|
'''[[Slika:logosmg.jpg|thumb|right|Slovensko mladinsko gledališče''', nosilogotip svojoMatjaža zgodovino v imenu. In ga hkrati že presega.Vipotnika, 2007]]
'''Mladinsko.''' Ustanovljeno je bilo leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji. Prvih petindvajset let je ustvarjalo zanje. A mladih gledalcev ni podcenjevalo. Že od vsega začetka se je lotevalo tudi težkih tem, kot so holokavst, odraščanje, ljubezen v času revolucije ... Okoli leta 1980 pa je naredilo nov korak in svoj program, v katerem je povezalo (in povezuje) politično kritičnost in provokativnost z inovativnimi uprizoritvenimi postopki in svežimi poetikami, zavestno razširilo in pritegnilo občinstvo vseh starosti. Mladinsko ni zgolj mladinsko.
Slovensko. Mladinsko ima svoj dom v Ljubljani. Tu stoji hiša, v kateri snujemo, ustvarjamo, študiramo, igramo. Pa vendar gre za organizem v nenehnem gibanju, saj dobršen delež predstav odigramo na gostovanjih. Od nekdaj po Sloveniji in (tedaj še) Jugoslaviji, vsaj od osemdesetih dalje pa smo trdno vpeti v gledališko dogajanje po Evropi in od devetdesetih tudi v Latinski Ameriki ter na drugih celinah. V več kot štiridesetih državah po svetu je naredil nepozaben vtis naš vsestranski, izjemnih transformacij sposobni ansambel, katerega člani so kos glasbenim, gibalnim ali psihološkim izzivom, se ne podrejajo zvezdniškemu sistemu, temveč drug drugega podpirajo za uigrano celoto. Mladinsko ni samo slovensko.
'''Gledališče'''. Smo gledališče. Vendar od gledalcev pričakujemo več kot le »gledanje«, z njimi skušamo vzpostaviti dialog in jih dejavno vključevati. Ustvarjamo predstave. Vendar tega ne počnemo v vakuumu. Kritično opazujemo družbo, jo komentiramo in si jo prizadevamo sooblikovati. Mladinsko je bilo – in je – gledališki organizem, ki skuša z odra prodirati – in prodira – v javni prostor, tako da ta za nas postaja enakopravni prostor uprizoritve. Mladinsko ni le gledališče.[[Slika:logosmg.jpg|thumb|right|Slovensko mladinsko gledališče, logotip Matjaža Vipotnika, 2007]]
'''Slovensko mladinsko gledališče''' ('''SMG'''), ustanovljeno v [[Ljubljana |Ljubljani]] leta [[1955]] kot prvo poklicno [[gledališče]] za otroke in mladino v [[Slovenija |Sloveniji]]. Od konca petdesetih let deluje v [[Jože Plečnik |Plečnikovi]] stavbi [[Akademski kolegij, Ljubljana |Akademskega kolegija]]. Do osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvilo v središče gledaliških raziskav in angažiranega gledališča. Danes je prepoznavno po širokem spektru inovativnih poetik različnih mlajših [[režiser |režiserjev]] in po fenomenu ansambelske energije, brookovskega pristopa do igre, kjer ne gre za sistem zvezdništva, ampak za igralski laboratorij, v katerem se posamezne bravurozne vloge povezujejo v močno celoto igralskega ansambla.
== Zgodovina gledališča od nastanka do danes==
Zgodba '''Slovenskega mladinskega gledališča''' se po mnenju [[Andrej Jaklič|Andreja Jakliča]] “bere kot zelo dinamičen žanrski roman z vsebinskimi elementi, ki ga hkrati tudi že presegajo in nadgrajujejo.” Kar se v drugi polovici petdesetih kot mladinsko gledališče začne pod vodstvom [[Balbina Batellino Baranović |Baranovičeve]], nadaljuje pod vodstvi [[Tone Pavček |Toneta Pavčka]] in [[Dušan Mlakar |Dušana Mlakarja]], v času direktorovanja [[Dominik Smole |Dominika Smoleta]] postane veliko bolj pronicljivo in angažirano od formalnega kratkočasenja mladine. Vizionarstvo ustanoviteljice Balbine Baranović, ki se napaja v aktualnih gledaliških tokovih in razumevanju gledališča kot prostora raziskovanja zgolj »mladinske« oblike, zdrži do sredine sedemdesetih. Obrat prinesejo nove vsebine, ki začnejo loviti aktualno družbeno dogajanje in nagovarjajo odraslo občinstvo. Osemdeseta leta, ko gledališče ob direktorju [[Petar Jović |Petru Joviću]] umetniško vodi [[Dušan Jovanović]], za njim pa [[Ivo Svetina]], so čas odkrite opozicije tedanjega političnega dogajanja, pomenijo pa tudi estetski preboj SMG v prostoru nekdanje Jugoslavije in na evropski gledališki sceni. Konec osemdesetih prinese mrk velikih zgodb, vzporedno z njimi razpada nekdanja domovina in z njo tudi potreba po eksplicitno političnem.
SMG se v devetdesetih letih, najprej pod umetniškim vodstvom [[Eduard Miler |Eduarda Milerja]], potem [[Tomaž Toporišič |Tomaža Toporišiča]], odzove z novim obratom – politiko nadomestita intima in spektakel, vstopijo predstavniki nove generacije, ki bolj kot na besedo stavi na podobo, prej kot na homogenost na sobivanje različnosti, raje kot na domovino na ves svet. Domovina začne dvomiti, estetska radikalnost pa ostane zagotovljena in nagrajevana bolj kot v skeptični domovini v komunikativni tujini. Devetdeseta opravijo s postmoderno in se navezujejo na postdramsko gledališkost, interesno polje se »izgublja« v meandrih lastnih poetik in še bolj dezorientira občinstvo, vajeno jasnosti in eksplicitnosti. Zadnji »obrat« v tem tisočletju začne vnašati najmlajša režijska generacija, ki dramsko besedilo vrača v središče zanimanja, vendar povsem drugače kot njeni predhodniki. Zgodba se (najprej pod umetniškim vodstvom [[Matjaž Berger |Matjaža Bergerja]], potem nove direktorice gledališča [[Uršula Cetinski |Uršule Cetinski]]) torej nadaljuje. Po mnenju Andreja Jakliča “ima praktično edino mogočo smer, nenehno preverjanje vprašanja s plakata za predstavitev gledališča na festivalu Gledališče narodov v francopskem Nancyju leta 1984 »Ali je prihodnost že prišla?«
== Zunanje povezave ==
*[[Http{{official|http://www.mladinsko.com|Domača stran Slovenskega mladinskega gledališča]]}}
*[https://mladinsko.com/sl/ansambel/ Igralski ansambel in umetniški sodelavci SMG]
{{ZupanciceviNagrajenci}}
|
