti kopensko pot [[Svilna cesta|Svilne ceste]], ki je nadomestila prejšnjo čez [[Himalaja|Himalajo]] v [[Indija|Indijo]]. Kitajska pod Hani je postopoma postala največje gospodarstvo starodavnega sveta <ref>{{cite web|url=http://www.eric.ed.gov/ERICWebPortal/custom/portlets/recordDetails/detailmini.jsp?_nfpb=true&_&ERICExtSearch_SearchValue_0=ED460052&ERICExtSearch_SearchType_0=no&accno=ED460052 |title=Dahlman, Carl J; Aubert, Jean-Eric. ''China and the Knowledge Economy: Seizing the 21st century''|publisher=World Bank Publications via Eric.ed.gov|accessdate=22 October 2012}}</ref>. Kljub začetni decentralizaciji in uradni opustitvi Č'inove filozofije legalizma v korist [[konfucianizem|konfucianizma]], so Č'inove institucije in politike še naprej uporabljali Hani in njihovi nasledniki. <ref>{{cite book|first1=Candice |last1=Goucher |first2= Linda |last2=Walton|title=World History: Journeys from Past to Present – Volume 1: From Human Origins to 1500 CE|year=2013|publisher=Routledge|page=108|url=https://books.google.com/books?id=zdwpAAAAQBAJ&pg=PA108 |isbn=9781135088224}}</ref>
Po koncu dinastije Han je sledilo obdobje spopadov, znanih kot [[Tri kraljestva]], katerih osrednje figure so se kasneje zapisale v zgodovino v eni od Štirje [[klasični kitajski romani|Štirih klasik]] kitajske literature. Na koncu je Wei hitro premagal [[dinastija Jin|dinastijo Jin]]. Jin so padli v državljansko vojno ob vzponu razvojno nesposobnega cesarja. [[Pet barbarov]] ali Wu Hu je nato napadlo in vladalo severni Kitajski kot šestnajst držav. Xianbei jih je združil kot severni Wei, čigar cesar Xiaowen je obrnil svojo [[apartheid]]sko politiko njegovih predhodnikov in uveljavil drastično sinhronizacijo svojih subjektov (severnih dinastij), ki jih je v veliki meri vključil v kitajsko kulturo. Na jugu je general Liu Yu zagotovil abdikacijo Jina v korist Lyu Songa. Različni nasledniki teh držav so postali znani kot severne in južne dinastije, obe območji, ki jih je Sui nazadnje ponovno združil leta 581. Sui je obnovil moč Hanov preko Kitajske, spremenil svoje kmetijstvo in gospodarstvo, zgradil Veliki kanal in uveljavil [[budizem]]. Vendar pa so hitro padli, ko je njihov vpoklic za javna dela in neuspešna vojna s Korejo povzročila široke nemire. <ref>David Andrew Graff (2002). ''Medieval Chinese warfare, 300–900.'' Routledge. {{ISBN|0-415-23955-9}}</ref>
[[File:Along the River During the Qingming Festival (detail of original).jpg|upright=0.9|thumb|Detajl iz ''Vzdolž reke med festivalom Qingming'', slika iz 12. st. prikazuje vsakdanje življenje v prestolnici dinastije Song, Bianjing (danes Kaifeng)]]
Pod naslednjimi dinastijami [[dinastija Tang|Tang]] in [[Dinastija Song|Song]] je kitajsko gospodarstvo, tehnologija in kultura vstopila v zlato dobo. <ref>Adshead, S. A. M. (2004). ''T'ang China: The Rise of the East in World History''. New York: Palgrave Macmillan. p. 54</ref> Cesarstvo Tang je vrnilo nadzor nad Zahodnimi regijami in Svilno cesto in prestolnica Chang'an naredilo za kozmopolitsko urbano središče. Kljub temu je bila v osmem stoletju opustošena in oslabljena zaradi An Shi upora. Leta 907 se je Tang popolnoma razgradila, ko so lokalni vojaški guvernerji postali nepovezani. Dinastija Song je leta 960 končala separatistično situacijo, kar je pripeljalo do ravnovesja moči med Songi in [[dinastija Liao|Khitan Liaom]]. Song je bila prva vlada v svetovni zgodovini, ki je izdala papirni denar in prva kitajska država, ki je ustanovila stalno mornarico, ki jo je podpirala razvita ladjedelniška industrija skupaj s pomorsko trgovino. <ref>Paludan, Ann (1998). ''Chronicle of the Chinese Emperors''. London: Thames & Hudson. {{ISBN|0-500-05090-2}}. p. 136.