Zoran Mušič: Razlika med redakcijama

Zavestnega likovnega ustvarjanja se je začel mladi Mušič lotevati okoli 1927 v Mariboru, ko se je na srednji šoli seznanjal z osnovnimi slikarskimi tehnikami in uveljavljenimi motivi akademskih slikarjev. Prevladovalo je risanje tihožitij in portretov. Model v domačem okolju je bila v začetku kar mati, ki jo je risal že nekaj prej kot srednješolec. V javnosti se je najprej uveljavil kot mariborski karikaturist. Znanje mu je omogočilo, da je z le nekaj težavami naredil sprejemne izpite za Zagrebško likovno akademijo. V tridesetih letih se je v Zagrebu hitro razvil v akademsko šolanega slikarja in grafika ter kulturnika. Izkazal se je za zelo spretnega risarja in nadarjenega slikarja s smislom za barvna skladja, ki je imel na akademiji po prvem letniku vedno samo odlične ocene. Skupaj z njim so študirali [[Dore Klemenčič]], kipar [[Zdenko Kalin]], [[Zoran Didek]], malo kasneje [[Marij Pregelj]]. Bil je močno pod kulturnim vplivom mentorja Babića in drugih učiteljev ter vzornikov nekoliko konservativne šole. Na vse študente je imelo velik vpliv kulturno in družabno življenje Zagreba. Ustvarjal je risbe, redke začetniške grafike manjših formatov (linorezi, litografije), številne gvaše, tempere in olja s standardnimi motivi: portret, tihožitje, krajina, mestna veduta. Na starejših oljih so vidni becićevski pastozni nanosi, samozavestne poteze in premišljene kompozicije ter sorazmerno umirjena barvna paleta. Vihravo zasnovo linij, izhodiščne kompozicije motivov in notranjo dinamiko je zadržal vsa trideseta leta. Slikarjev mentor je tedaj za zgled postavljal Edouarda Maneta in izbrane španske slikarje. Posebej popularen je bil Goya in njegova svetloba. Ob njih je jasno razpoznaven vpliv krajin van Gogha, pri grafiki in risbah socialna motivika Georga Grosza, nekoliko Otta Dixa in drugih slikarjev, tudi Hegedušića. Navduševal se je nad postimpresionisti okoli [[Bonnard]]a, zlasti njegovimi prefinjenimi interierji. Navdihoval se je ob španskih baročnih slikarjih in posebej ob poznemu Goyi, ki mu ga je priporočil Babić. Študenti so na akademiji in veliko kopirali znane slike in odlitke antičnih kipov, kar je bila značilnost večine konservativnih akademij. Izhodišča je Mušič med študijem in v večji meri kasneje našel ne le v slikarstvu, povzel je zanj zanimive pobude v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture, v podobah Altamire, zgodnjekrščanskih mozaikih, portretih na mumijah in stenskem slikarstvu osrednje Italije 13. in 14. stoletja; navdihoval se je ob literaturi, v gledališču, pri filmih. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, čeprav se je hitro odrekel pretiranemu izražanju čustev in pripovednosti v svojih podobah. Najbolj se je v zgodnjem obdobju naslanjal na izhodišča fauvistov, koloristov in postimpresionistov, francoskih in nemških. Posebej natančno je premislil tihožitja in načine slikanja [[Cezanne|Cezanna]], delno Lautreca in nekaj kasneje ustvarjalnost [[de Pisis]]a. Navdih je v zgodnjem obdobju ustvarjanja vedno bolj iskal v naravi, vendar brez njenega neposrednega posnemanja. Redno je v vseh letnih časih obiskoval slovenske gore, kjer je našel dodatne motive. Večino njihovih okorno risanih ali slikanih podob je v zreli dobi uničil, ker se je zavedal svojih lastnih likovnih pomanjkljivosti. Pogosto je na prostem slikal mestne vedute in izbrane motive ponavljal v isti ali v različnih tehnikah. Zagrebško okolje je pustilo dodaten vtis z deli mentorja [[Ljubo Babić (slikar)|Babića]]; ob njem je občudoval notranjosti cerkva in druge slike Dalmatinca E. [[Emanuel Vidović|Vidovića]], interiere M. [[Marino Tartaglia|Tartaglie]], vlake s parno vleko A. [[Antun Motika|Motike]], nekoliko manj krajine O. [[Oton Gliha|Glihe]] in drugih. Akademijskemu šolanju je sledilo obdobje, ki bi lahko imelo ime mariborsko-ljubljansko uveljavljanje.

