Slovenski partizani: Razlika med redakcijama

{{drugi pomeni|partizani (razločitev)}}

[[File:Flag of the Slovene Partisans.svg|thumb|Zastava NOV]]

 

== Organizacija ==

 

== Prisega ==

 

<blockquote>Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-[[Rdeča armada|Rdeče Armade]] [[Sovjetska Zveza|Sovjetske Zveze]] ter vseh ostalih za svobodo borečih se narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom; da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne da bi odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Prisegam, da bom za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje. Za svobodo v boj!''<ref> Ivan Kristan: Partizan. ''Enciklopedija Slovenije, 8'', 247. — Doroteja Lešnik in Gregor Tomc: ''Rdeče in črno: Slovensko partizanstvo in domobranstvo''. Ljubljana: Znanstveno središče, 1995. 84.</ref></blockquote>

Partizani so po kapitulaciji [[fašizem|fašistične]] [[Italija|Italije]] sodelovali z italijanskimi vojaškimi enotami pri [[bitka za Turjak|napadu na Turjak]] in končnem obračunu s protikomunističnimi [[vaške straže|vaškimi stražami]]. V tej bitki so izurjeni italijanski topničarji odločilno pripomogli k zavzetju [[grad Turjak|turjaškega gradu]],<ref>Bernard Nežmah, ''Turjak 60 let pozneje'', [[Mladina]], 3. 10. 2003</ref> <ref>''Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu'', Ljubljana, 1944</ref> Vodstvo [[NOB]] je sklenilo s poveljstvom italijanskih okupacijskih sil dogovor, po katerem se je v zameno za predajo težkega orožja in za pomoč pri obračunu s protikomunističnimi enotami italijanski vojski zagotovil varen umik s slovenskega ozemlja. Ta dogovor je omogočil nekaterim italijanskim vojaškim poveljnikom ([[Mario Roatta]], [[Mario Robotti]], [[Emilio Grazioli]]), ki bi sicer morali odgovarjati za vojne zločine nad [[Slovenci|slovenskim]] [[civilist|civilnim]] prebivalstvom v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], da so se umaknili v [[Italija|Italijo]].<ref>[http://www.ingentaconnect.com/content/routledg/rmis/2004/ 00000009/00000003/art00005 James H. Burgwyn: "General Roatta's war against the partisans in Yugoslavia: 1942", Journal of Modern Italian Studies, Volume 9, Number 3, September 2004, pp. 314-329(16), link by IngentaConnect]</ref><ref>[https://docs.google.com/uc?export=download&confirm=no_antivirus&id=0B0f1zNWb8BZ0MDllMjViMTgtZTlmMi00YjFlLTk5YTctNmNjMWQ2MzYwNDVl Giuseppe Piemontese (1946): Twenty-nine months of Italian occupation of the Province of Ljubljana]. On page 3. Book also quoted in: Ballinger, P. (2002), 138.</ref> <ref name="Steinberg">Steinberg, Jonathan (2002) ''All Or Nothing: The Axis and the Holocaust, 1941-1943'', Routledge, ISBN 0-415-29069-4, p.34</ref> <ref>[[James Walston]], a historian at [[The American University of Rome]]. Quoted in [http://www.webcitation.org/6ByCWna6u Rory, Carroll. Italy's bloody secret. The Guardian. (Archived by WebCite®)], [[The Guardian]], London, UK, June 25, 2003.</ref> Protikomunistični viri tistega časa pa poleg obleganja Turjaka navajajo še druge primere sodelovanja slovenskih partizanov z italijanskimi okupacijskimi enotami.

 

 

Po raziskavi [[Inštitut za novejšo zgodovino|Inštituta za novejšo zgodovino]] so slovenske partizanske enote v času med 1941 in 1945 povzročile najmanj 4200 od skupaj 33.450 smrtnih žrtev med civilisti.<ref>Milko Mikola, ''Rdeče nasilje'', Celjska Mohorjeva družba, 2012.</ref> <ref>Jani Sever: [http://www.mladina.si/93279/85-768-zrtev/ 85.768 žrtev: Raziskovalka žrtev Tadeja Tominšek - Rihtar. ''Mladina'' 24. 3. 2004.]</ref> Partizanske usmrtitve ''narodnih sovražnikov'' in ''domačih izdajalcev'', za katere sta se uporabljala izraza ''justifikacija'' in ''likvidacija'', so bile utemeljene v partizanskem kazenskim sodstvu.<ref>Tadeja Tominšek Čehulič, Partizansko sodstvo med drugo svetovno vojno: kaznovalna politika in vprašanje smrtnih kazni, ''Prispevki za novejšo zgodovino'' 49/2 (2009).</ref> Usmrtitve so bile izvedene na podlagi Odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) o zaščiti slovenskega naroda z dne 16. septembra 1941. Odlok je glede postopka zoper osumljenca navajal: "Postopanje je naglo, ustno in tajno. Posebno zaslišanje krivca ni potrebno ... Proti sodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče."<ref>Makso Šnuderl, ''Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji''.</ref>

 

==Število padlih==

 

== Viri in opombe ==