Ivan III. Švedski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri: povezava |
povezave |
||
Vrstica 27:
Bil je sin kralja [[Gustav I. Švedski|Gustava I. Švedskega]] in njegove druge žene Margarete Leijonhufvud. Od leta 1556 do 1563 je kot vojvoda povsem avtonomno vladal na [[Finska|Finskem]]. Leta 1681 dobil naziv veliki knez Finske. Na švedski prestol je prišel po uporu proti njegovemu bratu [[Erik XIV. Švedski|Eriku XIV. Švedskemu]]. Znan je po tem, da je poskušal zapreti vrzel med novoustanovljeno [[Luteranstvo|Luteransko cerkvijo Švedske]] in [[Katolištvo|katoliško]] Cerkvijo.
Njegova prva žena je bila Katarina Jagelonska iz poljsko-litovske vladarske rodbine. Njun sin [[Sigismund III.
==Življenje==
Ivan je bil drugi sin [[Gustav I. Švedski|Gustava Vase]] in švedske plemkinje Margarete Leijonhufvud. Kot vojvoda Finske je nasprotoval svojemu polbratu Eriku XIV. Švedskemu in bil zato leto leta 1563 aretiran. Po izpustitvi iz zapora, verjetno zaradi Erikove neprištevnosti, se je ponovno pridružil opoziciji, odstavil Erika in sam postal švedski kralj. Njegov pomemben zaveznik je bil stric Sten Leijonhufvud, ki je na mrtni postelji postal grof Raseborg. Ivan je kmalu zatem usmrtil bratovega najbolj zaupnega kanclerja Jörana Perssona, domnevno najbolj odgovornega za slabo ravnanje, ko je bil Ivan v zaporu.
Nadaljeval je mirovne pogovore z [[Danska|Dansko]] in [[Lübeck]]om, da bi končal [[severna sedemletna vojna|severno sedemletno vojno]], vendar je zavrnil [[Roskildski sporazumi|Roskildske sporazume]] (1558), ker so njegovi odposlanci sprejeli pretirane danske zahteve. Po še dveh letih vojskovanja se je vojna končala s [[Ščečinski mir|Ščečinskim mirom]] (1570). V naslednjih letih se je v [[Livonska vojna|livonski vojni]] uspešno vojskoval z [[Rusko carstvo|Ruskim carstvom]] in leta 1583 sklenil [[Plussko premirje]]. Švedska je v livonski vojni ponovno osvojila [[Narva|Narvo]]. Na celotno Ivanovo zunanjo politiko so vplivale njegove vezi s [[Poljska|Poljsko]]. Ivanov sin [[Sigismund III.
V notranji politiki je bil zaradi vpliva poljske soproge Katarine odkrito naklonjen [[Katolištvo|katolištvu]], kar je povzročalo trenja s švedskim luteranskim plemstvom in duhovščino. S papeževo pomočjo je poskušal pridobiti ženino zamrznjeno premoženje v [[Neapeljsko kraljestvo|Neaplju]]. [[Jezuit]]om je dovolil, da je na skrivaj vodijo Kraljevi teološki kolegij v [[Stockholm]]u, sam pa je bil učen privrženec mediatorja teologa Georgea Cassanderja. Na osnovi konsenza o prvih pet stoletjih krščanstva je poskušal doseči spravo med Rimom in Wittenbergom. Leta 1571 je dovolil objavo luteranskega ''Švedskega cerkvenega reda'', dela nadškofa Laurentiusa Petrija, in dosegel, da je cerkev leta 1575 odobrila dodatek k cerkvenemu redu ''Nova ordinantia ecclesiastica'', ki je kazal na vrnitev k patrističnim virom. S tem je ustvaril pogoje za objavo švedske ''Rdeče knjige'', ki je uvedla več katoliških običajev in sprožila liturgični boj, ki je trajal dvajset let. Leta 1575 je dovolil preostalim katoliškim samostanom na Švedskem, da začnejo sprejemati novice. Ivan III. je bil goreč pokrovitelj umetnosti in kulture.
| |||