Med: Razlika med redakcijama

'''Méd''' je sladka in židka [[tekočina]], ki jo [[čebela|čebele]] in druge [[žuželke]] proizvajajo iz cvetličnega [[nektar]]ja (medičine) ali iz [[mana|mane]], ki jo izločajo [[kljunate žuželke]] ([[ušlistne uši]]i, ...). Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, denimo [[voda|vode]] ali drugih [[sladilo|sladil]].

Tekoči med se ne pokvari, lahko edino [[kristalizacija|kristalizira]] v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 40 [[Celzijeva temperaturna lestvica|°C]]<ref name="Flottum2010">{{cite book|author=Flottum, Kim |title=The Backyard Beekeeper: An Absolute Beginner's Guide to Keeping Bees in Your Yard and Garden|url=http://books.google.com/books?id=5xmAIU0MY64C&pg=PA170|year=2010|publisher=Quarry Books|isbn=978-1-61673-860-0|pages=170–}}</ref> - če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti, razen v izrednih primerih ko s posebnimi stroji med segrejejo na 76[[Celzijeva temperaturna lestvica|°C]] in takoj ohladijo . Zaradi velike koncentracije sladkorja z [[osmoza|osmotskim]] razkrojem uničuje [[bakterija|bakterije]]. Naravni med vsebuje od 14 do 18 % vlage. Dokler količina ne preseže 18 %, se praktično noben organizem v njem ne more razviti v večjem številu.

Preučevanje [[cvetni prah|cvetnega prahu]] in [[tros]]ov v medu ([[melisopalinologija]]) lahko razkrije cvetlično poreklo medu. Ker so čebele [[elektrostatika|elektrostatično]] [[električni naboj|nabite]], privlačijo tudi druge delce, kar je uporabno pri ugotavljanju stopnje [[onesnaženost]]i okolja z [[radioaktivnost]]jo, prahom ali drugimi snovmi.<ref>{{cite journal|doi=10.1021/cen-v086n035.p043|journal=[[Chemical & Engineering News]]|year=2008|volume=86|title=Keeping Tabs on Honey|page=43|issue=35}}</ref>

Najstarejši ostanki medu izvirajo iz [[Gruzija|Gruzije]], kjer so arheologi ostanke našli v glinenih posodah, ki so bile grobni pridatki. Grobovi, v katerih so našli posode so pa predvidevanjih stari med 4700 in 5500 let.<ref>{{cite journal|doi=10.1007/s00334-006-0067-5|title=The first find in southern Georgia of fossil honey from the Bronze Age, based on palynological data|year=2006|last1=Kvavadze|first1=Eliso|last2=Gambashidze|first2=Irina|last3=Mindiashvili|first3=Giorgi|last4=Gogochuri|first4=Giorgi|journal=Vegetation History and Archaeobotany|volume=16|issue=5|page=399}}</ref><ref>[http://www.cncworld.tv/news/v_show/23243_Georgian_ancient_honey.shtml Georgian ancient honey]. cncworld.tv (31. marec 2012). DostopanoPridobljeno 10. julija 2012.</ref>

V starem Egiptu so med uporabljali kot sladilo za peciva, pa tudi za slajenje ostale hrane. Med so uporabljali tudi pri postopkih [[balzamiranje|balzamiranja]] trupel.<ref>[[Larry Gonick]] The Cartoon History of the Universe Vol. 2</ref>

Med vsebuje do 77 % [[sladkor]]jev, od tega do 76 % enostavnih sladkorjev ([[fruktoza]] in [[glukoza]]), 17,7 % [[voda|vode]], ostalo (5,3 %) so: [[vitamin]]i (B1, B2, B6, C, [[nikotinska kislina]], [[pantotenska kislina]]), mineralne snovi (Cu, Na, K, P, Ca, Si, Mg, Fe, Mn), [[aminokislina|aminokisline]] ([[prolin]], [[fenilalanin]] ...), [[encim]]e ([[saharaza]], [[amilaza]], kisla fosfataza, [[katalaza]], glukoza oksidaza), hormone ([[acetilholin]], rastni hormon), [[kislina|kisline]] (solna, fosforna, ocetna, jabolčna, citronska, mlečna, maslena, jantarna, piroglutaminska, glukonska, mravljinčna kislina), flavonoide (kvercetin, antocianini, katehin), transresveratrol, [[ubikinon]] in protibakterijske snovi.

So ena najpomembnejših sestavin medu. Izločajo jih goltne in slinske [[žleza|žleze]] pri čebeli, kar omogoča nastajanje medu iz raznih vrst [[medičina/|medičine]]. Encimi so beljakovine, ki pospešujejo hitrost kemičnih reakcij v živih organizmih in sodelujejo pri presnovi druge hrane, kjer omogočajo boljše izkoriščenje sestavin hrane.

Protibaketrijsko delovanje je posledica prisotnosti [[glukozna oksidaza|glukozne oksidaze]], visoke koncentracije sladkorjev, [[katalaza|katalaze]] in [[vodikov preoksid|vodikovega peroksida]] (H₂O₂). Med lahko vsebuje tudi mikroorganizme v zelo nizkih koncentracijah, ki so posledica načina pridelovanja (gre skozi prebavni trakt čebele) ali zunanje kontaminacije. Nekateri so mnenja, da je za majhne otroke še posebej nevarna prisotnost bakterije ''[[Clostridium botulinum]]'', zato se med za njihovo prehrano po navadi odsvetuje. Spet drugi pa svetujejo dodatek medu v mleko že novorojenčkom. Mikroorganizmi so zaradi protimikrobnih lastnosti medu prisotni v zelo omejeni količini.

Med iz mane je za čebele nevaren, saj ne vsebuje toliko hranilnih snovi kot med iz nektarja, kar lahko povzroči smrt celotnih čebeljih kolonij, v zimskih mesecih, če ga je v panjih preveč in se čebele v zimskih mesecih z njim hranijo. Zato je pomembno, da tovrstni med čebelarji iz panjev odstranijo pred zimo in čebelam zagotovijo dodaten vir beljakovin.

* manin med se nanaša na izvor medu, ki nastane iz mane. Izločajo jo kljunate žuželke (listne uši, kaparji, medeči škržat), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do encimske pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka. Žuželčje telo vsrka le majhen delež potrebnih snovi, predvsem sladkorjev, preostanek pa se izloči na zadku v obliki sladke kapljice. Zaradi biokemijske pretvorbe ne moremo več govoriti o floemskem soku, saj ima tekočina drugačno sestavo. Zdaj je to medena rosa ali mana, ki jo v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, breze, javorja, jesena,… ...).

|colspan=5 | <center> ''SourceVir: [[FAO|UNOrganizacija Združenih narodov Foodza &prehrano Agriculturein Organizationkmetijstvo]]'' <ref>{{cite web|url=http://faostat.fao.org/site/339/default.aspx|publisher= [[FAO|UNOrganizacija FoodZN &za Agricultureprehrano Organization]]in kmetijstvo|title=Production of Natural Honey by countries|year=2011|accessdate=2013-08-26}}</ref>