Slovensko domobranstvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Pogledi dr. Petra Urbanca na domobranstvo. |
Oznaka: vrnitev |
||
Vrstica 34:
== Zgodovina ==
[[Slika:Slovenec 1 stran 24 september 1943.jpg|thumb|right|300px|Objava ustanovitve Slovenskega domobranstva (Slovenske legije) in določitev nove nemške oblasti v Ljubljanski pokrajini (''Slovenec'', 24. september 1943])]]
Neposredno po italijanski kapitulaciji so predstavniki predvojnih političnih strank v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 objavili ustanovitev Slovenske domobranske legije.<ref>''Slovenec'', 24. september 1943, s. 1 {{dlib|urn=URN:NBN:SI:DOC-9Z762QHI}}. Naslovnica časopisa objavlja: »Ustanovitev slovenske domobranske legije, Poziv vsem poštenim in sposobnim Slovencem, da se, prostovoljno javijo za zaščito slovenske domovine ...,«. Na isti strani je objavljena imenovanje generala Leona Rupnika za predsednika deželne vlade in Walseggerja za deželnega predsednika. Generalu Rupniku je dekret o imenovanju predal pokrajinski vodja [[Friedrich Rainer]].</ref> Imela je tri [[bataljon]]e, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, [[vaške straže|vaških straž]], [[Legija smrti|Legije smrti]], [[Jugoslovanska vojska v domovini|Jugoslovanske vojske v domovini]]
Domobranska vojska je delovala kot pomožne enote [[Schutzstaffel|SS]], pod poveljstvom SS generalpolkovnika [[Erwin Rösener|Erwina Rösenerja]], ki je neposredno poročal šefu SS, [[Heinrich Himmler|Heinrichu Himmlerju]].<ref>{{Navedi knjigo|title=War and Revolution in Yugoslavia: 1941 - 1945|url=https://books.google.com/books/about/War_and_Revolution_in_Yugoslavia.html?id=fqUSGevFe5MC|publisher=Stanford University Press|date=2002-10|isbn=978-0-8047-7924-1|language=en|first=Jozo|last=Tomasevich|year=|location=|page=123|cobiss=}}</ref> Domobranci so bili oboroženi, obskrbovani in plačani od strani Nemcev, in ko so bili razporejeni na terenu, so bili vedno pod nemškim poveljstvom. Domobranska vojska je delovala kot večina nacističnih kolaboracionističnih sil v Evropi, vendar je imela omejeno avtonomijo in je sprva delovala kot pomožne policijske enote SS, ki so Nemcem pomagale v protipartizanskih operacijah, lovile podpornike OF in varovale vojno infrastrukturo, ki je bila važna Nemcem v njihovi borbi proti zaveznikom (železnice, vojna industrija, komunikacije, ipd). Pozneje so pridobili večjo samostojnost in vodili večino protipartizanskih operacij v Sloveniji, vendar še vedno pod poveljstvom nemških oficirjev.<ref>{{Navedi knjigo|title=War and Revolution in Yugoslavia: 1941 - 1945|url=https://books.google.com/books/about/War_and_Revolution_in_Yugoslavia.html?id=fqUSGevFe5MC|publisher=Stanford University Press|date=2002-10|isbn=978-0-8047-7924-1|language=en|first=Jozo|last=Tomasevich|year=|location=|page=124|cobiss=}}</ref> Določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon [[Vuk Rupnik|Vuka Rupnika]], ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.
Vrstica 215:
===Usoda domobrancev, vrnjenih v Jugoslavijo===
Jugoslovanske oblasti so izvensodno ubile nekaj več kot 13.500 domobrancev, izpuščeni pa so bili tisti, ki so bili stari manj kot 18 let ter so bili pri domobrancih manj kot eno leto. Vrnjene domobrance so komunistične oblasti najprej internirale v treh [[povojna koncentracijska taborišča v Sloveniji|koncentracijskih taboriščih]], in sicer v [[koncentracijsko taborišče Teharje|Teharjah]], [[koncentracijsko taborišče Šentvid|Šentvidu]] nad [[Ljubljana|Ljubljano]] in [[koncentracijsko taborišče Škofja Loka|Škofji Loki]]. Od tam so veliko večino odpeljali na [[povojni poboji|morišča]] v [[Kočevski Rog|Kočevskem Rogu]], [[Hrastnik]]u, [[Huda jama|Hudi jami]] in ostalih krajih po Sloveniji.<ref>Milko Mikola, ''Rdeče nasilje'', Celjska Mohorjeva družba, 2012</ref> Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo tako ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev.<ref>Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar, »Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji«, ''Prispevki za novejšo zgodovino'' (2002), s. 121-130.</ref> Drugače so zavezniki ravnali s [[Slovenski narodni varnostni zbor|primorskimi domobranci]]; teh niso vrnili, saj se niso borili na jugoslovanskem ozemlju in so torej pripadali Italiji.
Množični poboji domobrancev so bili prvič javno obsojeni 1975 v intervjuju z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]], ki ga je vodil [[Boris Pahor]] in ki je povzročil diskreditacije in negativno propagandno kampanjo s strani [[Josip Broz - Tito|Titovega]] režima proti obema v t.i. "[[Zaliv_(revija)#Afera_Zaliv|Zalivski aferi]]".<ref>Recenzija v časopisu Delo, 22.9.2004 , https://web.archive.org/web/20120212233106/http://www.kitab-verlag.com/webshop/fremdsprachige-literatur/kocbek-edvard-literatur-und-engagement.html</ref>
| |||