Noč dolgih nožev: Razlika med redakcijama

dodanih 12 zlogov ,  pred 1 letom
m
disambig. AWB
m (disambig. AWB)
Na začetku [[politika|politične]] [[Kariera|kariere]], je [[Adolf Hitler|Hitler]] opazil, da so levičarji veliko bolj organizirani od drugih, saj so imeli na različnih zborovanjih vedno skupino privržencev, ki je motila tovrstne zbore in ustrahovala pripadnike nasprotnih strank. Hitler je takrat sklenil, da bo tudi sam ustanovil skupino, ki bo delovala na podoben način.
 
Hitler je v svojih govorih, v katerih se je predstavil kot pripadnik [[nacionalsocialistična nemška delavska stranka|nacistične stranke]], govoril v glavnem o maščevanju vsem »izdajalcem« – [[komunizem|komunistom]], [[Socialna demokracija|socialdemokratom]], »rdeči sodrgi« nasploh, [[Liberalizem|liberalcem]], [[plutokracija|plutokratom]], vojnim dobičkarjem in skrivačem, ki naj bi [[Nemške oborožene sile (1871-1919)|nemški vojski]] med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] [[Legenda o nožu v hrbet|zarili nož v hrbet]], najbolj pa se je spravil na [[Judje|Jude]]. Obsojal je tudi [[Bavarska|bavarske]] [[separatizem|separatiste]], [[prostozidarstvo|prostozidarje]] in seveda zmagovite [[antanta|antantne]] sile. V strahu pred maščevanjem napadenih, so mu v stranki organizirali nekakšno osebno stražo, katere udarno jedro so bili: [[Ulrich Graf]], [[Emile Maurice]] in [[Christian Weber]], ki so bili vsi po vrsti prekaljeni pretepači in [[delikvent]]i. Trije pretepači pa, seveda, ne bi zadostovali za večje spopade, zaradi česar je Hitler ustanovil posebno »športno in telovadno društvo«, dolžnost njegovih pripadnikov pa je bila, da se urijo v vseh mogočih vojnih veščinah, predvsem [[Borilne veščine|borilnih]], na skrivaj pa tudi z [[orožje]]m. Kmalu pa so pripadniki teh društev na zborovanjih svoje stranke skrbeli za red. Hitler jih je kmalu krstil za ''Sturm Abteilungen'' (jurišni oddelki) ali na kratko SA.
 
Oddelki so se postopno krepili, vanje pa so vstopali ljudje zelo različnih slojev. Zlasti dva nova pripadnika sta postala za SA odločilnega pomena, nekdanji [[stotnik]] [[Hermann Göring]] in aktivni stotnik [[Ernst Röhm]]. Prvi je bil nekoč aktivni [[častnik]] in [[vojni pilot]], [[letalski as]] in je letel s slavnim »rdečim baronom« [[Manfred von Richthofen|Manfredom von Richthofnom]], po njegovi smrti pa je celo prevzel njegov lovski polk. Hitler ga je zato ob vstopu v stranko hitro postavil za vodjo SA.
{{glavni|Pivniški puč}}
 
Novembra 1923 je imela SA že kakšnih 3000 članov. Ob peti obletnici konca vojne pa je Hitler sklenil, da bo v [[München|Münchnu]] organiziral [[Državni udar|puč]]. Skupaj z Röhmom, Göringom in nekdanjim cesarskim generalom [[Erich Ludendorff|Ludendorff]]om, ki ni bil nacist, ampak jim je le posodil svoje ime, so sklenili, da bodo v [[pivnica|pivnici]] [[Burgerbraukeller]] aretirali bavarsko vlado s predsednikom [[Gustav von Kahr|von Kahrom]] na čelu, naslednji dan s SA zasedli München, nato pa ob podpori vseh nacionalistično čutečih državljanov v slogu [[Benito Mussolini|Mussolinija]] odkorakali proti [[Berlin]]u. Tako imenovani pivniški puč je spodletel, v streljanju je padlo 16 nacistov in trije [[policist]]i. Göring je bil ranjen, Hitler, Ludendorff, Röhm in nekaj ducatov somišljenikov pa so bili aretirani. Postavili so jih pred sodišče, kjer je bil Hitler obsojen na pet let [[zapor]]a, preostala dva pa so oprostili.
 
