Portugalski imperij: Razlika med redakcijama

'''Portugalski imperij''' je poimenovanje za zasedbo in izkoriščanje ozemelj, kl si jih je prisvojila [[Portugalska]] v času razvoja kot [[Imperij#Kolonialne države|kolonialna država]]. Ozemeljska posestva imperija so v času največjega obsega zavzemala poleg kraljevine Portugalske še prekomorske posesti na mnogih otokih in obalnih področjih po vsem svetu, [[Brazilija|Brazilijo]] in področje današnjih [[Angola|Angole]], [[Mozambik]]a in [[Gvineja Bissau|Gvineje Bissau]]. V primerjavi z [[imperij#imperiji in imperatorji|drugimi imperiji]] je bil Portugalski sorazmerno skromen po površini, ker raziskovalcem ni bilo do prodiranja v notranjost osvojenih ozemelj, zanimala jih le le ustanovitev solidnih obalnih baz. Je pa najdlje trajajoči kolonialni imperij, saj je trajal od leta 1415 (zasedba [[Ceuta|Ceute]]) do leta 1999 (odstop [[Macau]]a): Ceuta je bila prva [[kolonija (geografija)|kolonija]], ki so jo sploh kdaj ustvarili [[Evropejci]], Macau pa zadnja na svetu, ki se je odcepila od matične države.

V času, ko je bilo normalno, da si večje države prizadevajo pridobiti nova ozemlja, Portugalska ni imela možnosti, da bi se širila v notranjost [[Iberski polotok|polotoka]], ker je mejila na [[Kastiljska krona|Kastilijo]] in [[Aragonska krona|Aragon]], neprijazna in bojevita soseda. Vendar so bili Portugalci prepričani, da imajo pravico in potrebno moč, da si prilastijo nove dežele. Zato so usmerili svoje sile v pospešeni razvoj [[pomorstvo|pomorskih veščin]], kar naj bi omogočilo dostop do raznih priobalnih področij in njihovo zasedbo. Pri načrtovanju plovil so Portugalci uspešno upoštevali tehnike [[Vikingi|Vikingov]], [[Beneška republika|Benečanov]] in [[Arabci|Arabcev]], pa tudi zapise, s katerimi so sredozemski [[Portolanski zemljevid|portolani]] razlagali [[zemljevid]]e. Prvi dosežek [[Velika geografska odkritja|novih tehnologij]] je bila izpopolnitev severnoafriškega ribiškega čolna v ''karavelo'', ki je bila zelo uporabno plovilo: čeprav ni bila prostorna, je zadostovala za hitre raziskovalne odprave vzdolž [[Atlantik|atlantskih]] obal [[Afrika|Afrike]], pa tudi [[Velika Britanija|Velike Britanije]], [[Flandrija|Flandrije]] in [[Hansa|hanzeatskih dežel]]. Za daljša potovanja sta nastala ''karaka'', mogočno transportno plovilo, in ''galeon'', spretna bojna ladja. S svojo moderno [[flota|floto]] je Portugalska z lahkoto osvojila najprej Ceuto ob [[Gibraltar]]ju (1414), nato [[Madeira|Madeiro]] (1419) in [[Azori|Azore]] (1427). Pri tem je treba poudariti, da Portugalci niso iskali novih teritorijev za poseljevanje, temveč predvsem ozemlja, ki bi mogla prispevati kh gospodarskemu razvoju države. Tako je bila na primer zelo pomembna prisvojitev Madeire, prekrite z bogatimi gozdovi <ref> ''Ilha da Madeira'' pomeni ''otok lesa''</ref>, ki je odločilno prispevala k razvoju ladjedelnic, dotlej nezadostno preskrbljenih z domačim lesom.

