Katari: Razlika med redakcijama

Katarska religija se ni razvila in oblikovala v Evropi, pač pa je tja že oblikovana prišla z vzhoda. Na zahodu, je le doživela nekatere majhne spremembe. Kar danes razumemo [[katarizem]] 12. stoletja se je začelo še v stari [[Perzija|perzijski državi]] ([[550 pr. n. št.]] – [[331 pr. n. št.]]), s staro perzijsko religijo, ki je učila dvojnost. Dobri bog (ORMUST) proti hudobnemu duhu ([[ariman|ARIMAN]]). Med njima pa poteka boj za prevlado. [[Mani]] iz [[Babilonija|Babilonije]] je okoli leta [[242]] ustanovil manihejsko religijo, v kateri je povezal stari perzijski dualizem, egiptovsko gnozo, [[mitraizem]], krščanstvo ter indijsko [[reinkarnacija|reinkarnacijo]]. Iz več religij je tako ustvaril novo religijo. Če njegov nauk zelo posplošimo, se glasi nekako takole. Dobri Bog je ustvaril duhovni svet ([[duša]], duhovna bitja), hudobni duh pa materialni svet (mesenost, poželenje, užitke). V Perziji so bili manihejci preganjani, ker so odpadli od perzijska religije (Manija je dal okoli leta [[276]] perzijski šah križati) in zato so se umaknili v [[Indija|Indijo]], kjer še danes obstajajo ([[Parsi]]/[[Parši]]) ter na ozemlje [[Rimski imperij|Rimskega imperija]]. Zaradi svojega odpadništva od praktično vseh tedaj znanih velikih religij, predvsem pa krščanstva, ki je leta [[313]] postalo tolerirena religija, leta [[395]] pa državna religija, so manihejstvo preganjali tako na zahodnem (do [[5. stoletje|5. stoletja]]) kakor tudi na vzhodnem delu imperija (do [[13. stoletje|13.]]/14. stoletja). Kot zanimivost velja omeniti, da je proti njim pisal tudi [[sveti Avguštin]] v svojih ''Izpovedih'', ki je kar nekaj let svojega življenja preživel v njihovih miselnih krogih. V [[Mala Azija|Mali Aziji]] in [[Sirija|Siriji]], kamor so se manihejci zatekli, je neki Pavel iz vzhodne [[Turčija|Turčije]] v [[6. stoletje|6. stoletju]] delno priredil njihovo verovanje in nastali so [[pavlianci]]. Na vzhodnem delu cesarstva, ki se je po letu [[476]] imenovalo [[Bizantinsko cesarstvo|Bizanc]], so manihejci preživeli preganjanje, ki se je na zahodu zaključilo v 5. stoletju. V [[10. stoletje|10. stoletju]] so se tako pojavili na ozemlju [[Bolgarija|bolgarskega]] cesarstva pod imenom [[bogomili]], vendar pa je njihov nauk dovolj jasen, da jih lahko povežemo z [[manihejci]]. Iz Bolgarije in [[Srbija|Srbije]] jih je v [[12. stoletje|12. stoletju]] pregnal [[Štefan Nemanja]]. Prebegnili so v Bosno, kjer so oblikovali bosansko cerkev, ki je bila v tistem času edina v Evropi, ki ni nudila podpore plemičem pri oblikovanja oblasti (več o bogomilih in bosenski cerkvi piše Ignacij Voje v ''Nemirnem Balkanu''). Morda je zelo zanimivo to, da so sebe imenovali [[kristjani|kristjane]], čeprav so bili daleč od pravovernega krščanstva. Priznavali so [[Nova zaveza|Novo zavezo]] in molitev oče naš, verjeli pa so da je stvarnik vsega oprijemljivega [[hudič]], vsega nevidnega pa [[Bog]]. ▼

Potovanje bogomilov na sever se je v Bosni ustavilo. So bili sicer posamezni poizkusi, da bi se bogomilstvo razširilo na današnjem [[Dolenjska|dolenjskem]] in v [[Kranjska|kranjskem]], kar priča pismo papeža [[papež Gregor IX.|Gregorja IX.]] leta [[1233]], ki je pisal o širjenju herezij in omenjal tudi ti dve pokrajni, vendar pa so rezultati nezadovoljivi. V 15. stoletju je bosensko bogomilstvo propadlo in se [[islam]]iziralo pod [[Turki]]. Podobnosti manihejstva in bogomilsta na Balkanu in v Mali Aziji s katarizmom in [[albižanizem|albižanizmom]] v južni Franciji so dovolj zgovorne, da moremo govoriti o eni religiji, za katero pa ne vemo po kateri poti je dospela v Francijo. Vse kar vemo je, da so imeli manihejci v 12. stoletju v Franciji zborovanje, ki ga je vodil neki Grk (iz česar lahko skelpamo, da so prišli iz Bizanca), ki je tam ustanovil Albižansko cerkev, ki se je zelo razširila predvsem na jugu Francije, kjer se je razširila tudi med plemstvom (vanjo so vstopali grofje in drugi plemiči), medtem ko so jo na severu Francije zatrli. V Italiji so jih imenovali patareni, po predmestju [[Milano|Milana]], kjer so bili dokaj razširjeni. Sami sebe pa so imenovali katari, kar pomeni čisti. Tudi ime katari, ki so si ga sami nadeli, in ki izhaja iz stare grščine, nam neposredno priča, da so verjetno prišli iz Bizanca. Čeprav so manihejci, oziroma katari prevzeli [[Jezus Kristus|Jezusa]] in Jezusov [[evangelij]], jih vseeno ne moremo imenovati za krščansko herezijo, saj je njen miselni tok perzijskega izvora. Je pa res, da so katari, predvsem v Evropi postajali mnogi odpadniki od krščanstva.▼

== Katari ==▼