Medtem ko je Hitler sedel v zaporu, so začeli njegovi tovariši na novo postavljati stranko na noge. Na severu Nemčije sta bila to brata Strasser, [[Georg Strasser|Georg]] in Otto. Prvi, [[vojni veteran]], po poklicu [[lekarna]]r, je postal organizacijski vodja stranke, Otto pa je bil [[novinarstvo|novinar]]. Stranki sta se pridružila tudi inženir agronomije [[Heinrich Himmler]] ter filozof [[Joseph Goebbels]]. Hitler je po enem letu prišel iz zapora, ker je obljubil, da se bo vzdržal nadaljnjega delovanja. Medtem so se v stranki vneli notranji boji. Brata Strasser in Goebbels so bili radikalci in so resno pojmovali [[socializem]] v imenu stranke. Dosledno so zagovarjali podržavljenje velekapitala, [[veleposest]]i in velike [[industrija|industrije]], Himmler in Göring, ki se je medtem vrnil iz [[Švedska|Švedske]], kamor je ranjen po propadlem puču pobegnil, pa sta zagovarjala povezavo z desnico. Hitlerju je nekako le uspelo pomiriti razgrete strasti in poenotiti stranko pred [[volitve|volitvami]] leta 1928, ki pa so bile za stranko veliko razočaranje. Kriza v državi je bila v glavnem odpravljena, ljudje so upali, da bo država začela normalno delovati, in v tem trenutku ekstremistom niso bili naklonjeni. Hitler je zato stranko reorganiziral. Najprej je ločil strankino levico, Goebbelsa je poslal za [[gauleiter]]ja (strankinega pokrajinskega vodjo) v »rdeči« Berlin, ki je bil socialdemokratska trdnjava, Georga Strasserja je obdržal za organizacijskega vodjo, Otto pa je šel v strankin [[časopis]]. Na novo so organizirali tudi SA, tokrat čisto po vojaškem vzorcu, saj je imela v tem trenutku že nekaj deset tisoč pripadnikov, zato je potrebovala vojaško hierarhijo.
{{glavni|Schutzstaffel}}
 
Velikost SA je pomenila, da organizacija ni bila več v stanju nuditi enake zaščite vodstvu stranke, kot jo je v začetkih njenega delovanja. Zato je Hitler ustanovil novo organizacijo, SS. Kratica pomeni zaščitni [[oddelek (vojaštvo)|oddelek]] (nemško ''Schutzstaffel'').
 
Organizacija je bila podrejena šefu štaba SA, [[vojaški čini|čini]] in struktura so bili v glavnem enaki, le razvijala se je nekoliko avtonomno in vzporedno. Tudi merila za pristop so bila malce drugačna. SS je bila zbir zvestih, fanatičnih Hitlerjevih privržencev, vsak je moral biti rasno čist, brez kakršnekoli sledi [[slovani|slovanske]] ali celo judovske krvi, svetle oči in lasje so bili skoraj obvezni. Za SS je bila določena tudi potrebna višina, telesno pomanjkljivi ali kandidati z dedno boleznijo v družini, niso mogli postati člani. Himmler je dobil naslov [[Reichsführer-SS|državni vodja SS]] (''Reichsführer SS''), in je bil glavni odgovoren za to [[garda|gardo]] stranke.
Leta 1932 so bile na sporedu volitve za predsednika republike, pozneje pa tudi ponovne parlamentarne volitve. Spomladi leta 1932, tik pred volitvami, je imela SA že 2.500.000 članov – petindvajsetkrat več kot redna nemška vojska, od tega je imela SS skoraj 50.000 mož. Himmler in Hitler sta ustanovila še eno novo organizacijo. Ustanovljena je bila SD (''Sicherheitsdienst'', varnostna služba), z nalogo zbirati poročila o strankinih sovražnikih, pomembnih ljudeh v državi, [[disident]]ih v lastnih vrstah, pa tudi simpatizerjih ali nasprotnikih v tujini. Vodja SD je postal [[Reinhard Heydrich]], aktiven častnik [[vojna mornarica|vojne mornarice]], ki je po zapletih z nekim dekletom ostal brez službe, pred tem pa je deloval v mornariškem obveščevalnem oddelku.
 
Na predsedniških volitvah je z 19 milijoni glasov zmagal [[feldmaršal]] [[Paul von Hindenburg]], ki je bil med prvo svetovno vojno poveljnik vojske, potem pa je bil 1925 izvoljen za predsednika. Hindenburga so podprli socialdemokrati, [[cerkev (organizacija)|cerkev]], liberalci. Hitler je dobil več kot 13 milijonov, komunistični kandidat pa malo manj kot štiri milijone glasov. Novi predsednik nemške vlade je za kratek čas prepovedal SA. Hitler je zahteval, naj strankini člani to spoštujejo, potem pa [[kancler Nemčije|kancler]]ja [[Heinrich Brüning|Brüninga]], sicer člana katoliške stranke, obtožil pristranskosti, ker ni prepovedal tudi drugih polvojaških organizacij. Na parlamentarnih volitvah so nacisti dobili 13 milijonov glasov in 230 sedežev v parlamentu, dovolj, da so zrušili Brüninga. Hindenburg je za novega mandatarja za sestavo nove vlade izbral [[Franz von Papen|Franza von Papna]]. Papnova vlada pa je kmalu padla, saj so v parlamentu skoraj soglasno glasovali pri njej. Sledil je spor med Strasserjem in Hitlerjem in Strasser je, kot pred njim že njegov brat, izstopil iz stranke. Hindenburg je decembra imenoval Schleicherja za novega mandatarja, a v slabih dveh mesecih je tudi ta vlada padla. Naslednji mandat je 30. januarja 1933 dobil Hitler.
 