Prvi in najpomembnejši pobudnik pomorskih raziskav in osvajanj je bil princ [[Henrik Pomorščak]], ki je pridobil očeta za zavzetje Ceute, katerega je potem sam tudi uspešno vodil. Bil je vnet zagovornik [[tehnologija|tehnološkega]] napredka ter mecen [[kartografija|kartografov]] in [[orožje|orožarjev]]. Posebno se je zavzemal za raziskovanje Atlantskega oceana in po njegovem ukazu je kapitan Gil Eannès leta 1434 (ali 1435) prvi prekoračil [[rt Bojador]] na severu današnje [[Zahodna Sahara|Zahodne Sahare]], ki je za Evropejce pomenil skrajno dosegljivo točko. Po legendi naj bi namreč onkraj tega rta morske pošasti uničile vsako ladjo. Verjetno je vraža izhajala iz dejstva, da se pred rtom morsko dno spušča izredno počasi še daleč v morje, baje doseže po 25 kilometrih le 2 metra globine: izredna plitvina, in ne pošasti, je bila gotovo usodna mnogim plovilom. Eannèsova odprava se šteje za začetek tako imenovane ''dobe odkritij'', saj je odprla pot okoli Afrike v Indijski ocean (tako imenovana ''indijska linija''), pozneje pa tudi naprej v Pacifik in Amerike. Že po desetih letih so Portugalci imeli organizirane trgovske postojanke na obalah [[Senegal]]a, [[Gvineja|Gvineje]], [[Zelenortski otoki|Zelenortskih otokov]] in [[Sierra Leone|Sierre Leone]], odkoder so izvažali predvsem [[luksuz]]no blago, to je [[zlato]], [[začimba|začimbe]] in sužnje, v zameno za [[strelno orožje]] in drugo tehnologijo. <ref> Newitt, M.D.D.: ''A History of Portuguese Overseas Expansion, 1400–1668'', Routledge 2005, ISBN 0-415-23979-6</ref>

Portugalska raziskavanja niso bila samo politično-ekonomskega pomena. Veliko odprav je imelo [[znanost|znanstvene]] cilje, predvsem v okviru [[oceanografija|oceanografije]] in [[meteorologija|meteorologije]]. Te odprave normalno niso bile vojaško opremljene in so zato izjemoma tudi podlegle nestrpnosti domačinov, recimo leta 1535 na [[Bissau]]skih otokih pred delto reke Geba. V večini slučajev pa je znanstveni odpravi sledila oborožena skupina, ki si je brez večjih težav prilastila vse otočje; tako so prešli v portugalsko last otoki [[Bioko]] (32 km od [[kamerun]]ške obale), [[Corisco]] ter [[Veliki Elobey|Veliki]] in [[Mali Elobey]] (pred izlivom reke [[Muni]] na meji [[Gabon]]/[[Ekvatorialna Gvineja]]), otočje [[Trinidade in Martin Vaz]] (1200 km od brazilske obale), [[otočje Svetih Petra in Pavla]] (950 km od brazilske obale), [[otočje Fernando de Noronha]] (350 km od brazilske obale), [[Falklandski otoki]] (480 km od [[Argentina|argentinske]] obale), otok [[Ascension]] (1600 km od Afrike in 2250 km od brazilske obale), otok [[Svet Helena (otok)|Sveta Helena]] in otočje [[Tristan da Cunha]] (2800 km od Afrike in 3360 od južne Amerike). Lokacije teh otokov dajo razumeti, da so portugalski raziskovalci dejansko prepluli ves Atlantik in da so se bolj ali manj upravičeno smatrali za njegove lastnike. <ref>Davies, K. G.: ''The North Atlantic World in the Seventeenth Century'', University of Minnesota Press 1974, ISBN 0-8166-0713-3</ref>

Pri določanju razmejitve je igralo pomembno vlogo prepričanje, da sta Kuba in Hispaniola že del [[Indija|Indije]], zato bi po mnenju tedanjih [[kartograf]]ov meja, v nadaljevanju onstran tečajev, vplivala tudi na portugalska posestva na drugi strani zemeljske oble. Ko je pa leta 1522 Portugalec [[Ferdinand Magellan]] objadral svet, je bila dokazana neobstojnost mnogih dotedanjih prepričanj in tudi problem razmejitve med dvema pomorskima velesilama je zadobil nove aspekte. <ref>McAlister, L.: ''Spain and Portugal in the New World, 1492–1700'', University of Minnesota Press 1984, ISBN 0-8166-1216-</ref> Razmejitev je bila dokončno preklicana z [[Madridska pogodba (1750)|Madridsko pogodbo]] leta 1750.