France Kidrič: Razlika med redakcijama

Kidrič se je rodil kot najstarejši izmed šestih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini, gimnazijo pa v [[Maribor]]u. Šolanje mu je omogočil [[Vinko Žurman]], lastnik [[Knežec|Knežca]], kmetije pod [[Sveta Trojica|Sveto Trojico]] (ki jo je kasneje zapustil prav Kidriču). Želja po znanju ga je vodila na [[Univerza na Dunaju|Univerzo na Dunaju]], kjer je študiral [[slavistika|slavistiko]] in [[filozofija|filozofijo]]. Študij je zaključil leta 1906 z [[doktorat]]om ''Revizija glagolskih cerkvenih knjig'' in se zaposlil kot [[bibliotekar]] v [[slavistični seminar|slavističnem seminarju]]. Leta 1908 je nastopil službo v [[Dvorna knjižnica|Dvorni knjižnici]]. Med tamkajšnjim službovanjem se je ukvarjal z [[literarna zgodovina|literarno zgodovino]] in leta 1919 habilitiral z razpravo o [[Primož Trubar|Trubar]]jevi [[Cerkovna ordnunga|''Cerkovni ordnungi'']]. Leta 1911 se je poročil z [[Jelica Krušič|Jelico Krušičevo]]. V tem zakonu se je rodil slovenski politik [[Boris Kidrič]]. Do [[prva svetovna vojna|1. svetovne vojne]] in med njo je Kidrič živel na Dunaju, žena s sinom pa na Knežcu. Leta 1920 se je tudi sam vrnil v Slovenijo, kjer je nastopil službo profesorja [[Starejša slovenska književnost|starejše slovenske književnosti]] na [[Univerza v Ljubljani|ljubljanski univerzi]], od leta 1925 dalje pa je predaval še [[primerjalna književnost|primerjalno književnost]]. Trikrat je bil [[dekan (šolstvo)|dekan]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofske fakultete]], leta 1923/24 peti [[rektor]] ljubljanske univerze, leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, 1938 pa med ustanovitelji [[Akademija znanosti in umetnosti|Akademije znanosti in umetnosti]]. Med vojno je bil med organizatorji [[Osvobodilna fronta|OF]] na Univerzi, zato je večino časa preživel v zaporih in v [[Internacija|internaciji]]. Šele po vojni se je vrnil v [[Ljubljana|Ljubljano]] in le malo zatem, ko je njegov sin [[Boris Kidrič]] prevzel vodstvo slovenske vlade, postal predsednik [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]] (1945–1950; z nazivom "prezident", ko se je ta zgledovala po sovjetskih vzorih organiziranja). Leta 1948 je zaradi bolezni zaključil s predavanji in prevzel funkcijo upravnika literarnega inštituta na SAZU, ki ga je ustanovil 1947 pod imenom Inštitut za literature (zdaj je to [[Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede|Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede]] [[ZRC SAZU]]).

Kidrič je naš prvi [[prešernoslovec]], sodi pa tudi med utemeljitelje [[znanstvena literarna zgodovina|znanstvene literarne zgodovine]] prina nasSlovenskem, idejno in metodološko je vplival na celo generacijo učencev in naslednikov, t. i. [[Kidričeva šola]]. Njegovo znanstveno delo obsega okoli 400 člankov; preučeval je predvsem starejšo slovensko književnost in pesništvo [[France Prešeren|Franceta Prešerna]] in [[Stanko Vraz|Stanka Vraza]]. Leta 1950 je prejel [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]].