SA je spet dobila moč in začela z maščevanjem nad tistimi, ki so jih nekoč zasmehovali, njihove vrste pa so štele že preko 3,5 milijona pripadnikov in se je počasi začela oblikovati v nekakšno pomožno policijo. V noči 28. februarja 1933 je zagorel nemški parlament, nacisti so za požig obtožili komuniste in naslednji dan začeli s preganjanjem in aretacijami.
Hitler je v München prispel na dogovorjeni datum in z enotami, ki jim je poveljeval esesovski [[SS-Obergruppenführer|Obergruppenführer]] [[Sepp Dietrich]], v Münchnu aretiral tamkajšnjega poveljnika SA. Skupina pripadnikov SS je potem odhitela na [[železniška postaja|železniško postajo]], kjer so že zajeli vse visoke častnike jurišnikov, ki so šele prihajali na posvetovanje, Hitler sam pa se je z večino esesovcev napotil v [[Bad Wiessee]].<ref>Bullock (1958), str. 166.</ref> Hitler je osebno aretiral Röhma, njegovega namestnika, šlezijskega komandanta SA, obergruppenführerja Heinesa, pa so izvlekli iz postelje skupaj z ljubimcem in oba takoj ustrelili.<ref>Kempka interview.</ref><ref name="Shirer221">Shirer (1960), str. 221.</ref> Preostale visoke častnike so odpeljali v münchenski zapor, kjer so jih čakali v Münchnu aretirani kolegi.<ref name="Evans32">Evans (2005), str. 32.</ref> Vsi so bili postavljeni pred [[strelski vod]], vodja usmrtitev pa je bil Sepp Dietrich.
[[Slika:Gregor Strasser.jpg|thumb|right|Georg Strasser, žrtev poboja]]
Akcija je istočasno potekala tudi v Berlinu, častnike SA so tudi tu vodili v skupinah na strelišče. Vodjo berlinske SA Ernsta so prestregli na poti na medene tedne, ga odpeljali v Berlin in ustrelili. Gestapo je medtem poiskal tudi Georga Strasserja, ga aretiral, v zaporu pa ga je lastnoročno ustrelil Heydrich.<ref>Spielvogel (2005) str. 78–79.</ref> Georgov brat Otto je imel več sreče, saj se je pravočasno umaknil v tujino. Von Papen je bil priprt, v svoji pisarni je bil ubit vodja katoliške akcije [[Erich Klausener]], ministrski direktor v ministrstvu za promet, med kosilom pa so morilci presenetili v domači hiši nekdanjega kanclerja von Schleicherja. Skupaj z ženo so ga ustrelili. Pred domačimi vrati je bil ustreljen tudi general von Bredow, tesni Schleicherjev sodelavec.
 
Med vsesplošnim maščevanjem so padale tudi nedolžne žrtve. Esesovci so po pomoti ustrelili uglednega [[glasbeni kritik|glasbenega kritika]] [[Will Schmidt|Willa Schmidta]], ki so ga zamenjali za pripadnika SA z istim imenom.<ref>Evans (2005), str. 36.</ref> Brutalno so ubili tudi starega von Kahra, ki je nekoč »pokvaril« pivniški puč, umorjen je bil celo [[Bernard Stempfle]], nekdanji [[duhovnik]], ki je v tistih prvih dneh bojev za oblast celo pomagal Hitlerju pri izdaji knjige ''[[Moj boj|Mein Kampf]]''. Uradno naj bi v noči dolgih nožev umrlo okoli 70 ljudi, neuradno pa se ta številka vrti okoli 1000. Zadnji je prišel na vrsto Röhm. Hitler ga je namreč hotel pomilostiti, a so ga sodelavci prepričali, naj gre do konca. Zrušenemu vodji SA so ponudili [[pištola|pištolo]], da stori častni [[samomor]], vendar je odklonil. Potem sta v zaporniško celico, kjer je bil zaprt, vstopila [[komandant]] koncentracijskega taborišča [[Dachau]] [[Theodor Eicke]] in njegov pomočnik ter nekdanjega šefa SA ustrelila.
 
== Epilog ==
V [[nürnberški procesi|Nürnberg]]u so bili SA, SS, SD in [[gestapo]] obtoženi kot zločinske organizacije. SA je bila oproščena, saj po mnenju [[sodnik]]ov po 30. juniju 1934 ni imela nobene omembe vredne vloge več. Preostali trije pa so bili spoznani za krive, kar je pomenilo, da je bilo kaznivo dejanje že članstvo. Izvzeti so bili le tisti, ki so že pred začetkom vojne izstopili iz njihovih vrst ali pa bili [[mobilizacija|mobilizirani]] prisilno, vendar je bilo takih zelo malo.
 
== Sklici ==
 
{{zvezdica}}
 
{{normativna kontrola}}
 
[[Kategorija:Nacizem]]
[[Kategorija:Sturmabteilung]]
[[Kategorija:Leto 1934]]
{{normativna kontrola}}