 

V Španijo je Mušič odpotoval iz Maribora na predlog in pod vplivom Babića in kolege F. Šimunovića ter s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor, banovina) in uglednih posameznikov (I. Zorman, F. Windischer), ki so v njem že videli perspektivnega ustvarjalca. Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko Babićevih skic ter slik (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo motivno pot (bikoborbe, maskirani sprevodi, ciganska bivališča). Znal je smiselno reducirati vtise in se v kratkem obdobju španskega bivanja osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je prevzel spoznanja ob ogledih originalov [[Goya|Goye]], [[el Greco|Greca]] in kasneje [[Velasquez]]a. Večino svojega obiska v Španiji je posvetil kopiranju Goyevih slik v muzeju Prado. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja sončnega mediterana, v večji meri krasa in slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je po vrnitvi v Jugoslavijo poglobil v Bileći, kjer je tudi portretiral. Kasneje je dopolnil svoja občutja v Dalmaciji, zlasti med rednimi poletnimi slikanji vzdolž presončene skalnate jadranske obale in na rednih obiskih Korčule od 1934 do 1940. Na otok je zahajal skoraj vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal, prvič tudi prizore z oslički in ženami na tržnici ali na poti. Morda se je srečeval s patrom Vidom Mihičićem, dokazano s slikarjem in izumiteljem iz Švice Walterjem H. Jonasom. Ohranjena je vrsta njegovih krajin, delno s konkretno znanih lokacij (mesto Korčula, Vela Luka, Lumbarda) in posamezne fotografije. Tudi v Dalmaciji je vedno ustvarjal v serijah (Oljke, Otočanke, Tržnice, Oslički), v zgodnjem obdobju pogosto na prostem (vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi). Bil je dobro seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in konstruktivista Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način likovnega izražanja ni pritegnil. Posredno je po obiskih in življenju v Benetkah, izrazito po koncu vojne, upošteval bizantinske mozaike in poznoantične fajumske portrete ter srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. sienske stenske slike iz obdobja gotike in zgodnje renesanse. Vse vplive in izhodišča je sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša ali tempere na papir, manj v tehniki olja na platno. Ohranjena olja so običajno naročeni, močno standardni portreti. Kadar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja (Cvetje v vazi, stare sohe, ribe). Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno, šablonsko; podobno učinkujejo skoraj vsa naročila za portrete. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944 (večinoma uveljavljeni motivi Benetk). Italijanski avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive; teh do selitve v Benetke pri njegovih delih ni. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil nemški zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je še kot taboriščnik pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh dokumentarno dragocenih zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev. Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945, po osvoboditvi, narisal nad 200 izjemnih črtnih skic (predvsem mrtvecev) so imele trajen vpliv na njegovo zrelo likovno izražanje. Ob tem so edinstveno pričevanje in likovni dokument ter nova stopnja in podlaga kasnejše Mušičeve ustvarjalnosti. So prestop ustvarjalnosti med šolanim akademskim slikarjem in zrelim umetnikom z globokimi osebnimi izkušnjami. Več kot 110 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu. Največ jih je daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet originalnih risb, v Celovcu najmanj pet, v Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani je vsaj petnajst listov v treh zbirkah, v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki. Leta 2016 so v tržaškem partizanskem arhivu našli še 23 risb (eno dodatno v drugi zbirki), ki jih hranijo v muzeju Revoltella. Ena starejša portretna risba je v Brdih, ena risba je v Ženevi, ena v Barceloni in ena v Vatikanskem muzeju (prej v Trstu). Nekaj risb je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in vsaj sedemnajst v lasti slikarja ali njegove družine v Benetkah.

 

Ob stoletnici slikarjevega rojstva je bilo organizirano v Sloveniji več kot deset razstav. Najbolj celostno retrospektivo je pripravila kustosinja Breda Ilich Klančnik v Moderni galeriji v Ljubljani 24. novembra 2009 z okoli 170 slikami in risbami. Odprta je bila do konca februarja 2010. Spremljal jo je odličen katalog s temeljnim besedilom Tomaža Brejca. To je bila največja razstava posameznega slikarja v Sloveniji doslej, kakor je navajala posebna priloga Dela: Zoran Mušič, 12. februarja 2010. Tri izjemna slikarjeva dela so v stalni postavitvi Moderne galerije. Manjšo dokumentarno razstavo o ustvarjanju Mušiča in Maleša je zasnovala Breda Ilich Klančnik. Razstava je gostovala v Dobrovem, kasneje (2012) v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku.

 

 

== Serije podob ==