</ref> Med 10. in 11. stoletjem se je prebivalstvo Kitajske podvojilo na približno 100 milijonov ljudi, predvsem zaradi širitve gojenja riža v osrednjih in južnih pokrajinah ter proizvodnje bogatih presežkov hrane. Dinastija Song je oživila konfucianizem kot odziv na rast budizma v času Tangov in razcvet [[filozofija|filozofije]] in [[umetnost]]i, saj sta [[krajinsko slikarstvo]] in [[porcelan]] prinesla nove stopnje zrelosti in kompleksnosti. Vendar pa je bila [[dinastija Jurchen Jin]] opazna vojaška šibkost Songov. Leta 1127 je bil cesar Huizong Song in prestolnica Bianjing (danes Kaifeng) zajeta med vojno Jin-Song. Ostanki Songov so se umaknili na južno Kitajsko.
13. stoletje je čas mongolske osvojitve Kitajske. Leta 1271 je [[Mongoli|mongolski]] vodja [[Kublajkan]] ustanovil [[dinastija Yuan|dinastijo Yuan]] s prestolnico Hanbalik. Yuani so osvojili zadnji ostanek dinastije Song leta 1279. Pred invazijo Mongolov je prebivalstvo štelo 120 milijonov državljanov; do leta 1300 se je zmanjšalo na 60 milijonov. <ref>Ping-ti Ho. "An Estimate of the Total Population of Sung-Chin China", in ''Études Song'', Series 1, No 1, (1970). pp. 33–53.</ref> Kmet, ki se je poimenoval Zhu Yuanzhang, je leta 1368 premagal Yuane in ustanovil [[dinastija Ming|dinastijo Ming]] kot cesar Hongwu s prestolnico Nanjing in jo leta 1403 preselil v Peking. Pod dinastijo Ming je Kitajska uživala še eno zlato dobo, razvila je eno najmočnejših mornaric na svetu in bogato in uspešno gospodarstvo ob cvetoči umetnosti in kulturi. V tem obdobju je Zheng He vodil cesarske ladje po vsem azijskem svetu in dosegel tudi Afriko. V tem času so bile na kitajskem ozemlju ustanovljene prve naselbine evropskih trgovcev (1557 Macau), 1581 so prišli prvi katoliški misijonarji.
Filozofi, kot je Wang Yangming, so s širjenjem kapitalizma še bolj kritizirali in razširili neo-konfucijanstvo s konceptom individualizma in enakosti [[Štirje poklici|štirih poklicev]]. <ref>{{cite web|title=Wang Yangming (1472—1529)|url=https://www.iep.utm.edu/wangyang/|work=Internet Encyclopedia of Philosophy|accessdate=9 December 2013|deadurl=yes|archiveurl=https://web.archive.org/web/20131109100108/http://www.iep.utm.edu/wangyang/|archivedate=9 November 2013|df=dmy-all}}</ref> Sloj uradnikov je postal podporna sila industrije in trgovine v gibanjih davčnega bojkota, kar je skupaj z lakoto in obrambo pred japonskimi invazijami iz Koreje (1592-98) in invazij iz Mandžurije povzročilo izčrpanje zakladnice.
Leta 1644 so Peking zajele kmečke uporniške sile pod vodstvom Li Zichenga. Cesar Chongzhen je naredil samomor, ko je mesto padlo. Mandžurska [[dinastija Čing]], ki je bila nato povezana z generalom Wu Sangui iz dinastije Ming, je prekinila Li-jevo kratkoživečo dinastijo Šun in nato prevzela nadzor nad Pekingom, ki je postal nova prestolnica dinastije Čing.
=== Konec dinastične vladavine ===
|
