Henrik II. Sveti: Razlika med redakcijama

Henrik, zadnji vladar iz dinastije [[Liudolfinci|Liudolfincev]], ni okleval, ko se mu je po zgodnji smrti cesarja [[Oton III.|Otona III.]] ponudila priložnost, da na prestolu nasledi svojega pradeda [[Henrik I. Nemški|Henrika I.]] Čeprav je bil vzgojen za duhovnika, je vztrajno potoval po nemških deželah in politično spretno, eno za drugo, pridobil zase vse pokrajine. Po zasedbi prestola (1002) mu ni zmanjkalo nasprotnikov. Na severovzhodu se je interes nemškega kraljestva križal s prizadevanji poljskega kneza [[Boleslav I. Hrabri|Boleslava I. Hrabrega]], da ustvari močno poljsko državo. V Italiji se je [[Ivrea|ivrejski]] grof Arduin v času brezvladja oklical za kralja severne Italije. V Rimu patricijska družina Crescenzijev ni več priznavala nemške nadvlade in je postavljala papeže po svoji izbiri. Težave so bile tudi z ženinimi [[Luksemburg|luksemburškimi]] sorodniki. Henrik je tako skoraj ves čas vladanja krožil z vojsko med [[Poljska|Poljsko]], [[Flandrija|Flandrijo]] in [[Italija|Italijo]]. Proti Boleslavu Hrabremu ni uspel, posrečilo pa se mu je ponovno vzpostaviti cesarsko suverenost nad Italijo in postaviti svojega papeža [[Papež Benedikt VIII.|Benedikta VIII.]], ki ga je kronal za cesarja. V notranji politiki so bile vse njegove poteze usmerjene v centralizacijo kraljeve oblasti. Še bolj kot predhodniki, se je opiral na cerkvene kneževine, na čelo katerih je postavljal svoje pristaše. Spodbujal je začetke reforme samostanov. Leta 1007 je ustanovil bogato škofijo [[Bamberg]]; hvaležnost menihov mu je leta 1146 prinesla posvetitev v [[svetnik]]a.

 

 

Henrik je bil pravnuk prvega [[Saška (plemenska vojvodina)|saškega]] vzhodnofrankovskega kralja [[Henrik I. Nemški|Henrika I.]], vendar ne v veji vladajočih kraljev in cesarjev (zaporedje treh Otonov), ampak v vzporedni (mlajši) družinski veji bavarskih vojvod (zaporedje Henrikov). Njegov praded (kralj Henrik I.) je, drugače kot njegovi [[Frankovsko cesarstvo|frankovski]] predhodniki, zapustil kraljevino (nerazdeljeno) samo enemu sinu, starejšemu [[Oton I. Veliki|Otonu I.]] Mlajši sin, Henrikov ded [[Henrik I. Bavarski]], se s tem ni mogel sprijazniti in se je dolgo bojeval s svojim starejšim bratom, da bi si zagotovil večji delež oblasti. Enako je počel njegov sin, Henrikov oče [[Henrik II. Bavarski|Henrik II. Bavarski – Prepirljivec]], zaradi česar ga je dal njegov bratranec, cesar [[Oton II.]], zapreti, najprej v kraljevi grad (''pfalco'') v [[Ingelsheim]]u in kasneje v [[Utrecht]], kjer ga je čuval tamkajšnji škof. V tem času so dali njegovega sina, mladega Henrika, v varstvo freisinškemu škofu [[Abraham (škof)|Abrahamu]] iz rodu [[Goriški grofje|Goriških grofov]] in ga, čeprav je bil prvi sin, namenili duhovniškemu poklicu (verjetno na zahtevo cesarja Otona II., ki se je želel na ta način znebiti konkurence v nasledstvu). Teološko izobrazbo je mladi Henrik dobil v stolni šoli v [[Hildesheim]]u, tedaj eni najboljših, kjer so mu privzgojili tudi red in strogost meniškega življenja.

 

 

==Bavarski vojvoda==