Ignacij Mrak: Razlika med redakcijama

Detroitski škof Lefebre ga je prisrčno sprejel in nemudoma poslal za pomočnika v Arbre Croche k [[Franc Pirc|Francu Pircu]]. Dve leti je skupno misijonarjenje rojevalo sadove, nakar je bil leta [[1851]] Pirc prestavljen v [[Minnesota|Minnesoto]], Mrak pa je nadaljeval z delom v [[Indijanci|indijanskem]] misijonu. Zaradi svojenjegove predanosti rdečekožcemstaroselcem ga je Baraga nastavil za [[generalni vikar|generalnega vikarja]], po njegovi smrti pa je postal drugi škof [[Škofija Mrquette|Škofije Marquette]]. Dolgo časa je škofovsko službo zavračal, vendar je po posredovanju [[John Baptist Purcell|nadškofa Purcella]] popustil in bil tako [[9. februar]]ja [[1869]] v [[Cincinnati]]ju [[Škofovsko posvečenje|posvečen]]. Po desetih letih predanega upravljanja škofije je njegovo zdravje začelo pešati, čeravno je bil vajen trdega dela, in leta je [[1879]] odstopil ter bil imenovan za [[naslovni škof|naslovnega škofa]] v [[Antinoe]] (naslovni sedež v [[Egipt]]u). Nekaj let je še ostal s svojim naslednikom [[Janez Vertin|Janezom Vertinom]], nato pa je po sili razmer prevzel dolžnosti [[pastor]]ja ordinarija. Z vrnitvijo zdravja se je njegova ljubezen do Indijancev prebudila, tako da se je vrnil v misijon, ki ga je zelo nejevoljen zapusil zavoljo škofovske službe. Škof Richter iz [[Škofija Grand Rapids|Škofije Grand Rapids]] ga je ga je nadvse prisrčno sprejel in mu na njegovo prošnjo predal misijon pri [[Eagle Town]]-u ([[Okrožje Leeland]]). Tam je živel preprosto življenje, deléč svojo letno preživnino 800-tih dolarjev, skupaj s še dvema [[dominikanke|dominikanskima]] sestrama, ki ju je pregovoril, da sta odprli šolo za njegove zadolžitve. V svojem 81-em letu se je umaknil nazaj v Marquette in od tedaj do svoje smrti izpolnjeval kaplansko službo pri bolnišnici svete Marije.